Prevod

Nekoč je živel pošten delavec, ki je imel tri sinove. Starejša dva sta bila krepka in bistra fanta, najmlajši, John, pa je bil komaj kaj več kot tepček.

Nekega dne je njihova mati potrebovala drva iz gozda in ponje naj bi šel najstarejši sin. Ker je bilo do gozda daleč, mu je mati napolnila torbo s hrano. Vanjo je dala hlebec finega belega kruha, kos sira in še usnjeno čutaro dobrega rdečega vina.

Fant se je odpravil na pot in hodil in hodil, dokler ni prispel tja, kamor je bil namenjen. Tam je pod drevesom sedel zelo, zelo star mož. Obleka mu je bila siva, lasje so mu bili sivi in obraz mu je bil siv, tako da je bil ves siv.

»Dober dan,« je rekel mož. »Dober dan,« je rekel fant. »Lačen sem,« je rekel sivi mož. »Ali nimaš kakšnega grižljaja in požirka, ki bi ju lahko delil z menoj?«

»Hrano imam in pijačo tudi,« je rekel fant, »ampak zase, ne zate. Res bi bil neumen, če bi jo nosil tako daleč samo zato, da bi jo dal beraču.« In šel je naprej.

Toda tistega dne je imel fant smolo. Komaj je začel sekati drva, že je sekira zletela z ročaja in ga tako hudo ranila v stopalo, da je moral odšepati domov, ne da bi s seboj prinesel vsaj butaro drv.

Naslednji dan je drugi sin rekel, da bo šel po drva v gozd. »Glej, da boš bolj previden kakor brat,« mu je rekla mati. Nato mu je dala hlebec kruha, kos sira in steklenico vina, pa se je odpravil.

Kmalu je prišel v gozd in tam je na istem mestu kakor prej sedel stari sivi mož. »Dober dan,« je rekel mož.

»Dober dan,« je rekel fant. »Lačen sem,« je rekel sivi mož. »Ali nimaš kakšnega grižljaja ali požirka, ki bi ga delil z menoj?« »Hrano imam in pijačo tudi, ampak nisem tak tepček, da bi jo razdajal, ko pa vse potrebujem zase.«

Fant je šel naprej tja, kamor je bil namenjen, vzel sekiro in začel sekati. Toda komaj je začel, že mu je sekira zdrsnila in ga tako hudo ranila v nogo, da mu je tekla kri in se je komaj privlekel domov.

To je bila huda reč, saj sta bila zdaj oba starejša brata šepava. Naslednji dan je tepček rekel, da bo šel po drva v gozd. »Ti pa že ne!« je vzkliknila mati. »Ali ni dovolj, da sta se poškodovala že tvoja brata? Misliš, da si pametnejši od njiju? Ne, ne, kar lepo mirno ostani doma. Tu ti bo najbolje.«

Toda tepček je trdno sklenil, da bo šel, zato mu je mati dala kos testa, ki je ostal od peke, in steklenico kislega piva, saj je bilo to zanj dovolj dobro. S tem v torbi se je John odpravil na pot in čez čas prišel v gozd. Tam je sivi mož sedel kakor prej.

»Dober dan,« je rekel mož. »Dober dan,« je odgovoril tepček. »Lačen sem,« je rekel sivi mož. »Ali nimaš kakšnega grižljaja ali požirka, ki bi ga lahko delil z menoj?«

O, seveda, tepček je imel v torbi hrano in pijačo. Res ni bila najboljša, a kakršna je že bila, jo je bil pripravljen deliti. Segel je v torbo in izvlekel kos testa, a kako se je začudil, ko je videl, da to ni več testo, temveč lep kolač iz najbelejše moke. Starec je Johnu iztrgal kolač iz rok in ga v hipu celega pojedel. Niti drobtinica ni ostala.

»Zame pa prav malo ostane!« je rekel John. Zdaj je bil stari sivi mož žejen. »Kaj imaš v tej steklenici?« je vprašal. »Ah, samo kislo pivo.«

Starec je vzel steklenico in jo odprl. »Kislo pivo! Saj to je vino,« je vzkliknil, »in povrhu še najboljše.« Tudi tepček je po vonju spoznal, da je res tako. A vonj je bil vse, kar je dobil, kajti starec je steklenico prislonil k ustnicam, in ko jo je odložil, v njej ni ostala niti kapljica.

»Zdaj bom pa še žejen, ne samo lačen,« je rekel John. »Nič ne skrbi,« je rekel starec. »Odslej boš lahko jedel in pil najboljše, kadar koli si boš zaželel. Pojdi naprej v gozd in na prvem razpotju zavij desno. Tam boš zagledal votel hrast. Posekaj ga in vse, kar najdeš v njem, lahko obdržiš. Moje je in jaz ti podarjam.«

Nato je starec nenadoma izginil in tepček ne bi znal nikomur povedati, kam je šel. Fant se je odpravil naprej v gozd, kakor mu je naročil sivi mož, in na prvem razpotju zavil levo. Tam je res stal votel hrast. Da je votel, je fant spoznal po zvoku, ko je vanj udaril s sekiro.

John se je lotil dela in sekal tako silovito, da so trske letele na vse strani. Čez čas je deblo presekal in drevo je padlo. V duplini pa je sedela gos z očmi kakor diamanti in s perjem iz čistega zlata.

Ko je John zagledal gos, se je ni mogel načuditi. Vzel jo je pod pazduho in se odpravil domov, saj tistega dne ni nameraval več sekati.

A če se je gos bleščala kakor zlato, je bila težka kakor svinec. Dlje ko je John hodil, bolj je bil utrujen. Čez čas je prišel do gostilne tik pred mestom, v katerem je prebival kralj. Tam je tepček sedel, da bi si odpočil. Zlati gosi je izpulil pero, ga dal gostilničarju in mu naročil, naj mu prinese hrano in pijačo. Lahko ste prepričani, da mu je gostilničar za takšno plačilo postregel z najboljšim, kar je imel.

Medtem ko je tepček jedel in pil, sta ga gostilničarjeva žena in hči opazovali skozi okno. »Oh, ko bi le dobili še eno pero,« je zavzdihnila hči.

»Oh, ko bi ga le!« je zavzdihnila mati. Nato sta se dogovorili, da se bo hči, ko tepček neha jesti in piti, prikradla za njegov hrbet in ptici izpulila še eno pero.

Kmalu John ni mogel več ne jesti ne piti. Vstal je, si stisnil zlato gos pod pazduho in se odpravil. Gostilničarjeva hči je prežala nanj, se mu prikradla za hrbet in prijela pero v gosjem repu. A komaj se ga je dotaknila, že so se ji prsti prilepili nanj in ni ga mogla več spustiti. John je korakal naprej z gosjo pod pazduho, dekle pa je capljalo za njim.

Mati je videla, da gre hči za Johnom po cesti, in jo je najprej klicala, nato vpila za njo, nazadnje pa stekla za njo in jo prijela, da bi jo odpeljala domov. A komaj se je dotaknila dekleta, že se je tudi sama prilepila nanjo in morala za Johnom in zlato gosjo.

Gostilničar je gledal skozi okno. »Žena, žena,« je zavpil, »kam pa greš?« Pohitel je za njo in jo prijel za rokav. Potem tudi on ni mogel več izpustiti, prav kakor drugi dve.

Tepček je korakal naprej, vsi trije pa so capljali za njim. Še glave ni obrnil, da bi se ozrl čez ramo nanje. Cesta je vodila mimo cerkve in ravno tedaj je skozi vrata prišel duhovnik. »Stoj, stoj!« je zavpil gostilničarju. »Si pozabil, da moraš danes pripraviti krstno pojedino?« Stekel je za njim in ga prijel, pa se je tudi on prilepil.

Mežnar je videl svojega gospodarja, kako gre za gostilničarjem, zato je stekel za njim in ga prijel za suknjo, potem pa je moral tudi on za njimi. Tako je šlo naprej. Kdor koli se je dotaknil tistih, ki so sledili zlati gosi, ni mogel več izpustiti in je moral capljati za Johnom.

Kralj tiste dežele je imel hčer, ki je bila tako žalostna in potrta, da je nihče nikoli ni videl nasmejane. Zato je nad vso deželo visela turobnost in kralj je obljubil, da bo tisti, ki bo princeso spravil v smeh, dobil njeno roko in še polovico kraljestva.

Po naključju je tepčka pot vodila skozi mesto in ko je prišel pred kraljevo palačo, je bila vsa ulica že na nogah, za Johnom pa se je vlekla dolga vrsta ljudi.

Princesa je slišala hrup v sobo, kjer je sedela, vzdihovala in si brisala oči. Ker je bila zelo radovedna, je stopila k oknu in pogledala ven, da bi videla, zakaj takšen direndaj.

Ko je zagledala tepčka, ki je korakal z gosjo pod pazduho in s celo vrsto ljudi za seboj, ki so jokali, kričali in klicali na pomoč, se ji je zdelo, da še nikoli ni videla nič bolj smešnega. Začela se je smejati in se smejala in smejala. Smejala se je, dokler ji niso po licih stekle solze in se je morala od smeha prijeti za boke.

Toda kralju, verjemite, ni bilo prav nič do smeha. Princeso je spravil v smeh ubog navaden fant, ki je bil povrhu še tepček. Zdaj je torej po vsej pravici lahko zahteval njeno roko in še polovico kraljestva.

Kralj se je namrščil in si grizel nohte, nato pa ukazal, naj pripeljejo Johna predenj. Fant je prišel sam, saj je pri vratih ljudi osvobodil.

»Zdaj pa poslušaj,« je kralj rekel Johnu. »Res sem obljubil, da bo tisti, ki bo princeso spravil v smeh, dobil njeno roko, toda stvar ni tako preprosta. Preden komu izročim del kraljestva, moram vedeti, kakšne prijatelje ima in ali so kaj prida. Če lahko sem pripelješ človeka, ki bo na mah popil celo klet vina, boš dobil princeso in del kraljestva, kakor sem obljubil. Če pa ga ne moreš, te bomo pošteno pretepli in poslali domov, da boš dal mir.«

Ko je John to slišal, se je nakremžil. Ni vedel, kje bi lahko našel človeka, ki bi na mah popil celo klet vina.

Odšel je iz gradu in se nenadoma spomnil starega sivega moža, ki mu je dal zlato gos. Če mu je starec pomagal že enkrat, mu bo morda še drugič.

Odpravil se je proti gozdu in kmalu prišel do njega. Tam, kjer je prej sedel stari sivi mož, je sedel človek žalostnega in potrtega obraza. Videti je bil, kakor da se v vsem življenju še nikoli ni nasmehnil. Govoril je sam s seboj, in ko je tepček prišel bliže, je slišal, da kar naprej ponavlja: »Kako sem žejen! Kako sem žejen! Niti prah poletnega dne ni tako suh kakor moje grlo.«

»Če si tako žejen, prijatelj,« je rekel John, »vstani in pojdi z menoj. Misliš, da bi lahko na mah popil celo klet vina?«

Da, mož bi to lahko storil, in še vesel bi bil takšne pijače. Cela klet vina nikakor ne bi bila preveč za njegovo žejo. »Potem pa pojdi z menoj,« je rekel John.

Moža je odpeljal nazaj v grad in dol v klet, kjer so hranili vse sode vina. Ko je mož zagledal toliko vina, so se mu oči zaiskrile od veselja. Sedel je in začel piti ter izpraznil sod za sodom, dokler ni bil prazen še zadnji. Nato se je pretegnil in zavzdihnil. »Zdaj sem zadovoljen,« je rekel.

Kralju pa so oči kar izstopile od začudenja, da lahko en sam človek na mah toliko popije. »Da, vse lepo in prav,« je rekel tepčku. »Vidim, da imaš prijatelja, ki zna piti. Ali imaš tudi prijatelja, ki lahko brez prestanka poje celo goro kruha? Če ga imaš, lahko zahtevaš princesino roko, če pa ga nimaš, te bomo pošteno pretepli in poslali domov.«

No, tega ni bilo v dogovoru, toda morda bo tepček lahko našel takšnega človeka. Spet se je odpravil proti gozdu in ko je prišel blizu kraja, kjer je sedel žejni mož, je tam zagledal drugega človeka, ki je bil žejnemu možu tako podoben, da bi lahko bil njegov brat.

Ko je John prišel bliže, je slišal, da se mož pogovarja sam s seboj in kar naprej ponavlja: »Kako sem lačen. Oh, kako sem lačen.«

»Prijatelj,« je rekel tepček, »ali si dovolj lačen, da bi pojedel celo goro kruha? Če si, te lahko nasitim.« Da, cela gora kruha nikakor ne bi bila preveč za lačnega moža.

John je torej neznancu naročil, naj gre za njim, in ga odpeljal nazaj v grad. Tam so vso moko v kraljestvu zbrali in iz nje naredili eno samo velikansko goro testa. Ko je John videl, kako velika je, mu je upadel pogum.

»Ali lahko toliko poješ?« je vprašal lačnega moža. »O, da, toliko lahko pojem, pa še več, če bo treba,« je rekel mož. Nato je sedel pred goro kruha in začel jesti. Jedel je in jedel in jedel, in ko je končal, ni ostala niti drobtinica kruha.

Kralj pa je bil ves žalosten in nesrečen. Ne le da je tepčku obljubil hčer in del kraljestva, v palači ni imel več niti skodelice moke za svoj zajtrk.

In še vedno ni bil pripravljen izpolniti svojih obljub. Tepček je moral opraviti še eno nalogo, preden bi dobil princeso in del kraljestva. Kralju naj prinese ladjo, ki bo plula tako po kopnem kakor po vodi, pa se bo takoj poročil s princeso, brez nadaljnjega prerekanja.

No, John ni vedel, kako naj to stori, vendar bo naredil vse, kar je v njegovi moči. Odpravil se je po cesti nazaj proti gozdu in ko je prišel do kraja, kjer je sedel starec, je ta spet sedel tam, kakor da se s tistega mesta sploh ni premaknil.

»No,« je rekel starec, »ali ti je zlata gos prinesla srečo?« »To,« je odgovoril John, »se bo še pokazalo. Morda bom dobil polovico kraljestva in princeso za ženo, morda pa samo poštene batine. Preden si pridobim princeso, moram najti ladjo, ki bo plula tako po kopnem kakor po vodi. Če kaj takega obstaja na svetu, jaz za to še nisem slišal.«

»No, marsikaj bi bilo težje najti kakor to,« je rekel starec. Morda bi lahko Johnu pomagal iz te zagate, in ne le to, tudi bo mu pomagal, ker je bil John nekoč prijazen do njega. Starec je nato segel pod suknjo in izvlekel najlepšo ladjico, kar jih je kdo kdaj videl. Njena jadra so bila svilena, trup srebrn, jambori pa iz kovanega zlata.

Starec je postavil ladjo na tla in takoj je začela rasti. Rasla je in rasla in rasla, dokler ni bila tako velika, da bi po potrebi lahko prepeljala dvajset mož.

»Poglej,« je rekel starec. »To ti dajem, ker si bil prijazen do mene in si bil pripravljen z menoj deliti najboljše, kar si imel. Poleg tega sem jaz zate popil vino in pojedel goro kruha. Stopi na ladjo in odpeljala te bo po kopnem in vodi nazaj do kraljevega gradu. Ko bo kralj videl to ladjo, ti ne bo več upal odreči princesine roke.«

In tako je tudi bilo. John je stopil na ladjo in odplul, dokler ni prišel do kraljeve palače. Ko je kralj zagledal ladjo, ga je tako navdušila, da je prav rad dal princeso tepčku za nevesto.

Poroko so slavili z velikimi pojedinami in veseljem, na svatbo pa so povabili tudi Johnovega očeta in mater ter njegova brata. Vendar ga niso več klicali tepček. Zdaj je bil njegovo veličanstvo, modri kralj John.

Starega sivega moža pa ni nihče nikoli več videl. In ker je izginila tudi zlata gos, je morda odletel na njej.