Waltey
Malopridna druščina
Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm GrimmO besedilu
Malopridna druščina
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 4 min branja
- Obseg
- 3 strani
- Naslov izvirnika
- Das Lumpengesindel
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Malopridna druščina
Petelinček je rekel kokoški: »Zdaj zorijo orehi, pa pojdiva skupaj na goro in se jih enkrat do sitega najejva, preden jih veverica vse odnese.« – »Prav,« je odgovorila kokoška, »pridi, pa si privoščiva malo veselja.« In sta skupaj odšla na goro. Ker je bil dan jasen, sta ostala do večera. Ne vem, ali sta se tako najedla, da sta bila pretežka, ali pa sta postala objestna; skratka, domov nista hotela peš in petelinček je moral iz orehovih lupin narediti majhen voz. Ko je bil gotov, je kokoška sedla vanj in rekla petelinčku: »Kar vprezi se.« – »Ta je pa lepa,« je rekel petelinček, »raje grem peš domov, kakor da bi se pustil vpreči. Ne, tako se nisva zmenila. Kočijaž bom že in bom sedel na kozlu, vlekel pa ne bom.«
Ko sta se tako prepirala, je prikracala raca in gagala: »Tatinska sodrga, kdo vama je dovolil hoditi na mojo orehovo goro? Le počakajta, to se vama bo slabo obrestovalo!« In se je z razprtim kljunom pognala nad petelinčka. Toda tudi petelinček ni stal križem rok in se je odločno spravil nad raco, nazadnje pa jo je z ostrogami tako hudo obdelal, da je prosila milosti in se je za kazen rada pustila vpreči v voz. Petelinček je sedel na kozla in postal kočijaž, potem pa so oddrveli: »Raca, teci, kolikor moreš!« Ko so prevozili že kos poti, so srečali dva pešca, buciko in šivanko. Zaklicali sta: »Stojte, stojte!« in rekli, da bo vsak hip trda tema in da potem ne bosta mogli niti koraka naprej, pa tudi cesta je tako blatna; ali bi lahko malo prisedli, saj sta bili v krojaškem prenočišču pred mestnimi vrati in sta se ob pivu predolgo zadržali. Ker sta bili suhljati in nista zavzeli veliko prostora, ju je petelinček pustil na voz, vendar sta morali obljubiti, da ne bosta stopali na noge ne njemu ne njegovi kokoški. Pozno zvečer so prišli do gostilne, in ker ponoči niso hoteli več naprej, pa tudi raca je že komaj hodila in se je opotekala z ene strani na drugo, so zavili vanjo. Gostilničar je sprva na vse pretege ugovarjal, češ da je hiša že polna, najbrž pa je tudi mislil, da to ne more biti prav imenitna gospoda. Nazadnje so ga vendarle pregovorili s sladkimi besedami: dobi naj jajce, ki ga je kokoška znesla med potjo, obdrži pa lahko tudi raco, ki vsak dan znese eno. Tako jim je naposled dovolil ostati čez noč. Zdaj so si dali prinesti novih jedi in se gostili, da je bilo veselje. Zgodaj zjutraj, ko se je šele svitalo in je še vse spalo, je petelinček zbudil kokoško, prinesel jajce, ga s kljunom odprl in skupaj sta ga pojedla; lupine pa sta vrgla na ognjišče. Nato sta stopila k šivanki, ki je še spala, jo prijela za glavo in jo zapičila v blazino gostilničarjevega naslanjača, buciko pa v njegovo brisačo. Potem sta, kot da ni nič, odletela čez resavo. Raca, ki je rada spala pod milim nebom in je ostala na dvorišču, ju je slišala odleteti, se prebudila in našla potok, po katerem je odplavala; in to je šlo hitreje kakor pred vozom. Šele nekaj ur pozneje je gostilničar zlezel iz pernic, se umil in si hotel obrisati obraz z brisačo, pa mu je bucika podrsala po obrazu in mu naredila rdečo črto od enega ušesa do drugega. Nato je šel v kuhinjo in si hotel prižgati pipo. Ko pa je stopil k ognjišču, so mu jajčne lupine prhnile v oči. »Danes zjutraj mi pa vse sili v glavo,« je rekel in se nejevoljno spustil v svoj stari naslanjač; vendar je pri priči spet skočil pokonci in zavpil: »Au!« Šivanka ga je namreč zbodla še huje, pa ne v glavo. Zdaj je bil že ves iz sebe od jeze in je posumil na goste, ki so prejšnji večer prišli tako pozno. Ko jih je šel iskat, pa jih ni bilo več. Tedaj je prisegel, da v svojo hišo ne bo nikoli več sprejel nobene potepuške sodrge, ki veliko poje, nič ne plača, za zahvalo pa mu povrhu še ponagaja.
Izvirnik
Das Lumpengesindel
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Hähnchen sprach zu Hühnchen: "Jetzt ist die Zeit, wo die Nüsse reif werden, da wollen wir zusammen auf den Berg gehen und uns einmal recht satt essen, ehe sie das Eichhorn alle wegholt." - "Ja," antwortete das Hühnchen, "komm, wir wollen uns eine Lust miteinander machen." Da gingen sie zusammen fort auf den Berg, und weil es ein heller Tag war, blieben sie bis zum Abend. Nun weiß ich nicht, ob sie sich so dick gegessen hatten, oder ob sie übermütig geworden waren, kurz, sie wollten nicht zu Fuß nach Haus gehen, und das Hähnchen mußte einen kleinen Wagen von Nußschalen bauen. Als er fertig war, setzte sich Hühnchen hinein und sagte zum Hähnchen: "Du kannst dich nur immer vorspannen." - "Du kommst mir recht," sagte das Hähnchen, "lieber geh ich zu Fuß nach Haus, als daß ich mich vorspannen lasse. Nein, so haben wir nicht gewettet. Kutscher will ich wohl sein und auf dem Bock sitzen, aber selbst ziehen, das tu ich nicht."
Wie sie so stritten, schnatterte eine Ente daher: "Ihr Diebesvolk, wer hat euch geheißen, in meinen Nußberg gehen? Wartet, das soll euch schlecht bekommen!" Ging also mit aufgesperrtem Schnabel auf das Hähnchen los. Aber Hähnchen war auch nicht faul und stieg der Ente tüchtig zu Leib, endlich hackte es mit seinen Sporn so gewaltig auf sie los, daß sie um Gnade bat und sich gern zur Strafe vor den Wagen spannen ließ. Hähnchen setzte sich nun auf den Bock und war Kutscher, und darauf ging es in einem Jagen: "Ente, lauf zu, was du kannst!" Als sie ein Stück Weges gefahren waren, begegneten sie zwei Fußgängern, einer Stecknadel und einer Nähnadel. Sie riefen: "Halt halt!" und sagten, es würde gleich stichdunkel werden, da könnten sie keinen Schritt weiter, auch wäre es so schmutzig auf der Straße, ob sie nicht ein wenig einsitzen könnten, sie wären auf der Schneiderherberge vor dem Tore gewesen und hätten sich beim Bier verspätet. Hähnchen, da es magere Leute waren, die nicht viel Platz einnahmen, ließ sie beide einsteigen, doch mußten sie versprechen, ihm und seinem Hühnchen nicht auf die Füße zu treten. Spät abends kamen sie zu einem Wirtshaus, und weil sie die Nacht nicht weiterfahren wollten, die Ente auch nicht gut zu Fuß war und von einer Seite auf die andere fiel, so kehrten sie ein. Der Wirt machte anfangs viel Einwendungen, sein Haus wäre schon voll, gedachte auch wohl, es möchte keine vornehme Herrschaft sein, endlich aber, da sie süße Reden führten, er solle das Ei haben, welches das Hühnchen unterwegs gelegt hatte, auch die Ente behalten, die alle Tage eins legte, so sagte er endlich, sie möchten die Nacht über bleiben. Nun ließen sie wieder frisch auftragen und lebten in Saus und Braus. Frühmorgens, als es dämmerte und noch alles schlief, weckte Hähnchen das Hühnchen, holte das Ei, pickte es auf, und sie verzehrten es zusammen; die Schalen aber warfen sie auf den Feuerherd. Dann gingen sie zu der Nähnadel, die noch schlief, packten sie beim Kopf und steckten sie in das Sesselkissen des Wirts, die Stecknadel aber in sein Handtuch, endlich flogen sie, mir nichts, dir nichts, über die Heide voran. Die Ente, die gern unter freiem Himmel schlief und im Hof geblieben war, hörte sie fortschnurren, machte sich munter und fand einen Bach, auf dem sie hinabschwamm; und das ging geschwinder als vor dem Wagen. Ein paar Stunden später machte sich erst der Wirt aus den Federn, wusch sich und wollte sich am Handtuch abtrocknen, da fuhr ihm die Stecknadel über das Gesicht und machte ihm einen roten Strich von einem Ohr zum andern. Dann ging er in die Küche und wollte sich eine Pfeife anstecken. Wie er aber an den Herd kam, sprangen ihm die Eierschalen in die Augen. "Heute morgen will mir alles an meinen Kopf," sagte er, und ließ sich verdrießlich auf seinen Großvaterstuhl nieder; aber geschwind fuhr er wieder in die Höhe und schrie: "Auweh!" Denn die Nähnadel hatte ihn noch schlimmer und nicht in den Kopf gestochen. Nun war er vollends böse und hatte Verdacht auf die Gäste, die so spät gestern abend gekommen waren. Und wie er ging und sich nach ihnen umsah, waren sie fort. Da tat er einen Schwur, kein Lumpengesindel mehr in sein Haus zu nehmen, das viel verzehrt, nichts bezahlt und zum Dank noch obendrein Schabernack treibt.
Nadaljuj z branjem