Waltey

Waltey

Luka svetoskrunec

Tradiciones peruanas

Tradiciones peruanas · Ricardo Palma
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Luka svetoskrunec

Vir
Tradiciones peruanas
Avtor
Ricardo Palma
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Español
Čas branja
9 min branja
Obseg
7 strani
Naslov izvirnika
006 Lucas el sacrílego

O izvirniku

Tradiciones peruanas

Šestindvajset Palmovih avtorskih zgodovinskih tradicij iz konkretnega Gutenbergovega zvezka. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tradiciones peruanas v jeziku Español.

Besedilo

Luka svetoskrunec

Kdor bi 22. oktobra 1743 ob enajstih zvečer šel čez trg San Agustín, bi na vencu cerkvenega pročelja zagledal temno postavo, ki se je trudila skozi ozko strešno okence prodreti v notranjost. Plezalec je moral nedvomno pokazati veliko spretnosti in ravnotežja, da se je povzpel na venec, in kristjan, ki bi ga bil opazoval, bi se gotovo pokrižal, saj bi ga imel za samega hudiča ali vsaj za škrata. In ne pozabimo, da je takrat med ljudmi krožil glas, češ da nekatere noči trg San Agustín preplavi procesija duš iz vic s svečami v rokah. Sam temu ničesar ne dodajam niti ne odvzemam; vendar sumim, da smo z republiko in plinsko razsvetljavo blaženim dušam nagnali strah v kosti, tako da zdaj čemerne in tihe ždijo tam, kamor jih je blagovolilo postaviti Njegovo božansko veličanstvo.

Cerkveno preddverje takrat še ni imelo veličastne železne ograje, ki ga krasi danes, in za nočno varnost v mestu je bilo tako slabo poskrbljeno, da je bilo sila težko naleteti na patruljo. Dobri prebivalci Lime so se ob desetih zvečer zaprli v svoje hišice, potem ko so ugasnili svetilko pri vratih, in mesto se je pogreznilo v popolno temo, v veliko veselje mačk in sov, častilcev tujega imetja in ljudi, ki so se predajali ljubezenskim podvigom.

Bistri bralec, ki ne more verjeti v škrate in kronane hudiče ter morda, kakor je v teh omikanih časih v modi, ne verjame niti v Boga, je gotovo že posumil, da se skozi cerkveno strešno okence tihotapi tat. Misli slabo, pa boš zadel.

In res. Naš mož se je z vrvjo spustil v cerkev in se z odločnim korakom napotil k glavnemu oltarju. Ne vem, bralec, ali si se kdaj ponoči znašel v prostrani cerkvi, kjer ni bilo druge svetlobe kakor odsev nekaj svetilk ob vznožju svetih podob, in poslušal prhutanje ter zlovešče vreščanje ptic, ki gnezdijo v zvonikih in pod oboki. Zase lahko rečem, da ni nič v moji duši pustilo bolj mračnega in obenem slovesnega vtisa; zato imam cerkovnike in ministrante, ne bom rekel za svetnike, temveč za najsrčnejše može vsega krščanstva. Kaj so proti njim junaki vojne za neodvisnost!

Ko je naš mož prišel do tabernaklja, je odprl njegov prekat, vzel monštranco, božjo hostijo zavil v svoj robec, jo pustil na oltarju in zapustil cerkev skozi isto strešno okence, skozi katero je vstopil.

Šele dva dni pozneje, v soboto, 25. oktobra, zjutraj, ko bi morali zamenjati posvečeno hostijo, so odkrili tatvino. Izginilo je zlato sonce, ocenjeno na več kot štirideset tisoč pesov, katerega dragocene bisere, rubine, briljante, safirje, opale in smaragde so darovale najuglednejše družine v Limi. Čeprav je bil tudi podstavek zlat in občudovanja vredna umetnina, ni zbudil tatovega pohlepa.

Zlahka si predstavljamo, kakšno razburjenje je to svetoskrunstvo povzročilo med pobožnim ljudstvom. Kakor pripoveduje učeni pisec časnika Diario de Lima v številkah z dne 4. in 5. oktobra 1791, so priredili spokorno procesijo, pridigo o Davidovih besedah: Exurge, Domine, et judica causam tuam, nenehne molitve in prošnje, zaprli brate laike in cerkovnike ter izobesili razglase z obljubo nagrade tistemu, ki bi naznanil tatu. Gledališča so zaprli in žalovanje je bilo vsesplošno, ko so dnevi minevali, ne da bi odkrili zločinca, cerkvena oblast pa je posegla po strašnem sredstvu: branju izobčenj in ugašanju sveč.

Tudi markiz de Villagarcía, perujski podkralj, je opravil svojo dolžnost in odredil vse ukrepe, ki so bili v njegovi moči, da bi prijeli svetoskrunca. Sli h koregidorjem in drugim oblastnikom podkraljestva so si sledili brez prestanka, dokler ni konec novembra v Limo prispel sodni sluga intendanta Huancavelice, don Jerónima Solája, nekdanjega člana Sveta za Indije, s pismi, v katerih je ta sporočal njegovi ekscelenci, da je tat nastanjen v ječi in opremljen s svojim parom biskajskih nogavic, se pravi okovov. Prav pravi pregovor, da se med duhovniško čepico in vojaško čelado porajajo imenitne reči.

Zvonovi so veselo zazvonili, gledališče je znova odprlo vrata, meščani so odložili žalna oblačila in Lima se je predala slavju in veseljačenju. II V skladu z načrtom, ki smo se ga držali v IZROČILIH, je tu na mestu kratek zgodovinski pregled vladavine prevzvišenega gospoda don Joséja de Mendoze Caamaña y Sotomayorja, markiza de Villagarcía, de Monroy in de Cusano, grofa de Barrantes ter gospoda posesti Vista Alegre, Rubianes in Villanueva, devetindvajsetega perujskega podkralja po volji njegovega veličanstva don Felipeja V., ki je pri šestdesetih letih 4. januarja 1736 prevzel upravo teh kraljestev.

Markiz de Villagarcía se je dolgo upiral temu, da bi sprejel položaj perujskega podkralja, in ko ga je eden kraljevih ministrov prepričeval, naj ne zavrne tega, po čemer jih toliko hrepeni, je dejal:

— Gospod, naj me vaše gospostvo položi pred noge Njegovega veličanstva, ki ga častim, kakor je prav in kakor veleva dolžnost, ter mu pojasni, da sem po temeljitem premisleku ugotovil, da mi bolj ustreza živeti kot reven plemič kakor umreti kot bogat podkralj.

Vladar je presodil, da je izgovor neutemeljen, in imenovani se je moral vkrcati za Ameriko. Ker je nasledil odločnega markiza de Castelfuerte, je zakon ravnovesja od novega podkralja terjal manj strogo politiko. Tako je Villagarcía z veliko preudarnosti in zmernosti preprečil, da bi se nemiri v Oruru razmahnili, in držal v šahu Juana Santosa iz Cuzca, ki se je razglasil za Inko.

Manj sreče je imel z angleškima admiraloma Vernonom in Jorgejem Andsonom, ki sta s svojimi gusarskimi napadi vznemirjala obalo. Z velikim trudom in z davkom, naloženim trgovcem, je podkralju uspelo opremiti ladjevje, vendar je njegov poveljnik ves čas pazil, da svojih ladij ni izpostavljal angleškim topovom, in tako omogočil Andsonu, da je zajel manilsko galejo s tovorom, vrednim več kot tri milijone pesov.

Med njegovo vladavino je rudarsko območje Cerro de Pasco začelo pridobivati pomen, ki ga ima danes; med drugimi zanimivimi dogodki tistega časa pa velja omeniti severni sij, ki so ga neko noč videli v Cuzcu, in umor kirurga znanstvene odprave, ki je pod vodstvom učenjaka La Condamina obiskala Ameriko in so ga zagrešili versko zaslepljeni prebivalci Cuence. Ko so preprosti domačini videli tujce, kako z velikimi daljnogledi preučujejo nebo, so menili, da se ti ljudje ukvarjajo s čarovništvom in vražjimi umetnijami.

O prihodu znanstvene komisije beremo v dragocenem rokopisu, ki ga hrani limska knjižnica in nosi naslov Potovanje na Luno, da so prebivalci Lime ugledna španska pomorščaka don Jorgeja Juana in don Antonia de Ulloo ter francoska učenjaka Gaudina in La Condamina poimenovali vitezi trdne točke, ker so nameravali natančno določiti velikost in obliko Zemlje. Neki učenjakarski puhloglavec, ki je verjel, da lahko ti štirje odposlanci poljubno odmaknejo ekvator od Lime, je začel med neukim ljudstvom godrnjati zoper podkralja markiza de Villagarcío ter ga obtoževati skopuštva in malodušnosti: da bi prihranil petnajst ali dvajset tisoč pesov, kolikor bi utegnilo stati takšno delo, je namreč dopuščal, da ekvator ostane, kjer je, prebivalci pa še naprej trpijo silno poletno vročino. Menda ni bilo prav lahko prepričati množice, da tisti šarlatan kvasi same nesmisle. Tako pripoveduje anonimni avtor že omenjenega rokopisa.

Po devetih letih in pol vladanja so podkralja julija 1745, ko je to najmanj pričakoval, na ponižujoč način zamenjali s poznejšim grofom de Superunda. Ta žalitev je ostarelega markiza de Villagarcío tako prizadela, da je decembra istega leta med vrnitvijo v Španijo na krovu ladje Héctor umrl na morju ob patagonski obali.

III Lucas de Valladolid je bil mestiz iz mesta Huamanga, ki je v Limi opravljal zlatarski poklic. Izpod njegovih rok je prihajal najlepši nakit, kar so ga tedaj izdelovali. Toda mojster Lucas je bil preveč radodaren in je svoj zaslužek zapravljal za igre na srečo, vino in lahkoživke.

Avguštinski patri so ga zelo cenili in mojster Lucas je bil ob prazničnih pojedinah eden njihovih rednih gostov. Naš zlatar je torej poznal vsak kotiček samostana in cerkve, kar mu je pomagalo izvesti tatvino monštrance, kakor smo jo že opisali.

Ko si je prilastil tako dragocen predmet, ga je odnesel domov, razstavil sonce, pretopil zlato in nekaj kamnov vdelal v prstane. Ko je videl, kakšno razburjenje je povzročil njegov zločin, se je odločil zapustiti mesto in se odpravil v Huancavelico, še prej pa je del svojega bogastva zakopal na pobočju San Cristóbala.

Žena intendanta Solája je bila iz Lime in mojster Lucas se je oglasil pri njej ter ji ponudil v nakup šest veličastnih prstanov. V enem je žarel dragocen smaragd in gospa je med ogledovanjem vzkliknila: »Kako nenavadno! Ta kamen je povsem enak tistemu, ki sem ga podarila za monštranco cerkve San Agustín.«

Zlatar se je zmedel in se kmalu poslovil. Nekaj minut pozneje je intendant stopil v ženino sobo in ji povedal, da je pravkar prispel sel iz Lime z novico o svetoskrunski tatvini.

— No, dragi moj, — ga je prekinila gospa — pred kratkim sem imela tatu v hiši. Po podatkih intendantove žene so takoj začeli iskati mojstra Lucasa, vendar je ta že zapustil mesto. Podvojili so prizadevanja in nekaj Indijancev se je nemudoma podalo v vse smeri iskat zločinca; prijeli so ga tri milje od mesta.

Svetoskrunec je sprva vse trdovratno zanikal; ko pa so mu privili palce ali ga nekoliko nategnili na mučilnem kolesu, je vse gladko priznal. Ko je podkralj prejel uradno poročilo intendanta Huancavelice, je poslal četo svoje telesne straže, da bi varovala jetnika.

Ko je januarja 1744 prispel v Limo, je bilo treba veliko truda, da so preprečili ljudstvu, da bi ga raztrgalo na kosce. Ljudska pravica ima, kot kaže, že častitljivo dolgo zgodovino!

Čez nekaj dni so tatu premestili v celico za obsojence na smrt in tedaj je prosil za milost, da bi mu dali štiri mesece časa za izdelavo monštrance, ki bi po umetniški vrednosti prekašala tisto, ki jo je uničil. Avguštinci so se zavzeli zanj in prošnji so ugodili.

Premožne družine so prispevale zlato in nove dragulje, in natanko štiri mesece pozneje je bila monštranca, prava umetnina, dokončana. V tem času je mojster Lucas v ječi pokazal tako nedvoumna znamenja kesanja, da si je prislužil milost: kazen so mu spremenili.

Se pravi, da ga niso scvrli kot svetoskrunca, temveč so ga prav lično obesili kot tatu.

Izvirnik

006 Lucas el sacrílego

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL VIGÉSIMONONO VIRREY DEL PERÚ

I

El que hubiera pasado por la plazuela de San Agustín a la hora de las once de la noche del 22 de octubre de 1743, habría visto un bulto sobre la cornisa de la fachada del templo, esforzándose a penetrar en él por una estrecha claraboya. Grandes pruebas de agilidad y equilibrio tuvo sin duda que realizar el escalador hasta encaramarse sobre la cornisa, y el cristiano que lo hubiese contemplado habría tenido que santiguarse tomándolo por el enemigo malo o por duende cuando menos. Y no se olvide que, por aquellos, tiempos, era de pública voz y fama que, en ciertas noches, la plazuela de San Agustín era invadida por una procesión de ánimas del purgatorio con cirio en mano. Yo ni quito ni pongo; pero sospecho que con la república y el gas les hemos metido el resuello a las ánimas benditas, que se están muy mohinas y quietas en el sitio donde a su Divina Majestad plugo ponerlas.

El atrio de la iglesia no tenía por entonces la magnífica verja de hierro que hoy la adorna, y la policía nocturna de la ciudad estaba en abandono tal, que era asaz difícil encontrar una ronda. Los buenos habitantes de Lima se encerraban en casita a las diez de la noche, después de apagar el farol de la puerta, y la población quedaba sumergida en plena tiniebla, con gran contentamiento de gatos y lechuzas, de los devotos de la hacienda ajena y de la gente dada a amorosas empresas.

El avisado lector, que no puede creer en duendes ni en demonios coronados, y que, como es de moda en estos tiempos de civilización, acaso no cree ni en Dios, habrá sospechado que es un ladrón el que se introduce por la claraboya de la iglesia. Piensa mal y acertarás.

En efecto. Nuestro hombre con auxilio de una cuerda se descolgó al templo, y con paso resuelto se dirigió al altar mayor.

Yo no sé, lector, si alguna ocasión te has encontrado de noche en un vasto templo, sin más luz que la que despiden algunas lamparillas colocadas al pie de las efigies, y sintiendo el vuelo y el graznar fatídico de esas aves que anidan en las torres y bóvedas. De mí sé decir que nada ha producido en mi espíritu una impresión más sombría y solemne a la vez, y que por ello tengo a los sacristanes y monaguillos en opinión, no diré de santos, sino de ser los hombres de más hígados de la cristiandad. ¡Me río yo de los bravos de la Independencia!

Llegado nuestro hombre al sagrario, abrió el recamarín, sacó la Custodia envolvió en su pañuelo la Hostia divina, dejándola sobre el altar y salió del templo por la misma claraboya que le había dado entrada.

Sólo dos días después, en la mañana del sábado 25, cuando debía hacerse la renovación de la Forma, vino a descubrirse el robo. Había desaparecido el sol de oro, evaluado en más de cuarenta mil pesos, y cuyas ricas perlas, rubíes, brillantes, zafiros, ópalos y esmeraldas eran obsequio de las principales familias de Lima. Aunque el pedestal era también de oro v admirable como obra de arte, no despertó la codicia del ladrón.

Fácil es imaginarse la conmoción que este sacrilegio causaría en el devoto pueblo. Según refiere el erudito escritor del Diario de Lima, en los números del 4 y 5 de octubre de 1791, hubo procesión de penitencia, sermón sobre el texto de David: Exurge, Domine, et judica causam tuam, constantes rogativas, prisión de legos y sacristanes, y carteles fijando premios para quien denunciase al ladrón. Se cerraron los coliseos y el duelo fué general cuando, corriendo los días sin descubrirse al delincuente, recurrió la autoridad eclesiástica al tremendo resorte de leer censuras y apagar candelas.

Por su parte el marqués de Villagarcía, virrey del Perú, había llenado su deber, dictando todas las providencias eme en su arbitrio estaban para capturar al sacrílego. Los expresos a los corregidores y demás autoridades del virreinato se sucedieron sin tregua, hasta que a fines de noviembre llegó a Lima un alguacil del intendente de Huancavelica don Jerónimo Solá, ex consejero de Indias, con pliegos en los que éste comunicaba a su excelencia que el ladrón se hallaba aposentado en la cárcel y con su respectivo par de calcetas de Vizcaya. Bien dice el refrán que entre bonete y almete se hacen cosas de copete.

Las campanas se echaron a vuelo, el teatro volvió a funcionar, los vecinos abandonaron el luto, y Lima se entregó a fiestas y regocijos.

II

Ciñéndonos al plan que hemos seguido en las TRADICIONES, viene aquí a cuento una rápida reseña histórica de la época de mando del excelentísimo señor don José de Mendoza Caamaño y Sotomayor, marqués de Villagarcía, de Monroy y de Cusano, conde de Barrantes y Señor de Vista Alegre, Rubianes y Villanueva vigésimonono virrey del Perú por su majestad don Felipe V, y que, a la edad de sesenta años, se hizo cargo del gobierno de estos reinos en 4 de enero de 1736.

El marqués de Villagarcía se resistió mucho a aceptar el virreinato del Perú, y persuadiéndolo uno de los ministros del rey para que no rechazase lo que tantos codiciaban, dijo:

--Señor, vueseñoría me ponga a los pies de Su Majestad, a quien venero como es justo y de ley, y represéntele que haciendo cuentas conmigo mismo, he hallado que me conviene más vivir pobre hidalgo que morir rico virrey.

El soberano encontró sin fundamento la excusa, y el nombrado tuvo que embarcarse para América.

Sucediendo al enérgico marqués de Castelfuerte, la ley de las compensaciones exigía del nuevo virrey una política menos severa. Así, a fuerza de sagacidad y moderación, pudo el de Villagarcía impedir que tomasen incremento las turbulencias de Oruro y mantener a raya al cuzqueño Juan Santos, que se había proclamado Inca.

No fué tan feliz con los almirantes ingleses Vernon y Jorge Andson, que con sus piraterías alarmaban la costa. Haciendo grandes esfuerzos e imponiendo una contribución al comercio, logró el virrey alistar una escuadra, cuyo jefe evitó siempre poner sus naves al alcance de los cañones ingleses, dando lugar a que Andson apresara el galeón de Manila, que llevaba un cargamento valuado en más de tres millones de pesos.

Bajo su gobierno fué cuando el mineral del Cerro de Pasco principió a adquirir la importancia de que hoy goza, y entre otros sucesos curiosos de su época merecen consignarse la aurora boreal que se vió una noche en el Cuzco, y la muerte que dieron los fanáticos habitantes de Cuenca al cirujano de la expedición científica que a las órdenes del sabio La Condamine visitó la América. Los sencillos naturales pensaron, al ver unos extranjeros examinando el cielo con grandes telescopios, que esos hombres se ocupaban de hechicerías y malas artes.

A propósito de la venida de la comisión científica, leemos en un precioso manuscrito que existe en la Biblioteca de Lima, titulado Viaje al globo de la luna, que el pueblo limeño bautizó a los ilustres marinos españoles don Jorge Juan y don Antonio de Ulloa y a los sabios franceses Gaudin y La Condamine con el sobrenombre de los caballeros del punto fijo, aludiendo a que se proponían determinar con fijeza la magnitud y figura de la tierra. Un pedante, creyendo que los cuatro comisionados tenían la facultad de alejar de Lima cuanto quisiesen la línea equinoccial, se echó a murmurar entre el pueblo ignorante contra el virrey marqués de Villagarcía, acusándolo de tacaño y menguado; pues por ahorrar un gasto de quince o veinte mil pesos que pudiera costar la obra, consentía en que la línea equinoccial se quedase como se estaba y los vecinos expuestos a sufrir los recios calores del verano. Trabajillo parece que costó convencer al populacho de que aquel charlatán ensartaba disparates. Así lo refiere el autor anónimo del ya citado manuscrito.

Después de nueve años y medio de gobierno, y cuando menos lo esperaba, fué el virrey desairosamente relevado con el futuro conde de Superunda en julio de 1745. Este agravio afectó tanto al anciano marqués de Villagarcía, que regresando para España, a bordo del navío Héctor, murió en el mar, en la costa patagónica, en diciembre del mismo año.

III

Lucas de Valladolid era un mestizo, de la ciudad de Huamanga, que ejercía en Lima el oficio de platero. Obra de sus manos eran las mejores alhajas que a la sazón se fabricaban. Pero el maestro Lucas pecaba de generoso, y en el juego, el vino y las mozas de partido derrochaba sus ganancias.

Los padres agustinos le dispensaban gran consideración, y el maestro Lucas era uno de sus obligados comensales en los días de mantel largo. Nuestro platero conocía, pues, a palmos el convento y la iglesia, circunstancia que le sirvió para realizar el robo de la Custodia, tal como lo dejamos referido.

Dueño de tan valiosa prenda, se dirigió con ella a su casa, desarmó el sol, fundió el oro y engarzó en anillos algunas piedras. Viendo la excitación que su crimen había producido, se resolvió a abandonar la ciudad y emprendió viaje a Huancavelica, enterrando antes en la falda del San Cristóbal una parte de su riqueza.

La esposa del intendente Solá era limeña, y a ésta se presentó el maestro Lucas ofreciéndole en venta seis magníficos anillos. En uno de ellos lucía una preciosa esmeralda, y examinándola la señora, exclamó: «¡Qué rareza! Esta piedra es idéntica a la que obsequié para la Custodia de San Agustín».

Turbóse el platero, y no tardó en despedirse.

Pocos minutos después entraba el intendente en la estancia de su esposa, y la participó que acababa de llegar un expreso de Lima con la noticia del sacrílego robo.

--Pues, hijo mío--le interrumpió la señora--, hace un rato que he tenido en casa al ladrón.

Con los informes de la intendenta procedióse en el acto a buscar al maestro Lucas; pero ya éste había abandonado la población. Redobláronse los esfuerzos y salieron inmediatamente algunos indios en todas direcciones en busca del criminal, logrando aprehenderlo a tres leguas de distancia.

El sacrílego principió por una tenaz negativa; pero le aplicaron garrotillo en los pulgares o un cuarto de rueda, y canto de plano.

Cuando el virrey recibió el oficio del intendente de Hancavelica despachó para guarda del reo una compañía de su escolta.

Llegado éste a Lima, en enero de 1744, costó gran trabajo impedir que el pueblo lo hiciese añicos. ¡Las justicias populares son cosa rancia por lo visto!

A los pocos días fué el ladrón puesto en capilla, y entonces solicitó la gracia de que se le acordasen cuatro meses para fabricar una Custodia superior en mérito a la que él había destruido. Los agustinos intercedieron y la gracia fué otorgada.

Las familias pudientes contribuyeron con oro y nuevas alhajas, y cuatro meses después, día por día, la Custodia, verdadera obra de arte, estaba concluída. En este intervalo el maestro Lucas dió en su prisión tan positivas muestras de arrepentimiento que le valieron la merced de que se le conmutase la pena.

Es decir, que en vez de achicharrarlo como a sacrílego, se le ahorcó muy pulcramente como a ladrón.