Prevod
Nekoč je živela deklica, ki je imela tako svetle in zlate lase, da so se na soncu bleščali kakor zlate niti. Zato so jo klicali Zlatolaska.
Nekega dne je Zlatolaska odšla na travnike nabirat rože. Potepala se je vse dlje in dlje in čez čas prišla do gozda, v katerem še nikoli ni bila. Stopila je vanj in tam je bilo prijetno hladno in senčno.
Kmalu je prišla do hišice, ki je čisto sama stala sredi gozda. Ker je bila utrujena in žejna, je potrkala na vrata. Upala je, da ji bodo dobri ljudje v hiši dali kaj piti in ji dovolili, da se malo odpočije.
Zlatolaska tega ni vedela, a v hišici so živeli trije medvedi. Tam so bili VELIKANSKI OČE MEDVED, srednje velika mama medvedka in ljubek mali medvedek, ki ni bil nič večji od Zlatolaske. Toda vsi trije so odšli na sprehod po gozdu, medtem ko se jim je večerja hladila, zato Zlatolaski nihče ni odgovoril, ko je potrkala na vrata.
Nekaj časa je čakala, nato pa znova potrkala. Ker ji še vedno nihče ni odgovoril, je odrinila vrata in stopila noter. Tam so v vrsti stali trije stoli. Prvi je bil VELIKANSKI STOL in je pripadal očetu medvedu. Drugi je bil srednje velik stol in je pripadal mami medvedki, tretji pa je bil ljubek majhen stol in je pripadal medvedku. Na mizi so stale tri sklede vroče kaše, iz katere se je kadilo. »Torej,« si je mislila Zlatolaska, »se bodo kmalu vrnili, da jo pojedo.«
Sklenila je, da bo sedla in počivala, dokler se ne vrnejo. Najprej je sedla na VELIKANSKI STOL, toda blazina je bila premehka. Zdelo se ji je, da jo bo kar pogoltnila. Potem je sedla na srednje velik stol, a blazina je bila pretrda in ni ji bilo udobno. Nato je sedla na ljubki majhni stol in ta je bil ravno pravšnji. Prilegal se ji je, kakor da bi bil narejen prav zanjo. Tako je sedela na njem in se zibala in zibala ter sedela in sedela, dokler ni s svojim zibanjem in sedenjem prelomila sedeža.
Še vedno ni bilo nikogar, na mizi pa so stale sklede kaše. »Ti ljudje že ne morejo biti zelo lačni,« si je mislila Zlatolaska, »sicer bi se vrnili domov na večerjo.« Stopila je k mizi, samo da bi pogledala, ali so sklede polne.
Prva skleda je bila VELIKANSKA SKLEDA z VELIKANSKO LESENO ŽLICO in je pripadala očetu medvedu. Druga je bila srednje velika skleda s srednje veliko leseno žlico in je pripadala mami medvedki. Tretja pa je bila ljubka majhna skleda z ljubko majhno srebrno žličko in je pripadala medvedku.
Kaša v skledah je tako lepo dišala, da je Zlatolaska sklenila, da jo bo samo malo pokusila. Vzela je VELIKANSKO ŽLICO in pokusila kašo iz VELIKANSKE SKLEDE, a bila je prevroča. Nato je vzela srednje veliko žlico in pokusila kašo iz srednje velike sklede, a bila je prehladna. Potem je vzela malo srebrno žličko in pokusila kašo iz ljubke majhne sklede. Ta je bila ravno pravšnja in tako okusna, da jo je pokušala in pokušala ter pokušala in pokušala, dokler je ni pojedla do zadnje žličke.
Potem je postala zelo zaspana, zato je šla po stopnicah navzgor in se ozrla naokrog. Tam so v vrsti stale tri postelje. Prva je bila VELIKANSKA POSTELJA, ki je pripadala očetu medvedu. Druga je bila srednje velika postelja, ki je pripadala mami medvedki, tretja pa ljubka majhna postelja, ki je pripadala ljubkemu malemu medvedku.
Zlatolaska je legla na VELIKANSKO POSTELJO, da bi jo preizkusila, toda vzglavnik je bil previsok in prav nič udobno ji ni bilo. Potem je legla na srednje veliko posteljo, a vzglavnik je bil prenizek in tudi tam ji ni bilo udobno.
Nato je legla na posteljico malega medvedka. Ta je bila ravno pravšnja in tako zelo udobna, da je ležala in ležala, dokler ni trdno zaspala.
Medtem ko je Zlatolaska še spala v mali postelji, so se trije medvedi vrnili domov. Brž ko so stopili skozi vrata in se ozrli naokrog, so vedeli, da je bil nekdo v hiši.
»NEKDO JE SEDEL NA MOJEM STOLU,« je zagrmel oče medved s svojim mogočnim glasom, »IN PUSTIL BLAZINO POSTRANI.« »Tudi na mojem stolu je nekdo sedel,« je rekla mama medvedka, »in ga pustil postrani.«
»Tudi na mojem stolu je nekdo sedel,« je zacvilil medvedek s svojim tankim glaskom, »in sedel in sedel, dokler ni prelomil sedeža.« Zaradi tega je bil zelo žalosten.
Nato so trije medvedi stopili k mizi, da bi pojedli kašo. »KAJ PA JE TO!« je zagrmel oče medved s svojim mogočnim glasom. »NEKDO JE POKUŠAL MOJO KAŠO IN PUSTIL ŽLICO NA MIZI.«
»Tudi mojo kašo je nekdo jemal,« je rekla mama medvedka s svojim srednje močnim glasom, »in jo polil čez rob sklede.« »Tudi mojo kašo je nekdo pokušal,« je zacvilil medvedek, »in jo pokušal in pokušal, dokler je ni vse pojedel.« Ko je to izrekel, je bil videti, kakor da bo zdaj zdaj zajokal.
»Če je bil kdo tukaj, mora biti še vedno tu,« je rekla mama medvedka. Zato so se vsi trije odpravili po stopnicah navzgor, da bi pogledali. Najprej je oče medved pogledal svojo posteljo. »NEKDO JE LEŽAL NA MOJI POSTELJI IN POTEGNIL ODEJO NAVZDOL,« je zagrmel s svojim mogočnim glasom.
Nato je mama medvedka pogledala svojo posteljo. »Nekdo je ležal na moji postelji in z nje potegnil vzglavnik,« je rekla s svojim srednje močnim glasom. Potem je medvedek pogledal svojo posteljo in v njej je ležala mala Zlatolaska z lički, rožnatimi kakor vrtnice, in zlatimi lasmi, razprostrtimi po vzglavniku.
»Nekdo je ležal v moji postelji,« je veselo zacvilil medvedek, »in še vedno je tukaj!« Ko je Zlatolaska v spanju zaslišala mogočni glas velikanskega očeta medveda, je sanjala, da po nebu bobni grom.
Ko je zaslišala srednje močni glas mame medvedke, je sanjala, da med drevesi piha veter. Toda medvedkov glas je bil tako tenek in oster, da jo je pri priči zbudil. Sedla je v postelji in zagledala tri medvede, ki so stali okoli nje in jo gledali.
»Ojoj, prejoj!« je vzkliknila Zlatolaska. Zvrnila se je iz postelje in stekla k oknu. Bilo je odprto in skozenj je skočila, še preden so jo medvedi utegnili ustaviti. Nato je tekla domov, kolikor hitro je mogla, in nikoli več se ni približala gozdu. Mali medvedek pa je jokal in jokal, saj si je želel, da bi se ljubka deklica igrala z njim.
