Prevod

Pripovedujejo tudi, da je kralj an-Nasir nekega dne poklical predse tri upravitelje: upravitelja Kaira, upravitelja Bulaka in upravitelja Starega Kaira. Rekel jim je: »Hočem, da mi vsak izmed vas pove, kaj je bilo najbolj nenavadno, kar je doživel med svojim službovanjem.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila tristo triinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj an-Nasir trem upraviteljem dejal: ‘Hočem, da mi vsak izmed vas pove, kaj je bilo najbolj nenavadno, kar je doživel med svojim službovanjem.’ Odgovorili so mu: ‘Slišimo in ubogamo.’ Nato je upravitelj Kaira rekel: ‘Vedi, naš gospod sultan, da je bilo najbolj nenavadno, kar sem doživel med svojim službovanjem, tole: v tem mestu sta živeli dve zapriseženi priči, ki sta pričali v zadevah umorov in telesnih poškodb. Oba moža sta bila strastno vdana ženskam, pijači in razvratu. Nikakor se mi ni posrečilo, da bi ju s kako zvijačo ujel in kaznoval. Zato sem naročil prodajalcem vina, prigrizkov, sadja in sveč ter lastnikom hiš, namenjenih razvratu, naj me obvestijo, kadar bosta ti dve priči kje popivali ali se vdajali razuzdanosti, bodisi skupaj bodisi vsak zase. Tudi če bi oba ali eden izmed njiju kupil kaj, kar sodi k popivanju, mi tega ne smejo zamolčati. Rekli so: »Slišimo in ubogamo.« Neke noči je prišel k meni mož in dejal: »Gospod, vedi, da sta priči v tisti in tisti ulici, v hiši tega in tega človeka, in da tam počenjata hude pregrehe.« Vstal sem, se preoblekel, da me ne bi prepoznali, in se s svojim služabnikom odpravil k njima. Nikogar drugega nisem vzel s seboj. Hodil sem, dokler nisem prišel do vrat, in potrkal. Prišla je služkinja, mi odprla in vprašala: »Kdo si?« Ne da bi ji odgovoril, sem vstopil. Zagledal sem obe priči in gospodarja hiše, ki so sedeli v družbi vlačug, pred njimi pa je bilo obilo vina. Ko so me opazili, so vstali, mi izkazali spoštovanje, me posadili na častno mesto in rekli: »Dobrodošel, dragi gost in prijetni družabnik!« Sprejeli so me brez najmanjšega strahu ali preplaha. Nato je gospodar hiše vstal, za nekaj časa odšel in se vrnil s tristo dinarji, še vedno povsem brez strahu. Rekli so: »Vedi, gospod upravitelj, da nas ne moreš le osramotiti, temveč nas imaš tudi pravico kaznovati. Toda s tem si boš nakopal zgolj trud in sitnosti. Zato bo najbolje, da vzameš ta denar in prikriješ naše početje. Kajti vzvišeni Bog se imenuje Prikrivalec in ljubi tiste svoje služabnike, ki prikrivajo tuje napake. Za to boš deležen zasluženega plačila.« Rekel sem si: »Vzemi njihovo zlato in jim tokrat poglej skozi prste. Če jih ujameš še kdaj, pa jih kaznuj.«

Premamil me je denar, zato sem ga vzel, jih pustil pri miru in odšel, ne da bi kdo vedel za moj obisk. Naslednjega dne pa je k meni nepričakovano prišel kadijev sel in rekel: »Upravitelj, blagovoli priti h kadiju, ker te kliče.« Vstal sem in šel z njim, ne da bi vedel, zakaj me kličejo. Ko sem stopil pred kadija, sem zagledal obe priči in gospodarja hiše, ki mi je dal tristo dinarjev; vsi trije so sedeli pri njem. Gospodar hiše je vstal in me tožil za tristo dinarjev. Tega nisem mogel zanikati. Predložil je pisno listino, v kateri sta ti dve zapriseženi priči potrdili, da mu dolgujem tristo dinarjev. Kadija je na podlagi njunega pričevanja dolg priznal in mi ukazal, naj znesek poravnam. Nisem mogel oditi, dokler mi niso vzeli vseh tristo dinarjev. Besnel sem in jim želel vse najslabše. Obžaloval sem, da jih nisem kaznoval, in ves osramočen odšel. To je najbolj nenavadno, kar sem doživel med svojim službovanjem.’

Nato je vstal upravitelj Bulaka in rekel: ‘Kar zadeva mene, naš gospod sultan, je bilo najbolj nenavadno, kar sem doživel med svojim službovanjem, to, da se mi je nabralo tristo tisoč dinarjev dolga. To me je hudo prizadelo, zato sem prodal vse, kar sem imel, in zbral natanko sto tisoč dinarjev, niti enega več.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila tristo štiriinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je upravitelj Bulaka rekel: ‘Prodal sem vse, kar sem imel, in zbral natanko sto tisoč dinarjev, niti enega več. Ostal sem v silni zadregi. Ko sem neke noči tako zaskrbljen sedel doma, je nekdo potrkal na vrata. Enemu od služabnikov sem rekel: »Poglej, kdo je pred vrati.« Odšel je in se vrnil ves bled, spremenjenega obraza in tresoč se po vsem telesu. Vprašal sem ga: »Kaj te je tako prestrašilo?« Odgovoril je: »Pred vrati je napol gol mož, ogrnjen v usnje, z mečem v roki in nožem za pasom. Z njim je še nekaj njemu podobnih mož in tebe išče.« Vzel sem meč in šel pogledat, kdo so ti ljudje. Res so bili taki, kakor jih je opisal služabnik. Vprašal sem jih: »Kaj hočete?« Rekli so: »Tatovi smo in nocoj smo si nabrali silen plen. Namenili smo ga tebi, da ti pomaga iz stiske, zaradi katere si tako zaskrbljen, in da z njim poravnaš dolg.« Vprašal sem jih: »Kje pa je plen?« Prinesli so mi veliko skrinjo, polno zlatih in srebrnih posod. Ko sem jo zagledal, sem se razveselil in si rekel: »S tem bom poravnal dolg, pa mi bo ostalo še enkrat toliko.« Vzel sem skrinjo in jo odnesel v hišo, nato pa pomislil: »Ne bi bilo plemenito, če bi jih pustil oditi praznih rok.« Zato sem vzel sto tisoč dinarjev, ki sem jih imel, jim jih izročil in se jim zahvalil za dobroto. Vzeli so denar in pod okriljem noči odšli svojo pot, ne da bi kdo vedel zanje. Ko se je zdanilo, sem ugotovil, da so v skrinji bakrene posode, prevlečene z zlatom in kositrom, vse skupaj vredne petsto dirhamov. To me je strašno prizadelo. Izgubil sem še tiste dinarje, ki sem jih imel, in na moje gorje se je zgrnilo novo gorje. To je najbolj nenavadno, kar sem doživel med svojim službovanjem.’

Nato je vstal upravitelj Starega Kaira in rekel: ‘Naš gospod sultan, najbolj nenavadno, kar sem jaz doživel med svojim službovanjem, pa je bilo tole: dal sem obesiti deset tatov, vsakega na svoje vislice. Stražarjem sem naročil, naj jih čuvajo in nikomur ne dovolijo, da bi katerega odnesel. Naslednjega dne sem jih prišel pogledat in zagledal dva obešenca na istih vislicah. Vprašal sem stražarja: »Kdo je to storil? In kje so vislice, na katerih je visel drugi obešenec?« Sprva sta vse zanikala. Ko pa sem ju hotel pretepsti, sta rekla: »Vedi, emir, da sva sinoči zaspala. Ko sva se zbudila, sva ugotovila, da je nekdo ukradel enega obešenca skupaj z vislicami, na katerih je visel. Ustrašila sva se te. Tedaj je prišel mimo kmet, ki je potoval z oslom, zato sva ga prijela, ubila in obesila na te vislice namesto ukradenega.« Začudil sem se in ju vprašal: »Kaj pa je imel kmet s seboj?« Rekla sta: »Na oslu je imel bisago.« Vprašal sem: »Kaj je v njej?« Odgovorila sta: »Ne veva.« Rekel sem jima: »Prinesita mi jo.« Prinesla sta jo predme in ukazal sem, naj jo odpreta. V njej je bil razkosan mrtvec. Ko sem ga zagledal, sem osupnil in si rekel: »Slavljen bodi Bog! Tega kmeta je na vislice pripeljala le krivda za umor tega človeka. Tvoj Gospod svojim služabnikom ne dela krivice.«’«