Prevod

Nekoč je živela kraljica, ki se je nekega zimskega dne, ko je zapadel svež sneg, odpeljala na vožnjo s sanmi. Ko je bila že nekaj časa na poti, ji je iz nosa pritekla kri, zato je morala stopiti iz sani. Medtem ko je stala ob ograji in gledala rdečo kri na belem snegu, se je spomnila, da ima dvanajst sinov in nobene hčere, pa si je rekla: »Ko bi imela hčer, belo kakor sneg in rdečo kakor kri, bi se zavoljo mene lahko poslovila od vseh svojih sinov.« Komaj je to izrekla, že je pred njo stala čarovnica. »Dobila boš hčer,« je rekla, »in bela bo kakor sneg ter rdeča kakor kri, tvoji sinovi pa bodo moji. Vendar jih smeš obdržati pri sebi, dokler otrok ne bo krščen.« Ko je prišel čas, je kraljica rodila hčer in ta je bila bela kakor sneg in rdeča kakor kri, prav kakor je obljubila čarovnica, zato so jo poimenovali Snežnobela in Rožnordeča. Na kraljevem dvoru je zavladalo veliko veselje in kraljičini sreči ni bilo ne konca ne kraja. Ko pa se je spomnila, kaj je obljubila čarovnici, je dala srebrarju izdelati dvanajst srebrnih žlic, za vsakega kraljeviča po eno, nato pa mu je naročila še eno in jo dala Snežnobeli in Rožnordeči. Brž ko je bila kraljična krščena, so se kraljeviči spremenili v dvanajst divjih rac in odleteli. Nihče jih ni več videl; izginili so in ni jih bilo nazaj. Kraljična je rasla in postajala vse lepša, toda pogosto je bila tako čudno zamišljena in žalostna, da nihče ni mogel razumeti, kaj ji je. Nekega večera pa je bila tudi kraljica žalostna, saj so se ji ob misli na sinove po glavi gotovo pletle najrazličnejše misli, in je rekla Snežnobeli in Rožnordeči: »Zakaj si tako žalostna, hči moja? Če ti česa manjka, le povej! Če si česa želiš, boš to dobila.« »Ah, tako pusto se mi zdi,« je rekla Snežnobela in Rožnordeča. »Vsi drugi imajo brate in sestre, jaz pa sem tako sama, nikogar nimam. Zato sem žalostna.« »Tudi ti si imela brate, hči moja,« je rekla kraljica. »Imela sem dvanajst sinov, ki so bili tvoji bratje, a vse sem dala proč, da sem dobila tebe.« In povedala ji je vso zgodbo.

Ko je kraljična to slišala, ni imela več miru. Naj je kraljica še tako jokala in tarnala, nič ni pomagalo; hotela je na pot in morala je na pot, da poišče svoje brate, saj se ji je zdelo, da je vsega kriva ona. Nazadnje je res odšla s kraljevega dvora. Hodila je in hodila tako daleč v širni svet, da bi si nikoli ne mislili, da zmore tako nežna deklica prehoditi tolikšno pot.

Nekoč je že dolgo hodila po velikem, velikem gozdu, pa se je nekega dne utrudila, sedla na travno rušo in zaspala. Sanjalo se ji je, da je šla še globlje v gozd do majhne brunarice in da so tam živeli njeni bratje. Tedaj se je prebudila in tik pred seboj zagledala uhojeno stezico v zelenem mahu, ki je vodila še globlje v gozd. Šla je po njej in po dolgem času res prišla do prav take majhne brunarice, kakršno je videla v sanjah.

Ko je stopila v izbo, ni bilo v njej nikogar, stalo pa je tam dvanajst postelj in dvanajst stolov in dvanajst žlic in vsega, kar je bilo v hiši, je bilo po dvanajst. Ko je to zagledala, se je razveselila, kakor se ni že mnogo let, saj je takoj uganila, da tu živijo njeni bratje ter da so postelje, stoli in žlice njihovi. Brž je zakurila, pometla, postlala postelje, skuhala jed in vse pospravila ter uredila, kolikor je le znala. Ko je skuhala in pripravila za vse, je še sama jedla, toda svojo žlico je pozabila na mizi, nato pa je zlezla pod posteljo najmlajšega brata in se ulegla.

Komaj je legla, je zaslišala šumenje in vršanje po zraku, nato pa je vseh dvanajst divjih rac priletelo v hišo. Brž ko so bile čez prag, so se spremenile v kraljeviče.

»Ah, kako prijetno in toplo je tukaj!« so rekli. »Bog blagoslovi tistega, ki nam je zakuril in skuhal tako dobro jed!« Nato je vsak vzel svojo srebrno žlico in že so hoteli začeti jesti.

Ko pa je vsak vzel svojo, je na mizi še vedno ostala ena in ta je bila drugim tako podobna, da je niso mogli ločiti od njih. Spogledali so se in se začudili. »To je žlica naše sestre,« so rekli, »in če je žlica tu, tudi ona ne more biti daleč.« »Če je to žlica naše sestre in če je ona tukaj, mora umreti, saj je kriva vsega hudega, ki ga trpimo,« je rekel najstarejši kraljevič. Ona pa je ležala pod posteljo in vse poslušala. »Ne,« je rekel najmlajši, »greh bi jo bilo zaradi tega ubiti. Ni ona kriva, da trpimo. Če je že kdo kriv, je to naša mati.« Začeli so jo iskati po vseh kotih, nazadnje pa so pogledali še pod vse postelje. Ko so prišli do postelje najmlajšega kraljeviča, so jo našli in jo potegnili izpod nje.

Najstarejši kraljevič je spet zahteval, naj jo ubijejo, ona pa je jokala in jih milo prosila: »O ljubi Bog, nikar me ne ubijte! Dolga leta sem hodila in vas iskala in z veseljem bi dala življenje, ko bi vas le mogla rešiti.« »Če nas hočeš rešiti,« so rekli, »boš smela živeti, kajti če bi hotela, bi nas res lahko.« »Samo povejte mi, kako, pa bom storila vse, kar bo treba,« je rekla kraljična. »Nabirati moraš puh močvirskega munca,« so rekli kraljeviči, »ga mikati in spresti ter iz njega stkati platno. Ko to opraviš, moraš iz njega ukrojiti in sešiti dvanajst kap, dvanajst srajc in dvanajst rutic, za vsakega izmed nas po eno. In ves ta čas ne smeš ne govoriti ne se smejati ne jokati. Če to zmoreš, bomo rešeni.« »Kje pa naj dobim toliko munčevega puha za vse te rutice, kape in srajce?« je vprašala Snežnobela in Rožnordeča.

»To ti bomo že pokazali,« so rekli kraljeviči in jo odpeljali na veliko, veliko močvirje, kjer je raslo toliko munca, ki je kimal v vetru in se bleščal v soncu, da se je svetilo daleč naokoli. Toliko munčevega puha kraljična še nikoli ni videla in takoj ga je začela trgati in nabirati, kar se je dalo pridno in hitro. Ko se je zvečer vrnila domov, pa ga je začela mikati in iz njega presti prejo.

Tako je dolgo vse lepo teklo. Nabirala je munčev puh, ga mikala in predla, vmes pa skrbela še za kraljeviče, jim kuhala in postiljala postelje. Zvečer so kot divje race šume in vrše prileteli domov, ponoči so bili kraljeviči, zjutraj pa so spet odleteli in bili ves dan divje race.

Nekoč pa, ko je na močvirju nabirala munčev puh — in če se ne motim, je bilo to prav zadnjič, ko je še morala tja — je mladi kralj, ki je vladal deželi, lovil v tistih krajih. Prijezdil je do močvirja in jo zagledal. Ustavil se je in se začudeno spraševal, kdo je lepa deklica, ki hodi po močvirju in nabira munčev puh. Tudi njo je povprašal, a ker ni dobil odgovora na svoja vprašanja, se je še bolj čudil. Tako mu je bila všeč, da jo je sklenil odpeljati na svoj grad in se z njo poročiti. Služabnikom je ukazal, naj jo vzamejo in posadijo na njegovega konja. Snežnobela in Rožnordeča pa je vila roke, jim dajala znamenja in kazala na vreče, v katerih je imela vse svoje delo. Ko je kralj razumel, da jih hoče vzeti s seboj, je služabnikom naročil, naj naložijo še vreče. Ko so to storili, se je kraljična polagoma pomirila, kajti kralj je bil dober in lep mož ter tako blag in prijazen do nje, kakor bi bil zdravilo za njeno srce. Ko pa so prišli na kraljevi dvor in je stara kraljica, njegova mačeha, zagledala Snežnobelo in Rožnordečo, jo je ob njeni lepoti popadla tolikšna zloba in zavist, da je rekla kralju: »Ali ne vidiš, da je ta, ki si jo pripeljal in jo hočeš vzeti za ženo, čarovnica? Saj ne govori, ne smeje se in ne joka!« Kralj se ni zmenil za njene besede, temveč je pripravil svatbo in se poročil s Snežnobelo in Rožnordečo in živela sta v velikem veselju in razkošju;

vendar ob tem ni pozabila šivati srajc. Še preden je minilo leto, je Snežnobela in Rožnordeča rodila kraljeviča, zaradi česar je stara kraljica postala še bolj zlobna in zavistna. Pozno ponoči se je pritihotapila k Snežnobeli in Rožnordeči, medtem ko je ta spala, vzela otroka in ga vrgla v kačjo jamo. Nato je mlado kraljico urezala v prst, ji s krvjo namazala usta in odšla h kralju. »Pridi pogledat,« je rekla, »kakšno žensko si si vzel za kraljico! Zdaj je požrla lastnega otroka.« Kralj se je tako razžalostil, da bi skoraj zajokal, in je rekel: »Da, gotovo je res, saj vidim na lastne oči, vendar tega menda ne bo več storila. Tokrat ji bom prizanesel.« Preden je minilo leto, je spet rodila sina in z njim se je zgodilo natanko tako kakor s prvim. Kraljeva mačeha je bila še bolj zlobna in zavistna; ponoči se je pritihotapila h kraljici, medtem ko je ta spala, vzela otroka in ga vrgla v kačjo jamo, kraljico urezala v prst ter ji s krvjo namazala usta. Nato je kralju rekla, da je požrla lastnega otroka. Kralja je obšla tako huda žalost, da si je ne morete niti predstavljati, pa je rekel: »Da, gotovo je res, saj vidim na lastne oči, vendar tega menda ne bo več storila. Kljub vsemu ji bom še enkrat prizanesel.« Še preden je znova minilo leto, je Snežnobela in Rožnordeča rodila hčer. Tudi to je stara kraljica vzela in vrgla v kačjo jamo, medtem ko je mlada kraljica spala. Urezala jo je v prst, ji s krvjo namazala usta, nato pa odšla h kralju in rekla: »Zdaj pa pridi pogledat, ali ni res, kar pravim, da je čarovnica, kajti zdaj je požrla še svojega tretjega otroka.« Kraljeva žalost je bila neizmerna, saj ji zdaj ni mogel več prizanašati, temveč je moral ukazati, naj jo živo sežgejo na grmadi. Ko je grmada že gorela in bi jo morali postaviti nanjo, jim je z znamenji pokazala, naj prinesejo dvanajst desk in jih položijo okoli grmade. Nanje je razgrnila rutice, kape in srajce za svoje brate, le na srajci najmlajšega brata je manjkal levi rokav, saj ga ni utegnila dokončati.

Komaj je to storila, so zaslišali šumenje in vršanje po zraku in nad gozdom je priletelo dvanajst divjih rac. Vsaka je s kljunom pograbila svojo obleko in odletela z njo. »Ali zdaj vidiš?« je hudobna kraljica rekla kralju. »Zdaj se vendar lahko na lastne oči prepričaš, da je čarovnica. Pohiti in jo sežgi, preden drva pogorijo!« »Ah,« je rekel kralj, »drv imamo dovolj. Še malo bom počakal, saj bi rad videl, kako se bo tole končalo.« Prav tedaj je prijezdilo dvanajst kraljevičev, tako lepih in postavnih, da jim ni bilo para; le najmlajši je imel namesto leve roke račje krilo. »Kaj se tukaj godi?« so vprašali kraljeviči. »Mojo kraljico bodo sežgali, ker je čarovnica in je požrla lastne otroke,« je odgovoril kralj.

»Ni požrla svojih otrok,« so rekli kraljeviči. »Zdaj spregovori, sestra! Nas si rešila, zdaj reši še sebe.« Tedaj je Snežnobela in Rožnordeča spregovorila in povedala, kako se je vse zgodilo: da se je stara kraljica, kraljeva mačeha, vsakič, ko je rodila, ponoči pritihotapila k njej, ji vzela otroka, jo urezala v prst in ji s krvjo namazala usta. Kraljeviči pa so kralja odpeljali h kačji jami. Tam so ležali vsi trije otroci in se igrali s kačami in krastačami; lepših otrok še niste videli. Kralj jih je vzel s seboj, jih odnesel k mačehi in jo vprašal, kakšno kazen si po njenem zasluži tisti, ki bi bil zmožen pogubiti nedolžno kraljico in tri tako ljubke otroke. »Takšnega bi morali privezati med dvanajst neukročenih konj, da bi vsak odtrgal svoj kos,« je rekla stara kraljica. »Sama si izrekla sodbo in sama jo boš tudi prestala,« je rekel kralj. In staro hudobno kraljico so privezali med dvanajst neukročenih konj, ki so vsak odtrgali svoj kos njenega telesa. Snežnobela in Rožnordeča pa je vzela s seboj kralja, svoje otroke in dvanajst kraljevičev ter se z njimi vrnila domov k staršem. Povedali so jim, kaj se jim je pripetilo, in po vsem kraljestvu je zavladalo veliko veselje in radost, ker je bila kraljična rešena in je rešila tudi svojih dvanajst bratov.