Prevod
Ob mirni Onoti, v Berkshirskem hribovju, je živela skupina Indijancev in v času njihovega bivanja tam je bela košuta pogosto prihajala pit. Takšna žival je bila tako redka, da so njene obiske imeli za dobro znamenje, in noben lovec iz plemena je ni nikoli skušal ubiti. Prerok njihovega rodu je dejal: »Dokler bela košuta pije pri Onoti, lakota ne bo uničila Indijančevega pridelka, kuga se ne bo približala njegovemu bivališču in sovražnik ne bo opustošil njegove dežele.« In prerokba se je uresničevala. Poletje, ko je košuta prišla z mladičko, prav tako belo in graciozno, kot je bila sama, je prineslo veliko obilje. Ob izbruhu francosko-indijanske vojne so v berkshirsko pokrajino poslali mladega častnika po imenu Montalbert, da bi Indijance plemena Housatonic prepričal, naj napovejo sovražnost Angležem. Kot gost v vasi Onota je slišal za belo košuto. Razni pustolovci so si pridobili dragocene prijatelje, ko so se v francosko prestolnico vrnili z bogastvom in nenavadnimi predmeti iz Novega sveta. Celo Indijance so ugrabljali, da bi jih podarili kraljevim družinam, in mladi odposlanec je sklenil, da bo ob vrnitvi v domovino koža bele košute ena izmed trofej, ki mu bodo prislužile Ludvikov nasmeh.
Ponudil je plačilo zanjo — tolikšno, da bi z njim lahko kupil vse njihovo imetje in milje okoliške dežele, toda košuta jim je bila sveta in njeno žrtvovanje so zavrnili s tako ogorčenimi besedami, da je o tem modro nehal govoriti pred drugimi. V vasi je živel pijanec po imenu Wondo, ki je zabredel tako globoko, da bi za pijačo malone prodal svojo dušo. Častnik ga je odpeljal na samo in ga zalival z rumom, dokler mu ni obljubil, da mu bo pripeljal belo košuto. Lepa žival je bila ljudi tako vajena, da je Wondu pustila, da jo je ujel in odvedel k Montalbertu. Ko se je častnik prepričal, da ni nikogar v bližini, ji je zasadil meč v bok in nedolžno bitje se je zgrudilo. Snežno belo kožo, zdaj oškropljeno z rdečim, so naglo odrli in jo skrili med stvari v Montalbertovi prtljagi, nato pa se je odpravil proti Kanadi. Toda na poti je bil šele nekaj dni, ko je Wondo v navalu obupa in kesanja priznal svoj delež pri storjenem zločinu in so ga pri priči ubili.
S smrtjo košute se je končala tudi sreča. Sledile so vojne, slabe letine in odseljevanje, in v nekaj letih ob Onoti ni ostal niti en vigvam.
Ta legenda ima še nadaljevanje, povezano s preživetjem košutine bele mladičke. Angleški lovec, ki je s psom in puško prišel k jezeru, je na njegovem južnem bregu presenečen zagledal belo košuto. Žival se je sklonila, da bi pila, in prav tedaj je lovec prislonil puško k rami. Nenadoma se je razleglo tuljenje, tako glasno in dolgo, da je odmevalo po gozdu, košuta pa se je preplašila in zbežala kakor veter. Tulil je pes, in ker je ta žival ob divjadi navadno ravnala preudarno, je lovca obšel strah, da je njegovo podobo za tisti čas prevzela coprnica, ki je samotno živela v »severnih gozdovih« in o kateri se je govorilo, da se je prikazovala v mnogih podobah — kajti od časov čarovnic še ni minilo toliko let, da bi bil njihov vpliv pozabljen.
Mož je izvlekel šibiko in psa tako pretepel, da je ubogo bitje zdaj imelo dober razlog za tuljenje; nemara je namreč s tem tepel čarovnico. Nato je stekel do bajte osumljene ženske, sunkovito odprl vrata in zahteval, naj mu pokaže hrbet, kajti če je res spremenila svojo podobo, bi se moral vsak udarec, ki ga je zadal psu, poznati na njeni koži. Ko ji je pojasnil, kaj hoče, je starka zgrabila pripravo, ki ji je ponoči služila za konja, in z njenim lesenim koncem tako naglo usula udarce po njem, da bi psu, če bi bilo v njegovi naravi vsaj pol toliko zlobe kot v nekaterih ljudeh, ta prizor ogrel srce: to je bilo namreč hitro in ostro maščevanje za njegovo trpljenje. Lovec pa vse do konca ni mogel presoditi, ali je bil tepeža deležen zaradi njenega ogorčenja ali iz maščevalnosti.
