Prevod
»To je strašna zgodba!« je rekla neka kokoš, in sicer na tistem koncu mesta, kjer se zgodba sploh ni pripetila. »Strašna zgodba iz kokošnjaka! Nocoj si ne upam spati sama! Še dobro, da nas je na prečki toliko skupaj!« In potem je pripovedovala, da se je drugim kokošim perje ježilo, petelinu pa se je povesil greben. To je čisto res!
A začnimo na začetku, in ta je bil na drugem koncu mesta, v nekem kokošnjaku. Sonce je zahajalo in kokoši so poletele na prečke. Ena izmed njih je bila bela in kratkih nog, nesla je jajca, kakor se spodobi, in bila kot kokoš v vseh pogledih vredna spoštovanja. Ko je priletela na prečko, si je s kljunom očistila perje in pri tem ji je odpadlo drobno peresce.
»Pa je šlo!« je rekla. »Bolj ko se skubim, lepša bom, kajne!« To je rekla za šalo, saj je bila med kokošmi znana po svoji vedri naravi, sicer pa, kot rečeno, zelo spoštovanja vredna. Nato je zaspala.
Naokrog je bilo temno, kokoši so sedele druga ob drugi, in tista, ki ji je sedela najbliže, ni spala. Slišala je in ni slišala, kakor je v tem svetu pač treba, če hočeš živeti v ljubem miru. A svoji drugi sosedi je vendarle morala povedati: »Si slišala, kaj je bilo pravkar rečeno? Nikogar ne bom imenovala, toda neka kokoš se namerava oskubiti, da bi bila lepa! Če bi bila petelin, bi jo prezirala!«
Tik nad kokošmi pa je sedela sova s svojim možem in sovjimi mladiči. V tej družini imajo ostra ušesa; slišali so vsako besedo, ki jo je izrekla sosednja kokoš, zavijali z očmi, mama sova pa se je pahljala s perutmi. »Nikar ne poslušajte! Ampak saj ste gotovo slišali, kaj je bilo rečeno? Slišala sem na lastna ušesa, in ta morajo marsikaj slišati, preden odpadejo! Ena izmed kokoši je tako zelo pozabila, kaj se za kokoš spodobi, da sedi in si puli vse perje, petelinu pa pusti, da jo pri tem gleda!«
»Prenez garde aux enfants!« je rekel oče sovec. »To ni za otroke!« »Vseeno bom povedala sovi čez pot! Tako ugledna sova je, prav prijetno se je družiti z njo!« In mama je odletela.
»Hu-hu! Uhu!« sta skovikali obe, in to naravnost dol h golobom v sosedovem golobnjaku. »Ste slišali? Ste slišali? Uhu! Neka kokoš si je zaradi petelina populila vse perje! Zmrznila bo do smrti, če ni že mrtva, uhu!«
»Kje? Kje?« so grulili golobi. »Na dvorišču čez pot! Skorajda sem videla na lastne oči! To zgodbo je skoraj nespodobno pripovedovati! Ampak je čisto res!«
»Verjamemo, verjamemo vsako besedico!« so rekli golobi in zagrulili dol na svoje kokošje dvorišče: »Neka kokoš, da, nekateri celo pravijo, da sta dve, si je populila vse perje, da ne bi bila podobna drugim in bi tako pritegnila petelinovo pozornost. To je nevarna igra, saj se lahko prehladiš in umreš od vročice, in obe sta umrli!«
»Zbudite se! Zbudite se!« je zakikirikal petelin in zletel na leseno ograjo. Oči so mu bile še zaspane, a je vseeno kikirikal: »Tri kokoši so umrle zaradi nesrečne ljubezni do petelina! Populile so si vse perje! To je ostudna zgodba, ne bom je zadržal zase, naj gre naprej!«
»Naj gre naprej!« so zacvilili netopirji, kokoši so kokodakale in petelini kikirikali: »Naj gre naprej! Naj gre naprej!« Tako je zgodba švignila od kokošnjaka do kokošnjaka in nazadnje spet prišla tja, od koder je pravzaprav krenila.
»Pet kokoši je,« se je govorilo, »ki so si vse populile perje, da bi pokazale, katera je najbolj shujšala od ljubezenskega gorja zaradi petelina. Nato so se skljuvale do krvi in mrtve popadale na tla, v sramoto in nečast svojim družinam ter v veliko izgubo lastniku!«
Kokoš, ki je izgubila tisto drobno, razrahljano peresce, seveda ni prepoznala svoje zgodbe. In ker je bila spoštovanja vredna kokoš, je rekla: »Preziram te kokoši! A takšnih je še več! Tega ne smemo zamolčati in naredila bom vse, kar je v moji moči, da bo zgodba prišla v časopis in se razširila po vsej deželi. Te kokoši so si to zaslužile, pa njihove družine tudi!«
In zgodba je prišla v časopis, natisnili so jo, in to je čisto res: iz enega drobnega peresca lahko nastane pet kokoši!
