Prevod

Nekoč je živel kajžar, ki je imel tri sinove. Ni jim imel zapustiti nobene dediščine, pa tudi dela jim ni mogel preskrbeti in sploh ni vedel, kaj naj z njimi. Nazadnje jim je rekel, da se smejo lotiti česarkoli, kar jih najbolj veseli, in oditi, kamor jih je volja; sam jih bo rad pospremil del poti. In res jih je. Šel je z njimi, dokler niso prišli do kraja, kjer se je pot razcepila na troje. Tam je vsak krenil po svoji poti, oče pa se je poslovil od njih in se vrnil domov. Kaj se je zgodilo s starejšima dvema, nisem nikoli izvedel, najmlajši pa je hodil daleč in dolgo.

Neke noči je šel skozi velik gozd, ko ga je zajelo strašno neurje. Pihalo je in snežilo, da je komaj držal oči odprte, in še preden se je zavedel, je povsem zašel in ni našel ne poti ne steze. Ko je tako taval, je naposled daleč v gozdu zagledal luč. Sklenil je, da bo poskusil priti do nje, in po dolgem času se mu je res posrečilo. Tam je stala velika hiša in v njej je na ognjišču tako živahno gorelo, da je lahko sklepal, da še niso legli. Stopil je noter in našel staro ženico, ki je opravljala hišna dela.

»Dober večer!« je rekel fant. »Dober večer!« je rekla starka. »Brrr, kakšno strašno vreme je nocoj zunaj,« je rekel fant. »Res je,« je rekla starka. »Ali bi smel nocoj tu prenočiti in se zateči pod vašo streho?« je vprašal fant. »Zate ne bo dobro, če ostaneš tukaj,« je rekla starka, »kajti če se gospodarji vrnejo in te najdejo, bodo ubili tako mene kakor tebe.« »Kakšni ljudje pa živijo tukaj?« je vprašal fant. »Razbojniki in podobna sodrga,« je rekla starka. »Mene so ugrabili, ko sem bila še majhna, in odtlej jim gospodinjim.« »Mislim, da bom vseeno legel,« je rekel fant. »Naj se zgodi, kar hoče, v takem vremenu ponoči že ne grem več ven.« »No, sam boš najhuje nastradal,« je rekla starka.

Fant je legel v posteljo, ki je stala tam, a zaspati si ni upal. Čez nekaj časa so prišli razbojniki in starka jim je povedala, da je prišel neki tuj mladenič, ki ga ni mogla spraviti proč.

»Si videla, ali ima kaj denarja?« so vprašali razbojniki. »Kaj, on naj bi imel denar, ta siromak?« je rekla starka. »Še obleko ima komaj na sebi.« Razbojniki so se začeli potiho pomenkovati, kaj naj z njim, ali naj ga ubijejo ali storijo kaj drugega. Medtem je fant vstal, se zapletel z njimi v pogovor in jih vprašal, ali morda potrebujejo hlapca, saj bi z veseljem stopil k njim v službo. »Seveda,« so rekli, »če te veseli in bi se rad ukvarjal z našo obrtjo, lahko dobiš službo pri nas.« »Meni je vseeno, kakšna obrt je,« je rekel fant, »kajti ko sem odhajal od doma, mi je oče dovolil, da se lotim, česar me je volja.« »Bi torej rad kradel?« so vprašali razbojniki. »Da,« je rekel fant; menil je, da se bo te obrti že naučil.

Nedaleč od njih je živel mož, ki je imel tri vole. Enega je nameraval peljati v mesto in ga prodati, in razbojniki so to izvedeli. Fantu so rekli, da ga vzamejo za hlapca, če bo možu na poti ukradel vola, ne da bi ta opazil in ne da bi mu kaj storil. Fant je vzel lep čevelj s srebrno zaponko, ki je stal v hiši, in se odpravil. Postavil ga je na pot, po kateri naj bi mož pripeljal svojega vola, sam pa je šel v gozd in se skril pod grm. Ko je mož prišel mimo, je takoj zagledal čevelj. »To je pa imeniten čevelj,« je rekel. »Če bi imel še drugega takega, bi ju odnesel domov, pa bi bila moja žena vsaj enkrat dobre volje.« Imel je namreč tako jezljivo in hudobno ženo, da ga je kar naprej pretepala. A nazadnje je pomislil, da z enim samim čevljem nima kaj početi, če nima še drugega, zato ga je pustil in šel naprej. Fant je pobral čevelj in se po svojih najboljših močeh podvizal skozi gozd, da je prehitel moža, nato pa čevelj spet postavil predenj na pot. Ko je mož z volom prišel do njega, se je razjezil nase, ker je bil tako neumen, da je prvega pustil tam, namesto da bi ga vzel s seboj. »Nič, moral bom steči nazaj po drugega,« si je rekel in privezal vola k plotu. »Tako bo žena dobila par dobrih čevljev, pa se bo morda še ona enkrat razvedrila.« Hodil je in iskal čevelj po dolgem in počez, a našel ga ni nikjer. Nazadnje se je moral vrniti s tistim edinim, ki ga je imel. Medtem je fant odpeljal vola. Ko se je mož vrnil in videl, da vola ni več, je začel jokati in tarnati, saj se je bal, da ga bo žena ubila, ko izve, da je vol izginil. Potem pa se mu je utrnilo, da bi šel domov po drugega vola, ga peljal v mesto in zanj iztržil lepo ceno, ženi pa vse skupaj zamolčal. Tako je tudi storil. Šel je domov, vzel vola, ne da bi žena kaj vedela, in ga odpeljal proti mestu. Toda razbojniki so vse dobro vedeli in fantu rekli, da jim bo enakovreden, če bo ukradel še tega, ne da bi mož opazil in ne da bi mu storil kaj žalega. Fant je menil, da to ne bo nič težkega.

Tokrat je vzel vrv in se obesil pod pazduhami, prav nad potjo, po kateri je prihajal mož. Ko je ta s svojim volom prišel tja in zagledal prikazen, ki je visela pred njim, mu je postalo nekoliko čudno pri srcu. »Kako hude skrbi so te morale tareti, da si se obesil!« je rekel. »No, zaradi mene kar visi, jaz te že ne morem obuditi v življenje.« In je šel s svojim volom naprej. Fant se je spustil z drevesa, stekel po bližnjici in ga prehitel, nato pa se mu spet obesil prav nad potjo.

»Le kaj, so te res tako hudo težile skrbi, da si se obesil, ali pa me samo straši?« je rekel mož. »No, zaradi mene kar visi, naj si prikazen ali karkoli že,« je rekel in šel z volom naprej. Fant je storil natanko tako kakor obakrat prej: skočil je z drevesa, stekel po bližnjici skozi gozd in se mu spet obesil prav nad potjo. Ko ga je mož znova zagledal, si je rekel: »To je pa grozno! So mar vse tri tako hudo težile skrbi, da so se obesili? Ne, ne morem verjeti, to me samo straši. A zdaj hočem priti stvari do dna,« je rekel. »Če druga dva še visita tam, potem je res, če ju pa ni, me samo straši.« Privezal je vola in stekel nazaj pogledat, ali res še visita tam. Medtem ko je hodil naokrog in se oziral po vseh drevesih, je fant skočil na tla, vzel njegovega vola in odšel z njim. Ko se je mož vrnil in videl, da vola ni več, se mu je, kakor si lahko mislite, skoraj zmešalo od hudega. Jokal je in bridko tarnal, nazadnje pa se je le potolažil in si rekel: »Drugega mi ne preostane, kakor da grem domov po tretjega, ne da bi žena izvedela. Tega bom moral toliko bolje prodati, da dobim zanj veliko denarja.« Šel je domov, vzel še tretjega vola in ga odpeljal, ne da bi žena kaj vedela. Toda razbojniki so bili dobro obveščeni in fantu rekli, da bo mojster nad vsemi njimi, če bo ukradel še tega, tako kakor prejšnja dva.

Fant se je odpravil in stekel v gozd. Ko je mož prišel z volom, je začel med drevjem strašno mukati kakor velik vol. Mož se je ob tem silno razveselil, saj se mu je zdelo, da prepoznava glas svojega velikega vola, in pomislil je, da bo zdaj našel oba izgubljena. Privezal je torej še tretjega, stekel s poti in se lotil iskanja po gozdu. Medtem je fant odpeljal še tretjega vola.

Ko se je mož vrnil in videl, da je izgubil še tega, je bil ves iz sebe od žalosti. Jokal je in tarnal in dolge dni si ni upal domov, saj se je bal, da ga bo žena do smrti pretepla.

Tudi razbojniki niso bili prav nič veseli, da so morali priznati fanta za mojstra nad vsemi. Nekoč so sklenili, da bodo poskusili napraviti kaj takega, česar on ne bi zmogel. Vsi skupaj so se odpravili na pot, njega pa pustili samega doma.

Brž ko so odšli, je najprej nagnal vole na cesto, da so se vrnili k možu, ki mu jih je vzel. Kako se jih je ta razveselil, si lahko mislite. Nato je fant vzel vse konje, kar so jih imeli razbojniki, in jih natovoril z najboljšim, kar je našel: z zlatom, srebrom, oblekami in drugimi dragocenostmi. Starki je naročil, naj pozdravi razbojnike in se jim zahvali v njegovem imenu; zdaj odhaja in težko ga bodo še ujeli. Nato je odjezdil.

Po dolgem času je prišel na pot, po kateri je nekoč prispel k razbojnikom. Ko se je približal domu, kjer je živel njegov oče, si je nadel uniformo, ki jo je našel med plenom, vzetim razbojnikom. Bila je prav kakor generalska in na dvorišče se je pripeljal kot kak velik gospod. Nato je vstopil in vprašal, ali bi lahko prenočil pri njih. Ne, to pa nikakor ne bo mogoče. »Kako naj bi dal prenočišče takemu imenitnemu gospodu?« je rekel mož. »Še sam imam komaj kaj cunj, na katerih lahko spim, pa še te so prav borne.« »Vedno si bil trdosrčen,« je rekel fant, »in očitno si še zmeraj, ko lastnemu sinu nočeš dati strehe nad glavo.« »Si ti moj sin?« je vprašal mož. »Me mar ne prepoznaš?« je rekel fant. In zdaj ga je res prepoznal. »Kaj pa si počel, da si tako naglo postal tak imeniten mož?« je vprašal oče. »To ti pa že povem,« je rekel fant. »Rekel si, da se lahko lotim, česar me je volja, pa sem šel za vajenca k tatovom in razbojnikom. Zdaj sem uk končal in postal tatinski mojster.« — Blizu očetove kajže je živel glavar. Imel je tako veliko posestvo in toliko denarja, da mu niti števila ni vedel, imel pa je tudi hčer, ki je bila ljubka in lepa. Tatinski mojster jo je hotel za ženo, zato je očetu naročil, naj gre h glavarju in zanj zasnubi njegovo hčer. »Če te vpraša, s katero obrtjo se ukvarjam, mu reci, da sem tatinski mojster,« je rekel. »Mislim, da se ti je zmešalo,« je rekel oče. »Pri zdravi pameti že ne moreš biti, če ti hodijo po glavi take norosti.« A fant je dejal, da mora oče h glavarju in zaprositi za njegovo hčer, pa naj bo tako ali drugače.

»Nikakor si ne upam h glavarju in govoriti v tvojem imenu, ko pa je tako bogat in ima toliko denarja,« je rekel oče. Toda tatinski mojster je vztrajal, da ni druge pomoči: iti mora, če hoče ali ne. Če ne pojde zlepa, ga bo že pripravil do tega zgrda. Mož se še vedno ni hotel odpraviti, pa je fant stopil za njim in mu zagrozil z debelo brezovo gorjačo, tako da je oče ves objokan planil naravnost skozi glavarjeva vrata. »No, mož, kaj pa ti je?« je vprašal glavar. In mož mu je povedal, da ima tri sinove, ki so nekega dne odšli po svetu, on pa jim je dovolil, da gredo, kamor jih je volja, in se lotijo, česar jih je volja. »Zdaj pa se je najmlajši vrnil domov in mi zagrozil, da moram priti k tebi, zanj zaprositi za tvojo hčer in povedati, da je tatinski mojster,« je rekel mož ter jokal in tarnal. »Le pomiri se, dobri mož,« je v smehu rekel glavar, »in mu povej v mojem imenu, da bo moral to najprej dokazati. Če mu uspe v nedeljo ukrasti pečenko z ražnja v kuhinji, medtem ko bomo vsi pazili nanjo, dobi mojo hčer. To mu povej!« Oče je storil tako in fant je menil, da bo to prav lahka naloga. Priskrbel si je tri žive zajce, jih dal v vrečo in si nadel nekaj cunj, da je bil videti tako ubog in beden, da se je človeku kar zasmilil. Nato se je v nedeljo dopoldne s svojo vrečo pritihotapil v vežo kakor kak razcapanec.

Glavar sam in vsi njegovi domači so bili v kuhinji in pazili na pečenko. Čez nekaj časa je fant izpustil enega zajca in ta jo je ucvrl ter začel tekati po dvorišču.

»Glejte no, zajec!« so vzkliknili v kuhinji in hoteli ven, da bi ga ujeli. Tudi glavar ga je videl. »Pustite ga, naj teče,« je rekel. »Nima smisla loviti zajca v diru.« Kmalu nato je fant izpustil drugega. V kuhinji so ga zagledali in mislili, da je isti, pa so ga spet hoteli ujeti, a glavar je rekel, da je to zaman. Čez nekaj časa je fant izpustil še tretjega in tudi ta se je pognal po dvorišču. Zagledali so ga iz kuhinje in spet mislili, da je isti zajec, ki teka naokrog, ter ga hoteli iti lovit. »Ta zajec je pa res čuden,« je rekel glavar. »Pridite, poglejmo, ali ga lahko ujamemo.« Odšel je ven, drugi pa za njim, in zajec pred njimi, oni pa za zajcem, da je bilo veselje. Medtem je tatinski mojster vzel pečenko in jo odnesel. Kje je glavar potem dobil pečenko za kosilo, ne vem, vem pa, da zajčje pečenke ni jedel, čeprav se je pri lovu pošteno preznojil in utrudil.

Opoldne je prišel župnik. Ko mu je glavar povedal, kako ga je tatinski mojster potegnil za nos, se mu je župnik tako posmehoval, da ni bilo ne konca ne kraja.

»Ne vem, kako bi se sploh moglo zgoditi, da bi mene takle fant opeharil!« je rekel župnik. »Le pazi se!« je rekel glavar. »Morda bo pri tebi, še preden se zaveš.« A župnik je trmasto vztrajal pri svojem in se norčeval iz glavarja, ker se je pustil tako pretentati.

Popoldne je prišel tatinski mojster po glavarjevo hčer, kakor mu je bilo obljubljeno. »Še kaj boš moral pokazati, preden jo dobiš,« ga je sladko nagovoril glavar. »To, kar si napravil danes, vendar ni bilo nič posebnega. Ali ne bi mogel pošteno ponagajati župniku? Notri sedi in se norčuje iz mene, ker sem pustil, da me je takle fant povlekel za nos.« Fant je rekel, da to ne bo nič težkega. Našemil se je v ptico, si ogrnil veliko belo rjuho, goski odlomil peruti in si ju pritrdil na hrbet, nato pa splezal na velik javor, ki je rasel na župnikovem vrtu. Ko se je župnik zvečer vrnil domov, je fant začel klicati: »Gospod Lars! Gospod Lars!« Župniku je bilo namreč ime gospod Lars. »Kdo me kliče?« je vprašal župnik. »Angel sem, ki ga je poslal Gospod, da ti oznani, da boš zaradi svoje pobožnosti živ sprejet v božje kraljestvo,« je rekel tatinski mojster. »Prihodnji ponedeljek zvečer bodi pripravljen na pot, kajti tedaj pridem pote in te odnesem v vreči. Vse svoje zlato in srebro in vse, kar premoreš ničevosti tega sveta, pa zloži na kup v veliki izbi.« Gospod Lars se je zahvaljeval in padel pred angelom na kolena. Naslednjo nedeljo je imel poslovilno pridigo in razlagal, da je božji angel prišel v veliki javor na njegovem vrtu ter mu oznanil, da bo zaradi svoje pobožnosti živ prišel v božje kraljestvo. Tako je pridigal in pripovedoval, da so vsi v cerkvi jokali, stari in mladi.

V ponedeljek je tatinski mojster spet prišel kot angel in župnik je padel na kolena ter se zahvaljeval, preden je zlezel v vrečo. Brž ko je bil v njej, ga je tatinski mojster začel vleči in vlačiti za seboj čez drn in strn. »Av!

Av!« je kričal župnik v vreči. »Kam pa to pelje?« »To je tesna pot, ki vodi v nebeško kraljestvo!« je rekel tatinski mojster in ga vlekel naprej, da ga je skoraj ubil. Nazadnje ga je vrgel v glavarjev gosjak, gosi pa so začele sikati in ga ščipati, da je bil bolj mrtev kakor živ. »Av, av, av, kje sem pa zdaj?« je vprašal župnik. »Zdaj si v vicah, kjer se moraš očistiti in prečistiti za večno življenje!« je rekel tatinski mojster. Nato je odšel in pobral vse zlato, srebro in dragocenosti, ki jih je župnik zložil v veliki izbi.

Zjutraj je prišla gosja pastirica, da bi izpustila gosi, in zaslišala župnika, ki je v vreči stokal sredi gosjaka. »Za Jezusovo voljo, kdo pa je to in kaj vam je?« je vprašala. »Če si angel iz nebes, me izpusti in pusti nazaj na zemljo, kajti tukaj je huje kakor v peklu! Mali vragi me ščipajo s kleščami!« je rekel župnik. »Jaz pa res nisem angel, Bog nam pomagaj!« je rekla dekla in mu pomagala iz vreče. »Samo glavarjeve gosi pasem in te so najbrž tisti mali vragi, ki so ščipali gospoda župnika.« »O, to mi je napravil tatinski mojster! O, moje zlato in moje srebro in moje dragocene obleke!« je zavpil župnik, tarnal in odhitel domov, tako da je pastirica mislila, da se mu je kar zmešalo.

Ko je glavar izvedel, kaj se je zgodilo župniku in kako je prehodil tesno pot ter bil celo v vicah, je skoraj počil od smeha. Ko pa je prišel tatinski mojster po njegovo hčer, kakor mu je bila obljubljena, ga je spet sladko nagovoril: »Še kaj boljšega boš moral pokazati, da bom zares videl, kaj znaš.

V hlevu imam dvanajst konj,« je rekel, »in nanje bom posadil dvanajst hlapcev, na vsakega po enega. Če jim boš znal ukrasti konje, bom videl, kaj lahko storim.« »To se bo že dalo,« je rekel tatinski mojster. »Ko bi le res dobil tvojo hčer, potem —«

»Če ti to uspe, bom storil, kar je v moji moči,« je rekel glavar. Tatinski mojster je šel k trgovcu in kupil dve čutari žganja. V eno je primešal uspavalo, v drugi pa pustil samo žganje. Nato je najel enajst mož in jim naročil, naj se ponoči skrijejo za glavarjevim skednjem. Z lepimi besedami in za plačilo si je od stare ženice izposodil razcapano krilo in jopič, vzel palico v roko in vrečo na hrbet ter proti večeru odšepal h glavarjevemu hlevu. Ko je prišel tja, so ravno napajali konje za noč in imeli polne roke dela. »Kaj za vraga pa ti hočeš?« je eden od hlevarjev zabrusil starki. »Brrr, kako je mraz,« je rekla starka, se sključila in se tresla ter bridko tožila. »Brrr, tako je mraz, da lahko siromak še zmrzne do smrti.« In spet je drgetala in se stresala. »Za božjo voljo, ali bi smela ostati tukaj in sesti za hlevska vrata?« je vprašala. »Hudiča boš smela! Takoj se poberi! Če te glavar zagleda tukaj, bomo mi plesali,« je rekel eden. »Ah, ta stara, betežna reva!« je rekel drugi, ki se mu je zasmilila. »Naj kar sedi tam, saj ne bo naredila nič hudega.« Drugi tega niso hoteli dovoliti, a medtem ko so se prepirali in oskrbovali konje, se je pomikala vse globlje v hlev, dokler ni nazadnje obsedela za vrati. Potem je ni nihče več opazil.

Ko je noč napredovala, je hlapce, ki so tako negibno sedeli na konjskih hrbtih, začelo zebsti. »Brrr, hudičevo je mraz!« je rekel eden in zamahoval z rokami. »Mene tako zebe, da se kar tresem,« je rekel drugi. »Ko bi človek imel vsaj malo tobaka!« je pristavil tretji. Eden ga je imel četrt funta in razdelili so si ga. Na vsakega ga ni prišlo prav veliko, pa so žvečili in pljuvali. Malo je pomagalo, a kmalu je bilo spet prav tako hudo kakor prej. »Brrr,« je rekel eden in se stresel. »Brrr!« je rekla starka in tako šklepetala z zobmi, da so ji kar ropotali v ustih. Nato je vzela čutaro s čistim žganjem. Roka se ji je tako tresla, da je tekočina pljuskala po njej, potem pa je potegnila požirek, da ji je zabugotalo po grlu. »Kaj pa imaš v čutari, starka?« je vprašal eden od hlevarjev. »Samo kapljico žganja, ljubi moj!« je rekla. »Žganje?

Kaj praviš? Daj še meni požirek! Daj še meni!« je vseh dvanajst zavpilo drug čez drugega. »Saj ga imam tako malo,« je zacvilila starka. »Še ust si ne boste omočili z njim.« A hoteli so ga in morali so ga dobiti, nič ni pomagalo. Zato je vzela čutaro z uspavalom in jo prvemu pristavila k ustom. Zdaj se ji roka ni več tresla, temveč je čutaro držala tako, da je vsak dobil, kolikor je potreboval. Še preden je dvanajsti izpil, je prvi že sedel in smrčal. Tedaj je tatinski mojster odvrgel beraške cunje, z lahkoto dvignil hlapce drugega za drugim in jih posadil razkoračene na pregrade. Nato je poklical svojih enajst mož in odpeljal vseh dvanajst glavarjevih konj.

Ko je glavar proti jutru prišel pogledat hlapce, so se ti ravno začeli prebujati. Z ostrogami so udarjali po pregradah, da so trske letele na vse strani. Nekateri so popadali dol, drugi pa obviseli na njih in sedeli tam kakor bedaki. »No, no,« je rekel glavar, »že vidim, kdo je bil tukaj. Vi ste pa res klavrni hlapci, da takole sedite in pustite tatinskemu mojstru, da vam ukrade konje kar izpod zadnjice!« In so dobili po grbi, ker niso bolje pazili.

Čez dan je spet prišel tatinski mojster, povedal, kako je vse izpeljal, in zahteval glavarjevo hčer, kakor mu je bila obljubljena. Glavar pa mu je dal sto tolarjev in rekel, da bo moral napraviti še kaj boljšega.

»Misliš, da mi lahko ukradeš konja, medtem ko jezdim na njem?« je vprašal glavar. »To se bo že dalo,« je rekel tatinski mojster, »ko bi le res dobil tvojo hčer.« Glavar je odvrnil, da bo videl, kaj lahko stori, in mu povedal, da bo nekega dne jezdil na velikem vojaškem vadbišču.

Tatinski mojster si je takoj priskrbel staro, izmozgano kljuse, mu spletel vprego iz samih vrbovih šib in brezovih metel, kupil staro razmajano cizo in velik sod, nato pa stari brezzobi beračici rekel, da ji bo dal deset tolarjev, če zleze v sod in nastavi odprta usta k odprtini za pipo. On bo vanjo vtaknil prst — nič hudega se ji ne bo zgodilo, samo malo se bo peljala — in če ga izvleče več kot enkrat, dobi še deset tolarjev. Sam si je nadel nekaj cunj, se namazal s sajami ter si pritrdil lasuljo in veliko brado iz kozje dlake, tako da ga nihče ne bi prepoznal. Nato se je odpravil proti vadbišču, kjer je glavar že dolgo jezdil.

Ko je prispel tja, se je vlekel tako počasi, da se je komaj premikal. Malo se je pomaknil naprej, nato spet obstal, potem pa se spet počasi premaknil. Vse skupaj je bilo tako bedno, da glavarju še na misel ni prišlo, da bi to lahko bil tatinski mojster. Prijezdil je naravnost k njemu in ga vprašal, ali je videl koga, ki bi se potikal po bližnjem gozdu. »Ne,« je rekel mož, nikogar ni videl. »Poslušaj,« je rekel glavar, »če odjezdiš v gozd in dobro pogledaš, ali ni tam koga, ki se potika naokrog, ti posodim svojega konja, za trud pa dobiš še lepo napitnino.« »Ne, tega pa ne morem,« je rekel mož. »Ta sod medice, po katerega sem šel, moram peljati na svatbo. Med potjo mi je izpadel čep in zdaj moram ves čas držati prst v luknji.« »Le odjezdi,« je rekel glavar. »Jaz bom že popazil na tvoje kljuse in na sod.« Mož je privolil, vendar je glavarju zabičal, naj res dobro pazi in hitro vtakne prst v odprtino, ko bo on svojega izvlekel. Glavar je obljubil, da se bo kar najbolj potrudil, in tatinski mojster se je povzpel na konja. A čas je tekel in tekel, nazaj pa ni bilo nikogar. Nazadnje se je glavar naveličal hoditi naokrog s prstom v luknji in ga je izvlekel. »Zdaj mi pripada še deset tolarjev!« je zavpila starka v sodu. Tedaj je sprevidel, kako je s stvarjo, in se peš odpravil proti domu. Ko pa je prehodil že lep kos poti, so mu prišli nasproti s konjem, kajti tatinski mojster je medtem že bil pri njem doma.

Naslednji dan je prišel k deželnemu glavarju in zahteval njegovo hčer, kakor mu jo je bil obljubil. Deželni glavar ga je spet začel pregovarjati, mu dal dvesto tolarjev in rekel, da mora opraviti še eno preizkušnjo; če jo bo zmogel, bo dobil njegovo hčer. O, seveda, tatinski mojster je menil, da bo šlo, le slišati mora, za kaj gre. »Misliš, da bi znal ukrasti rjuho z najine postelje in srajco z moje žene?« je vprašal deželni glavar. »To se bo že dalo,« je rekel tatinski mojster, »da le potem res dobim vašo hčer, pa bo.« Ko se je znočilo, je tatinski mojster odšel ven, odrezal z vešal obešenega tatu, si ga oprtal na rame in ga odnesel s seboj. Nato si je priskrbel veliko lestev in jo prislonil k oknu spalnice deželnega glavarja, splezal po njej ter dvigal in spuščal mrliča, kakor da bi kdo kukal skozi okno. »Žena, tamle je tatinski mojster!« je rekel deželni glavar in dregnil svojo ženo. »Zdaj ga bom pa ustrelil,« je rekel in segel po puški, ki si jo je bil pripravil ob postelji. »O ne, tega pa ne smeš,« je rekla žena, »saj si mu sam naročil, naj pride.« »Pa ga bom ustrelil, žena,« je rekel ter ležal in meril in meril; a glava se je zdaj prikazala, da je je videl le košček, pa spet izginila. Nazadnje jo je le dobro vzel na muho; počilo je in mrlič je padel, da je zamolklo udarilo ob tla. Tatinski mojster pa je kar najhitreje smuknil po lestvi navzdol.

»Resda sem najvišja oblast,« je rekel deželni glavar, »ampak ljudje hitro najdejo kaj za obiranje in prav neprijetno bi bilo, če bi videli tega mrtvega človeka. Najbolje bo, da grem ven in ga zakopljem.« »Stori, kakor se ti zdi prav, mož,« je rekla žena. Deželni glavar je vstal in šel dol, in brž ko je stopil skozi vrata, je tatinski mojster smuknil noter ter pohitel naravnost gor k njegovi ženi. »No, mož,« je rekla, ker je mislila, da je njen mož, »si že opravil?« »O, sem, v neko jamo sem ga spravil,« je rekel, »in nametal čezenj malo zemlje, toliko, da je skrit, ker je zunaj tako grdo vreme. Pozneje bom že bolje opravil; zdaj pa mi daj rjuho, da se obrišem, saj je bil ves krvav in sem se na njem čisto umazal.« Dala mu jo je. »Še svojo srajco mi boš morala dati,« je rekel, »ker vidim, da rjuha ne bo dovolj.« Tudi to mu je dala; potem pa se je spomnil, da je pozabil zapreti vrata in da mora dol ter jih zapreti, preden spet leže. Tako jo je popihal z rjuho in srajco vred. Čez nekaj časa se je vrnil pravi deželni glavar.

»Kako dolgo si pa zapiral tista vrata, mož!« je rekla žena. »Kam si zdaj dal srajco in rjuho?« »Kaj praviš?« je vprašal deželni glavar. »Sprašujem te, kam si dal srajco in rjuho, ki sem ti ju dala, da si obrišeš kri,« je rekla. »Do hudiča!« je vzkliknil deželni glavar. »Torej mu je še to uspelo?« Čez dan je prišel tatinski mojster in zahteval glavarjevo hčer, kakor mu jo je bil obljubil. Tedaj si glavar ni upal drugega, kakor da mu jo je dal in zraven še veliko denarja, kajti bal se je, da mu bo tatinski mojster ukradel oči iz glave in da ga bodo ljudje preveč vlačili po zobeh, če ne bo držal besede. Tatinski mojster je odtlej živel lepo in dobro; ali je še kaj kradel, ne bi vedel povedati, če pa je, je bilo gotovo le za zabavo.