O besedilu
Cesar tat
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 21 min branja
- Obseg
- 17 strani
- Naslov izvirnika
- 034 Hoțu împărat
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Cesar tat
Na stara leta se je tudi njemu rodil otrok. Njegovo veselje je bilo nepopisno, ko je tudi sam postal oče, in z njim se je veselilo vse cesarstvo, kajti ta cesar je bil dober, pravičen in bogaboječ. Zato je svojemu ljudstvu storil veliko dobrega. In vsi so enega srca in v en glas slavili Gospoda, ker se jih je usmilil in jim dal naslednika cesarstva. Cesar je sklenil, da bo sina dal izučiti vseh obrti in vse učenosti modrih mož. Cesarjevič je v enem mesecu zrasel toliko kot drugi v letu dni. Pri osmih letih je bil videti, kakor da jih ima osemnajst. Ko je oče cesar to videl, ga je poslal v šole. Potem ko se je pri najspretnejših učiteljih naučil modroslovja in branja zvezd, ga je dal še k najboljšim zdravnikom, da bi spoznal umetnost zdravljenja. Ko je cesar videl, da ima njegov sin izreden spomin in da si zlahka zapomni vse, kar mu pokažejo, mu je dušo napolnilo zadovoljstvo, saj mu je Bog dal prav takšnega otroka, kakršnega si je želel. Ko je sin osvojil vso knjižno učenost, ga je cesar začel pošiljati iz mesta v mesto, da bi se izučil vseh obrti. Kakor hitro je izvedel, da v tem ali onem mestu živi posebno spreten mojster in da njegove obrti pri njih še ne poznajo, ga je nemudoma poslal, naj se nauči še te. Tako je cesarjev sin kakor potepuh hodil iz dežele v deželo, dokler se ni izučil vseh obrti na svetu. Ko se je vrnil v očetovo palačo, je menil, da je zdaj opravil in da se bo končno lahko ustalil. Oče je od veselja, ker ima tako učenega in spretnega sina, priredil veliko gostijo in nanjo povabil vse sosednje cesarje, da bi jim pokazal svojega učenega naslednika. Cesarjevič je sam ukazoval kuharjem in jim kazal, kako naj pripravijo jedi. Gostje kar niso vedeli, kako naj še pohvalijo njihov okus. In glej, tedaj je tudi cesarjev sin prišel k mizi. Veselo so se gostili in, saj veste, kakor pravijo, beseda da besedo. Cesarji so začeli pripovedovati o sodbah, ki so jih izrekli, in o tem, kako je vsak v svojem cesarstvu delil pravico. Med drugim je eden povedal, da se bo vse žive dni kesal, ker je obsodil nedolžnega človeka, obtoženega kraje nekih reči, čeprav je bil tat nekdo drug, kakor se je pokazalo pozneje. Ko je cesar, ki je priredil gostijo, to slišal, se je obrnil k sinu in rekel: »Veš, če hoče biti cesar pravičen in resničen gospodar svojih podložnikov, mora poznati vse obrti, da lahko na lastne oči spozna težave vsakega izmed njih. Zato sem te, sin moj, dal izučiti vseh rokodelstev. Ni mi prišlo na misel, da je tudi tatvina obrt. Samo še te se moraš naučiti, pa boš cesar, kakršen je bil cesar Salomon, in ne bo ti enakega na svetu.« »Oh, oče,« je odvrnil cesarjev sin, ki ga je obšla sramota in je zardel kakor pesa, »zakaj me obsojaš kakor kakega razbojnika?« Vstal je od mize, odšel, kamor je pač odšel, in se v hipu, prej kot je kdorkoli pričakoval, vrnil z zvestim služabnikom. Prinesla sta nekaj desk, letev, drogov, vrvi in platen. Iz vsega tega je s služabnikovo pomočjo začel graditi nekakšen paviljon. Ko je bil paviljon narejen, je stopil vanj, zavrtel nekaj vijakov in ročic na njegovih napravah in se začel dvigati v zrak. Med vzpenjanjem se je poslovil od vseh navzočih, ki so z odprtimi usti in izbuljenimi očmi strmeli za njim. Njegovo mater bi od žalosti skoraj zadela kap, vendar se je premagala. Ko so ga izgubili izpred oči, so gostje vstali in se razkropili kakor jerebičji mladiči, saj niso hoteli še povečati cesarjeve žalosti, ki mu je že tako prejasno pisala na obrazu. Cesarjev sin je nekaj časa potoval po zraku, nato pa se je začel spuščati. In kaj mislite, kam? Usoda ga je prinesla prav pred ubogo, v zemljo vkopano bajto. Večerilo se je. Potrkal je na vrata. Človeka v njej, par shiranih revežev, sta vprašala: »Kdo je?« »Dober človek,« je odgovoril cesarjev sin. »Odprite, popotnik sem.« Odprla sta mu. Ko je stopil v bajto, je opazil, da je ženska nekaj vrgla pod posteljo. »Kateri veter vas je prinesel k nama?« »Tujec sem. Pravkar sem prispel iz drugih cesarstev. Prosim vaju, da mi dasta prenočišče.« »Rada, kolikor bova pač mogla.« »Lepa hvala,« je še rekel. »Ne bo vama zaman. Zakaj pa se pustita motiti pri delu? Le delajta, nikar ne nehajta zaradi mene. Opazil sem, da sta bila z nečim zaposlena, ko sem prišel.« Ženska je hotela natresti nekaj laži, toda mož ji je segel v besedo in rekel: »Povejva po pravici. Najin gost ste in verjamem, da naju ne boste izročili oblastem. Tat sem. Ta obrt ne prinaša več veliko, odkar je cesar nastavil tako peklensko stroge in neusmiljene biriče za takšne, kot smo mi. Komaj se še prebijava iz dneva v dan s kakšno kokošjo ali drugo perutnino, ki jo izmakneva tu ali tam. Žena je ravno skubila gos, ko ste prišli.« »Prav to sem iskal tudi sam. Bog me je pripeljal k vama. Vzemita gos izpod postelje in opravita svoje delo. Odslej sem vajin. K vam stopim za vajenca, da me naučite te obrti.«
Medtem ko je žena oskubila in pripravila gos, je cesarjev sin odšel ven, razstavil svoj paviljon pri vseh spojih in ga dobro skril, da ga ne bi nihče našel. Nato so sedli k mizi in se gostili, dokler niso petelini začeli oznanjati, da se vasem bliža beli dan. Naslednjega dne so se vse dogovorili in cesarjev sin je ostal pri tatu, da bi se pod njegovim vodstvom naučil obrti. »Vsa umetnost je v tem,« je nekega dne dejal tat, »da kradeš, ne da bi te kdo ujel. Da še hudiču izprazniš žepe, ne da bi te videla živa duša, človek ali žival. Da stvar še pasti ne utegne, pa jo ti že najdeš. Da vse, kar je po tvojem kdo slabo spravil, ti spraviš zase. Prebrisanost, zvijačnost, drznost, bistroumnost, pobalinstvo in vsa njihova žlahta naj bodo tvoje orodje.« Cesarjev sin je poslušal in si vse vtisnil v spomin. Minilo je nekaj časa, v katerem se je pridno uril v tatinski obrti, in ko je videl, da mu gre dobro od rok, je vprašal: »Mojster, kdaj me boste razglasili za pomočnika?« »Ko mi boš ukradel plašč, na katerem bom ležal.« Čez nekaj časa sta se nekega dne odpravila na lov. V gozdu sta se ustavila, da bi si oddahnila, in se vsak na tisto, kar je imel s seboj, zleknila v hladno senco pod drevjem, da bi malo zadremala. Tat si je pogrnil plašč. Nenadoma je zaslišal zajčje cviljenje, kakor da bi zajca zgrabil hrt. Vstal je, se ozrl naokoli, a ničesar ni videl. Njegov vajenec, cesarjev sin, je zaspal in smrčal, da se je zdelo, kakor da krulijo prašiči. Tat je spet legel. Ni minilo dolgo in ravno ko ga je hotel premagati spanec, je znova zaslišal isto cviljenje, tokrat čisto blizu. Planil je pokonci. »Kaj za vraga, nekaj pa vendar mora biti. Skočim pogledat, kakšna hudičevina je to.« In že je šel. Za lučaj stran je bil gozdiček in odpravil se je tja, od koder se mu je zdelo, da prihaja zajčje cviljenje. Medtem ko je tat hodil proti njemu, je cesarjev sin potihem vstal in se mu po prstih prikradel do ležišča. Lepo je vzel njegov plašč, ga zložil in skril v drevesno duplino, nato pa spet legel. Vse to je opravil hitreje, kot bi človek pomislil. Ko je tat videl, da v gozdičku ni ničesar, je poslal k vragu zajca in vse skupaj ter se vrnil počivat. A glej ga zlomka, plašča nikjer! Ozrl se je naokrog, pa se še listič ni premaknil. Cesarjev sin je smrčal, da bi človek mislil, da bo še mrtve prebudil. Ubogi tat je obstal kakor strela zadet. Dobro je vedel, da mu te potegavščine ni mogel zagosti nihče drug kakor njegov vajenec. Sukal se je sem ter tja, obhodil vso okolico, toda plašča ni bilo. Nazadnje je pogoltnil jezo in šel budit vajenca. Ta je spal kot ubit. Cukal ga je in stresal vsaj toliko časa, kolikor vam že pripovedujem, preden se je komajda prebudil. Ves zaspan si je drgnil oči in začel tarnati, da mu ne privoščijo niti enega samega spanca in da bo zato odšel od gospodarja, ki mu ne da miru niti toliko, da bi človek zadremal. Tat je videl, da ga bo njegov vajenec še prekosil, in rekel: »Nehaj že s takšnimi besedami in mi daj plašč. Zdaj si pomočnik in vajeništva je konec.« Ko je cesarjev sin to slišal, mu je v eni sapi prinesel plašč in sklenila sta pajdaštvo v dobrem in slabem. Odkar sta postala pajdaša, jima je šla njuna obrt lepo od rok. Cesarjev sin je bil namreč spretnejših rok in veliko drznejši. Nekega dne se je odpravil na lov, kar tako, za kratek čas, ker ni imel drugega dela. Med hojo po gozdu je nenadoma v bližini zaslišal prašičje kruljenje. Pogledal je in že je bil tam, hitreje, kot bi človek pomislil; in kaj je zagledal? Ogromen divji merjasec je podrl mladeniča in si prizadeval iztrgati čekane iz njegovega loka, da bi ga raztrgal. Cesarjev sin je izvlekel lovski nož, se z nezaslišanim pogumom pognal nad merjasca, mu zasadil nož naravnost v oko in ga prevrnil na hrbet. Nato mu je zadal še nekaj krepkih udarcev po glavi in ga na mestu pokončal. Nekako je prinesel malo vode v kučmi, z njo poškropil mladeniča, ki je bil omedlel, in ga spravil k sebi. Ko se je ta prebudil in zagledal svojega rešitelja, je rekel: »Zahtevaj, kolikor hočeš, in dal ti bom v zahvalo za to dobroto.« »Denar imajo tudi Cigani,« mu je odgovoril cesarjev sin, »časti pa ne. Nikar ne misli, da sem to, kar sem pravkar storil zate, storil zaradi denarja.« Mladenič se je nekoliko zmedel, ko pa se mu je spet razvezal jezik, mu je povedal vso zgodbo: kako je z več tovariši prišel na lov, kako je planil merjasec in se je pognal za njim ter kako ga ni dobro zadel, zato se je zver vrgla nanj in ga podrla, da ga je že skoraj poslala na oni svet. Izkazalo se je, da je bil tudi on cesarjev sin, in sicer sin cesarja tiste dežele. Spoprijateljila sta se in odšla v cesarsko palačo. Cesar ni vedel, kako naj se tujcu zahvali, ker je njegovega otroka rešil smrti. Ker ni hotel sprejeti nobene druge nagrade, mu je dovolil, da lahko pride v palačo, kadar se mu zahoče. Vsakič ko je tuji cesarjevič obiskal cesarja, je vse skrbno pregledoval in si zapomnil, kaj je kje. Čez nekaj časa je rekel svojemu pajdašu: »Pajdaš, naveličal sem se teh drobnih kraj. Dajva še midva zagrešiti tatvino, ki bo kaj zalegla.« »Kaj pa bi rad storil?« »Poglej, obiščiva še cesarsko zakladnico, saj menda v njej ne gori.« »Kaj pa govoriš, človek? Joj, koliko stražarjev je tam!« »Šla bova tam, kjer stražarjev ni.« Tako sta sklenila in se neke noči odpravila na pot. S seboj sta vzela tudi potrebno orodje. Ker je cesarjev sin poznal vse obrti, je znal tudi zidati. Lotil se je dela in z nekaj udarci krampa izbil toliko opek, da je skozi odprtino lahko zlezel človek. To je bilo na ulični strani, kjer ni hodil nihče. Zlezel je noter, napolnil dve kučmi z zlatniki in prišel ven. Nato je opeke položil nazaj na svoje mesto, da se ne bi poznalo, kje sta vstopila. Ni mogoče popisati njunega veselja, ko sta se videla s tolikšnim kupom denarja. Vrnila sta se domov in zaspala, kakor da nista jedla česna in jima iz ust nič ne diši. Naslednjega dne je v mestu nastal velik vrišč, ko se je razvedelo, da je nekdo vlomil v cesarjevo zakladnico. Vsi so se čudili in križali, saj jim nikakor ni šlo v glavo, kod so prišli tatovi noter. Tudi cesar si je nemalo belil glavo, kako bi ujel te predrzne tatove. Cesarjev sin, ki je zagrešil tatvino, je kakor po navadi prišel k cesarju, se tudi sam delal osuplega nad tolikšno drznostjo in rekel: »Kdor je zagrešil tako predrzno tatvino, bo zagotovo prišel še vsaj enkrat.« Tamkajšnji cesar je postavil k zakladnici vsakovrstne stražarje in čakal. Čez nekaj dni, ko se je hrup nekoliko polegel, sta tatova spet prišla, saj sta se razvadila kakor maček ob smetani. Cesarjev sin je odstranil opeke in rekel pajdašu: »Zadnjič sem šel noter jaz, zdaj pojdi ti. Tako se mi zdi pravično.« Pajdaš ni imel kaj ugovarjati, saj je bilo res tako. Zlezel je v zakladnico in si, ker je bil bolj lakomen, naložil toliko zlatnikov, kolikor jih je lahko nesel, ter jih prinesel pajdašu k odprtini. Ta jih je prevzel. Ko pa je hotel priti ven, se je sukal gor in dol ter začutil, da se je ujel v zanko in da ne more ven. Cesarjev sin ni imel časa na pretek. Kaj naj stori? Odsekal mu je glavo, jo vzel s seboj, postavil opeke nazaj in jo ucvrl. Ko pa je prišel domov — joj! Kje je bil Bog, da bi videl ženino tarnanje in tožbe, ko ji je pokazal moževo glavo! Kričala je, da bi človek mislil, da jo natikajo na kol. Cesarjev sin ji je položil roko na usta in rekel: »Pst! Saj si znorela! Če te kdo sliši, se nama slabo piše.« Ko ji je razložil, kaj vse se je zgodilo, jo je potolažil z obljubo, da ji prepusti ves ukradeni denar. Obljubil ji je še, da ji bo prinesel tudi moževo truplo, da ga bo lahko pokopala po človeško in z vsemi obredi. Ko se je zdanilo, so cesarski služabniki našli truplo brez glave in ga odnesli pred cesarja. Ta se je ves iz sebe jezil, kako da niso ujeli razbojnika živega in nepoškodovanega. Tudi cesarjev sin je prišel v palačo in ko je slišal, kaj nameravajo, se je še sam pripravil, da izpolni obljubo, dano pajdaševi ženi. Dvanajst bojarjev se je posvetovalo in po svoji pameti sklenilo, da morata biti tatova vsaj dva in da bo živi gotovo prišel po mrtvečevo truplo. Zato so odločili, da brezglavo truplo položijo sredi trga na oder s tremi stopnicami, okrog njega pa postavijo cesarske služabnike, ki ga bodo stražili vso noč. Tako so tudi storili. Cesarjev sin, tat, si je kupil izsluženo, garjavo in ran polno kljuse, tako shirano, da sta ga bila sama kost in koža, pa še razmajan voziček in sod žganja. Ko je sod naložil na voz, je vanj vpregel svojo konjsko mrho in se odpeljal proti kraju, kjer je bilo truplo razstavljeno na ogled. Tam v bližini je bila blatna ulica in prav po njej si je zaželel peljati. In kaj mislite, spoštovani gospodje? Konjska kljusa se mu je tako pogreznila v blato, da še nog ni mogla več premakniti, kaj šele vleči vozička s sodom žganja. »Hi!« sem, »ho!« tja, konj pa se ni premaknil z mesta. In zagnal je takšen hrup, da bi človek mislil, da nekje gori. Poveljnik stražarjev je poslal enega pogledat, kakšna nadloga je zadela tistega ubogega človeka, ki je očitno sklenil, da bo vse mesto spravil pokonci. Ko je stražar videl, kako se trudi izvleči konja in voz iz blata, se mu je zasmilil. Cesarjev sin pa mu je, brž ko ga je zagledal, rekel: »Pojdi, bratec, in pripelji še nekaj mož, da mi pomagate iz tega blata, pa vas pogostim, kakor se spodobi za poštene ljudi.« Kmalu je prišlo več stražarjev. Privzdignili so konja, voziček, sod in vse skupaj ter ga potegnili iz gliba, v katerem je obtičal. Ni vedel, kako naj se jim še zahvali; od veselja si je mel roke in začel točiti iz soda. Dal jim je piti, kolikor so hoteli, žganja pa je odnesel tudi tistim, ki so ostali na straži pri brezglavem truplu. Ni minilo dolgo, ko je vse stražarje premagal spanec, smrti brat. In kako so naši junaki smrčali, kakor da bi bila tam neznansko velika čreda svinj! V žganju iz soda je bil namreč opij. Ko jih je cesarjev sin videl ležati vsevprek kakor klade, jim je slekel njihova oblačila in jih oblekel v meniške kute. Nato je vzel mrtvečevo truplo in šel po svojih opravkih. Ko je žena zagledala truplo, je spet začela tožiti. Znova ji je položil roko na usta in ji preprečil, da bi zganjala hrup, saj se jima bo slabo pisalo, če ju odkrijejo. Ko je videla, da ne šali, je utihnila in sprejela tudi večji del ukradenega denarja. Še isto noč sta mrtveca pokopala. Ko so se stražarji prebudili in se zagledali v meniških kutah, niso mogli verjeti lastnim očem. Pomencali so si jih, še enkrat pogledali in videli, da je res tako.
Tisti, ki se je prvi prebudil, je stopil k tovarišu poleg sebe, ga začel suvati in mu rekel: »Menih, menih, kaj pa ti počneš tukaj?« »Kaj pa ti počneš tukaj, menih?« mu je odvrnil oni. Tedaj so vsi hkrati začeli vpiti drug na drugega: »Kaj počneš tukaj, menih?« in kazati s prsti. Med njimi sta nastala takšen nemir in zmeda, da jima ni bilo ne konca ne kraja. Šele čez lep čas so prišli toliko k sebi, da so spoznali, da s tistim nočnim možakom z žganjem nekaj ni bilo prav. Ko pa so opazili še, da trupla ni več, so se šele začeli prepirati in pretepati, da bi človek ob njih izgubil pamet. Obtoževali so drug drugega kakor sami hudiči. »Ti si kriv!« »Ti si nas pripravil do tega, da smo pili!« »Ti si nas pregovoril, naj mu gremo pomagat!« »Ti si prvi pil!« Vse to še nekako, toda kako in kdaj so postali menihi? In kako naj takšni stopijo pred cesarja? Ni jim preostalo drugega. Odšli so kar takšni, kakršni so bili. Cesar se je z obema rokama prijel za brado, ko je videl, da se mu bliža gruča menihov. Ni namreč vedel, kdo so in kaj hočejo. Ko je izvedel, da so to njegovi stražarji, ga je popadel takšen smeh, da so mu tekle solze, in smejal se je, dokler ga ni vse bolelo. Ubogi stražarji so padli na kolena in prosili odpuščanja. Povedali so mu vso zgodbo. Cesar jim je sicer odpustil in jim prizanesel s kaznijo, vendar so ga zdaj obšle še večje skrbi. Bal se je, da mu bo tako spreten tat nazadnje ukradel še prestol. Sveta ni več skliceval, saj mu je že začel presedati, temveč si je sam belil glavo, kako bi tatu dobil v pest in ga spravil s sveta. Po lastnem preudarku je sklenil, da bo poizvedoval med velikimi in malimi, tipal med bojarji in preprostim ljudstvom, da bi le nekako ujel slavnega razbojnika, ki mu je nakopal toliko črnih skrbi. Zato je ukazal pripraviti sijajno gostijo, na katero je povabil samo mlade bojarje. Na to gostijo je bil seveda povabljen tudi tuji cesarjevič. Na določeni dan so se zbrali vsi gostje. Veseljačenje se je zavleklo pozno v noč, kajti ko so vstali od mize, so se lotili plesa. Vrteli so se v plesih, horah in pasnih kolih, dokler niso, še preden so se zavedeli, petelini že zapeli sredi noči. Ko se je družba hotela raziti, je cesar stopil mednje in z nekoliko ukazovalnim glasom rekel: »Gospodje bojarji, noč je že pozna. Da ne bi komu kakšni nečisti duhovi ali hudodelci prizadejali česa hudega, sem presodil, da bo najbolje, če ostanete tukaj do jutra. Soba je velika in bo prostora za vse. Zraven je soba moje hčere. Brez skrbi se spočijte od nocojšnjega plesa in poskakovanja. Gospod naj bedi nad vami vsemi!« Tako je cesar rekel in tako se je moralo zgoditi. Nekaterim je bilo to prav, drugim ne, toda cesarjeve besede se ni dalo preklicati. »Joj, oče! Kako naj spim pri odklenjenih vratih poleg sobe, v kateri bo spalo toliko tujih moških?« je hči rekla očetu. »Ne le to, hči moja, tudi svečo moraš ugasniti in imeti pri roki malo saj s stenja. Če kdo pride k tebi, ga pobožaj po obrazu in ga prosi, naj še ostane; med božanjem pa ga nekoliko namaži s sajami. In to, dragi moj otrok, moraš storiti še toliko bolj zato, ker gre za rešitev cesarstva.« Cesar je torej skušal tatu ujeti z zvijačo. Zato je povabil bojarje na gostijo. Mislil si je namreč: če je med bojarji tako prebrisan človek, mora biti tudi drzen. Če pa ga ni med bojarji, ga bo prav tako z zvijačami poiskal med preprostim ljudstvom.
Cesarjev sklep so nemudoma izvršili. Vsi so legli in zaspali. Le cesarjeva hči ni mogla zatisniti očesa, pa naj se je še tako trudila. Tudi prebrisani cesarjevič ni zaspal, kakor ne zaspi kresilni kamen. Kar naprej si je vihal brke in zbiral pogum: naj gre ali ne? Ko je bilo že nekaj čez polnoč, ob uri, ko še vode spijo, je tiho vstal, pogledal po svojih tovariših, ki so vsi trdno spali, in se po prstih odkradel v sobo cesarjeve hčere. Poljubil jo je, potem pa se vrnil, da bi še sam legel. Cesarjeva hči je medtem storila, kakor jo je poučil njen oče cesar. Preden je cesarjevič legel, je stopil k čebričku, da bi popil malo vode, kajti žejen je bil. Ko je pogledal vanj, je opazil, da ima po levem licu črne lise. V sobi, kjer so spali cesarjevi gostje, je vso noč gorela sveča. »A tako je torej s to rečjo!« je tiho dejal. »Le čakaj, še bova obračunala!« S srcem, ki mu je razbijalo v prsih, in s korakom, lažjim od mačjega, kadar preži na miši, je vzel zogleneli stenj ter vsem spečim gostom namazal lica prav tako, kakor je bilo zamazano njegovo. Nato je legel. Cesar je vstal prej kakor vsi drugi. Ob svitu je prišel v sobo, kjer so spali gostje, da bi jih pregledal, ali ni kateri izmed njih zaznamovan, kakor je bil naročil hčeri. Toda kaj so videle njegove oči? Vsi so bili zamazani! Prestrašen je brez sape planil v hčerino sobo in jo z nemirnim glasom vprašal: »Ljuba hči, ali so te mar vsi poljubili?« »Ne, oče, samo eden je prišel, in tega sem namazala, kakor si mi ukazal.« »Pa ga poznaš?« »Ne, ker je bila tema.« Cesar se je ugriznil v ustnice. Nato je stražarjem ukazal, naj nobenemu gostu ne dovolijo oditi. Ko se je povsem zdanilo, je spet stopil med goste in glasno dejal: »Gospodje bojarji, tat, ki je s svojo spretnostjo, umetelnostjo in bistroumnostjo vznemiril vso deželo ter meni vzel dušni mir, je med vami. Prosim ga, naj se razkrije, in mu dajem cesarsko besedo, da mu ne bom storil nič žalega.« Vsi bojarji so si začeli otresati oblačila in se otepati take obdolžitve kakor samega vraga, govoreč: »Daleč od nas takšen sum! Ne vemo, da bi bili kdaj, vede ali nevede, zagrešili kako nečloveško dejanje.« »Zdaj ne gre ne za sramoto ne za kazen. Hočem le, da se razkrije. Prisegam pri živem Bogu in svoji cesarski kroni, da mu ne bom storil nič hudega, temveč mu bom povrhu dal svojo hčer za ženo.« Tedaj je stopil naprej tuji cesarjevič in dejal: »Jaz sem.« Cesar se ga je silno razveselil, ko ga je zagledal. Mladenič pa je prosil, ali sme za nekaj časa oditi, in pri svoji junaški besedi prisegel, da se vrne pred poldnevom. Cesar mu je verjel in mu dovolil. Vrnil se je z več možmi, otovorjenimi z deli njegovega paviljona. Tam, pred vsemi, je vsak košček lesa vstavil v pravi utor in paviljon znova sestavil. Nato je stopil pred cesarja, mu poljubil roko in prosil, da bi se smela njegova žena, cesarjeva hči, z njim povzpeti v paviljon, od koder bo povedal, kdo je in kaj je storil. Cesar je privolil. Brž ko sta se povzpela vanj, je cesarjevič začel vrteti ročice. Ko se je paviljon začel dvigati v višave in pluti po zraku, je glasno dejal: »Vedite, da sem cesarjev sin in da mi je bilo naloženo, naj si ukradem nevesto. To sem tudi storil, zdaj pa odhajam v cesarstvo svojega očeta.« Medtem ko je govoril, se je paviljon kar naprej dvigal, dokler ni vsem, ki so z odprtimi usti strmeli za njim, povsem izginil izpred oči. Ko se je spustil pred očetovo palačo ter pokazal mojstrsko spričevalo iz tatinske obrti in ženo, ki si jo je prav tako pridobil s krajo, se je oče silno razveselil. Stopil je s prestola in nanj posadil sina, rekoč: »Zdaj se bo po vsej deželi še dolgo govorilo o vladanju mojega sina. Zdaj bo tudi ljudstvo spoznalo, kaj je pravica, kajti kdor hoče biti dober in pravičen vladar, mora poznati tudi tatinske zvijače.« Ko je cesarjevič zasedel prestol, je k tastu poslal sla s pismom, v katerem mu je sporočal, da je nasledil svojega očeta. In cesar se je silno razveselil sreče, ki je doletela njegovo hčer. Jaz pa sem na sedlo se usedel in vam to povest povedal.
Izvirnik
034 Hoțu împărat
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
la vremea carunteteI dobandi si elf' unit copila. Bucuria lui fu nespusa cand se vedu si elf' tats, si tOta imperatia lui fu vesela dim preuna cu densul: caci acestil im- &rata era bunt'', drepta si tematora de Dumnedeti. Pentru a testa elf' facu multi' bine poporului sea. i top inteunti &Ida si intr'o glasuire dete marire. Domnului di s'a indurata a le da lulu mostena all imperaliei. Acesta imperatii pu.se de ganda ca pe fiula sAti sa-la dea sä invete Vote meseriile si tea procopsela carturarilorti. Fiulti Imperatului crescea intr'o luna cat altii inteunil anti. Cand fu de opta anl, 'Area ca este de opta-spre-doce. Daca vec,lu asa, tats -seil, imperatulti, ill dete la carte ; dupa ce inveta filosofia 0 citirea pe stele, de la eel mai iscusiti dascall, flu dete la cell mai mestera vracia de inveta si mestesugula lecurilora. Veclenda tats -seti, imperatula, ca fiu-sea are tinere de minte grozava, si is in capti u;orti cele ce i se arfita, se umplu de multumire sufletesca, cici Dumnedeti 11 dase unii copilu tocmai dupa gandulu sea. Invetanda elf' tots cartea, impAratula a inceputti a trimite pe fiu-sAti din_ cetate in cetate sfi Inv* tote meseriile. Cum audea ca in cutare cetate este cite veunii mestera mai dibaciti, si a acea meserie nu se afla pe la dAnsula, indata flu trimetea Si invete si acea meserie. Astir -fela umbra fiula Imperatului din tern in pa, ca si una
pribegu, pane ce inveta tote meseriile de pre paminta. Si intorcendu-se la palaturile tatalui sea, socotea ca acum s'a stir- ; are sa se stranga de pre drumuri. De bucurie ca are unii flu aa de pro' opsitti ;i de iscusitA, tatela seu facu o masa mare, unde chema pe toti imperatil vecinii lui, ca sa le arate fiulu seu procopseta. Insu;1 fiulu iniperatului porunci la bucatari ti le arata cum sa face bucatele. Mesenil nu sciaii cum sa mai laude gustulil acestorii bucate. Cand eta, ca vine ;i fluid imperatului la masa. Se chefuira, deci, si scii, vorba aluia, vorba vorba aduce. Incepura imperatil a povesti despre judecatile si dreptatile ce facuse fie-care In imperatia sa. Intre altele unulit spuse cal se va cdi cats va trai elu, pentru ca a osindiiii pe unu omit dreptil invinovatita fiinda ce ard fi furatd nisce lucruri; pe tend altult a fostii hotuld, precumtl se dovedi mai in urma. Cum atuji imperatula care dedese ospetulit, se interse catre 'lulu sell si clise: Sciii ca, data unu imperatii voesce sä fie dreptii, ;i deveratil stapanitort supu;ilorii se', trebue sa scie tote meseriile, ca sä cunosca prin insug ochii sel pasurile fie-caruia. De aceea, fetuhl met, to -am data sa inveti tote me;te;ugurile. Nu mi-a venita in gandd ca si hotia este unii me;te;ugii. Acosta 41 remane sa mai inveti dupe care to vei face unil imperatil ca Solomomi imperatii ;i cum altulii nu va mai fl pe lume. Ii ! tats, respunse flulil de imperatii carele se rosins si se ro;ise ca o sfecla, cum de me osandesci ca pe unit vinovatii de codru. Si sculandu-se de la masa, se duse, unde se duse elu, ;i se intorse numai-de-cats, peste a;teptarea tutulorii, cu o sluga a lui credinciesa, aducendii nisce scanduri, stinghii, drugi, odgone si pane. Cu aceste se apuca, ajutatu de sluga lui, de cladi Lulu felt de foi;orii. Gatindu-se foi;orula, se urea intr'ensulil si invartindii nisce ;urupurif ;i nisce vartejurI la nisce me;te;ugiri ce avea acestd foi;orti, incepu a pluti in vintd ; si pe cand se tau urea, elu 1;1 lua clioa buns de la top ce-1 de lap, care remaseserd cu aastd-feld
gurile caseate si cu ochil bleojditi la densulii. Mums -sa catti p' aci era sa-i vie I'M de inima rea ; dard ki firm firea. Dui a ce flu perdura din ochi, naesenii se sculara si se irnpratiara ca pull de potirniche, ne .mai voindil a adaoga mahnirea imperatului, care se vede de pe fats ca era prea mare. Fiulu imperatului, dupd ce calotori cattl-va prin vesduhii, prinse a se cobori. Ce sa vedi Dumneata ? Osanda flu duse a sa lasa tocmai dinaintea unel cociobe de bordeiti saracaciosti. Era sera. Batu la use. Cei din nauntru, o pereche de omen! jigariti, in treba : Gine e acolo ? Omit bunti, le respunse fiula de imperatil. Deschideli ca suntti unti caletorti. Ii deschisera. and infra in bordeiti, elii 'Aga de sand cg muerea aruncase ce-va sub path. Dard ce vintri le aduce pe la noi ? Suntil streinfi. Acura am sositu din alte imperatii. Rogu-ve sa me gasduiti. Bucurosti, cu ce vomit putea. Forte ve multumscil, to mai dise elh. Nu ve va fi de geba. Dar de ce ye stinghiriti din lucru ? Lucrati, nu Ye oprig pentru mine. Anati bagatti de serna ca face* ce-va cand amti venitu ! Muerea vru sa indruge cate-va minciuni. Dara barbatulii II lua vorba din gura si Elise : spunemil dreptii. Dumneata esti ospetele nostru, ci credit ca nu ne vei da pe mana stapanirei. Eu suntil hop. Meseria acesta nu mai are cautare, de cand imperatulti a push nisce slujba0 al draculul de strasnici si de aspri pentru unil canoi. A bea ne mai tinemu dilele, cu Cale o gains sah alts pasere ce putemii sä clordimil de pe id, de colo. Si tocmai jumulea o gasca nevasta-mea cand ai venitu D-ta. Tocmai ce cautam §i eu. Dumnecleil m'a adusti la voi. Scetell gasca de sub path si face-ve-ti meOeugulii. De adi in colo suntil alit vostru. Me bagu menial la D-ta s me inyeti acestil meOeFigii.
Si pans jumuli si ggti Oscar fiulti imperatului esi afara, 41 stranse foisorulti, desfacendu-lii din tote incheeturile, puse bine, unde sä nu dea nimeni peste densulti. Se pusera deci, la masa si se chefuira ping ce cocosii incepurd a vesti ca vine alba in sate. A doua di se intelesera el la cuvinte, si fiulti de imperate remase sub ascultarea hotului, ca sä Inv* mestesugulti de la densubl. Totil mestesugule este, clise houle inteuna din dile, O. ciordesci, fard sä te princja cine-va. Sa buzundresci si pe. draculti, fard sd te vajd nici puiii de ome sail de alts gadind; Sa n'apuce sg cacla si tu sd gasesci ; Ori ce ti s'o parea ca nu este puse bine de altule, tu sd ei pdstrecli; Marghiolia, viclesugule, indrdsnela, istetimea, sotia si cu tote nemule lore, sd fie uneltele tale. EWA de imperatti asculta si bap la cape.. Pupa trecere de timpe, in care fiulti imperatului se indeletnicise la mestesugulii hope', veclendii ele ca lucrurile ii mergii strung, clise; Mestere, cand ai de gandil sa me scoll calla? Cand mi-oi fura ipangeoa de pe mine. Dupd ce mai trecu, merserd intro cli la vinate. Acolo in padure, stande sa faca popase, se toldnira fie-care pe ce avea, la umbra de copacie. si la r&ore, ca sa si aromeze ore-cum. Hotule isi asternuse ipangeoa. De °data hotulii audi miercaitule unui epure, ca si °and ile apucase ogarule. Se scold, se uita prin prejmii, si nu vede nimice. Squill see, fiule imperatului, adormise, si-i da nisce sfordell de parea ca mars porcii. Se culcd erdsi. Nu se4u multe, si tocmai &and era sa -le fure si pe ele somnule, audi dna °data acelasi miercaitti si cu totuld p'aprope. Odata sari dreptil in susti. Ce naiba, trebue sä fie ce-va. Me repechl sä vecie ce dracovenie sd fie aceea. si-lii si sa
Si hindu unti crangulelil intr'o departare catii arunci cu piatra, se duse intr'acolo, de uncle i se Orli lui a vine miercaitulil epureIuT. Pe cand se ducea hotulii, fiulit imOratului se sada binipril, si p41 pis ! ii ia ipangeoa frumuplit, o indoesce §i o ascunde intr'o scorburA de copaciii, §i erg§1 se culca. Acestea le facu elfi mai iute de call al gandi. Hotulii, data velju ca nu este nimicii in crangil, dete tutur6iloril si epure §i totii, si se intOrse sA se odihnesca. Cand, ia ipangeoa de uncle nu e. Se MIA prin prejuril, §i nici o frunclulitA macar nu se tniFa. Fiulil imperatului horcaia de socoteai ca o sA deqtepte qi pe mortl. Bietulit hop remase ca lovitil de trasnetil. Simi a anti n'are tine sA-I fi jucatii renghiulil acesta, de catil uceniculii lui. Se suci, se inverti, dete tarcole prejmeteloril; ipangeoa nu e. In cele din urmg, dupa ce flu inecase necazulit, se duse destepte uceniculii. Acesta dormea mortil. flu sgudui, flit scuturA, ca de cand incepuiil sA v povestescii, si abia, abia se detepta. Somnorosil cumii era, §i totil frecandu-se la ochl incepu sa se jeluiasca ca n'are parte sA clormA §i elu macar unit somnii, §i ca din pricina asta o sA se dud de la unit asemenea stapinii, care nu-i dA rAgazil cata aril aromi cine-va. Hotulu veclu ca ucenicula lui are sg-lit intrecA, ci ;1ise: Ia lass astil-felil de vorbe, ci dd-ml ipangeoa, ca acumil qt1 calfd, al scApatil de ucenicie. Cand at* fiulil imperatului de unele ca acestea, se duse intermit suffetii de-i aduse ipangeoa, §i legara amandoi towirkie pe bine si pe reit. Incepuse a mica biniprit la meseria Torii, de cand se fAcurA tovar4i. Vecli cA flulit imperatulul era mai agerti de mans, mu mai indrastietil. Intfuna din ;file feciorulil de imperatil se duse la venatil, ia a§a caret In doru leli, fiindit ca n'avea alts trebA. Umblandii elit prin padure, °data aude unit grobaitil de porcii p'aprOpe de densubi ; cauta, §i mai iute de catil al gandi, In §i acolo, lora sa-el ei
Ganda, ce sa-i vacla ochii ? Unti noistretti call tote clilele de mare pravalise pe unit flecal tineru la fats, §i se silea descurca coltii din arcula flecaului spre sfa§ia. Fiulu imperatului fsi scOse cutitulti de vInatore, §i cu unit curajiii ne mai auclita se repede asupra mistretului, fi infige cutitulti dreptu in ochia, i ilti da tumba peste capti, ii mai da vr'o do5 lovituri bune in capil morta acolo locului. Facu ce facu si aduse nitica apa in caciula, stropi pe flecaula care leinase, si flu mai inviora. Acesta cand se detepta si veclu pe isbavitorulit sea, elise : Cere-mi orti catit vei voi §i-ti voia da, pentru aceasta facere de bine. Bani ail si tiganii, ii respunse fiula de imperatii, darn cinste nu. Sa nu socotesci ca pentru bani amit fAcutil ce amii facuta eft acuma pentru tine. Se ri*Lna ore-cumit flAcaulit cu pricina ; dara mai princiendti limbs, II spuse §iretenia, cum venise in vinatore cu mai multi tovaro0', cum 'Arise mistretula §i se luase dupa densulti, §i cum nu-la lovise bine. §i ela se napustise asupra lui §i-la pravalise de era saga trimita pe lumea cea-l-alts. Pass -mi-te si acesta era fill de imp5rata, si inca fluid imperatului locului aceluia. Se imprietinira si se dusera la palaturile imperatesci. /mperatulit nu scia cum sa multumesca streinului ca i-a scapatu copilula de la morte. Ii Clete voe ca sa vie in palata oru cand va 'oi, Rind ca era nu priimi nici o alts resplatire. Streinulti fill de imperata, de cate on merges pe la imperatulii, de atatea on ela cerceta si baga de semi la tail ce era pe acolo. DuiJA cats -va vreme, ela clise odata tovaroplui sea : Tovarov, mi s'a urita cu borf4ia, sa facema si not o hotie, care sa se mai simta. Ce vrei sä facemii ? Eaca, sa mai mergemit §i pe la hasnaoa imperatesca, ca dora n'o fi focii. a-0 alt. §i-lil lass
Da ce staff D-ta de vorbesci, omule ? D'apoi acolo, aoleo I ce de pAzitori mai suntil. Nol sä mergemil pe unde nu suntii pazitori. Se hotarira, si intr'o nopte si plecara. ET isi luarA si uneltele trebuinciose. Si fiinclti ca fiulti de imperatti scia tote mestesugurile, elu cunoscea si didaria. Se apuca si numai din do6 casmale, scdse cate-va caramicli cabu pute.. omulu, sa intre. Acesta pe de la ulitA pre uncle nu rhea nitneni. flu infra, umplu do6 caciuli cu galbehi si esi. Apoi potrivi CAramiclile la loco, ca sa nu. se curn5sca pe unde ail intratti. Nu se Fite spune bucuria ce avura cand se veclura cu atita cacaldti d' bani. Venird acas5 si dormira, ca si cand usturoiii nu mancase si gurile nu le miroseati. doa di mare valva se facu in orasil cand se alts ca s'a spartil visteria imperatului. Toti se minunati si se cruceati nedomirindu-se pe unde sa fi intratit talharii. Nu mai putinta si imperatulti infra la chibzuiri, cum arti face sa princld -pe acesti hop, cutezatori. Fiulu inaperatului. cela ce Meuse bosmaoa, se duse ca tottid'auna pe la Imperatulti, se Mau si elu a se mill de atata cutezare, si clise Cell ce a fAcutil o asemenea hotie indrAsnetA, .nu se pote sa nu mai vie macarti Inca °data. Imperatulu locului puse totti felult1 de pasnici la visteria si astepta. Hopi, dupa cate-va elile, cand se mai potoli valva, venirA ca se dedulcisera ca cialulti la Write, scose si fiulu impAratului clise toverosului sUi : De randulti trecutti amu intratil eti ; acum infra tu. Asa mi se pare ca cere dreptatea. Tovarosulti it'avu ce dice, caci asa era, Intr.& deci in hasna, si fiindii mai lacomil, luA cati galbeni putu elu duce aduse tovarosului la gura. Acesta ii priimi. Cand sa iasa hit I in susti, hit I in josti, se situp a este prima in lap, si ca nu pate esi. Multi imperatului n'avea timpti de perdutti, ce A. luT, erAsi, fiindu caramichle, si-i si elu
sa fad? Se apuca si elu de-i Lae capulu, flu lea cu dOnsulu si p'aci ti-e arumulti. Darn dud ajunse acasa? aoleo ! Uncle era Dumnedeil sa vada bocetele si vaetele muerii, dud ii arata capulfi barbatulul ei ? Tipa de aocoteal ca o pune in tepa. Fiulit Imperatului ii puse maim la aura dise : St ! ca topita. Sa nu to auda tine -va ca nu e bine de noi. 5i dupa ce ii spuse -Iota siretenia pricinii, o impaca spuindu -i ca-1 last' el toti banii ce au furatii, si II mai fagadui ca-1 va aduce si trupulti barbatului, ca sa-hl ingrOpe ca menil si cu tots renduiala. Earn dad se facu dioa, slujiloril imperatesci gasira trupulti fa'ra capfi. si-111 dusera la imperatulil. Acesta se da de cesulti mortil si mai multe nu, cum de sa nu prinda pe talbara viu nevatamatil. Fiulu imperatului se duse si elu pe ]a palatii si audindfi cele ce se planuiatii, se pregati si elti all tine fagaduiala ce dace nevestei tovarasului Sfatuindit eel doi-spre-dece boeri, socotira cu mintea lore ca talharii trebue sa fie celfi putinu del, ca celfi viu este peste pets sa nu vie a lua si trupulti mortului. Gasira, deci, cu tale a pune trupuld edit fad capii in mijloculu pietei, pe s schela cu trei trepte, si de juril Imprejuril slujitori imperatesci, cari sa pazesca tots noptea. Asa si facura. Fiulti imperatului, hotulti, se duse si all de cumpera o mar toga de calti rapcigosu si bubosti, si slabti, de era numai pielea si osula, mai cumpera o odoroga de drug si unit butoiu de rachifi. 5i dupa ce incarca caruta, inhama la densa rabla lui de mitt si o porni in spre local unde era pusti trupulti mortului spre vedere. P'aci prin prejuril era o ulita noroiosa. P'acolo avu pofta elu a trece. Cand ce sa vedeti Dumnevostra, cinstiti boeri ? Unde mi se nomoli otopina de calti, de nu mai putea nic piciOrele le misce, necum sa mai tarasca si carutulfi cu si -! ne-amit dsdii. sail
butoiulii de racial. Hi in susii, hatil1 In josil; sA se misce din locil calulu, ba. Si unde mi-ti incepu a face o gala,gie, de credeai ca s'a aprinsu Capetenia pazitorilord trimise pe unulti sa vec.la ce pacoste a mai data peste nevoinulii Ala de oma, carele are de gandu sA stole totil ornulil in gura lul. pAzitorulii cum se nevoia scete calulu §i cArula din noroiii, i se facu milA de Fiulu imperatului, cum fill veclu, ii clise : Du-te, neiculita, de mai ado vr'o cati-va Omeni de-mi ajutati sA est din acestil noroiu, §i ve volt cinsti ca pe nisce Omeni de treba. IndatA venirA mai multi pazitori, II luara §i gala, §i teleguta, §i butold si totu pe susil, de-b1 scesera din glodula unde se nomolise. Eli' nu scia cum sA le multumesca mai bine ; ig framanta mainele de bucurie §i prinse a da cepa butoiului. Le dete de bell QUA poftirA, §i duse §i celorii ce capii. remasesera de paza pe langa trupulii mortului cell fara Nu trecu multii si toti pazitorii furs copri4i de mill somnii sore cu mortea. Unde Imi mai sforAia voinicii no.gri de pr.znici, de pare ca era cine scie ce"mare turmA de rimatori PasA-mi-te rachiulii din butoiti era cu afionA. Muhl imperatului cum fi veclu lungiti si trantiti ca cine scie ce blende, se apucA de -i desbraca de hainele tort II imbraca in baine calugaresci. Apol luandt trupulii mortului se duse in treba Jul. and veclu femeea trupula, era incepu a se boci. Eli era ii puse maim la gura si o opri de a face sgomotii, caci, de se va afla, nu va fi bine de ei. Ea tacu dupA ce veclu cA nu e gluma, si priimi si cea mai mare parte din suma furatA. In chiar aceeni nepte, ei se puserA §i ingropara Cand se dqteptara pAzitorii, ri se vedura imbracati in haine calugeresci, nu puteau crede celorii ce li arata. Se mai frecarA la ochi, se mai uitara, si vOura cA ap. este. Cell ce se detargulii. Veclendu-lii ail elii. §i mortulti.
teptase mai intaiti, se duse la tovar4uld de langa densulti si incependti a-111 inghioldi, ii ;Use : Mos calugarW, mo§ calugarapI, ce cap: tu aci ? Dara tu, calugare, ce co tiff ? II respunse. Atunci top de odata incepurd a racni unulti la altuld : Ce cauti aci, cilugare ardtandu-se cu degetulti. Si se facu o tulburare §i o rescold intre den§ii de nu-I putea da nimenl de cdpetiiii. El ! tocmal tarcjiii se desmeticird §i se domirira, ca °multi cu rachiuld de asta n6pte, n'a fostil lucru curate. Dard and inii veclurd ea trupulti lipsesce ? atund, atund : uncle imi incepurd o certd §i o Ulnae intre derqii venea ei campii. Se invinovateati ca dracil unit pe Ba ca tu esti de pricing. Ba ca tu ne-al facutd sa bemil Ba ca tu ne-al indemnatti sa ne ducemii sä-1 Ba ca tu al fostti edit d'intiiii care aT Muhl. Tote erall cum erati. Dark cum si and s'aii alugdritil. el §i cum sa se infati§eze el la imperatulti. N'avu incotro. Asa se duserd. imperatulti se lug cu amandou6 mainele de barbs and veclu a vine la densuld o ceta de cdlugari. Elti no scia, vecli,. tine sunlit §i ce vred. Cand afla ca suntii pasnicil lei, unde mi-111 umfla unu rise d'alea cu lacrami, §i rise pans ce se stramba. Pasnicil, bietu, deters in genuchi cerurd ertare. El spusera tots §iritenia. IT ertd imperatubide vr'o osandd, chipuld ; dara infra la. mai mare grije. Elti se temea ca no care cum-va acestd bort atatti de iscusitil sa nu-i is qi domma. Nu mai theme sfatulti fiindd ca incepuse a-ld cam bacilli si pe densuld, ci isi framAnta cugetulti, ca ce art face sa pue mina pe hotu spre a-I face de petrecanie. Hotari dal* cid cu mintea 1W, ca sa iscodesca si pe marl si pe mid, sa ispitesca si prin boerime 5i prin prostime, ca ? de-11 sa-fl mink ajutimit. imp6rAtiei, altii. ? si-si
dor', dere va ajunge sa pue mana pe unu ace talharii yestilt, care i1u pusese pe asa ganduri negre. Pentru acesta puse se se gatesca unu ospete infricoptu, la care pofti numai boerime nose. La acestil ospetu fu fare der' si Fite, §i fiulil de imperatil edit streinii. La clioa hotarata se adunare top espetil. Veseliile se Intinsera pane noptea tardiu. Caci, dupe ce se sculara de la mask se pusere. pe jocu. i tragei la danturi, la hori, la brauri, pane ce, cand se deteptara, ajunsera pe la cantatulii cocoOlorti din inieclulil Cand sa se sparga adunarea, imperatula veni la mijlocti si Oise cu grain' cam poruncitord : aBoeri, durrinevestra, noptea este inaintate, §i ca sa nu se intample cu! -va vre -o metehna de la niscal -va duhuri necurate, ori facetori-de-rele, amu gasitu cu tale in mintea mea sa lamp aci pans la dioa. Camara este mare ; ye incape pe toti. Maturi de aci este cemara flee! mele. Fiji fare grije 0 ye repausati de ostenelele dantului Yi saltariloril din asta nopte. Domnulti sa privegheze asupra yestra a tutulorilo) Asa clise imperatulit, si asa trebuea se se fug. Ce hir, ca ink, pace ; visa imperatulii nu se putea desclice. Val, de mine 1 tats; cum sa me culcu eft cu use descuiata, aleturi cu cemara unde are sa derma atatea berbati streini, clise fata, tatalui Nu numai atatu, fata inea, dare Inca sa cu luminarea stinsa §i sa ai la indemana nitelu mucil de luminare. De va veui tine -va la tine, to sa-lil mangai cu mana pe Tugandu-lii sa mai stea ; si mangaindu-lii sa-lii manjesci nitelu cu mucii de luirnanare, si acesta, draga mea copila, cu .atatu mai multii trebue se o faci, cu dbl. ea este pentru mantuirea lmperatiei. Pasa-mi-te imperatulii umbla se princle pe hop, prin viclenie. Asta fu chemarea boeriloril la ospert. CAci, isi clicea imperatule, de va fi dintre hoer! unit asemenea omu istetu, trebue se fie 0 Indrasnetd. De nu va fi dintre hoer!, apol totil cu tertipuri prin tagma prostimei poftitil, noptli. ell sett. flu °brazil, se-lii saute.
Hot Ararea imperatului se puse in lucrare intomai. Se cultoti cu totulii si adormira. NurriaI pleopele fetel de imperatii nu putura da in gene, catu0 de &it". Fiulil de imperatil celti hotu, nici elii iiu adormi macar eau al da in cremene. Elu 1§I totil rasucea must* §i se incumetea, ducese-va ortl ba? EarA thud fu cam pe dupa miedulil noptil, sand si apele dormil se scula binisorii, se uita tie la sop sei, carii toll dormea bumbeni, si l.is ! pis ! trecu in samara letel de imperatii, o seruta si se intorse apoi sä se culca §i Fata imperatului isi facu dresurile cum o invetase tatalu imperatulti. pana a nu se culca, se duse la donita sä bea nitica apa, cad it era sete. Ultandu-se in donita, elu vedil ca pe obrazubl lui din stanga suntti nisce pete negre. Yn camara uude dormeati ospetii imperatului luminarea arse tots noptea. E a§a mi ti-a fostil povestea ? dise elii incetisoru, staff mei, dara, aratti eil cu tine al a face. Si cu inima tacainda, §i umblandil mai upru de call o pisica sand pAndesce la §oreci, luA muc de luminare manji pe toff ospetii sari dormeall, pe obraz, la fell cu manjitura lui de pe fatA, apoi se culca Imperatulti se sculA mai de dirnineta de dal top. Si in reversatil de 4iori vine prin camara unde dormeati ósi spre a se uita densii, nu care-cum-va este vre-unulil din el manjitti dupd cum 41 povatuise fats. Gaud colo, ce sa -1 vacla ocbii ? Toff eraU manjiti. Speriatil, se duse suflettl in camara unde dormea fie-sa ; §i cu graiil neliniscitu dise fie-sei : Bine, irate- drags, top to -ail. sarutatil ? Ba nu, tats, unulti numai a venitil, pe care l'amti mandup5. cum miai poruncitil dumneata. cunosci? Ba nu, cad era intunerecii. Imperatulil isi mu§ca buzele. Apoi porunci pAzitoriloril sa nu lase pe nici unult1 din Ospeti care aril voi sä piece. call elfi. seil, Hotel ?, ! §i jitu, sa-pi sj el?. etri, da
Dupg ce se facu dioa bine, veni imperatuld eras! in mijloculii Ospetilorii si clise cu glaser mare : Boeri dumnevostrA, hotuld care a tulburatil o tern prin iscusinla, maiestria siistetimea lui, si care mi-a rapiter odihna sufletului meir, se and in mijlocula Domniei-voqre, si ilel roger sa se dea de fatä, pe faggduiala mea de imperatil cg nti7i void face nimicii. Tog boeril incepurA scutura haTirele si a se lepada ca de satana de o astir-Lela de napaste, clicendir : Departe de nol o astir -felii de banuiala. Nol nu sciatna la sufletuld nostru nicio fapta neomenosa sg fi saversitii, nici cu sciiuta, nici cu nesciintA. Acuma nu este vorba nici de ocarg, nici de pedepsd. Totultit este sty se dea pe fatty, si me jurii pe viola Dumnecleit si pe sterna mea de imperatii, ca nu numal nu-1 void face nimicil reel, darn Inca IT void da pe fata mea dupg densulii. Mundt esi in fag streinulii flu de imperatd si ,use : Ed suntil. Paru multi" bine imperatulul dud iIu veclu. Earn elf" ceru. voe sa iasg afarg, si se jury pe cuvintulfi lul de truce de voinic ca se va IntOrce inainte de namiecli. 1mperatulii creclu dete voe. Elii se intorse, cu mai multi omenT insaxanall cu bucatelele foisorulul seer. Si acolo de fag cu top, asecla fie-care lemnisoret la imbucatura lul si cladi foisoruler din nod. ApoT,Aviinder inaintea imperatului, IT sena mans, si ceru ca sofia lul, fata imperatului, sA se urce cu densuld in foisord, ca de acolo sty marturisesca, tine este si ce a fAcutil. Imperatuld priimi. Gum se suird in folsoril, fiutil imperatuTui prinse a intorce virtejele; si, pe egad foisorulii incepu a se sui in slava, si a pluti In aerir, el vise cu Sa scifi ca suntil Ur de imperatiz, ca mi-a foster date sä-mi Writ nevasta, ceea ce si facuiri, si ca acum me clued la imperAtia tatalui Astir -fell vorbinder, foisoruler se urca merefi pang egad se graid med. a-si ltmurild
perdu din ochil tutulord, ce remasera cu gurile caseate uttand.u-§e la densulit Earl data se cobori la palaturile tatalut arata cartea de mesterd de hope, precum si nevasta ce-St aduce totA prin furtipgil, se Inveseli tatalii seu, §i coborandu-se din scaunil, Ynaltl pe fiulu sau, ilicendd acum ca are sa se (lima pomina de domnia fiulut meil peste tern. &id ca popdrele au sa scie §i- ele acum ce este dreptatea, cad a fl bun ii domnitord §i dreptil, trebue sa soil DupA ce se inscauna, trimise solu la socruld sisu cu carte prin care II spunea ca s'a urcatil In scaunulii Mane-set, §i multA se bucura imperatil de noroculd ce da-se peste fie-sa. Earl eu Yucalecaiu p'o sea §i v'o spuseid dumnevostra
Nadaljuj z branjem
