Prevod

Nekoč je živelo dekle, ki je bilo tako brezdelno in leno, da je ves dan samo posedalo na soncu. Ni hotelo peči, ni hotelo variti piva, ni hotelo presti in ni hotelo šivati. Nekega jutra je materi povsem pošla potrpežljivost in jo je pošteno natepla. Dekle je tako vpilo, da ga je bilo slišati celo na ulico.

Prav takrat se je mimo peljala kraljica tiste dežele in zaslišala vpitje. Hotela je izvedeti, kaj se je zgodilo, zato je ustavila kočijo in vstopila v hišo. Šla je skozi sobo za sobo in nazadnje prišla tja, kjer sta bili dekle in njena mati.

»Kaj pomeni ves ta hrup?« je vprašala. »Zakaj vaša hči tako vpije?« Mater je bilo sram priznati, kako leno hčer ima, zato je kraljici povedala nekaj, kar ni bilo res.

»Oh, vaše veličanstvo,« je vzkliknila, »to dekle mi povzroča same skrbi. Ves dan bi samo predla in ves denar sem že porabila za lan zanjo. Danes zjutraj me je prosila, naj ji ga kupim še več, a nimam več denarja. Zato je začela jokati, kakor ste slišali.«

Kraljica je bila silno presenečena. »Vaša hči mora biti izvrstna predica,« je rekla. »Pripeljati jo morate v palačo, kajti ničesar nimam rajši od predenja. Pripeljite jo jutri, in če je res tako čudovita predica, kakor domnevam, mi bo kakor lastna hči in moj najstarejši sin bo postal njen mož.«

Ko je dekle slišalo, da bo moralo v palačo prest, se je silno prestrašilo. V življenju ni spredlo niti ene niti in balo se je, da se bo kraljica razjezila in ga dala kaznovati, ko bo to izvedela. Vendar si ni upalo ničesar reči.

Naslednji dan sta z materjo odšli v palačo in kraljica ju je prijazno sprejela. Mater je poslala nazaj domov, hčer pa so odpeljali v stolp, kjer so bile tri velike sobe, vse polne lanu.

»Poglej,« je rekla kraljica. »Tukaj je dovolj lanu, da boš vsaj nekaj časa zadovoljna. Ko ga spredeš, se boš poročila z mojim sinom, potem pa boš dobila toliko lanu, kolikor ga boš hotela. Zdaj lahko začneš, jutri pa pridem pogledat, koliko si naredila.«

S temi besedami je kraljica odšla in za seboj zaprla vrata. Komaj je dekle ostalo samo, že je planilo v jok. Tudi če bi živelo sto let, ne bi moglo spresti vsega tega lanu. Sedelo je in jokalo in jokalo in jokalo.

Naslednje jutro se je kraljica vrnila pogledat, koliko je naredilo. Zelo se je začudila, ko je našla lan nedotaknjen, dekle pa je sedelo križem rok. »Kaj pa je to?« je vprašala. »Zakaj ne predeš?«

Dekle je začelo iskati izgovore. »Tako žalostna sem bila, ker sem se morala ločiti od matere, da nisem mogla drugega kakor sedeti in jokati.« »Vidim, da imaš nežno srce,« je rekla kraljica. »Toda jutri moraš začeti delati. Ko spet pridem, pričakujem, da boš spredla celo sobo lanu.«

Ko je odšla, je dekle spet začelo jokati. Ni vedelo, kaj bo z njim. Nenadoma so se vrata odprla in v sobo so smuknile tri grde starke. Prva je imela široko, razkrečeno stopalo. Drugi je ustnica visela vse do brade. Tretja je imela strašansko širok palec.

Dekle jih je gledalo s strahom in začudenjem. »Kdo ste?« je vprašalo. Tista z razkrečenim stopalom je odgovorila: »Tri predice smo. Vemo, zakaj jokaš, in prišle smo ti pomagat. Toda preden ti pomagamo, nam moraš nekaj obljubiti: ko se poročiš s princem, smemo priti na tvojo poročno gostijo, dovolila nam boš sedeti za svojo mizo in imenovala nas boš svoje tete.«

»Da, da, obljubim, obljubim!« je vzkliknilo dekle. Pripravljeno je bilo obljubiti karkoli, samo da bi mu pomagale. Tista z razkrečenim stopalom je takoj sedla h kolovratu ter začela presti in pritiskati na stopalko. Tista s povešeno ustnico je vlažila nit, starka s širokim palcem pa jo je stiskala in sukala. Delale so tako hitro, da je nit tekla kakor deroč potok. Še pred naslednjim večerom so spredle vso sobo lanu.

Ko je kraljica spet prišla, se je razveselila, da je toliko dela opravljenega. »Jutri,« je rekla, »boš začela v drugi sobi.« Naslednji dan so dekle odpeljali v drugo sobo, ki je bila večja od prve in prav tako polna lanu.

Komaj ga je kraljica zapustila, že so se vrata odrinila in v sobo so prišle tri starke. »Spomni se svoje obljube,« so rekle.

»Spomnim se je,« je odgovorilo dekle. Starke so nato zasedle svoja mesta in začele presti. Še pred naslednjim večerom so spredle ves lan, ki je bil v sobi.

Ko je kraljica prišla pogledat, kaj je bilo narejeno, jo je prevzelo začudenje. Ne le da je bil spreden ves lan v sobi, tudi tako gladkih in enakomernih niti še nikoli ni videla.

»Jutri,« je rekla, »boš spredla lan v tretji sobi, pojutrišnjem pa se boš poročila z mojim sinom.« Tretji dan se je vse zgodilo prav tako kakor prej. Dekle so odpeljali v tretjo sobo, ki je bila še večja od prejšnjih dveh. Komaj je ostalo samo, so tri starke odprle vrata in vstopile.

»Spomni se svoje obljube,« so rekle. »Spomnila se je bom,« je odgovorilo dekle. Starke so zasedle svoja mesta in še pred nočjo je bil ves lan spreden. Nato so vstale. »Jutri bo tvoj poročni dan in prišle bomo na gostijo. Če boš držala besedo, bo zate vse dobro, če pa nanjo pozabiš, te bo zagotovo zadela nesreča.« Nato so izginile skozi vrata, kakor so prišle, najstarejša prva.

Ko je kraljica tisti večer prišla, je bila še bolj navdušena kakor prej. Še nikoli ni videla tako gladke in enakomerne niti. Dekle so odpeljali iz stolpa ter ga oblekli v svilo in žamet in okrasili z dragulji. Tako opravljeno je bilo tako lepo, da je princa ob pogledu nanj preplavilo veselje in se je vanj zaljubil. Naslednji dan sta se poročila in pripravili so veličastno gostijo. Nanjo so povabili vse najimenitnejše ljudi v deželi.

Nevesta je sedela ob svojem možu in on ni mogel gledati nikogar drugega, tako lepa je bila. Ravno ko naj bi se gostija začela, so se vrata odprla in vstopile so tri starke, ki so spredle lan.

Princ jih je začudeno pogledal. Še nikoli ni videl tako strašnih, grdih bitij. »Kdo so te ženske?« je vprašal dekle. »To so moje tri stare tete,« je rekla, »in obljubila sem jim, da bodo sedele z nama za mizo, saj so bile do mene tako dobre, da nihče ne bi mogel biti boljši.«

Dekle je nato vstalo in šlo starkam naproti. »Dobrodošle, moje tete,« je reklo in jih odpeljalo k mizi. Princ je dekle tako ljubil, da se mu je zdelo prav vse, kar je storilo. Ukazal je, naj pripravijo prostor za starke, in sedle so za mizo z njim in njegovo nevesto.

A bile so tako grde, da princ ni mogel odtrgati oči od njih. Nazadnje je rekel najstarejši: »Oprostite mi, dobra mati, toda zakaj imate tako široko stopalo?«

»Od pritiskanja na stopalko pri predenju, moj sin, od pritiskanja na stopalko,« je odgovorila. Princ se je začudil in se obrnil k drugi starki. »In vi, dobra mati,« je rekel, »zakaj vam ustnica tako visi?«

»Od vlaženja niti,« je odgovorila. »Od vlaženja niti.« Princ se je prestrašil. Ogovoril je tretjo starko. »In vi, zakaj imate tako širok palec, če smem vprašati?«

»Od stiskanja in sukanja,« je odgovorila. »Od stiskanja in sukanja.« Princ je prebledel. »Če predenje človeku napravi kaj takega,« je rekel, »se moja nevesta nikoli več ne bo dotaknila lanu.«

In tako je tudi bilo. Dekletu nikoli več niso dovolili niti pogledati kolovrata, kar ga, kot si lahko mislite, ni prav nič motilo. Starke pa so izginile, brž ko se je gostija končala, in nihče jih ni nikoli več videl. Nevesta je srečno živela do konca svojih dni.