Prevod

Nekoč je živela lepa mlada princesa, ki je bila obljubljena v zakon princu iz daljne dežele. Ko je napočil čas za poroko, se je pripravila na pot v njegovo deželo, saj naj bi se poročila tam, ne v svoji domovini.

Mati ji je za na pot pripravila najrazličnejše dragocene dragulje in lepa oblačila, pohištvo in platneno perilo, podarila pa ji je tudi čudovitega konja po imenu Falada, ki je znal govoriti.

Tik preden se je princesa odpravila na pot, jo je mati poklicala k sebi, se rahlo urezala v prst in pustila, da so na robček padle tri kaplje krvi.

»Na, moj otrok, vzemi to s seboj,« je rekla kraljica. »Spravi ga v nedrje in ga skrbno varuj. Čaroben je, in dokler ga boš imela pri sebi, ti nobeno zlo ne bo moglo do živega.«

Princesa se je zahvalila materi in si spravila robček v nedrje, kakor ji je bilo naročeno. Nato je nežno poljubila kraljico, se poslovila od nje in se odpravila na pot s svojo služabnico, ki je jezdila ob njej.

Ta služabnica, ki je jezdila s princeso, pa je bila zelo hudobnega srca. Bila je pretkana in zahrbtna. Pred kraljico se je pretvarjala, da ima princeso nadvse rada, v resnici pa jo je ves čas sovražila in ji zavidala ter bi ji prav rada storila kaj žalega.

Nekaj časa sta skupaj potovali dalje. Sonce je močno pripekalo in cesta je bila prašna, zato je princeso zažejalo. Kmalu sta prišli do potoka in princesa je ustavila konja ter rekla služabnici: »Razjahaj, prosim te, in napolni mojo malo zlato čašo, da se napijem, kajti žejna sem.«

Služabnica pa se je namrščila in osorno odgovorila: »Sama razjahaj in pij iz potoka, če si žejna. Dovolj imam tega, da ti strežem.«

Princesa je bila nad takšnim odgovorom zelo presenečena. A ker je bila mlada in plašna, je brez besed zdrsnila s konja. Ni si upala prositi za čašo, ki jo je nosila služabnica, zato se je sklonila in pila iz potoka, ki je žuborel čez kamenje.

Medtem so ji kaplje krvi na robčku spregovorile: »Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala.« Princesa ni odgovorila, temveč je, ko se je odžejala, spet zajahala konja in odjezdila dalje, kmalu pa je pozabila na služabničino osornost.

Čez nekaj časa sta prišli do drugega potoka. Ker je bila princesa spet žejna, je rekla služabnici: »Razjahaj, prosim te, in napolni mojo čašo z vodo, da se napijem.«

Služabnica pa je odgovorila še bolj osorno kot prej: »Ne, ne bom. Sama stopi s konja in si zajemi vodo, kajti ne bom ti več stregla.«

Princesa je globoko vzdihnila in zdrsnila s konja. Ko se je sklonila nad potok, so ji tri kaplje krvi spregovorile: »Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala.«

Princesa ni odgovorila. Ko pa se je sklonila še niže, da bi pila, ji je robček zdrsnil iz nedrja in odplaval po potoku. Princesa tega ni opazila, ker je imela oči polne solz. Služabnica pa je opazila in srce ji je preplavilo veselje, kajti zdaj princese ni nič več varovalo in hudobna služabnica je lahko z njo ravnala, kakor se ji je zljubilo.

Ko se je princesa vzravnala in hotela zajahati Falado, ji je služabnica rekla: »Počakaj malo! Dovolj imam tega, da sem tvoja služabnica. Zdaj bova poskusili drugače. Daj mi svoja lepa oblačila, ti pa se obleci v te preproste reči, ki jih nosim jaz.«

Princesa si ni upala odkloniti. Služabnici je dala svojo lepo obleko in dragulje, sama pa se je oblekla v preprosta oblačila. Spet je hotela zajahati Falado, a služabnica jo je znova ustavila. »Ti boš jezdila mojega konja,« je rekla, »jaz pa Falado.« In kakor je rekla, tako se je zgodilo. Služabnica je princeso tudi prisilila, da je prisegla, da nobeni živi duši ne bo povedala, kdo je. Princesa si ni upala odkloniti, saj se je bala za svoje življenje. Falada pa ni ničesar takega obljubil in je videl ter slišal vse, kar se je zgodilo.

Ko sta spet odjezdili, je bila služabnica spredaj, oblečena v razkošna oblačila in na Faladovem hrbtu, princesa pa je jezdila za njo na služabničinem konju. Čeprav je nosila preprosta oblačila, je bila še vedno veliko lepša od služabnice.

Prispeli sta do palače in princ je prišel naproti svoji nevesti. Služabnici je pomagal s Faladovega hrbta, saj je mislil, da je princesa, in jo popeljal po veličastnem stopnišču v sobano, kjer je sedel kralj. Princesa pa je ostala spodaj na dvorišču in nihče se ni zmenil zanjo.

Kralj je bil presenečen, ko je zagledal služabnico, saj jo je imel za princeso in je pričakoval, da bo veliko lepša. Vendar o tem ni nikomur nič rekel, temveč jo je prijazno sprejel. Kmalu je po naključju pogledal skozi okno in spodaj zagledal pravo princeso. »Kdo stoji tam na dvorišču?« je vprašal, kajti takoj je opazil, da je zelo lepa, in to je vzbudilo njegovo radovednost.

»Oh, to je samo moja služabnica,« je malomarno odgovorila lažna nevesta. »Želim si, da bi ji dali kakšno delo, da je brezdelje ne pokvari.«

»Ne vem, kaj bi lahko počela drugega, kakor pazila gosi,« je odgovoril kralj. »Conrad, ki pase gosi, je še deček in bi bil vesel pomoči pri delu.«

»Prav, pa naj bo gosja pastirica,« je odgovorila lažna nevesta. Tako je princesa odšla na polje pomagat pri paši gosi, služabnica pa je živela v palači in uživala vse najboljše, kar je bilo tam. Toda princ ni bil srečen, saj je bila njegova nevesta osorna in zlovoljna in je ni mogel vzljubiti.

Nekega dne je lažna nevesta rekla princu: »Želim si, da bi dali Faladi odsekati glavo. Naveličala sem se ga, poleg tega pa se spotika, kadar ga jezdim.« V resnici se je bala, da bi Falada spregovoril in povedal vse, kar je videl.

Princ je bil zgrožen. »Zakaj bi hotela ubiti konja, ki je tako lep in krotek?« je vprašal. »Ker ga, kot ti pravim, ne maram,« je odgovorila služabnica. »Poleg tega je konj moj in lahko z njim naredim, kar hočem. Če tega ne boš dal storiti, bom prav dobro vedela, da me ne ljubiš.«

Princ si ni več upal odkloniti. Poklical je nekega moža in mu naročil, naj Faladi odseka glavo. Ko je prava princesa to izvedela, je bridko jokala. Poklicala je tistega moža in mu ponudila zlatnik, če ji prinese Faladovo glavo in jo pribije nad vrata, skozi katera je hodila vsako jutro.

Mož si je zelo želel zlata. Vzel je denar in pribil Faladovo glavo nad vrata, kamor je želela princesa. Naslednje jutro, ko sta princesa in Conrad gnala gosi na pašo, je pogledala k Faladi in rekla:

»Ah, Falada, da moraš viseti tu!« Falada pa je odgovoril: »Ah, princesa, da moraš hoditi tod! Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala!«

Mali gosji pastir je strmel in se čudil pogovoru med gosjo pastirico in konjsko glavo, a ni rekel ničesar. S princeso sta šla naprej na travnike in gnala gosi pred seboj. Ko sta bila daleč na travnikih, kjer ju nihče ni mogel videti, je princesa sedla in si razpustila zlate lase, da so se kakor slap usuli okoli nje, ter jih začela česati.

Conrad v vsem svojem življenju še ni videl ničesar tako lepega, kajti njeni lasje so v soncu tako sijali in se lesketali, da bi človeka skoraj zaslepili. Zaželel si je, da bi lahko obdržal vsaj en sam las, zato se je prikradel princesi za hrbet, da bi ga izmaknil. Toda princesa je vedela, kaj namerava. Ravno ko je stegnil roko, je zapela:

»Pihaj, veter, pihaj zdaj! Conradov klobuk odnesi stran! Naj se kotali prek planjav, ne odnehaj, dokler las ne počešem in ne spnem nazaj.« Veter je pri priči zgrabil Conradov klobuk in ga odnesel z njegove glave, da je letel in se kotalil po travnikih. Conrad je moral steči za njim, sicer bi ga izgubil.

Ko se je vrnil s klobukom, si je princesa že počesala lase in jih spela pod čepico, tako da ni bilo videti niti enega lasu.

Conrad je bil tisti večer, ko se je s princeso vračal domov, zelo jezen. Niti besede ni spregovoril z njo. Naslednje jutro, ko sta se z gosmi odpravila na pašo, sta šla kakor po navadi skozi vrata in princesa je pogledala navzgor ter rekla:

»Ah, Falada, da moraš viseti tu!« Glava pa je odgovorila: »Ah, princesa, da moraš hoditi tod! Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala.«

Conrad je poslušal in se čudil, a ni rekel ničesar. Ko sta prišla na travnik, si je princesa kakor prej razpustila lase in jih začela česati. Bili so tako lepi, bleščeči in svetli, da se je Conradu zazdelo, da mora dobiti vsaj enega. Prikradel se ji je za hrbet, in ravno ko ga je hotel zgrabiti, je princesa zapela:

»Pihaj, veter, pihaj zdaj! Conradov klobuk odnesi stran! Naj se kotali prek planjav, ne odnehaj, dokler las ne počešem in ne spnem nazaj.« Veter je pri priči zavrtinčil Conradov klobuk čez travnike in deček je moral steči za njim, da ga je ujel.

Ko se je vrnil, je bil tako čemeren, da princese niti pogledati ni hotel, ona pa si je medtem že počesala lase in jih spela pod čepico.

Tistega večera je gosji pastir stopil h kralju in rekel: »Nočem, da bi to dekle še hodilo z menoj na travnike. Raje bom sam pazil gosi.«

»Zakaj?« je vprašal kralj. »Kaj je narobe z njo?« »Oh, jezi me in ima čudne navade, ki jih ne razumem.« »Kakšne navade?« je vprašal kralj.

Conrad mu je nato povedal, kako dekle vsak dan, ko gresta skozi vrata, pogleda h konjski glavi in reče: »Ah, Falada, da moraš viseti tu!«

In kako ji glava odgovori: »Ah, princesa, da moraš hoditi tod! Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala.« »Ne maram takšnih čudnih navad,« je rekel Conrad.

Kralj se je zamislil in si pogladil brado. Nato je Conradu naročil, naj o tem nikomur nič ne pove. »Jutri zjutraj bom sam prežal pri vratih,« je rekel, »saj želim na lastna ušesa slišati, kaj si govorita dekle in Falada.«

Naslednje jutro se je kralj že zelo zgodaj skril v senco ob vratih in kmalu sta prišla princesa in Conrad, ki sta pred seboj gnala gosi.

Ko sta prišla do vrat, je princesa pogledala navzgor in vzdihnila: »Ah, Falada, da moraš viseti tu!« Glava pa je odgovorila: »Ah, princesa, da moraš hoditi tod! Če bi mati tvojo usodo poznala, bi ji žalost srce razdejala.«

Ko sta si to povedala, je kralj stopil iz sence in poklical princeso. »Kaj pomenijo te besede?« jo je vprašal. »Kdo si in kakšna je tvoja zgodba?«

Princesa je zajokala. »Žal ne morem odgovoriti,« je rekla, »saj sem prisegla, da ne bom povedala niti eni živi duši.« »Prav,« je rekel kralj, »če si prisegla, moraš držati prisego. Toda nocoj, ko bodo vsi služabniki zapustili pekarno, pojdi tja in povej svojo zgodbo veliki peči, ki stoji v njej.«

Princesa je obljubila, da bo tako storila. Tistega večera je torej, ko se je vrnila domov, odšla v pekarno in se ozrla okoli sebe. Nikogar ni videla in mislila je, da je sama, a kralj se je skril v peč, ne da bi ona to vedela.

Nato je princesa začela pripovedovati svojo zgodbo peči. Povedala je, kako je odšla od doma s svojo zahrbtno služabnico. Povedala je, kako je izgubila robček s kapljami krvi in kako jo je služabnica prisilila, da je z njo zamenjala oblačila in se oblekla kakor služabnica. Povedala je tudi, kako je morala priseči, da o vsem tem ne bo povedala nobeni živi duši. Vse, prav vso svojo zgodbo je povedala krušni peči, kralj pa je sedel v njej, poslušal in vse razumel.

Ko je končala pripoved, je kralj prišel iz peči in jo prijel za roko. »Zelo kruto so ravnali s teboj,« je rekel, »a zdaj je tvojih bridkosti konec.«

Nato je princeso popeljal v palačo, kjer so jo oblekli v najrazkošnejša oblačila, kar so jih premogli. Ko je bila oblečena, je bila lepa kakor luna, čez katero drsijo oblaki.

Kralj je poklical princa, in ko je ta zagledal princeso, sta ga preplavila veselje in ljubezen. Takoj je vedel, da mora biti to njegova prava nevesta.

S kraljem sta skupaj skovala načrt, kako kaznovati lažno nevesto. In storila sta takole: priredili so veliko gostijo z zabavo. Princ je sedel na privzdignjenem sedežu, na eni strani je imel lažno nevesto, na drugi pa pravo. Toda lažna nevesta je bila tako zaslepljena od vsega razkošja in lastnega napuha, da princese sploh ni opazila.

Vsi so jedli in pili, kolikor jim je srce poželelo, nato pa je kralj začel zastavljati uganke. Po ugankah je rekel, da bo gostom povedal zgodbo. Povedal jim je zgodbo o princesi in služabnici, toda lažna nevesta je bila še vedno preveč zaslepljena od lastnega blišča, da bi jo razumela.

Ko je kralj končal zgodbo, je vprašal: »Kakšno kazen bi si zaslužila tako zahrbtna služabnica?« Tedaj je lažna nevesta drzno vzkliknila: »Odpeljati bi jo morali na visoko pečino in jo vreči v morje.«

»Tako se bo tudi zgodilo,« je strogo vzkliknil kralj, »kajti ti sama si tista zahrbtna služabnica, tukaj pa sedi prava nevesta, ki si ji storila krivico.« Tedaj je služabnica doumela, kaj je storila, in prevzela jo je groza. Toda princesa se je je usmilila in prosila, naj ji prizanesejo. Tako služabnice niso vrgli v morje, temveč so ji slekli razkošna oblačila in jo pregnali, da si je morala po svetu izprositi kruh.

Nato sta se princ in princesa poročila in srečno živela do konca svojih dni. Faladovo glavo pa so sneli in jo položili nazaj na njegovo telo, in konj je spet oživel. Še mnogo let je živel v grajskem hlevu in princesa ga je imela nadvse rada.