Prevod

V ozki, vijugasti ulici je med več revnimi hišami stala hiša, tako ozka in tako visoka, z lesenim ogrodjem, ki se je na vseh koncih in krajih že razmajalo. V njej so prebivali revni ljudje, najrevnejše pa je bilo videti podstrešno stanovanje, kjer je pred majhnim oknom na soncu visela stara, obtolčena ptičja kletka. V njej ni bilo niti pravega steklenega napajalnika, temveč samo narobe obrnjeno steklenično grlo, spodaj zamašeno in napolnjeno z vodo. Pri odprtem oknu je stala stara devica; pravkar je kletko okrasila s kurjo črevco, v njej pa je drobna konopljanka skakala s prečke na prečko in prepevala, da je kar odmevalo.

»Da, tebi je lahko peti!« je reklo steklenično grlo. Seveda ni govorilo tako, kakor govorimo mi, saj steklenično grlo ne zna govoriti, temveč je to premišljevalo v sebi, tako kakor se ljudje pogovarjamo sami s seboj. »Da, tebi je lahko peti! Ti imaš še vse svoje ude. Poskusi izgubiti spodnji del telesa, kakor sem ga jaz, in imeti samo še vrat in usta, pa še ta zamašena, tako kakor jaz, potem pa ne boš pela. A lepo je, da je vsaj kdo zadovoljen! Jaz nimam razloga za petje, pa tudi znam ne! Nekoč sem znalo, ko sem bilo še cela steklenica in so po meni drgnili z zamaškom; rekli so mi pravi škrjanec, veliki škrjanec! Pa tistikrat, ko sem šlo s krznarjevo družino v gozd in se je hči zaročila — da, tega se spominjam, kakor bi bilo včeraj! Marsikaj sem doživelo, če dobro premislim! Bilo sem v ognju in vodi, globoko v črni zemlji in više kot večina drugih, zdaj pa visim pred ptičjo kletko na zraku in soncu! Mojo zgodbo bi bilo gotovo vredno slišati, a na glas je ne pripovedujem, ker ne morem!«

In tako si je svojo zgodbo pripovedovalo v sebi ali jo v sebi premlevalo; bila je dovolj nenavadna. Ptička pa je veselo pela svojo pesmico in spodaj po ulici so se ljudje vozili in hodili; vsak je mislil na svoje ali pa sploh ni mislil na nič, steklenično grlo pa je premišljevalo.

Spominjalo se je žareče talilne peči v steklarni, kjer so mu s pihanjem vdihnili življenje. Še vedno se je spominjalo, kako vroče je bilo, kako je gledalo v bučečo peč, svoj rojstni dom, in si silno želelo, da bi pri priči skočilo nazaj vanjo. Toda počasi, ko se je ohlajalo, mu je postajalo prav prijetno tam, kjer je bilo. Stalo je v vrsti s celim polkom bratov in sester, vsi so prišli iz iste peči, le da so ene napihnili v steklenice za šampanjec, druge pa v steklenice za pivo, in to je vendar razlika! Pozneje, v širnem svetu, je sicer lahko v pivski steklenici najdragocenejše vino Lacrymæ Christi, steklenica za šampanjec pa je lahko napolnjena s črnilom, toda že po obliki se vidi, za kaj je kdo rojen; plemstvo ostane plemstvo, četudi ima v trebuhu črnilo.

Vse steklenice so kmalu zavili in našo steklenico tudi. Takrat še ni pomislila, da bo končala kot steklenično grlo in napredovala do ptičjega napajalnika, kar je navsezadnje prav častno življenje; tako vendarle nekaj si! Dnevno svetlobo je spet ugledala šele, ko so jo skupaj z drugimi tovarišicami razpakirali v vinarjevi kleti in jo prvič izplaknili; to je bil čuden občutek. Zdaj je ležala prazna in brez zamaška, počutila se je nenavadno nelagodno; nekaj ji je manjkalo, a še sama ni vedela, kaj. Nato so jo napolnili z dobrim, žlahtnim vinom, jo zamašili in zapečatili, na zunanjost pa nalepili napis: »Prvovrstno«. Bilo je, kakor bi pri izpitu dobila najboljšo oceno, toda tudi vino je bilo dobro in steklenica je bila dobra; kdor je mlad, je pesnik! V njej je pelo in zvenelo o stvareh, ki jih sploh ni poznala: o zelenih, s soncem obsijanih gorah, kjer raste trta, kjer vesela dekleta in razigrani fantje pojejo in se poljubljajo; da, lepo je živeti! O vsem tem je pelo in zvenelo v steklenici, prav kakor v mladih pesnikih, ki o tem pogosto tudi ničesar ne vedo.

Nekega jutra so jo kupili. Krznarjev vajenec je moral prinesti steklenico najboljšega vina; in tako se je znašla v košari z jedili, ob šunki, siru in klobasi. Tam sta bila tudi najokusnejše maslo in najboljši kruh; krznarjeva hči je vse sama zložila vanjo. Bila je tako mlada, tako lepa; rjave oči so se ji smejale, na ustnicah pa ji je igral nasmeh, ki je povedal prav toliko kakor oči. Imela je nežne, mehke roke, tako bele, a njen vrat in prsi so bili še bolj beli. Že na prvi pogled se je videlo, da je eno najlepših deklet v mestu, pa vendar še ni bila zaročena.

Ko se je družina odpeljala v gozd, je košara z jedili počivala v njenem naročju. Steklenično grlo je molelo izmed vogalov belega prta; zamašek je bil zapečaten z rdečim voskom in grlo je gledalo naravnost dekletu v obraz. Videlo je tudi mladega krmarja, ki je sedel poleg nje; bil je njen prijatelj iz otroštva, sin portretnega slikarja. Pred kratkim je z odličnim uspehom in vsem dolžnim priznanjem opravil krmarski izpit, jutri pa naj bi z ladjo odplul daleč proč, v tuje dežele. O tem so med zlaganjem jedil veliko govorili in med temi pogovori v očeh in na ustnicah krznarjeve lepe hčere ni bilo videti prav veliko veselja.

Mlada človeka sta hodila po zelenem gozdu in se pogovarjala — o čem sta govorila? Tega steklenica ni slišala, saj je stala v košari. Nenavadno dolgo je trajalo, preden so jo vzeli iz nje, a ko so jo naposled le vzeli, se je medtem zgodilo nekaj veselega: vsem so se smejale oči, tudi krznarjeva hči se je smejala, le govorila je manj in lica so ji žarela kakor dve rdeči vrtnici.

Oče je vzel polno steklenico in odpirač. Da, čudno je, ko ti prvič izvlečejo zamašek! Steklenično grlo pozneje nikoli ni moglo pozabiti tega slovesnega trenutka; ko je zamašek priletel ven, je v njem pošteno plosknilo, nato pa je klokotalo, ko je vino teklo v kozarce.

»Na zdravje zaročencema!« je rekel oče in vsak kozarec so izpili do dna, mladi krmar pa je poljubil svojo lepo nevesto. »Srečo in blagoslov!« sta rekla starša. Mladenič je še enkrat napolnil kozarce. »Na vrnitev domov in na poroko čez leto dni od danes!« je vzkliknil. Ko so bili kozarci prazni, je prijel steklenico in jo visoko dvignil. »Z menoj si bila na najlepši dan mojega življenja, nikomur več ne boš služila!«

In vrgel jo je visoko v zrak. Krznarjevi hčeri še na misel ni prišlo, da jo bo še kdaj videla leteti, pa jo je vendarle videla. Zdaj je padla med gosto trstičje ob majhnem gozdnem jezeru. Steklenično grlo se je še zelo živo spominjalo, kako je ležalo tam in premišljevalo. »Jaz sem jim dalo vino, oni pa mi dajejo močvirsko vodo, a gotovo mislijo dobro!« Zaročencev in veselih staršev ni moglo več videti, še dolgo pa je slišalo njihovo vriskanje in petje. Nato sta prišla dva mala kmečka fantiča, pokukala v trstičje, zagledala steklenico in jo vzela; zdaj je bilo zanjo poskrbljeno.

Doma, v hišici v gozdu, kjer sta živela, se je prejšnji dan oglasil njun najstarejši brat, mornar, in se poslovil, ker se je odpravljal na eno svojih daljših plovb. Mati je zdaj zavijala nekaj reči, ki naj bi jih oče zvečer odnesel v mesto, da bi sina pred odhodom še enkrat videl ter mu izročil svoje in materine pozdrave. V zavoj je že položila majhno stekleničko začinjenega žganja, zdaj pa sta dečka prinesla večjo, trdnejšo steklenico, ki sta jo našla. Vanjo je šlo več kakor v malo in to žganje je bilo ravno pravo za bolni želodec; v njem je bila namočena šentjanževka. Steklenica ni dobila rdečega vina kakor prej, temveč grenke kapljice, a tudi te so dobre — za želodec. Na pot naj bi šla nova steklenica, ne mala; in tako se je steklenica spet odpravila na pot. Na ladji je prišla v roke Petru Jensenu, prav na tisti ladji, na kateri je bil mladi krmar. Toda on je ni videl, pa tudi prepoznal je ne bi in ne bi pomislil: to je tista, iz katere smo pili na zaroko in vrnitev domov.

V njej resda ni bilo več vina, bilo pa je nekaj prav tako dobrega. Kadar jo je Peter Jensen vzel na plan, so ji tovariši vselej rekli »Lekarnar«; točila je dobro zdravilo, ki je pomagalo želodcu, in pomagala je, dokler je bila v njej še kapljica. To so bili veseli časi in steklenica je pela, kadar so po njej podrgnili z zamaškom; tedaj so ji dali ime veliki škrjanec, »škrjanec Petra Jensena«.

Preteklo je veliko časa in prazna je stala v kotu, ko se je zgodilo — ali je bilo na poti tja ali na poti domov, steklenica ni prav dobro vedela, saj ni bila na kopnem: razbesnel se je vihar. Veliki valovi so se črni in težki prekopicevali, dvigovali ladjo in jo premetavali. Jambor se je zlomil, val je vdrl skozi desko v trupu, črpalke niso več pomagale. Bila je trda, temna noč; ladja se je potapljala, toda v zadnji minuti je mladi krmar na list napisal: »V Jezusovem imenu! Potapljamo se!« Napisal je ime svoje neveste, svoje ime in ime ladje, vtaknil listek v prazno steklenico, ki je stala tam, trdno potisnil zamašek vanjo in jo vrgel v razburkano morje. Ni vedel, da je to tista steklenica, iz katere so njemu in njej natočili zdravico veselja in upanja; zdaj se je zibala na valovih s pozdravom in vestjo o smrti.

Ladja je potonila, posadka je potonila, steklenica pa je letela kakor ptica; saj je imela srce, ljubezensko pismo v sebi. In sonce je vzhajalo in sonce je zahajalo; steklenici se je zdelo podobno rdeči, razžarjeni peči iz njenih prvih dni in hrepenela je, da bi znova poletela vanjo. Doživljala je mirno morje in nove viharje; ni treščila ob nobeno skalo in ni je pogoltnil noben morski pes. Več kot leto in dan jo je nosilo naokrog, zdaj proti severu, zdaj proti jugu, kamor so jo pač gnali tokovi. Sicer je bila sama svoj gospodar, a tudi tega se človek naveliča.

Popisani list, zadnje ženinovo slovo od neveste, bi prinesel samo žalost, če bi kdaj prišel v prave roke. Toda kje so bile te roke, ki so tako belo sijale, ko so na dan zaroke razgrinjale prt po sveži travi v zelenem gozdu? Kje je bila krznarjeva hči? Da, kje je bila dežela in katera dežela je bila sploh najbliže? Steklenica ni vedela; plavala je in plavala in nazadnje se je naveličala tudi tega. To vendar ni bil njen namen, a vseeno je plavala naprej, dokler ni naposled dosegla kopnega, tuje dežele. Niti besede ni razumela od tega, kar so tam govorili; to ni bila govorica, ki jo je slišala prej, in marsikaj zamudiš, če ne razumeš jezika.

Steklenico so pobrali in si jo ogledali; opazili so listek v njej, ga izvlekli, obračali sem in tja, toda niso razumeli, kaj je na njem napisano. Slutili so sicer, da so steklenico vrgli čez krov in da je na papirju nekaj pisalo o tem, toda kaj je pisalo, to je bila uganka. Listek so vtaknili nazaj v steklenico, njo pa postavili v veliko omaro, v veliki sobi, v veliki hiši.

Vsakič, ko so prišli tuji obiskovalci, so listek vzeli ven in ga obračali sem in tja, tako da je pisava, napisana samo s svinčnikom, postajala vse manj čitljiva; nazadnje nihče več ni mogel razločiti, da so to črke. Steklenica je še leto dni stala v omari, nato pa je prišla na podstrešje, kjer sta jo prekrila prah in pajčevina. Tedaj je mislila na boljše dni, ko je v svežem gozdu točila rdeče vino in ko se je zibala na valovih ter v sebi nosila skrivnost, pismo, poslovilni vzdih.

Na podstrešju je stala dvajset let; lahko bi bila stala še dlje, če ne bi hiše prezidavali. Streho so podrli, steklenico našli in se pogovarjali o njej, toda jezika ni razumela; tega se ne naučiš, če stojiš na podstrešju, pa čeprav dvajset let. »Ko bi ostala spodaj v sobi,« si je mislila, »bi se ga gotovo naučila!«

Zdaj so jo oprali in izplaknili, kar je bilo že pošteno potrebno. Počutila se je povsem bistra in prozorna, na stara leta je bila spet mlada, toda listek, ki ga je nosila v sebi, je odnesla voda.

Steklenico so nato napolnili s semeni; te vrste ni poznala. Zamašili so jo in skrbno zavili, tako da ni videla ne svetilke ne luči, kaj šele sonca ali lune. Ko potuješ, pa moraš vendar kaj videti, je menila steklenica; a ni videla ničesar. Vendar je opravila najpomembnejše: potovala je in prispela tja, kamor je bilo treba; tam so jo razpakirali.

»Koliko truda so si v tujini dali z njo!« so rekli. »Pa je gotovo vseeno počena!« Toda ni bila počena. Steklenica je razumela prav vsako izgovorjeno besedo; govorili so v jeziku, ki ga je slišala ob talilni peči, pri vinarju, v gozdu in na ladji, v edinem pravem, dobrem starem jeziku, ki ga je bilo mogoče razumeti. Vrnila se je domov, v svojo deželo, in pozdravili so jo! Od samega veselja jim je skoraj skočila iz rok; komaj je opazila, da so ji izvlekli zamašek, iz nje stresli vsebino in jo postavili v klet, da bi jo shranili in pozabili. Doma je najlepše, pa čeprav v kleti! Tam ji nikoli ni prišlo na misel, da bi premišljevala, kako dolgo že leži; dobro ji je bilo in tako je minilo veliko let, dokler niso nekega dne prišli ljudje, pobrali steklenice in z njimi tudi njo.

Zunaj na vrtu so pripravili razkošno slavje. Prižgane svetilke so visele v vencih, papirnati lampijoni so žareli kakor veliki prosojni tulipani. Bil je tudi čudovit večer, vreme mirno in jasno; zvezde so svetlo sijale in prižgal se je lunin srp. Pravzaprav se je videla vsa okrogla luna kakor modrosiva krogla z zlatim robom na eni strani; za dobre oči je bil to lep pogled.

Tudi odmaknjene stezice so bile nekoliko osvetljene, vsaj toliko, da se je videlo hoditi po njih. Med živimi mejami so bile postavljene steklenice, vsaka s svečo v sebi; tam je stala tudi steklenica, ki jo poznamo, tista, ki naj bi nekoč končala kot steklenično grlo, kot ptičji napajalnik. Ta trenutek se ji je zdelo vse nepopisno lepo. Spet je bila med zelenjem, spet je bila udeležena pri veselju in praznovanju; slišala je petje in glasbo, šumenje in mrmranje množice, zlasti s tiste strani vrta, kjer so gorele svetilke in so papirnati lampijoni žareli v barvah. Sama je sicer stala na odmaknjeni stezici, a prav to je spodbujalo premišljevanje. Steklenica je stala in nosila svojo luč, bila je tam v korist in veselje, in tako je tudi prav; v taki uri pozabiš na dvajset let na podstrešju — in dobro je pozabiti.

Tik mimo nje je šel par, pod roko, kakor zaročenca v gozdu: krmar in krznarjeva hči. Steklenici se je zdelo, kakor da vse doživlja znova! Po vrtu so hodili gostje, pa tudi ljudje, ki so si smeli ogledovati njih in vse razkošje. Med njimi je hodila stara devica, brez sorodnikov, vendar ne brez prijateljev. Mislila je prav na isto kakor steklenica, na zeleni gozd in mlada zaročenca, ki sta ji bila zelo blizu; sama je bila del tega para, bila je njegova polovica. To je bila njena najsrečnejša ura in te človek nikoli ne pozabi, četudi se kot neporočena ženska še tako postara. A steklenice ni prepoznala in steklenica ni prepoznala nje. Tako se na svetu srečujemo in hodimo drug mimo drugega — dokler se spet ne srečamo; in ti dve sta se, saj sta prišli v isto mesto.

Steklenica je z vrta prišla k vinarju, spet so jo napolnili z vinom in prodali balonarju, ki naj bi se naslednjo nedeljo dvignil z balonom. Zbrala se je množica ljudi, da bi si to ogledala, igrala je vojaška godba in veliko je bilo priprav. Steklenica je vse videla iz košare, v kateri je ležala ob živem zajcu; ta je bil ves prestrašen, saj je vedel, da bo moral z njimi v višave, nato pa se spustiti s padalom. Steklenica ni vedela ničesar ne o dviganju ne o spuščanju; videla je le, kako se je balon napihoval, večji in večji, in ko ni mogel postati še večji, se je začel dvigati više in više ter nemirno pozibavati. Prerezali so vrvi, ki so ga držale, in odplaval je z balonarjem, košaro, steklenico in zajcem. Godba je igrala in vsi so vzklikali: Hura!

»Čudno je takole potovati v višave!« je pomislila steklenica. »To je nova vrsta plovbe; tam zgoraj vsaj ne moreš nasedati!« Na tisoče ljudi je gledalo za balonom in tudi stara devica je gledala za njim. Stala je pri odprtem podstrešnem oknu, kjer je visela kletka z drobno konopljanko, ki takrat še ni imela steklenega napajalnika in se je morala zadovoljiti s skodelico. Na okenski polici je stala mirta; nekoliko jo je odmaknila vstran, da je ne bi podrla skozi okno, ko se je nagibala ven, da bi bolje videla. V balonu je jasno razločila balonarja, ki je spustil zajca s padalom, nato nazdravil vsem ljudem in vrgel steklenico visoko v zrak. Ni pomislila, da je prav to steklenico že videla visoko leteti v čast sebi in svojemu ljubemu na njun veseli dan v zelenem gozdu, v mladosti.

Steklenica ni utegnila razmišljati; tako nepričakovano se je nenadoma znašla na najvišji točki svojega življenja. Stolpi in strehe so ležali globoko pod njo, ljudje so bili videti čisto drobceni.

Zdaj je padala, in to povsem drugače hitro kakor zajec; v zraku je delala premete, počutila se je tako mlado, tako razposajeno. Bila je še napol polna vina, a ne dolgo. Kakšno potovanje! Sonce je sijalo na steklenico, vsi ljudje so gledali za njo, balon je bil že daleč proč in kmalu je izginila tudi steklenica. Padla je na eno izmed streh in se razbila, a črepinje so imele tolikšen zalet, da niso mogle obležati; poskakovale so in se kotalile, dokler niso padle na dvorišče, kjer so se razletele na še manjše koščke. Samo steklenično grlo je ostalo celo in videti je bilo, kakor bi ga odrezali z diamantom.

»To bi bilo prav uporabno za ptičji napajalnik!« je rekel mož, ki je stanoval v kleti. Toda sam ni imel ne ptice ne kletke in preveč bi bilo, če bi si oboje nabavil samo zato, ker je zdaj imel steklenično grlo, ki bi se dalo uporabiti za napajalnik. Stari devici na podstrešju bi utegnilo priti prav; in tako je steklenično grlo prišlo gor, vanj so vtaknili zamašek in kar je bilo prej obrnjeno navzgor, je bilo zdaj obrnjeno navzdol, kakor se ob spremembah pogosto zgodi. Napolnili so ga s svežo vodo in obesili pred kletko male ptičke, ki je pela, da je kar odmevalo.

»Da, tebi je lahko peti!« je govorilo steklenično grlo. In res je bilo nekaj posebnega, saj je bilo v balonu — več pa o njegovi zgodbi niso vedeli. Zdaj je viselo kot ptičji napajalnik in poslušalo ropotanje in vrvež ljudi spodaj na ulici ter govorjenje stare device v sobici. Prav tedaj je imela obisk, prijateljico svojih let, in pogovarjali sta se — ne o stekleničnem grlu, temveč o mirti ob oknu.

»Nikakor ne smeš zapraviti dveh državnih tolarjev za nevestin šopek za svojo hčer!« je rekla stara devica. »Pri meni boš dobila čudovitega, polnega cvetja! Poglej, kako lepo raste drevesce. Veš, to je potaknjenec tiste mirte, ki si mi jo podarila dan po moji zaroki in s katere naj bi si čez leto dni nabrala svoj nevestin šopek, a ta dan ni nikoli prišel! Zaprle so se oči, ki bi mi morale sijati v veselje in blagoslov v tem življenju. Na morskem dnu sladko spi, ta angelska duša! Drevesce se je postaralo, jaz pa sem se postarala še bolj; in ko je začelo hirati, sem odrezala zadnjo svežo vejico in jo posadila v zemljo. Iz nje je zdaj zraslo tako veliko drevesce in nazadnje bo vendarle služilo za poročni okras, za nevestin šopek tvoje hčere!«

In stari devici so v očeh stale solze; govorila je o svojem mladostnem prijatelju, o zaroki v gozdu. Mislila je na zdravico, ki so jo pili, mislila je na prvi poljub — a tega ni povedala, saj je bila vendar stara devica. Mislila je na toliko stvari, ni pa niti pomislila, da je tik pred njenim oknom še en spomin na tiste čase: grlo steklenice, v kateri je plosknilo, ko je zamašek z glasnim pokom odletel ob zdravici. Toda tudi steklenično grlo je ni prepoznalo, saj ni poslušalo, kaj pripoveduje — deloma tudi zato, ker je mislilo samo nase.