Prevod
Nekoč je neki revež vzel sekiro in se odpravil v gozd sekat drva. Bil je lenuh, zato se je, brž ko je prišel v gozd, začel ozirati naokrog, katero drevo bi bilo najlaže posekati. Nazadnje je našel takšno, ki je bilo znotraj votlo; to je ugotovil tako, da je s sekiro potrkal po deblu. »Tega bom pa hitro posekal,« si je rekel. Dvignil je sekiro in tako močno udaril po drevesu, da so trske kar poletele.
Tisti hip se je lubje razprlo in iz drevesa je pritekel droben star škrat z dolgo brado. »Kaj ti pride na misel, da sekaš po moji hiši?« je zavpil; tako je bil jezen, da so mu oči žarele kakor razbeljene iskre.
»Nisem vedel, da je to tvoja hiša,« je rekel mož. »Pa je moja hiša in prav lepo te prosim, da jo pustiš pri miru!« je zavpil škrat. »Že prav,« je rekel mož. »Prav tako rad posekam kakšno drugo drevo. Posekal bom tisto tamle.«
»Tako je prav,« je rekel škrat. »Vidim, da si vendarle ustrežljiv mož. Ker si prizanesel moji hiši, te nameravam nagraditi: naslednje tri želje, ki jih bosta izrekla ti in tvoja žena, se bodo izpolnile, kakršne koli že bodo. To bo tvoja nagrada.«
Nato se je škrat vrnil v drevo in za seboj stisnil lubje skupaj. Mož je stal, gledal drevo in se praskal po glavi. »To je pa čudna reč,« je rekel. Potem je sedel in začel premišljevati, kaj naj si zaželi. Tuhtal je in tuhtal, a se ni mogel za nič odločiti. »Kar domov bom šel in se pogovoril z ženo,« je rekel; oprtal si je torej sekiro na ramo in se odpravil domov. Brž ko je stopil skozi vrata, je začel na ves glas klicati ženo. Ta je prihitela, saj ni vedela, kaj se mu je zgodilo.
Povedal ji je svojo zgodbo in žena ga je poslušala. »Kako lepo, da se nama je to pripetilo,« je rekla. »Zdaj morava zelo paziti, kaj si bova zaželela.«
Sedla sta vsak na svojo stran ognjišča, da bi se posvetovala. Spomnila sta se nešteto reči, ki bi jih rada imela: vrečo zlata, kočijo s štirimi konji, lepo hišo, v kateri bi živela, in lepa oblačila, ki bi jih nosila, a nič se jima ni zdelo čisto prava izbira.
Tako dolgo sta se pogovarjala, da sta postala lačna. »No, takole sediva,« je rekel mož, »za kosilo pa ni nič skuhano. Ko bi le imela eno tistih slastnih krvavic, kakršne si včasih delala.«
Komaj je to izrekel, že je v dimniku močno zaropotalo in zabobnelo, na ognjišče pred njim pa je padla velika krvavica.
»Kaj je pa to?« je vzkliknil mož in strmel vanjo. »Oh, ti teslo! Ti bedak!« je zavreščala žena. »To je krvavica, ki si si jo zaželel. Pa je šla po zlu ena najinih želja. Ko bi se ti ta krvavica prilepila na konico nosu! Prav bi ti bilo!«
V hipu, ko je to izrekla, je krvavica poletela k možu in se mu prilepila na nos. Tam je obtičala in nikakor je ni mogel sneti. Mož je vlekel in cukal, žena je vlekla in cukala, a vse je bilo zaman.
»No, ni druge pomoči,« je rekel mož, »zaželeti si bova morala, da spet izgine z nosu.« Žena je začela jokati in tarnati. »Ne, ne!« je vpila. »Samo še eno željo imava in ne smeva je takole zapraviti. Zaželiva si, da bi bila najbogatejša človeka na svetu.«
Toda mož ni hotel niti slišati o tem. Hotel je spraviti krvavico z nosu, pa naj stane, kar hoče. Nazadnje je morala žena popustiti in obveljala je njegova. »Želim si, da krvavica spet izgine z mojega nosu,« je rekel mož, in to je bila njuna tretja želja. Tako od škratovega darila nista imela druge koristi kakor krvavico za kosilo; bila pa je najboljša krvavica, kar sta jih kdaj jedla. »Navsezadnje,« je rekel mož, »si na svetu težko zaželiš kaj boljšega od polnega želodca.«
