Prevod

V gozdu, visoko na strmem bregu ob odprti morski obali, je stal zares star hrast. Prav tristo petinšestdeset let mu je bilo, toda ves ta dolgi čas zanj ni pomenil nič več kakor prav toliko dni za nas ljudi. Mi smo podnevi budni, ponoči spimo in sanjamo; z drevesom pa je drugače: budno je tri letne čase in šele proti zimi zaspi. Zima je čas njegovega spanja, njegova noč po dolgem dnevu, ki se imenuje pomlad, poletje in jesen.

Mnogo toplih poletnih dni je enodnevnica poplesavala okoli njegove krošnje, živela, lebdela in se počutila srečno; in kadar je drobno bitje za hip v tihi blaženosti počivalo na katerem izmed velikih, svežih hrastovih listov, je drevo vselej reklo: »Ubožica mala! En sam dan je vse tvoje življenje! Kako kratko! Kako žalostno!«

»Žalostno!« je vselej odgovorila enodnevnica. »Kaj hočeš reči s tem? Saj je vse tako čudovito svetlo, tako toplo in lepo, jaz pa sem tako vesela!« »Toda le en dan, potem pa je vsega konec!«

»Konec!« je rekla enodnevnica. »Česa je konec? Bo tudi tebe konec?« »Ne, jaz bom morda živel tisoče tvojih dni, moj dan pa traja cele letne čase! To je tako dolgo, da tega sploh ne moreš izračunati!«

»Ne, saj te ne razumem! Ti imaš tisoče mojih dni, jaz pa imam tisoče trenutkov, ko sem lahko vesela in srečna! Ali bo vse lepote tega sveta konec, ko boš umrl?«

»Ne,« je reklo drevo, »gotovo bo trajala še dlje, neskončno dlje, kakor si lahko predstavljam!« »Potem pa imava vendar oba enako, le da različno štejeva!«

In enodnevnica je plesala in se spreletavala po zraku, se veselila svojih nežnih, dragocenih kril, njihove koprenaste tankosti in žametne mehkobe, se veselila toplega zraka, tako prepojenega z vonjem deteljnega polja in divjih vrtnic, bezga ter kovačnika ob plotu, da niti ne govorimo o dišečih perlah, trobenticah in divji kodrasti meti. Vonj je bil tako močan, da se je enodnevnici zdelo, kakor da jo je malce opil. Dan je bil dolg in lep, poln radosti in sladkih občutij, in ko je sonce zašlo, je bila mala enodnevnica od vsega veselja vselej tako prijetno utrujena. Krila je niso več nosila in čisto počasi je zdrsnila na mehko, zibajočo se travno bilko, povesila glavico, kakor jo pač zna povesiti, in vsa srečna zaspala; to je bila smrt.

»Uboga mala enodnevnica!« je rekel hrast. »To življenje je bilo vendar vse prekratko!« In vsak poletni dan so se ponavljali isti ples, iste besede, odgovori in poslednji spanec; ponavljalo se je skozi cele rodove enodnevnic in vse so bile enako srečne, enako vesele. Hrast je bedel svoje pomladno jutro, poletno poldne in jesenski večer, zdaj pa se je bližal čas spanja, njegova noč; prihajala je zima.

Viharji so že peli: »Lahko noč, lahko noč! List je odpadel, list je odpadel! Trgamo, trgamo! Le glej, da boš zaspal! S petjem te uspavamo, s stresanjem te uspavamo, ampak priznaj, to starim vejam dobro dene! Od samega veselja pokajo! Sladko spi, sladko spi! To je tvoja tristo petinšestdeseta noč, pravzaprav si šele enoletni mladiček! Sladko spi! Oblak siplje sneg, cela rjuha ga bo, topla odeja okoli tvojih nog! Sladko spi in lepo sanjaj!«

In hrast je stal, slečen vsega listja, da bi počival vso dolgo zimo in v njej sanjal mnoge sanje, vselej o čem, kar je doživel, prav kakor ljudje v svojih sanjah.

Tudi on je bil nekoč majhen, da, želod je bil njegova zibelka; po človeškem štetju je zdaj živel že v četrtem stoletju. Bil je največje in najmogočnejše drevo v gozdu, njegova krošnja se je dvigala visoko nad vsa druga drevesa in videti jo je bilo daleč z morja, zato je bila pomorščakom za orientacijo. Še pomislil ni, koliko oči ga išče. Visoko v njegovi zeleni krošnji so gnezdili divji golobi in tam je kukala kukavica; jeseni, ko so bili listi videti kakor kovane bakrene ploščice, so prihajale ptice selivke in počivale na njem, preden so odletele čez morje. Zdaj pa je bila zima in drevo je stalo brez listja, tako da se je lepo videlo, kako vijugasto in grčavo se raztezajo njegove veje; nanje so izmenoma posedale vrane in kavke ter se pogovarjale o hudih časih, ki so se začenjali, in o tem, kako težko je pozimi priti do hrane.

Prav v svetem božičnem času je drevo sanjalo svoje najlepše sanje; prisluhnimo jim. Jasno je čutilo, da je praznični čas, zdelo se mu je, da vse naokrog sliši zvonjenje vseh cerkvenih zvonov, obenem pa je bilo kakor na lep poletni dan, blago in toplo. Razprostrlo je svojo mogočno krošnjo, tako svežo in zeleno, sončni žarki so se poigravali med listi in vejami, zrak pa je bil poln vonja zelišč in grmovja. Pisani metulji so se lovili in enodnevnice so plesale, kakor da vse obstaja samo zato, da lahko plešejo in se veselijo. Vse, kar je drevo skozi leta doživelo in videlo okoli sebe, je šlo mimo kakor v velikem prazničnem sprevodu. Videlo je viteze in gospe iz davnih časov, kako s peresi na klobukih in s sokoli na rokah jezdijo skozi gozd; lovski rog je donel in psi so lajali. Videlo je sovražne vojake v bleščečem orožju in pisanih oblačilih, s sulicami in helebardami, kako postavljajo šotore in jih spet podirajo; stražarski ogenj je plapolal, pod razprostrtimi vejami drevesa pa so peli in spali. Videlo je zaljubljence, ki so se v tihi sreči srečevali tu v mesečini in v sivozeleno lubje vrezovali svoja imena, njihove začetnice. Nekoč, da, mnogo let je minilo odtlej, so veseli popotni mladeniči v hrastove veje obesili citre in eolsko harfo; zdaj so spet visele tam, zdaj so tam spet tako ljubko zvenele. Divji golobi so grulili, kakor da bi hoteli pripovedovati, kaj je drevo ob tem čutilo, kukavica pa je kukala, koliko poletnih dni mu je še namenjenih.

Tedaj je bilo, kakor da bi nov tok življenja zaplal vanj, vse do najmanjših korenin in navzgor v najvišje veje, prav do listov. Drevo je čutilo, kako se ob tem razteza, da, s koreninami je zaznavalo, da sta tudi spodaj v zemlji življenje in toplota. Čutilo je, kako mu narašča moč, raslo je više in više; deblo se je vzpenjalo, nič ga ni ustavljalo, raslo je vse bolj in bolj, krošnja je postajala bujnejša, širila se je, dvigala se je – in kakor je raslo drevo, tako sta rasla tudi njegovo ugodje in blaženo hrepenenje, da bi se povzpelo še više, prav do svetlega, toplega sonca.

Zraslo je že visoko nad oblake, ki so kakor temne jate ptic selivk ali velike bele jate labodov pluli pod njim. In vsak njegov list je videl, kakor da bi imel oči; zvezde so postale vidne podnevi, tako velike in bleščeče. Vsaka je mežikala kakor par oči, tako blagih, tako jasnih; spominjale so na znane, ljubeče oči, otroške oči, oči zaljubljencev, kadar so se srečevali pod drevesom.

Bil je blažen trenutek, tako poln radosti! In vendar je ob vsej tej radosti čutilo hrepenenje in željo, da bi se lahko z njim dvignila tudi vsa druga gozdna drevesa tam spodaj, vse grmovje, zelišča in cvetlice, da bi tudi oni občutili in doživeli ta sijaj in veselje. Mogočni hrast v svojih sanjah o vsej tej veličastnosti ni bil popolnoma srečen, če ni imel ob sebi vseh, malih in velikih, in to čustvo je trepetalo skozi njegove veje in liste tako globoko in močno kakor v človeških prsih.

Drevesna krošnja se je gibala, kakor da nekaj išče in pogreša; drevo se je ozrlo nazaj in tedaj zaznalo vonj dišečih perl, kmalu pa še močnejši vonj kovačnika in vijolic. Zdelo se mu je, da sliši kukavico, ki mu odgovarja.

Da, skozi oblake so pokukali zeleni gozdni vrhovi; pod seboj je videlo druga drevesa, ki so rasla in se dvigala kakor ono. Grmovje in zelišča so se poganjali visoko v zrak; nekateri so se iztrgali s koreninami vred in poleteli še hitreje. Breza je bila najhitrejša; kakor bel blisk je njeno vitko deblo švignilo kvišku, veje pa so valovale kakor zelene koprene in zastave. Ves gozdni svet, celo trstičje z rjavimi perjanicami, je rasel z njim in ptice so mu sledile ter pele; na bilki, ki je kakor dolg zelen svilen trak ohlapno plapolala in letela, pa je sedela kobilica in s krilcem igrala po svoji goleni. Majski hrošči so brenčali in čebele so šumele, vsaka ptica je pela s svojim kljunom, vse je bilo pesem in veselje prav do neba.

»Toda mala modra cvetlica ob vodi, tudi ta bi morala z nami!« je rekel hrast. »In rdeča zvončnica! In drobna kamilica!« – Da, hrast je hotel, da bi šli z njim prav vsi!

»Z vami smo! Z vami smo!« se je razlegalo v pesmi. »Toda lepe dišeče perle iz prejšnjega poletja – in leto pred tem je bila tukaj cela preproga šmarnic! In divja jablana, kako čudovita je bila – in vse gozdno razkošje preteklih let, tolikih let! Ko bi le živelo in se ohranilo do danes, bi lahko šlo z nami tudi ono!«

»Z vami smo! Z vami smo!« se je razlegalo v pesmi še više zgoraj, kakor da bi bili že poleteli naprej. »Ne, to je nepojmljivo lepo!« je vzkliknil stari hrast. »Vse imam ob sebi! Male in velike! Nihče ni pozabljen! Kako je vsa ta blaženost sploh mogoča in predstavljiva!«

»V božjih nebesih je mogoča in predstavljiva!« je zazvenelo. In drevo, ki je še naprej raslo, je začutilo, da se njegove korenine rahljajo v zemlji. »To je pa najlepše od vsega!« je reklo drevo. »Zdaj me ne zadržuje nobena vez več! Lahko poletim v najvišje višave, v svetlobo in sijaj! In vse ljube imam ob sebi! Male in velike! Vsi so z menoj!«

»Vsi!« To so bile hrastove sanje, in medtem ko je sanjal, je v sveti božični noči silovit vihar divjal čez morje in kopno. Morje je metalo težke valove ob obalo, drevo je pokalo, hrumelo in se izruvalo s koreninami vred, prav v trenutku, ko je sanjalo, da se njegove korenine osvobajajo zemlje. Padlo je. Njegovih tristo petinšestdeset let je bilo zdaj kakor en sam dan za enodnevnico.

Na božično jutro, ko je vzšlo sonce, se je vihar že polegel. Vsi cerkveni zvonovi so praznično zvonili in iz vsakega dimnika, tudi iz najmanjšega na bajtarjevi strehi, se je dvigal modrikast dim kakor z oltarja ob druidskem prazniku, dim zahvalne daritve. Morje je postajalo vse mirnejše in na veliki ladji tam zunaj, ki je ponoči srečno prestala hudo neurje, so zdaj izobesili vse zastave, božično praznično in lepo.

»Drevesa ni več! Starega hrasta, našega znamenja na kopnem!« so rekli mornarji. »Padel je v tej viharni noči! Kdo ga bo mogel nadomestiti? Nihče!«

Takšen nagrobni govor, kratek, a iskren, je dobilo drevo, ki je ležalo razprostrto na snežni odeji ob obali; čezenj pa je z ladje donelo petje cerkvene pesmi, pesmi o božičnem veselju in odrešenju človeške duše v Kristusu ter o večnem življenju:

»Poj glasno do neba, božje občestvo! Aleluja, zdaj vse nam je dano, to veselje nima para! Aleluja, aleluja!« Tako je zvenela stara cerkvena pesem in vsakogar tam na ladji sta pesem in molitev po svoje povzdignili, prav kakor se je staro drevo dvigalo v svojih poslednjih, najlepših sanjah na božično noč.