Waltey

Waltey

Deliti veselje in žalost

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Deliti veselje in žalost

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
2 min branja
Obseg
2 strani
Naslov izvirnika
Lieb und Leid teilen

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Deliti veselje in žalost

Nekoč je živel krojač, ki je bil prepirljiv človek, in njegova žena, dobra, pridna in pobožna, mu nikoli ni mogla ustreči. Kar koli je storila, je bil nezadovoljen, godrnjal je, jo zmerjal, cukal za lase in pretepal. Ko je oblast naposled izvedela za to, ga je dala poklicati predse in zapreti v ječo, da bi se poboljšal. Nekaj časa je preživel ob kruhu in vodi, nato pa so ga spet izpustili, vendar je moral obljubiti, da žene ne bo več pretepal, temveč bo z njo živel v miru in z njo delil veselje in žalost, kakor se za zakonca spodobi. Nekaj časa je šlo dobro, potem pa se je spet vrnil na stara pota ter postal čemeren in prepirljiv. Ker je ni smel pretepati, jo je hotel zgrabiti za lase in jo cukati. Žena se mu je izmuznila in skočila na dvorišče, on pa je z merilno palico in škarjami stekel za njo, jo podil naokrog ter metal za njo palico, škarje in vse drugo, kar mu je prišlo pod roko. Kadar jo je zadel, se je smejal, kadar jo je zgrešil, pa je besnel in preklinjal. Tako je divjal, dokler niso sosedje priskočili ženi na pomoč. Krojača so spet poklicali pred oblast in ga spomnili na njegovo obljubo. »Ljubi gospodje,« je odgovoril, »držal sem se svoje obljube. Nisem je pretepal, temveč sem z njo delil veselje in žalost.« »Kako je to mogoče,« je vprašal sodnik, »ko pa se spet tako bridko pritožuje nad vami?« »Nisem je pretepal, le lase sem ji hotel počesati z roko, ker je bila videti tako čudna. A se mi je izmuznila in me hudobno zapustila. Zato sem pohitel za njo in ji za dobronameren opomin, naj se vrne k svoji dolžnosti, metal za njo, kar mi je pač prišlo pod roko. Z njo sem tudi delil veselje in žalost, kajti vsakič, ko sem jo zadel, sem bil jaz vesel, ona pa žalostna; kadar sem jo zgrešil, pa je bila ona vesela, jaz pa žalosten.« Sodniki s tem odgovorom niso bili zadovoljni, temveč so mu dali izplačati zasluženo plačilo.

Izvirnik

Lieb und Leid teilen

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein Schneider, der war ein zänkischer Mensch, und seine Frau, die gut, fleißig und fromm war, konnte es ihm niemals recht machen. Was sie tat, er war unzufrieden, brummte, schalt, raufte und schlug sie. Als die Obrigkeit endlich davon hörte, ließ sie ihn vorfordern und ins Gefängnis setzen, damit er sich bessern sollte. Er saß eine Zeitlang bei Wasser und Brot, dann wurde er wieder freigelassen, mußte aber geloben, seine Frau nicht mehr zu schlagen, sondern friedlich mit ihr zu leben, Lieb und Leid zu teilen, wie sichs unter Eheleuten gebührt. Eine Zeitlang ging es gut, dann aber geriet er wieder in seine alte Weise, war mürrisch und zänkisch. Und weil er sie nicht schlagen durfte, wollte er sie bei den Haaren packen und raufen. Die Frau entwischte ihm und sprang auf den Hof hinaus, er lief aber mit der Elle und Schere hinter ihr her, jagte sie herum und warf ihr die Elle und Schere, und was ihm sonst zur Hand war, nach. Wenn er sie traf, so lachte er, und wenn er sie fehlte, so tobte und wetterte er. Er trieb es so lange, bis die Nachbarn der Frau zu Hilfe kamen. Der Schneider ward wieder vor die Obrigkeit gerufen und an sein Versprechen erinnert. 'Liebe Herren,' antwortete er, 'ich habe gehalten, was ich gelobt habe, ich habe sie nicht geschlagen, sondern Lieb und Leid mit ihr geteilt.' 'Wie kann das sein,' sprach der Richter, 'da sie abermals so große Klage über Euch führt?' 'Ich habe sie nicht geschlagen, sondern ihr nur, weil sie so wunderlich aussah, die Haare mit der Hand kämmen wollen: sie ist mir aber entwichen und hat mich böslich verlassen. Da bin ich ihr nachgeeilt und habe, damit sie zu ihrer Pflicht zurückkehre, als eine gutgemeinte Erinnerung nachgeworfen, was mir eben zur Hand war. Ich habe auch Lieb und Leid mit ihr geteilt, denn sooft ich sie getroffen habe, ist es mir lieb gewesen und ihr leid: habe ich sie aber gefehlt, so ist es ihr lieb gewesen, mir aber leid.' Die Richter waren mit dieser Ant wort nicht zufrieden, sondern ließen ihm seinen verdienten Lohn auszahlen.