Prevod

Tok, tok, tok! Zvon je pravkar odbil dvanajst in že spet zadoni udarec po železnih vratih grobnice. Tisti redki prebivalci Lanesbora, ki se za svoje grehe ali pozne večerje pokorijo tako, da ob tej strašni uri ležijo budni, si potegnejo odeje tesneje okoli ramen in zamrmrajo molitev, naj jih obvaruje zloveščih nočnih obiskovalcev. Kaj tako vznemirja staro mestece v Berkshiru? Kdo leži pokopan v tisti grobnici, okrašeni s prostozidarskimi simboli? Zakaj so na vrata namestili težko železno trkalo? Vprašanje se zastavlja, a nihče noče odgovoriti nanj, niti noče nihče povedati, kdo je ženska, ki tako pogosto obišče pokopališče, ko odbije polnoč, in s trkanjem kliče v hram mrtvih. Naj sijejo zvezde ali luna, naj divja vihar — ženski je vseeno. Tam gre v svojem črnem ogrinjalu, v noči komaj vidna, razen kadar se mesečina razliva po snegu, in tam čaka z roko na trkalu, da zvon odbije uro in lahko zažene svoj ropot. Nekateri pravijo, da je nora in da to počne iz muhe. Ali kliče mrliče, naj vstanejo in zaplešejo med grobovi? Ali pa jo je kdo prosil, naj ob določeni uri pokliče prebivalca te hiše? Morda je naveličana življenja in prosi, naj jo spustijo v spokoj in tišino grobnice. Že dolgo leži pod rušo, ta motilka sanj. Kdo pozna njeno skrivnost?