Prevod

Nekoč je živel imeniten kavalir, ki je imel od vsega imetja le sezuvalnik za škornje in glavnik, imel pa je najlepši ovratnik na svetu, in prav o tem ovratniku bomo slišali zgodbo. Bil je že toliko v letih, da je začel razmišljati o ženitvi, in naneslo je, da se je znašel v pranju skupaj s podvezico.

»Oh!« je rekel ovratnik. »Še nikoli nisem videl nikogar tako vitkega in tako imenitnega, tako mehkega in tako ljubkega. Ali smem vprašati, kako vam je ime?« »Tega vam ne povem!« je rekla podvezica.

»Kje pa ste doma?« je vprašal ovratnik. Toda podvezica je bila zelo sramežljiva in zdelo se ji je nenavadno odgovarjati na takšno vprašanje. »Gotovo ste pas!« je rekel ovratnik. »Takšen, ki se nosi pod obleko! Saj vidim, da ste v korist in okras, gospodična!«

»Ne smete me ogovarjati!« je rekla podvezica. »Mislim, da vam nisem dala nobenega povoda!« »O pač, če ste tako lepi!« je rekel ovratnik. »To je povod že samo po sebi!«

»Nikar ne hodite tako blizu!« je rekla podvezica. »Tako moški ste videti!« »Saj sem tudi imeniten kavalir!« je rekel ovratnik. »Imam sezuvalnik za škornje in glavnik!« To pa ni bilo res, saj ju je imel njegov gospodar, vendar se je ovratnik bahal.

»Ne približujte se mi!« je rekla podvezica. »Tega nisem vajena!« »Spogledljivka!« je rekel ovratnik, potem pa so ga vzeli iz pranja, ga poškrobili, obesili čez stol na soncu in nazadnje položili na likalno desko; tedaj je prišel vroči likalnik.

»Gospa!« je rekel ovratnik. »Draga vdovica! Čisto vroče mi postaja! Povsem drug človek postajam, vse gube mi izginjajo, luknjo boste prežgali vame! Uh! Snubim vas!«

»Cunja!« je rekel likalnik in ponosno zdrsel čez ovratnik; domišljal si je namreč, da je parni kotel, ki bo šel na železnico in vlekel vagone.

»Cunja!« je rekel. Ovratnik se je po robovih nekoliko scefral, zato so prišle škarje za papir, da bi mu odstrigle razcefrane nitke. »Oh!« je rekel ovratnik. »Vi ste gotovo primabalerina! Kako znate iztegniti noge! To je nekaj najljubkejšega, kar sem kdaj videl! Noben človek vas ne more posnemati!«

»To vem!« so rekle škarje. »Zaslužili bi si biti grofica!« je rekel ovratnik. »Vse, kar imam, je imeniten kavalir, sezuvalnik za škornje in glavnik! Ko bi le imel še grofijo!«

»Glej ga, snubi me!« so rekle škarje, kajti razjezile so se in ga pošteno zarezale, tako da ni bil več za rabo. »Očitno bom moral zasnubiti glavnik! Prav neverjetno je, kako ohranjate vse svoje zobe, gospodična!« je rekel ovratnik. »Ali niste nikoli pomislili na zaroko?«

»Seveda, to bi pa že lahko vedeli!« je rekel glavnik. »Saj sem zaročen s sezuvalnikom za škornje!« »Zaročen!« je rekel ovratnik; zdaj ni bilo nikogar več, ki bi ga lahko zasnubil, pa je začel prezirati ženitev.

Minilo je precej časa in ovratnik je nazadnje pristal v zaboju pri papirničarju; tam je bila velika družba cunj, fine zase in grobe zase, kakor se spodobi. Vse so imele veliko povedati, ovratnik pa še največ, saj je bil pravi bahač.

»Imel sem strašno veliko ljubic!« je rekel ovratnik. »Nikjer nisem imel miru! Saj sem bil tudi imeniten kavalir, ves poškrobljen! Imel sem sezuvalnik za škornje in glavnik, ki ju nikoli nisem uporabljal! Morali bi me videti takrat, morali bi me videti, ko sem ležal na boku! Nikoli ne bom pozabil svoje prve ljubice; bila je pas, tako fina, tako mehka in tako ljubka, zaradi mene se je vrgla v čeber vode! Bila je tudi neka vdova, ki je kar žarela, toda pustil sem jo stati, dokler ni počrnela! Pa tista primabalerina, ona mi je naredila zarezo, ki jo še zdaj nosim, tako divja je bila! Moj lastni glavnik je bil zaljubljen vame in od ljubezenske žalosti je izgubil vse zobe. Da, marsikaj takega sem doživel! Najbolj pa mi je žal podvezice, hočem reči pasu, ki se je vrgel v čeber. Marsikaj imam na vesti, prav dobro bi mi delo, če bi postal bel papir!«

In res je postal papir, vse cunje so postale bel papir, ovratnik pa se je spremenil prav v ta list belega papirja, ki ga gledamo in na katerem je natisnjena ta zgodba. To pa zato, ker se je potem tako strašno bahal s stvarmi, ki se niso nikoli zgodile. In na to moramo misliti, da ne bomo ravnali enako, saj nikoli ne moremo vedeti, ali ne bomo tudi mi nekoč pristali v zaboju za cunje in se spremenili v bel papir, na katerem bo natisnjena vsa naša zgodba, celo tisto, kar je najbolj skrivno, potem pa bomo morali še sami hoditi naokrog in jo pripovedovati, tako kot ovratnik.