Prevod

Nekoč je živel krepak fant iz Cornwalla po imenu Jack, ki se je izuril v vseh mogočih športnih veščinah. Bolje kot kateri koli drug fant v deželi se je znal rokoboriti, metati in plavati; pravzaprav je bilo celo med odraslimi možmi le malo takih, ki bi se lahko z njim kosali po moči in spretnosti.

V tistem času je na otoku tik ob cornwallski obali živel velikan po imenu Cormoran. Ta velikan je bil nadloga vse dežele. Visok je bil dvajset čevljev in širok za tri može. Ljudje so se ga tako bali, da so vselej, ko je z otoka pribredel na kopno, pobegnili in se poskrili po hišah, on pa jim je odnašal drobnico in govedo, kakor se mu je zahotelo, ne da bi kogar koli vprašal za dovoljenje. Za en obrok je pojedel sedem ovc in tudi trije voli mu niso bili preveč. Po vsej deželi so se ljudje pritoževali nad njegovim pustošenjem.

Jack pa je bil prav tako pogumen, kot je bil močan, in sklenil je ljudi rešiti te velikanske nadloge. Počakal je na temno noč brez lune, nato pa s kopnega odplaval na otok. Valovi so bili visoki in voda mrzla, a Jack se za to ni zmenil. S seboj je vzel kramp, lopato, sekiro in rog.

Brž ko je stopil na otok, je začel pred velikanovo votlino kopati jamo — široko in globoko. Velikan je spal, saj ga je Jack slišal smrčati v votlini, zato ni ničesar vedel o tem, kaj počne pogumni fant.

Proti jutru je bila jama izkopana. Jack jo je prekril z vejami ter po njih potresel zemljo in kamenje, tako da nihče ne bi mogel opaziti, da se razlikuje od tal okoli nje. Nato je vzel rog in dolgo in glasno zatrobil.

Zvok je velikana prebudil. Skočil je na noge in se opotekel iz votline. Srdito se je ozrl naokrog in kmalu zagledal Jacka.

»Ničvredni pritlikavec!« je zavpil. »Si si ti drznil zmotiti moj spanec? Le počakaj, da te dobim v roke, pa te bom kaznoval, kakor si zaslužiš!«

Jack se je glasno zasmejal. »Prav nič se te ne bojim!« je zavpil. »Kar pa zadeva kazen, boš videl, da je to laže reči kot storiti.« Velikan je zarjovel od jeze in planil proti Jacku, toda komaj je stopil na veje, ki so prekrivale jamo, so se mu vdrle pod nogami. Padel je v jamo in si zlomil vrat. Tam je obležal brez glasu in brez giba. Ko je Jack videl, da je mrtev, ga je pustil, kjer je ležal, in odplaval nazaj na kopno.

Ko so ljudje izvedeli, da je velikan mrtev in jih ne bo več nadlegoval, so kar ponoreli od veselja. Jacka so slavili kot junaka in mu podarili pas, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: »To je pogumni mož iz Cornwalla, ki je ubil velikana Cormorana.«

Odtlej fanta niso več klicali samo Jack, temveč Jack Ubijalec velikanov. Mnogo milj proč pa je v globokem gozdu živel še en velikan, ki mu je bilo ime Blunderbore. Bil je prav tako močan in velik, kot je bil Cormoran.

Ko je Blunderbore slišal, kako je fant iz Cornwalla ubil Cormorana in da mu zdaj pravijo »Jack Ubijalec velikanov«, ga je popadla silna jeza. Prisegel je, da bo poiskal Jacka in ga pokončal, kakor je bil pokončan Cormoran.

Jacka pa ni bilo niti malo strah. Sklenil je deželo povsem osvoboditi velikanov in ničesar si ni želel bolj, kakor da bi svojo bistroumnost preizkusil proti Blunderboru. Nekega dne je torej vzel v roke krepko hrastovo gorjačo in se odpravil iskat velikana.

Hodil je in hodil, dokler ni prišel do gozda, kjer je v senci dreves žuborel hladen studenec. Jack je bil lačen, žejen in tudi utrujen, zato je sedel k studencu, pojedel kruh in sir, ki ju je nosil s seboj, ter se napil sveže vode. Potem se je zleknil in trdno zaspal.

Ni še dolgo spal, ko je mimo prišel velikan Blunderbore. Silno se je začudil, ko je zagledal mladeniča, ki je ležal ob njegovem studencu in mirno spal, saj si zaradi strahu pred njim še nihče ni drznil stopiti v ta gozd.

Na fantovem pasu je opazil lesket zlatih črk. Sklonil se je in prebral napis: »To je pogumni mož iz Cornwalla, ki je ubil velikana Cormorana.«

Velikan je nemudoma spoznal, kdo je Jack, in prevzelo ga je veselje ob misli, da ima zdaj fanta v svoji oblasti. Ni čakal, da bi se Jack prebudil, temveč si ga je zavihtel na ramo in ga odnesel skozi gozd.

Blunderbore je bil tako visok, da so mu med hojo ramena segala med veje. Te so Jacka šibale po obrazu in ga prebudile. Silno se je začudil, ko je ugotovil, da namesto mirnega počivanja ob studencu potuje med listjem na velikanovi rami. Vendar ga ni bilo strah. »Za zdaj ne morem ničesar storiti,« si je mislil, »a prej ali slej me bo velikan odložil in takrat se bom že domislil, kako naj ga ukanim.«

Velikan je brez postanka korakal naprej, dokler ni prišel do velikega, mračnega gradu, v katerem je prebival. Jacka je odnesel skozi vrata in po kamnitih stopnicah navzgor v sobo tik nad vhodom v grad. Tam se je ustavil in Jacka vrgel na kup slame v kotu.

»Nekaj časa kar leži tam, moj mali ubijalec velikanov,« je zavpil. »Imam brata, ki ni le večji in močnejši od mene, temveč je tudi pametnejši. Šel bom ponj, in ko pride, bova sklenila, kaj naj storiva s teboj.«

S temi besedami je velikan zapustil sobo, zaklenil vrata za seboj in se odpravil čez griče iskat brata. Komaj je Jack ostal sam, že je začel pregledovati sobo. Hitro je opazil, da je vhod v grad tik pod njegovim oknom. V kotu sobe je ležal velik zvitek vrvi. Jack jo je vzel in na enem koncu naredil zadrgo. Zanko je obesil skozi okno, drugi konec vrvi pa napeljal čez velik tram pod stropom. Nato je sedel in počakal, da se pošast vrne.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu je zaslišal velikana in njegovega brata, kako se pogovarjata in godrnjata, medtem ko prihajata po cesti h gradu. Počakal je, da sta dosegla vhod in stala tik pod oknom. Tedaj jima je čez obe glavi spustil zanko. Hitro je pograbil drugi konec vrvi, potegnil z vso močjo in oba velikana dvignil v zrak, kjer sta se zvijala in brcala. Nato se je nagnil skozi okno in jima z mečem odsekal glavi.

Potem se je hitro spustil po vrvi in vzel ključe, ki so viseli na Blunderborovem pasu. Z njimi v roki je znova vstopil v grad in ga prehodil od kraja do kraja ter odklepal vrata za vrati.

Odprl je velikanovo zakladnico in jo našel polno zlata, srebra, draguljev in vsakovrstnega dragocenega blaga, ukradenega prebivalcem dežele, saj je bil Blunderbore velik razbojnik.

V ječah pod gradom je bilo mnogo trgovcev, plemičev in lepih gospa, ki jih je velikan oropal in jih zadrževal v ujetništvu. Ko so izvedeli, da jih je Jack prišel osvobodit in da je ubil velikana, so bili tako veseli in hvaležni, da bi za fanta storili kar koli. Nekateri so jokali od sreče.

Jack jih je odpeljal v zakladnico in jim naročil, naj vzamejo toliko zakladov, kolikor jih lahko odnesejo. Z veseljem bi vse prepustili njemu, toda fant ni hotel ničesar.

»Ne, ne,« je rekel. »Bogastva ne potrebujem, in če bi bil obložen z zlatom in srebrom, ne bi mogel tako lahkotno potovati, kakor potujem zdaj.« Poslovil se je od hvaležnih ljudi in nadaljeval pot, njim pa prepustil, da sami najdejo pot domov, kar jim je brez dvoma vsem pravočasno uspelo.

Do večera naslednjega dne je bil Jack že daleč od Blunderborovega gozda. Prav ko se je spraševal, kje bo našel hrano in zavetje za noč, je prišel do velike hiše in zagledal svetlobo, ki je sijala iz oken.

Potrkal je in vrata mu je odprl dvoglavi velikan. Ta je bil prav tako hudoben kot Cormoran ali Blunderbore, a zelo prebrisan in zvit. Namesto da bi Jacka zgrabil in ga vrgel v ječo, ga je prijazno sprejel. Predenj je postavil vročo večerjo, se z njim prijazno pogovarjal in ga čez nekaj časa odpeljal v sobo, kjer bi lahko prespal.

A čeprav je bil velikan nasmejan in prijazen, mu Jack ni zaupal. Prepričan je bil, da pošast naklepa nekaj hudega, zato po njegovem odhodu ni legel v posteljo, temveč se je prikradel k vratom in prisluhnil. Slišal je velikana, kako koraka sem in tja, nato pa je zaslišal njegovo mrmranje: »Čeprav nocoj pri meni spiš, jutranje luči ne doživiš, saj še to noč življenje izgubiš.«

»Tega pa ne boš storil,« si je mislil Jack. »In če misliš, da bom zlezel v posteljo in mirno ležal, medtem ko me boš mlatil z gorjačo, se motiš.«

Začel je tipati po sobi in kmalu našel veliko poleno. Položil ga je v posteljo namesto sebe, ga prekril z odejo, sam pa se skril v kot sobe.

Nedolgo zatem je velikan odprl vrata. Čisto potiho se je prikradel k postelji in potipal, kje pod odejo leži poleno. Nato je vzel gorjačo in po njem udrihal tako silovito, da bi Jacka, če bi res ležal tam, gotovo zmlel v kašo. Potem se je pošast zadovoljna vrnila v svojo posteljo, zaspala in smrčala.

Kako zelo pa se je začudil naslednje jutro, ko se je Jack pojavil živahen in nasmejan, brez ene same modrice. »Si — si ponoči dobro spal?« je zajecljal velikan.

»O, kar dobro,« je odgovoril Jack, »le podgana je najbrž tekala po postelji, saj se mi je zdelo, da me je enkrat ali dvakrat z repom oplazila po obrazu. Zjutraj sem jo iskal, a je nisem našel, zato sem morda samo sanjal.«

Ko je velikan to slišal, se je prestrašil. Pomislil je, da mora biti Jack izjemen junak, če prenese takšne udarce in jih komaj občuti. Vendar ni rekel nič več in skupaj sta sedla k zajtrku. Velikan je pojedel in popil za deset mož, Jack pa je pod jopič skril usnjeno vrečo in vanjo tlačil hrano tako hitro, kakor mu jo je velikan postavljal na mizo. Pošast se ni mogla načuditi, da lahko tako majhen človek toliko poje.

Po zajtrku je Jack rekel: »Zdaj ti bom pokazal spretnost, in če je ne boš znal ponoviti, boš moral priznati, da sem boljši mož od tebe.«

Velikan je privolil. Jack je nato vzel nož in razparal usnjeno vrečo, skrito pod jopičem. »Tako!« je zavpil. »Znaš tudi ti storiti kaj takega?«

Velikan je osupnil, saj niti pomislil ni, da je Jack prerezal zgolj vrečo. Vendar se ni hotel pustiti prekositi. Pograbil je nož in si razparal trebuh — in tako je bilo po njem.

»Svet se je rešil še ene pošasti,« je rekel Jack. Velikana je pustil, kjer je ležal, in se odpravil novim dogodivščinam naproti. Ni še dolgo hodil po cesti, ko je srečal mladega princa, ki je jezdil brez vsakršnega spremstva. Ta princ je bil sin velikega britanskega kralja Arturja. Zapustil je očetov dvor in odjezdil v svet iskat lepo damo, ki jo je ugrabil čarovnik. Ta jo je s svojimi uroki zadrževal v ujetništvu, in princ se je sam odpravil na pot, da bi jo osvobodil.

Ko je Jack izvedel, kdo je princ in kakšne dogodivščine se je namenil, ga je prosil, ali bi ga smel spremljati kot služabnik. »Vse lepo in prav,« je rekel princ, »a če boš potoval z menoj, se ti bo res slabo godilo. Ves denar sem razdal in ne vem, kje bi dobil hrano ali vsaj prenočišče.«

»Naj vas to ne skrbi,« je rekel Jack. »Nedaleč od tod živi triglavi velikan. Ima imeniten grad in dobro založeno shrambo. Le prepustite zadevo meni in uredil bom, da boste tam lahko prenočili, povrhu pa si privoščili še izvrstno pojedino.«

Princ sprva nikakor ni hotel pristati na to. Podvig se mu je zdel zelo nevaren, a nazadnje ga je Jack prepričal. Zajahal je prinčevega konja in se odpravil h gradu, princ pa ga je ostal čakat ob cesti.

Jack je urno jezdil in kmalu dosegel grad. Pogumno je potrkal na vrata. »Kdo je tam?« je od znotraj zavpil velikan.

»Tvoj bratranec Jack, ki ti prinaša novice,« je odgovoril Jack. Velikan je odprl vrata in pogledal ven. »No, bratranec Jack, kakšne novice mi prinašaš?«

Novica je bila ta, da namerava princ s svojim spremstvom prenočiti v velikanovem gradu in da so tako rekoč že pred vrati. Če je velikan pameten, naj pobegne in prepusti grad princu. Ko bo princ s spremstvom odšel, se bo lahko varno vrnil.

A ne, pošasti ni bilo tako lahko pregnati iz njenega gradu. »Petsto mož lahko odbijem!« je zavpil. »Zakaj bi se torej bal?«

»Da, toda ali lahko odbiješ dva tisoč mož?« je vprašal Jack. »Dva tisoč! Si rekel dva tisoč?« To pa je bilo nekaj drugega. Če prihaja princ z dva tisoč možmi za seboj, je res skrajni čas, da se velikan skrije. Jacku je povedal, kje je skrivna soba, vsa narejena iz železa. Tam se bo skril, fanta pa je prosil, naj ga zaklene vanjo in naj pod nobenim pogojem ne odklene vrat, dokler princ ne odide.

Jack je obljubil. Velikana je zaklenil v skrivno sobo, nato pa odjezdil po svojega gospodarja. Tisto noč sta se Jack in princ veselo gostila z dobrotami iz pošastine shrambe. Naslednje jutro je princ odjezdil naprej, Jack pa je odklenil vrata skrivne sobe in izpustil velikana.

»Kakšen tepec sem!« je vzkliknila pošast, brž ko je bila na prostosti. »Tamle v kotu ležijo kapa nevidnosti, plašč modrosti in meč ostrine. Ko bi se le spomnil nadeti si kapo, me nihče ne bi mogel videti in ne bi se mi bilo treba skrivati v skrivni sobi.«

»Res je,« je odgovoril Jack. »A po moji zaslugi si vendarle na varnem in mislim, da si zaslužim nagrado.« Nato je velikana prosil, naj mu podari kapo, plašč in meč, in velikan je iz hvaležnosti prav rad privolil. »Tebi bodo tako ali tako bolj koristili kot meni,« je rekel, »saj ravno takrat, ko jih najbolj potrebujem, povsem pozabim nanje.«

Jack je vzel kapo, plašč in meč ter se velikanu zahvalil za darove. Takoj se je odpravil za princem, ki ga je čakal nedaleč stran.

Nadaljevala sta pot, dokler nista prišla do drugega gradu, kjer sta upala dobiti prenočišče. Prijazno so ju sprejeli in povabili k pojedini s plemenito gospo, ki je bila gospodarica gradu. Ta gospa je bila prav tista, ki jo je princ iskal, vendar je ni prepoznal, pa tudi ona ni prepoznala njega zaradi uroka, ki jo je držal v svoji oblasti.

Ko so gospa, princ in Jack skupaj pojedli, je gospa izvlekla dragocen robec in si z njim obrisala ustnice. »Jutri,« je rekla, »mi bosta povedala, komu sem ponoči dala ta robec. Če mi tega ne bosta znala povedati, tega gradu ne bosta nikoli zapustila živa.«

Princa so te besede silno zaskrbele, Jack pa mu je rekel, naj se ne boji. Počakal je, da ju je gospa zapustila, nato pa si je nadel kapo nevidnosti in ji sledil. Zaradi kape ga ni mogla videti. Ni vedela, da ji kdo sledi, in odšla je iz gradu po stezi do gozdnega roba. Tam jo je pričakal visok, temen mož. Zaradi plašča modrosti, ki ga je nosil, je Jack takoj vedel, da je ta mož čarovnik.

Gospa mu je izročila robec. »Dobro,« je rekel čarovnik. »Jutri bom tega drznega princa spremenil v še en marmornat kip, ki bo krasil mojo dvorano. Njegovega služabnika pa bom spremenil v psa, lisico ali jelena, kakor se mi bo pač zahotelo.«

»Tega pa ne boš storil!« je zavpil Jack. Izvlekel je meč ostrine in čarovniku z enim zamahom odsekal glavo. Gospa je bila v hipu rešena uroka in ozrla se je naokrog kakor nekdo, ki se prebuja iz sanj. Ni vedela, kje je in kako je prišla tja.

Jack jo je odpeljal nazaj v grad, in brž ko sta se s princem srečala, sta drug drugega prepoznala. Prevzelo ju je veselje in princ se je pripravil, da jo odpelje na očetov dvor. Želel je, da gre Jack z njim, in mu obljubil, da bo postal velik plemič, če privoli. Toda ubijalec velikanov ni hotel pristati na to. V domači deželi ga je čakalo še delo in Walesa ne bo zapustil, dokler ga povsem ne osvobodi nadloge velikanov.

Princ in njegova dama sta se zato poslovila od Jacka in skupaj odjezdila, Jack pa se je odpravil novim dogodivščinam naproti. Prepotoval je že dolgo pot in spuščala se je noč, ko je iz bližnjega gozda zaslišal bridke krike. Trenutek zatem je iz gozda prilomastil velikan, ki je za seboj vlekel viteza in gospo. Ujel ju je in ju peljal v svojo votlino.

Jack si je brez trenutka obotavljanja nadel kapo nevidnosti, stekel čisto k velikanu in ga pokončal z enim samim zamahom meča. Gospa in vitez sta osupnila. Nikogar nista videla, pa vendar se je velikan nenadoma zgrudil mrtev, presekan z mečem. Še bolj sta se začudila, ko je Jack snel kapo in se pojavil pred njima. Nato jima je pojasnil, kdo je in kako mu je uspelo na tako nenavaden način ubiti velikana.

»To je čudovita zgodba,« je rekel vitez, »in rešili ste naju pred usodo, hujšo od smrti.« Z gospo sta nato Jacka prosila, naj se z njima vrne v njun grad. Privolil je, saj je bil utrujen od vseh svojih dogodivščin.

Ko so prispeli na grad, so pripravili veliko pojedino in Jacku izkazovali najvišje časti. Sedel je na vitezovi desnici in zanj ni bilo nič predobro, kar je grad premogel.

Toda ko so bili še sredi pojedine, je v silni naglici prispel sel. Obraz je imel bled in zobje so mu šklepetali od strahu.

»Kaj je?« je vzkliknil vitez. »Kakšne novice prinašaš?« »Velikan! Veliki velikan Thundel!« je zavpil sel. »Slišal je, da je tukaj Jack Ubijalec velikanov, in prihaja uničit grad in vse, ki so v njem.«

Ob tej novici je pobledel celo vitez, toda Jack mu je rekel, naj se ne boji. »Nameraval sem se odpraviti iskat tega velikana,« je rekel, »zdaj pa mi je prihranil trud.« Nato je viteza prosil, naj pokliče ducat krepkih delavcev. Ko so prišli, jih je Jack takoj odpeljal do mostu čez grajski jarek in jim naročil, naj lesene nosilce skoraj povsem prežagajo, tako da bodo zdržali le težo enega človeka ali največ dveh. Ta most je bil edina pot v grad, in če ga velikan ne bi prečkal, ne bi mogel priti do njega.

Medtem ko so delavci še opravljali svojo nalogo, se je prikazal velikan, ki je z dolgimi koraki prihajal proti gradu. Jack si je nemudoma nadel kapo nevidnosti in mu pohitel naproti.

Velikan Jacka zaradi kape nevidnosti ni mogel videti, imel pa je zelo izostren voh. Nenadoma se je ustavil in začel vohljati naokrog kakor lovski pes.

»Fi, faj, fo, fam! Angleško kri zavoham! Naj živ bo ali mrtev že, iz zmletih kosti kruh spečem si!« je zavpil velikan. »Vse lepo in prav,« je rekel Jack, »a najprej ga boš moral ujeti.« Nato je skakal sem in tja z ene velikanove strani na drugo. »Tukaj! Tukaj sem!« je klical. »Tu, na tvoji desni! Ne, na levi. Hitro, hitro, če me hočeš ujeti!«

Velikan se je obračal zdaj na eno, zdaj na drugo stran in grabil v prazno, saj je bil Jack neviden in se je zlahka izmikal njegovim rokam.

Nazadnje se je fant naveličal igre. Ozrl se je in videl, da so delavci končali nalogo in se umaknili v grad. Tedaj je snel kapo nevidnosti in stekel čez most. »No, ti velikan mlinar, ki bi rad zmlel moje kosti, ujemi me, če me moreš!« je zavpil.

Velikan je zarjovel od jeze in stekel za Jackom, ki je že dosegel drugo stran. Nosilci so zdržali, dokler velikan ni prišel na sredino mostu. Tedaj so se z glasnim pokom vdali pod njim in padel je v jarek ter utonil. Tako je Jack vitezu in njegovi gospe že drugič rešil življenje, deželo pa osvobodil še enega velikana.

Zdaj pa je prišla najnevarnejša od vseh Jackovih dogodivščin. Gargantua je bil največji in najmogočnejši med vsemi velikani, povrhu pa še čarovnik. Živel je na vrhu visoke gore, od koder je prihajal ropat, krast in odnašat ujetnike. Te je spreminjal v razne divje živali in jih zadrževal v vrtovih, ki so obdajali njegovo palačo. Tako je ugrabil tudi edino hčer nekega vojvode in jo spremenil v srno.

Vojvoda je bil zaradi izgube hčere obupan, saj je bila njegov edini otrok in jo je neizmerno ljubil. Obljubil je, da jo bo tisti, ki mu jo pripelje nazaj, dobil za ženo. Ker je bila zelo lepa, so jo šli iskat številni princi in pogumni junaki, vendar se ni vrnil niti eden od njih.

Jack je sklenil poiskati in pokončati prav tega nevarnega velikana. Opasal si je meč ostrine, vzel kapo nevidnosti in plašč modrosti ter se odpravil na pot.

Potoval je in potoval, dokler ni prišel do visoke skalnate gore. Prav na njenem vrhu je zagledal velik grad, obdan z vrtovi in visokim obzidjem.

Jack se je vzpenjal vse više, čez skale in robidovje, štore in kamenje, dokler ni prišel do vrtnih vrat. Tam se je ustavil in si nadel kapo nevidnosti, nato pa si drznil vstopiti.

Takoj je videl, da so vrtovi prekrasni. Številne živali so se pasle na travi ali počivale v senci. Ena od njih, lepa srna, je dvignila glavo in pogledala proti njemu. Nato je nemudoma prišla k njemu, položila glavo na njegovo roko in ga pogledala z velikimi temnimi očmi.

Jacka je to zelo zaskrbelo. Bal se je, da nad tem krajem leži kakšen urok, zaradi katerega je viden kljub kapi nevidnosti. Vendar se nobena druga žival ni zmenila zanj, zato je upal, da ga lahko vidi samo srna.

Šel je naprej skozi vrtove, dokler ni prišel do grajskih vrat. Ob njih je visel zlat rog, na katerem so bile zapisane te besede:

»Kdor v ta rog bo zatrobil, velikana bo pogubil, zlomil črni bo urok, srečo vrnil vsem naokrog.« Jack je dvignil rog k ustnicam in zatrobil tako glasno in jasno, da je ves grad odmeval.

V hipu se je na vrtu zgodila čudežna sprememba. Srna ob njem se je spremenila v dekle, lepše od vseh, o katerih je Jack kdaj sanjal. Divje živali so postale princi, junaki in plemenite gospe.

Sam grad pa se je sesul v ruševine. Pod njim se je razprl velik prepad in grad se je s strašnim hruščem zrušil vanj ter s seboj potegnil velikana. Nato so se tla zaprla nad ruševinami in niti en sam kamen ni ostal, da bi zaznamoval kraj, kjer je nekoč stal grad.

Tako se je končala zadnja Jackova pustolovščina in tako je poginil zadnji in najhudobnejši izmed vseh njegovih orjaških sovražnikov. Odtlej je v deželi vladal mir. Jack se je poročil s prelepo mladenko, ki mu je sledila v podobi srne, in ker je bila vojvodova hči, je ubogi fant postal zelo bogat in vpliven. Z vojvodovo hčerjo sta se srčno ljubila in tako sta vse življenje živela v veliki sreči, spoštovali pa so ju vsi okoli njiju.