Prevod

Nekoč je živela stara vdova s svojimi tremi hčerami, daleč od vasi, visoko pod nekim hribom. Bila je tako revna, da ni imela ničesar razen kokoši, in to je ljubila kakor punčico svojega očesa; kokodakala ji je in skrbela zanjo od jutra do večera. Nekega dne pa je kokoš kar na lepem izginila. Žena je šla ven, iskala okrog hiše in jo klicala, toda kokoši ni bilo in ni je bilo. »Pojdi še ti pogledat, kje je naša kokoš,« je rekla najstarejši hčeri. »Nazaj jo moramo dobiti, pa če jo bo treba iz gore izbezati.« In hči je šla iskat kokoš; hodila je sem ter tja, iskala in klicala, kokoši pa nikjer. Tedaj se je iz skalne stene oglasilo:

»Kokoš po gori stopiclja! Kokoš po gori stopiclja!« Šla je pogledat, kaj je to, a pri skalni steni je padla skozi loputo globoko, globoko v obokan podzemni prostor. Spodaj je šla skozi mnogo sob, od katerih je bila vsaka razkošnejša od prejšnje, v najbolj oddaljeni pa ji je prišel naproti velik, grd gorski trol. »Ali boš moja ljubica?« jo je vprašal. Ne, je rekla, tega pa že noče; takoj hoče spet na plan, da poišče svojo kokoš, ki se je izgubila.

Tedaj se je trol tako razjezil, da jo je zgrabil, ji odvil glavo ter vrgel truplo in glavo v klet. Mati je doma čakala in čakala, hčere pa ni bilo nazaj. Čakala je še lep čas, ko pa o njej ni bilo ne duha ne sluha, je rekla srednji hčeri, naj gre iskat sestro;

»pa še kokoš lahko spotoma pokličeš,« je dodala. Tako je šla od doma druga sestra in zgodilo se ji je natanko isto; hodila je, iskala in klicala, ko je nenadoma tudi ona zaslišala glas iz skalne stene:

»Kokoš po gori stopiclja! Kokoš po gori stopiclja!« To se ji je zdelo čudno; stopila je bliže, da bi pogledala, kaj je, in tudi ona je padla skozi loputo globoko, globoko v obokan podzemni prostor. Šla je skozi vse sobe, v najbolj oddaljeni pa ji je prišel naproti gorski trol in jo vprašal, ali bi bila njegova ljubica. Ne, tega pa že noče, takoj hoče spet na plan, da poišče kokoš, ki se je izgubila. Tedaj se je trol razjezil, jo zgrabil, ji odvil glavo ter vrgel glavo in truplo v klet.

Ko je žena tudi drugo hčer čakala že celo večnost, o njej pa ni bilo ne duha ne sluha, je rekla najmlajši: »Zdaj pa res moraš na pot in poiskati svoji sestri. Hudo je bilo že, ko se nam je izgubila kokoš, še huje pa bi bilo, če ne bi več našle tvojih sester; kokoš pa le spotoma pokliči.« In najmlajša je šla; hodila je sem ter tja, iskala in klicala, vendar ni nikjer videla ne kokoši ne svojih sester. Čez dolgo časa je tudi ona prišla do skalne stene; tedaj je zaslišala:

»Kokoš po gori stopiclja! Kokoš po gori stopiclja!« To se ji je zdelo nenavadno; stopila je bliže, da bi pogledala, in tudi ona je padla skozi loputo globoko, globoko v obokan podzemni prostor.

Spodaj je hodila iz sobe v sobo in vsaka je bila razkošnejša od prejšnje; a nje ni bilo tako zelo strah. Vzela si je čas in si ogledala zdaj to, zdaj ono, pri tem pa opazila tudi loputo v klet. Pogledala je vanjo in takoj prepoznala svoji sestri, ki sta mrtvi ležali spodaj. Komaj je loputo spet zaprla, že je prišel k njej gorski trol.

»Ali boš moja ljubica?« jo je vprašal. »Da, prav rada,« je rekla deklica, saj je dobro razumela, kaj se je zgodilo njenima sestrama. Ko je trol to slišal, ji je podaril prelepa, razkošna oblačila, najlepša, kar si jih je mogla želeti, in še vse drugo, česar si je zaželela, tako vesel je bil, da hoče katera biti njegova ljubica.

Ko pa je že nekaj časa živela pri njem, je bila nekega dne še bolj potrta in žalostna kakor po navadi. Trol jo je vprašal, kaj jo tare. »Oh,« je rekla deklica, »žalostna sem, ker ne morem domov k materi;

gotovo je lačna in žejna, pa nikogar nima pri sebi.« »No, k njej te že ne morem pustiti,« je odgovoril trol, »lahko pa naložiš nekaj hrane v vrečo in ji jo bom odnesel.« Deklica se mu je zahvalila in rekla, da bo tako storila; na dno vreče pa je natlačila veliko zlata in srebra, povrh položila nekaj hrane in nato povedala trolu, da je vreča pripravljena, vendar vanjo nikakor ne sme pogledati. Obljubil ji je, da ne bo. Ko je gorski trol odšel, je kukala za njim skozi luknjico v loputi; ko je bil že kos poti daleč, je rekel: »Tale vreča je pa tako težka, da moram pogledati, kaj je v njej,« in že je hotel razvezati vrvico, ko je deklica zavpila: »Saj te vidim! Saj te vidim!« »Ti imaš pa res hudičeve oči v glavi!« je rekel trol in si ni več drznil poskušati. Ko je prišel do vdovine hiše, je vrečo vrgel skozi vrata v izbo. »Tu imaš hrano od svoje hčere; njej nič ne manjka,« je rekel.

Ko je deklica prebila v gori še lep čas, je nekega dne skozi loputo padel kozel. »Kdo je pa tebe klical, mrha kuštrava!« je rekel trol, ves razjarjen, nato pa zgrabil kozla, mu odvil glavo in ga vrgel v klet.

»O ne, zakaj si pa to storil?« je rekla deklica. »Lahko bi mi bil za družbo tu spodaj.« »Saj ti zato ni treba delati tako žalostnega obraza,« je rekel trol. »Kozla lahko pri priči spet oživim.« S stene je snel lonček, kozlu nataknil glavo in ga namazal z mazilom iz lončka, pa je bil spet živ in zdrav. Aha, si je mislila deklica, tale lonček je pa res nekaj vreden.

Ko je pri trolu prebila še lep čas, je izkoristila dan, ko ga ni bilo doma, vzela najstarejšo sestro, ji nataknila glavo in jo namazala z mazilom iz lončka, kakor je videla, da je trol storil s kozlom;

in sestra je pri priči oživela. Deklica jo je spravila v vrečo, povrh položila nekaj hrane in takoj, ko se je trol vrnil domov, mu je rekla: »Ljubi moj, spet boš moral odnesti malo hrane moji materi; revica je gotovo lačna in žejna, pa še sama je;

vendar ne glej v vrečo!« Seveda bo odnesel vrečo, je rekel, in tudi vanjo ne bo gledal; ko pa je bil že kos poti daleč, se mu je zazdela vreča strašansko težka, in ko je hodil še nekaj časa, je rekel, da bo vendarle pogledal, kaj je v njej. »Kakršne koli oči že ima, zdaj me vendar ne more videti,« si je rekel. A ravno ko je hotel razvezati vrečo, je tista, ki je sedela v njej, rekla: »Saj te vidim! Saj te vidim!« »Ti imaš pa res hudičeve oči v glavi!« je rekel trol, saj je mislil, da govori deklica v gori. Ni si več drznil pogledati v vrečo, temveč jo je, kolikor hitro je mogel, odnesel naravnost k materi, in ko je prišel do vrat, jo je vrgel v izbo. »Tu imaš hrano od svoje hčere; njej nič ne manjka!« je rekel.

Ko je deklica prebila v gori še lep čas, je enako storila z drugo sestro; nataknila ji je glavo, jo namazala z mazilom iz lončka in jo spravila v vrečo; tokrat pa je povrh nasula toliko zlata in srebra, kolikor ga je šlo vanjo, čisto na vrh pa položila nekaj hrane. »Ljubi moj,« je rekla trolu, »spet boš moral odnesti malo hrane moji materi; vendar ne glej v vrečo!« Trol ji je rad ustregel in ji obljubil, da ne bo gledal vanjo. Ko pa je bil že kos poti daleč, se mu je zazdela vreča strašansko težka;

in ko je prehodil še nekaj poti, je ni mogel več nositi; moral jo je odložiti in počiti. Že je hotel razvezati vrvico in pogledati vanjo, ko je tista v vreči zavpila: »Saj te vidim! Saj te vidim!« »Ti imaš pa res hudičeve oči v glavi!« je rekel trol in si ni več drznil pogledati v vrečo, temveč je pohitel, kolikor je mogel, in jo odnesel naravnost k materi.

Ko je prišel pred vrata izbe, jo je vrgel noter. »Tu imaš hrano od svoje hčere; njej nič ne manjka!« je rekel. Ko je deklica prebila pri njem še lep čas, se je trol nekoč spet odpravljal od doma; tedaj se je delala slabotno in bolno, stokala je in tarnala. »Nič ti ne bo koristilo, če se vrneš pred dvanajsto,« je rekla, »prej ne bom mogla pripraviti jedi; tako sem slabotna in bolna.« Brž ko je trol odšel, je svoja oblačila napolnila s slamo in slamnato deklico postavila v kot ob ognjišču s kuhalnico v roki, tako da je bilo videti, kakor da tam stoji ona sama. Nato se je izmuznila domov in s seboj pripeljala strelca, da bi ostal v materini izbi.

Ko je ura odbila dvanajst ali malo pozneje, se je trol vrnil domov. »Daj mi jesti!« je rekel slamnati deklici. Pa ni odgovorila. »Daj mi jesti, pravim!« je ponovil trol. »Lačen sem!« Pa ni odgovorila.

»Daj mi jesti!« je tretjič zavpil trol. »In svetujem ti, da me ubogaš, sicer te bom že predramil!« A deklica je še zmeraj negibno stala. Tedaj je tako pobesnel, da jo je brcnil, in slama je poletela do stropa in na vse strani. Ko je to videl, je zaslutil prevaro in začel iskati vsepovsod, nazadnje pa je prišel še v klet; obeh dekličinih sester ni bilo več tam in takoj je doumel, kaj se je zgodilo. »To mi bo pa že plačala!« je rekel in jo ubral proti materini hiši. Ko pa je prišel do izbe, je strelec ustrelil; trol si ni upal vstopiti, saj je mislil, da grmi. Pognal se je domov, kolikor so ga nesle noge, a ravno ko je prišel do lopute, je vzšlo sonce in počil je. Tam je gotovo še zmeraj dovolj zlata in srebra; ko bi le kdo vedel, kje je loputa!