Prevod

Bil je maj in veter je še vedno mrzlo pihal; toda pomlad je že prišla, so govorili grmi in drevesa, polja in travniki; vse je vrvelo od cvetja, celo v živi meji, in prav tam je pomlad sama zagovarjala svojo stvar. Govorila je iz male jablane, z ene same vejice, tako sveže, tako cvetoče, posute z nežnimi rožnatimi popki, ki so se vsak hip hoteli razpreti. Vejica je dobro vedela, kako lepa je, kajti to je v listih, kakor je pri ljudeh v krvi, in zato ni bila prav nič presenečena, ko se je pred njo na cesti ustavila gosposka kočija in je mlada grofica rekla, da je ta jablanova vejica najljubkejše, kar je mogoče videti, da je pomlad sama v svoji najlepši podobi. Vejico so odlomili in grofica jo je držala v svoji nežni roki ter jo senčila s svilenim sončnikom; nato so se odpeljali na grad, kjer so bile visoke dvorane in lične sobane. Bele zavese so plapolale ob odprtih oknih in prekrasne rože so stale v bleščečih prozornih vazah. V eno izmed njih, ki je bila kakor izklesana iz sveže zapadlega snega, so postavili jablanovo vejico med sveže, svetlozelene bukove veje; bilo jo je veselje gledati!

In vejica je postala prevzetna, kar je bilo čisto človeško! Skozi sobane so prihajali najrazličnejši ljudje in glede na svoj ugled so si drznili izražati občudovanje; nekateri niso rekli prav nič, drugi pa vse preveč. Jablanova vejica je spoznala, da so med ljudmi razlike, prav kakor med rastlinami. »Nekatere so za okras, druge za hrano, so pa tudi take, ki bi jih lahko povsem pogrešali,« je menila jablanova vejica. In ker je stala prav ob odprtem oknu, od koder je lahko gledala tako navzdol na vrt kakor daleč na polje, je imela dovolj cvetlic in rastlin, da jih je opazovala in razmišljala o njih! Tam so bile bogate in revne, nekatere celo preveč revne.

»Uboge zavržene rastlinice!« je rekla jablanova vejica. »Res niso vse enake sreče! Kako nesrečne se morajo počutiti, če kaj takega sploh lahko čuti, kakor čutimo jaz in meni podobne; res so velike razlike, a razlike morajo biti, sicer bi bile vendar vse enake!«

Jablanova vejica je z nekakšnim usmiljenjem gledala zlasti eno vrsto cvetlic, ki jih je bilo po poljih in jarkih vse polno; nihče jih ni povezoval v šopke, bile so vse preveč vsakdanje, našel si jih celo med tlakovci, poganjale so kakor najhujši plevel, povrhu pa so imele še tisto grdo ime: hudičev regrat.

»Uboga zaničevana rastlina!« je rekla jablanova vejica. »Sama nisi kriva, da si postala to, kar si, da si tako vsakdanja in da si dobila to ostudno ime! Toda z rastlinami je kakor z ljudmi: razlike morajo biti!«

»Razlike!« je rekel sončni žarek in poljubil cvetočo jablanovo vejico, a poljubil je tudi rumeni hudičev regrat zunaj na polju; vsi bratje sončnega žarka so poljubljali cvetlice, revne prav tako kakor bogate.

Jablanova vejica ni nikoli pomislila na neskončno ljubezen našega Gospoda do vsega, kar živi in se giblje v njem; nikoli ni pomislila, koliko lepega in dobrega je lahko skritega, a ne pozabljenega; toda tudi to je bilo čisto človeško!

Sončni žarek, žarek svetlobe, je vedel bolje: »Ne vidiš daleč, ne vidiš jasno! Kje je tista zavržena rastlinica, ki se ti še posebej smili?« »Hudičev regrat!« je rekla jablanova vejica. »Nikoli ga ne povezujejo v šopke, teptajo ga z nogami, preveč ga je, in ko dozori njegovo seme, leti kakor drobceni kosmi volne čez cesto in se ljudem prijemlje na obleko. Plevel je! A tudi ta mora biti! Res sem zelo hvaležna, da nisem postala ena izmed teh rastlin!«

Čez polje je prišla cela gruča otrok. Najmanjši med njimi je bil tako drobcen, da so ga drugi nosili; ko so ga posadili v travo med rumene cvetlice, se je glasno zasmejal od veselja, brcal z nožicami, se valjal naokrog, trgal samo rumene cvetlice in jih poljubljal v sladki nedolžnosti. Nekoliko večji otroci so odlomili cvetove z votlih stebel, stebla pa upogibali v obročke in jih vtikali drugega v drugega, člen za členom, da je nastala cela veriga; najprej ena za okoli vratu, nato druga, ki so si jo obesili čez ramo in okoli pasu, po prsih in na glavo; prava razkošna oprava iz zelenih verig in verižic. Največji otroci pa so previdno vzeli odcvetelo rastlino, steblo, ki je nosilo puhasto semensko glavico, ta rahli, zračni volneni cvet, pravo malo umetnino, kakor sestavljeno iz najnežnejših peresc, kosmov ali puha; držali so jo pred usti, da bi z enim samim pihljajem odpihnili ves puh. Kdor je to zmogel, je dobil novo obleko, še preden se je leto izteklo, tako je rekla babica.

Zaničevana cvetlica je bila ob tej priložnosti prava prerokinja. »Vidiš!« je rekel sončni žarek. »Vidiš njeno lepoto, vidiš njeno moč!« »Da, za otroke!« je rekla jablanova vejica.

Na polje je prišla stara ženica in s svojim topim nožem brez ročaja razkopala zemljo okoli korenine cvetlice ter jo izpulila; iz nekaterih korenin si bo skuhala kavo, za druge pa bo dobila denar, ko jih bo odnesla lekarnarju za zdravila.

»Lepota je vendar nekaj višjega!« je rekla jablanova vejica. »Samo izbranci pridejo v kraljestvo lepote! Med rastlinami so razlike, prav kakor so razlike med ljudmi!«

Sončni žarek pa je govoril o neskončni Božji ljubezni, ki prežema vse stvarstvo in objema vse, kar živi, in o tem, kako je vse pravično porazdeljeno v času in večnosti!

»No, to je pa vaše mnenje!« je rekla jablanova vejica. V sobano so prišli ljudje in prišla je tudi mlada grofica, tista, ki je jablanovo vejico tako lepo postavila v prozorno vazo, kjer je sijala sončna svetloba. Prinesla je cvetlico ali nekaj podobnega, skrito za tremi ali štirimi velikimi listi, ki jih je držala okoli nje kakor papirnat tulec, da ji ne bi škodil prepih ali piš vetra. Nosila jo je tako previdno, kakor nežne jablanove vejice niso nosili nikoli. Čisto narahlo je zdaj odmaknila velike liste in pokazala se je nežna puhasta semenska glavica rumenega, zaničevanega hudičevega regrata. Njo je tako previdno utrgala, njo je tako skrbno nosila, da ne bi odpihnilo niti ene izmed nežnih pernatih puščic, ki so sestavljale njeno megličasto podobo in so se tako rahlo držale skupaj. Imela jo je celo in čudovito; občudovala je njeno lepo obliko, njeno zračno prosojnost, vso njeno svojevrstno zgradbo, njeno lepoto v trenutku, ko naj bi jo veter raznesel.

»Poglejte vendar, kako čudežno lepo jo je ustvaril naš Gospod!« je rekla. »Naslikala jo bom skupaj z jablanovo vejico; ta je za vse tako neskončno lepa, a tudi tej ubogi cvetlici je naš Gospod na drugačen način podaril prav toliko! Tako različni sta, pa vendar obe otroka v kraljestvu lepote.«

Sončni žarek je poljubil ubogo cvetlico in poljubil je cvetočo jablanovo vejico; zdelo se je, da so njeni cvetni listi ob tem zardeli.