Waltey

Waltey

Tri predice

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Tri predice

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
4 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Die drei Spinnerinnen

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Tri predice

Nekoč je živelo leno dekle, ki ni hotelo presti, in mati ga nikakor ni mogla pripraviti do tega, pa naj je govorila, kar je hotela. Nazadnje sta mater nekega dne premagala jeza in nepotrpežljivost, pa je hčer natepla, da je začela glasno jokati. Prav tedaj se je mimo peljala kraljica. Ko je zaslišala jok, je ukazala ustaviti, stopila v hišo in vprašala mater, zakaj tepe svojo hčer, da se njeno vpitje sliši celo na cesto. Ženo je bilo sram priznati, da je hči lena, zato je rekla: »Ne morem je odvrniti od predenja. Kar naprej bi predla, jaz pa sem revna in ji ne morem priskrbeti dovolj lanu.« Kraljica je odgovorila: »Ničesar ne poslušam raje kakor predenje in nič me ne razveseli bolj kakor brnenje kolovratov. Dajte mi svojo hčer, da jo odpeljem na grad. Lanu imam dovolj, tam bo lahko predla, kolikor jo bo volja.« Mati je z vsem srcem privolila in kraljica je dekle odpeljala s seboj.

Ko sta prišli na grad, jo je kraljica odpeljala po stopnicah do treh sob, ki so bile od tal do stropa polne najlepšega lanu. »Zdaj mi spredi ta lan,« ji je rekla, »in če ti uspe, boš dobila mojega najstarejšega sina za moža. Čeprav si revna, mi za to ni mar; tvoja neutrudna marljivost je zadostna dota.« Dekle se je v srcu prestrašilo, saj vsega tega lanu ne bi moglo spresti, tudi če bi živelo tristo let in vsak dan sedelo pri delu od jutra do večera. Ko je ostalo samo, je začelo jokati in tako presedelo tri dni, ne da bi mignilo s prstom. Tretji dan je prišla kraljica in se začudila, ko je videla, da še nič ni spredeno. Dekle pa se je izgovorilo, da zaradi velike žalosti, ker je moralo zapustiti materin dom, še ni moglo začeti. Kraljica je opravičilo sprejela, vendar je ob odhodu rekla: »Jutri pa moraš začeti delati.«

Ko je dekle spet ostalo samo, ni več vedelo ne kod ne kam in je v svoji žalosti stopilo k oknu. Tedaj je zagledalo tri žene, ki so prihajale proti gradu. Prva je imela široko, plosko stopalo, druga tako veliko spodnjo ustnico, da ji je visela čez brado, tretja pa širok palec. Ustavile so se pod oknom, pogledale navzgor in vprašale dekle, kaj ga teži. Potožilo jim je o svoji stiski, pa so mu ponudile pomoč in rekle: »Če nas povabiš na poroko, se nas ne boš sramovala, nas boš imenovala svoje sestrične in nas posadila k svoji mizi, ti bomo spredle ves lan, in to prav kmalu.«

»Z največjim veseljem,« je odgovorilo dekle. »Le pridite noter in takoj začnite delati.« Spustilo je tri nenavadne žene v grad in jim v prvi sobi napravilo prostor, da so sedle in začele presti. Prva je vlekla nit in poganjala kolovrat, druga je nit močila, tretja pa jo je sukala in s prstom udarjala po mizi. Vsakič, ko je udarila, je na tla padla štrena preje, spredene nadvse tenko. Dekle je tri predice skrivalo pred kraljico in ji ob vsakem obisku pokazalo obilico spredene preje, tako da kraljica kar ni nehala hvaliti. Ko je bila prva soba prazna, so se lotile druge in nazadnje še tretje, ki je bila tudi kmalu izpraznjena. Nato so se tri žene poslovile in rekle dekletu: »Ne pozabi, kaj si nam obljubila, saj bo to tvoja sreča.«

Ko je dekle kraljici pokazalo prazne sobe in velik kup preje, je ta pripravila poroko. Ženin se je veselil, da bo dobil tako spretno in marljivo ženo, in je ni mogel prehvaliti.

»Tri sestrične imam,« je reklo dekle, »in ker so mi storile veliko dobrega, jih v svoji sreči ne bi rada pozabila. Dovolita mi, da jih povabim na poroko in da sedejo z nami za mizo.« Kraljica in ženin sta odgovorila: »Zakaj pa ne bi dovolila?«

Ko se je slavje začelo, so vstopile tri device v nenavadnih oblačilih in nevesta je rekla: »Dobrodošle, drage sestrične.« »Oh,« je rekel ženin, »od kod imaš tako grde sorodnice?« Nato je stopil k tisti s širokim, ploskim stopalom in vprašal: »Od česa imate tako široko stopalo?«

»Od poganjanja,« je odgovorila, »od poganjanja kolovrata.« Nato je ženin stopil k drugi in rekel: »Od česa pa vam tako visi ustnica?« »Od lizanja,« je odgovorila, »od lizanja.«

Nato je vprašal še tretjo: »Od česa imate tako širok palec?« »Od sukanja niti,« je odgovorila, »od sukanja niti.« Kraljevič se je prestrašil in rekel: »Moja lepa nevesta se nikoli in nikdar ne sme več dotakniti kolovrata.« Tako se je za vselej rešila zoprnega predenja lanu.

Izvirnik

Die drei Spinnerinnen

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war ein Mädchen faul und wollte nicht spinnen, und die Mutter mochte sagen, was sie wollte, sie konnte es nicht dazu bringen. Endlich überkam die Mutter einmal Zorn und Ungeduld, daß sie ihm Schläge gab, worüber es laut zu weinen anfing. Nun fuhr gerade die Königin vorbei, und als sie das Weinen hörte, ließ sie anhalten, trat in das Haus und fragte die Mutter, warum sie ihre Tochter schlüge, daß man draußen auf der Straße das Schreien hörte. Da schämte sich die Frau, daß sie die Faulheit ihrer Tochter offenbaren sollte, und sprach: "Ich kann sie nicht vom Spinnen abbringen, sie will immer und ewig spinnen, und ich bin arm und kann den Flachs nicht herbeischaffen." Da antwortete die Königin: "Ich höre nichts lieber als spinnen und bin nicht vergnügter, als wenn die Räder schnurren. Gebt mir Eure Tochter mit ins Schloß, ich habe Flachs genug, da soll sie spinnen, soviel sie Lust hat." Die Mutter war's von Herzen gerne zufrieden, und die Königin nahm das Mädchen mit.

Als sie ins Schloß gekommen waren, führte sie es hinauf zu drei Kammern, die lagen von unten bis oben voll vom schönsten Flachs.

"Nun spinn mir diesen Flachs," sprach sie, "und wenn du es fertigbringst, so sollst du meinen ältesten Sohn zum Gemahl haben; bist du gleich arm, so acht ich nicht darauf, dein unverdroßner Fleiß ist Ausstattung genug." Das Mädchen erschrak innerlich, denn es konnte den Flachs nicht spinnen, und wär's dreihundert Jahre alt geworden und hätte jeden Tag vom Morgen bis Abend dabeigesessen. Als es nun allein war, fing es an zu weinen und saß so drei Tage, ohne die Hand zu rühren. Am dritten Tage kam die Königin, und als sie sah, daß noch nichts gesponnen war, verwunderte sie sich, aber das Mädchen entschuldigte sich damit, daß es vor großer Betrübnis über die Entfernung aus seiner Mutter Haus noch nicht hätte anfangen können. Das ließ sich die Königin gefallen, sagte aber beim Weggehen: "Morgen mußt du mir anfangen zu arbeiten."

Als das Mädchen wieder allein war, wußte es sich nicht mehr zu raten und zu helfen und trat in seiner Betrübnis vor das Fenster. Da sah es drei Weiber herkommen, davon hatte die erste einen breiten Plattfuß, die zweite hatte eine so große Unterlippe, daß sie über das Kinn herunterhing, und die dritte hatte einen breiten Daumen. Die blieben vor dem Fenster stehen, schauten hinauf und fragten das Mädchen, was ihm fehlte. Es klagte ihnen seine Not, da trugen sie ihm ihre Hilfe an und sprachen: "Willst du uns zur Hochzeit einladen, dich unser nicht schämen und uns deine Basen heißen, auch an deinen Tisch setzen, so wollen wir dir den Flachs wegspinnen, und das in kurzer Zeit."

"Von Herzen gern," antwortete es, "kommt nur herein und fangt gleich die Arbeit an."

Da ließ es die drei seltsamen Weiber herein und machte in der ersten Kammer eine Lücke, wo sie sich hinsetzten und ihr Spinnen anhuben. Die eine zog den Faden und trat das Rad, die andere netzte den Faden, die dritte drehte ihn und schlug mit dem Finger auf den Tisch, und sooft sie schlug, fiel eine Zahl Garn zur Erde, und das war aufs feinste gesponnen. Vor der Königin verbarg sie die drei Spinnerinnen und zeigte ihr, sooft sie kam, die Menge des gesponnenen Garns, daß diese des Lobes kein Ende fand. Als die erste Kammer leer war, ging's an die zweite, endlich an die dritte, und die war auch bald aufgeräumt. Nun nahmen die drei Weiber Abschied und sagten zum Mädchen: "Vergiß nicht, was du uns versprochen hast, es wird dein Glück sein."

Als das Mädchen der Königin die leeren Kammern und den großen Haufen Garn zeigte, richtete sie die Hochzeit aus, und der Bräutigam freute sich, daß er eine so geschickte und fleißige Frau bekäme, und lobte sie gewaltig.

"Ich habe drei Basen," sprach das Mädchen, "und da sie mir viel Gutes getan haben, so wollte ich sie nicht gern in meinem Glück vergessen. Erlaubt doch, daß ich sie zu der Hochzeit einlade und daß sie mit an dem Tisch sitzen." Die Königin und der Bräutigam sprachen: "Warum sollen wir das nicht erlauben?"

Als nun das Fest anhub, traten die drei Jungfern in wunderlicher Tracht herein, und die Braut sprach: "Seid willkommen, liebe Basen."

"Ach," sagte der Bräutigam, "wie kommst du zu der garstigen Freundschaft?" Darauf ging er zu der einen mit dem breiten Plattfuß und fragte: "Wovon habt Ihr einen solchen breiten Fuß?"

"Vom Treten," antwortete sie, "vom Treten." Da ging der Bräutigam zur zweiten und sprach: "Wovon habt Ihr nur die herunterhängende Lippe?"

"Vom Lecken," antwortete sie, "vom Lecken."

Da fragte er die dritte: "Wovon habt Ihr den breiten Daumen?"

"Vom Fadendrehen," antwortete sie, "vom Fadendrehen." Da erschrak der Königssohn und sprach: "So soll mir nun und nimmermehr meine schöne Braut ein Spinnrad anrühren." Damit war sie das böse Flachsspinnen los.