Košček biserne ogrlice

Besedilo

Košček biserne ogrlice

Železnica na Danskem za zdaj sega le od Københavna do Korsørja; je del biserne ogrlice, kakršnih ima Evropa v izobilju. Najdragocenejši biseri na njih se imenujejo Pariz, London, Dunaj, Neapelj –; vendar marsikdo za svoj najlepši biser ne izbere teh velikih mest, temveč pokaže na majhno, neopazno mestece, kjer je njegov pravi dom, kjer živijo njegovi dragi; da, pogosto je to le samotna kmetija, hišica, skrita med zelenimi živimi mejami, točka, ki šine mimo, ko vlak zdrvi ob njej.

Koliko biserov je na ogrlici od Københavna do Korsørja? Ogledali si jih bomo šest, ki jih večina ljudi gotovo opazi; stari spomini in sama poezija dajejo tem biserom lesk, s katerim svetijo v naše misli.

Blizu griča, na katerem stoji dvorec Friderika Šestega, Oehlenschlägerjev dom iz otroštva, se v zavetju gozda Søndermarken blešči eden teh biserov. Imenovali so ga »Filemonova in Bavkidina koča«, se pravi dom dveh ljubeznivih starčkov. Tu je živel Rahbek z ženo Cammo, tu se je pod njuno gostoljubno streho celo človeško dobo zbiralo vse, kar je bilo duhovno odličnega v živahnem Københavnu; tu je bil dom duha – – in zdaj! Nikar ne recite: »Ah, kako se je vse spremenilo!« – Ne, še vedno je dom duha, rastlinjak za hirajočo rastlino! Cvetni popek, ki nima dovolj moči, da bi se razprl, vendarle skriva v sebi vse zametke listov in semen. Sem, v varno zavetje duha, sije sonce duha, poživlja in oživlja. Svet naokrog skozi oči proseva v nedoumljive globine duše: dom slaboumnih, obdan s človekoljubjem, je svet kraj, rastlinjak za hirajočo rastlino, ki jo bodo nekoč presadili, da bo zacvetela v Božjem vrtu. Najšibkejši v duhu se zdaj zbirajo tu, kjer so se nekoč srečevali največji in najmogočnejši, si izmenjavali misli in se dvigali kvišku – kvišku še vedno plapola plamen duš v »Filemonovi in Bavkidini koči«.

Pred nami leži mesto kraljevskih grobnic ob Hroarjevem izviru, stari Roskilde; vitki cerkveni zvoniki se dvigajo nad nizkim mestom in zrcalijo v Isefjordu. Le en grob bomo poiskali tukaj, si ga ogledali v lesketu bisera; ne groba mogočne kraljice zveze Margrete – ne, na pokopališču, tik ob katerega belem zidu drsimo mimo, je ta grob, pokrit s skromno ploščo. Tu počiva kralj orgel, prenovitelj danske romance; stare pripovedke so v naših dušah postale melodije, začutili smo, kako so »bistri valovi se valili« in kako »v Lejru je kralj prebival«! – Roskilde, mesto kraljevskih grobnic, v tvojem biseru bomo gledali skromni grob, v katerega kamen sta vklesana lira in ime: Weyse.

Zdaj prihajamo v Sigersted pri mestu Ringsted; rečna struga je plitva; rumeno žito raste tam, kjer je pristal Hagbarthov čoln, nedaleč od Signine dekliške izbe. Kdo ne pozna pripovedke o Hagbarthu, ki je visel na hrastu, medtem ko je Signelilina izba stala v plamenih, pripovedke o silni ljubezni.

»Prelepi Sorø, z gozdovi obdan!« Tvoje tiho samostansko mesto si je odprlo razgled med z mahom poraslimi drevesi; z mladostnim pogledom zre iz akademije čez jezero proti veliki cesti v svet in posluša puhanje lokomotivnega zmaja, ki leti skozi gozd. Sorø, ti biser pesništva, ki hraniš Holbergov prah! Kakor mogočen bel labod ob globokem gozdnem jezeru leži tvoj hram učenosti, ob njem pa, tja se obrača naš pogled, sije hišica kakor bel zvezdast cvet na gozdnih tleh. Pobožne pesmi zvenijo iz nje po deželi, besede se izrekajo v njej, ki jim prisluhne tudi kmet in v njih spoznava minule čase Danske. Zeleni gozd in ptičje petje sodita skupaj, prav tako imeni Sorø in Ingemann.

Naprej v mesto Slagelse –! Kaj se tu zrcali v lesketu bisera? Izginil je samostan Antvorskov, izginile so razkošne grajske dvorane, celo njegovo samotno, zapuščeno krilo; vendar staro znamenje še stoji, obnovljeno in spet obnovljeno: lesen križ na tamkajšnjem griču, kjer se je v času legende prebudil sveti Anders, duhovnik iz Slagelseja, ki so ga v eni sami noči prinesli sem iz Jeruzalema.

Korsør – tu si se rodil ti, ki si nam dal: »Šalo z resnobo prepleteno v pesmih Knuda Sjællandsfara.« Ti mojster besede in duhovitosti! Pogrezajoči se stari okopi zapuščene utrdbe so zdaj še zadnja vidna priča tvojega otroškega doma; ko zahaja sonce, njihove sence kažejo na kraj, kjer je stala tvoja rojstna hiša. S teh okopov si, zroč proti vzpetini na Sprogøju, videl, ko si »bil še majhen«, kako »luna za otok zdrsi«, in jo nesmrtno opeval, kakor si pozneje opeval švicarske gore, ti, ki si blodil po labirintu sveta in spoznal, da »– – nikjer niso vrtnice tako rdeče in nikjer trni tako drobni in nikjer puh tako mehak kakor tam, kjer je počivala nedolžnost našega otroštva!«

Očarljivi pevec vedrega duha! Pletemo ti venec iz dišeče perle, mečemo ga v morje in val ga bo odnesel v Kielski fjord, na katerega obali počiva tvoj prah; prinesel bo pozdrav mladega rodu, pozdrav rojstnega mesta Korsør – kjer se biserna ogrlica konča!

II. »Od Københavna do Korsørja je res pravcati kos biserne ogrlice,« je rekla babica, ki je poslušala branje tega, kar smo pravkar prebrali. »Zame je to biserna ogrlica in takšna je postala že pred več kot štiridesetimi leti!« je rekla. »Takrat nismo imeli parnih strojev; za pot, za katero vi zdaj potrebujete le nekaj ur, smo porabili dneve! To je bilo leta 1815; takrat sem imela enaindvajset let! To so lepa leta! Čeprav so tudi šestdeseta lepa leta, tako blagoslovljena! – V moji mladosti, da, takrat je bilo potovanje v København, mesto vseh mest, kakor smo ga imeli za nas, čisto drugačna redkost kot danes. Moji starši so ga po dvajsetih letih hoteli spet obiskati in jaz naj bi šla z njimi; leta in leta smo govorili o tem potovanju in zdaj naj bi se zares odpravili! Zdelo se mi je, da se bo začelo povsem novo življenje, in na neki način se je zame novo življenje tudi res začelo.

Šivali smo in pakirali, in ko je bilo naposled treba na pot, o, koliko dobrih prijateljev nas je prišlo pozdravit in nam zaželet srečo! Čakalo nas je veliko potovanje! Dopoldne smo se iz Odenseja odpeljali s holštajnskim vozom mojih staršev; znanci so nam kimali z oken vzdolž vse ulice, skoraj vse do tedaj, ko smo že zapeljali skozi vrata svetega Jurija. Vreme je bilo čudovito, ptice so pele, vse je bilo veselje, človek je pozabil, da nas do Nyborga čaka težavna in dolga pot; proti večeru smo prispeli tja. Pošta je prišla šele pozno ponoči in prej se ladja za redni prevoz ni odpravila; tedaj smo se vkrcali. Pred nami se je razprostirala velika voda, kamor je segel pogled, gladka in mirna. Oblečeni smo legli in zaspali. Ko sem se zjutraj prebudila in prišla na krov, ni bilo na nobeni strani videti prav ničesar, takšna megla nas je ovijala. Slišala sem peteline peti, zaznala, da vzhaja sonce, zvonovi so zvonili; le kje smo bili? Megla se je dvignila in, pomislite, še vedno smo bili tik pred Nyborgom. Čez dan je končno zapihalo malo vetra, a naravnost proti nam; pluli smo sem in tja proti vetru in nazadnje smo imeli srečo, da smo malo po enajsti zvečer dosegli Korsør. Za štiri milje smo porabili dvaindvajset ur.

Kako dobro je delo stopiti na kopno; toda bilo je temno, svetilke so slabo svetile in vse je bilo tako neznansko tuje zame, ki še nikoli nisem bila v nobenem drugem mestu razen v Odenseju.

»Poglej, tu se je rodil Baggesen!« je rekel oče, »in tu je živel Birckner!« Tedaj se mi je zazdelo, da je staro mesto z majhnimi hišami naenkrat postalo svetlejše in večje; poleg tega smo bili tako srečni, ker smo imeli pod nogami trdna tla. Tisto noč nisem mogla spati od vsega, kar sem že videla in doživela, odkar sem predvčerajšnjim odšla od doma.

Naslednje jutro smo morali zgodaj vstati; do Slagelseja nas je čakala slaba cesta s strašnimi grbinami in številnimi luknjami, naprej na drugi strani pa najbrž ni bila dosti boljša. Do Krebsehuset smo hoteli priti dovolj zgodaj, da bi od tam še pri dnevni svetlobi odšli v Sorø in obiskali Møllerjevega Emila, kakor smo mu rekli; da, to je bil vaš ded, moj pokojni mož, prošt. Študiral je v Sorøju in tam ravno opravil drugi izpit.

Popoldne smo prispeli v Krebsehuset; takrat je bil to imeniten kraj, najboljše gostišče na vsej poti in najljubkejša pokrajina; da, vsi morate priznati, da je še vedno takšna. Gostilničarka, gospa Plambek, je bila spretna in pridna, vse v hiši pa čisto kakor do gladkega zdrgnjena kuhinjska deska. Na steni je za steklom v okvirju viselo Baggesenovo pismo njej, res vredno ogleda! Zame je bilo velika znamenitost. – Potem smo odšli v Sorø in tam našli Emila; verjemite, kako vesel nas je bil in mi njega, bil je tako dober in pozoren. Z njim smo si ogledali cerkev z Absalonovim grobom in Holbergovo krsto; videli smo stare meniške napise in se odpeljali čez jezero na »Parnas«, v najlepšem večeru, kar jih pomnim! Res se mi je zdelo, da bi, če bi bilo kjerkoli na svetu mogoče pesniti, to moralo biti v Sorøju, v tem miru in lepoti narave. Nato smo v mesečini šli po Poti filozofov, kakor ji pravijo, po lepi, samotni poti ob jezeru in Flommenu proti veliki cesti v Krebsehuset; Emil je ostal in večerjal z nami, očetu in materi pa se je zdelo, da je postal tako razumen in da je videti tako dobro. Obljubil nam je, da bo čez pet dni v Københavnu pri svoji družini in skupaj z nami; bili so namreč binkošti. Tiste ure v Sorøju in Krebsehuset, da, sodijo med najlepše bisere mojega življenja! – Naslednje jutro smo odpotovali zelo zgodaj, saj nas je do Roskildeja čakala dolga pot, tja pa smo morali priti še dovolj zgodaj, da bi si lahko ogledali cerkev in da bi oče proti večeru obiskal starega sošolca. Tako se je tudi zgodilo; potem smo v Roskildeju prenočili, naslednji dan pa smo šele opoldne prispeli v København, saj nas je na koncu čakala najslabša, najbolj razvožena cesta. Za pot od Korsørja do Københavna smo porabili približno tri dni, vi pa zdaj isto pot opravite v treh urah. Biseri niso postali dragocenejši, saj ne morejo biti, toda ogrlica je dobila novo, čudovito nit. S starši sem ostala v Københavnu tri tedne, z Emilom pa smo bili tam skupaj celih osemnajst dni; ko smo se vračali na Fyn, nas je spremljal vse od Københavna do Korsørja. Tam sva se zaročila, preden smo se ločili; zdaj gotovo razumete, zakaj tudi jaz poti od Københavna do Korsørja pravim kos biserne ogrlice.

Pozneje, ko je Emil dobil župnijo pri Assensu, sva se poročila; pogosto sva govorila o potovanju v København in o tem, da bi ga nekoč ponovila, toda najprej se je rodila vaša mama, nato je dobila brate in sestre, veliko je bilo treba postoriti in za marsikaj skrbeti, in ko je bil potem vaš ded povišan v proš­ta, da, vse je bilo blagoslov in veselje, toda v København nisva prišla! Nikoli več nisem bila tam, pa naj sva še tolikokrat pomislila na to in govorila o tem. Zdaj pa sem prestara in moje telo ne bi preneslo vožnje z železnico; vendar sem železnic vesela! Pravi blagoslov je, da jih imamo! Tako hitreje pridete k meni! Zdaj Odense ni dosti dlje od Københavna, kot je bil v moji mladosti od Nyborga! Zdaj lahko poletite v Italijo prav tako hitro, kot smo mi potovali v København! Da, to je nekaj! – Vendar bom jaz ostala kar tu, naj potujejo drugi! Naj oni pridejo k meni! A nikar se ne smehljajte, ker tako mirno sedim; mene čaka veliko večje potovanje kot vas, potovanje, mnogo hitrejše od vožnje po železnici. Ko bo Gospod hotel, bom odpotovala gor k »dedku«, in ko boste potem še vi opravili svoje delo in se naužili veselja na tem blagoslovljenem svetu, vem, da boste prišli k nama. In ko bomo tam govorili o dnevih svojega zemeljskega življenja, verjemite mi, otroci, bom tudi tam rekla kakor zdaj: »Od Københavna do Korsørja, da, to je res pravcati kos biserne ogrlice!«