Prevod

V grahovem stroku je bilo pet zrn graha. Bila so zelena in tudi strok je bil zelen, zato so mislila, da je ves svet zelen, in to je bilo popolnoma res! Strok je rasel in zrna so rasla; uredila so se, kakor jim je dopuščalo stanovanje, in sedela lepo v vrsti. Zunaj je sijalo sonce in grelo strok, dež pa ga je umival; v njem je bilo prijetno toplo, podnevi svetlo in ponoči temno, prav kakor mora biti. Zrna so postajala vse večja in med sedenjem vse bolj zamišljena, saj so se vendar morala s čim ukvarjati.

»Ali bom večno čepelo tukaj!« so govorila. »Da le ne otrdim od tolikšnega sedenja. Ali se mi ne zdi, da je zunaj še nekaj? Tako nekako čutim!«

In tedni so minevali; zrna so porumenela in strok je porumenel. »Ves svet postaja rumen!« so rekla in to so smela reči. Potem so začutila, da je strok streslo; nekdo ga je odtrgal, prišel je v človeške roke in nato v žep jopiča, kjer je bilo že več polnih grahovih strokov. »Zdaj se bo pa kmalu odprlo!« so rekla in čakala na to.

»Zdaj bi pa rado vedelo, katero izmed nas bo prišlo najdlje!« je reklo najmanjše zrno. »No, kmalu se bo pokazalo.« »Naj se zgodi, kar se mora!« je reklo največje.

»Hrrsk!« Strok je počil in vseh pet zrn se je prikotalilo na jasno sončno svetlobo. Ležala so na otroški dlani; držal jih je deček in rekel, da so ravno pravšnja za njegovo bezgovo puško. In brž je eno zrno vtaknil v puško ter ga izstrelil.

»Zdaj letim v širni svet! Ujemi me, če me moreš!« In že ga ni bilo več. »Jaz,« je reklo drugo, »bom poletelo naravnost v sonce; to je pravi grahov strok in kot nalašč zame!«

Pa ga ni bilo več. »Jaz bom spalo, kamorkoli pridem,« sta rekli naslednji dve, »ampak naprej se bova že prikotalili!« In najprej sta se zakotalili po tleh, preden sta prišli v bezgovo puško, toda nazadnje sta le prišli vanjo. »Midve bova prišli najdlje!«

»Naj se zgodi, kar se mora!« je reklo zadnje zrno, ko ga je deček izstrelil v zrak. Poletelo je proti stari deski pod podstrešnim oknom, naravnost v razpoko, kjer sta bila mah in rahla prst. Mah se je sklenil okoli njega; tam je ležalo skrito, a ljubi Bog ni pozabil nanj.

»Naj se zgodi, kar se mora!« je reklo. V majhni podstrešni sobici je živela revna žena, ki je podnevi hodila čistit peči, pa tudi žagat drva in opravljat težka dela, saj je bila krepka in pridna, a je kljub temu ostajala revna. Doma v sobici je ležala njena edina hči, ki še ni povsem odrasla in je bila tako nežna in drobna. Že celo leto je bila priklenjena na posteljo in zdelo se je, da ne more ne živeti ne umreti.

»K svoji sestrici bo šla!« je govorila žena. »Dva otroka sem imela in dovolj težko sem skrbela za oba, potem pa je ljubi Bog breme razdelil z menoj in enega vzel k sebi. Zdaj bi rada obdržala drugega, ki mi je še ostal, toda očitno noče, da bi bila ločena, in tako bo šla gor k svoji sestrici!«

Toda bolna deklica je ostala pri življenju; potrpežljivo in tiho je ležala ves dolgi dan, medtem ko je bila mati zdoma in služila denar. Prišla je pomlad in nekega zgodnjega jutra, ravno ko se je mati odpravljala na delo, je sonce tako lepo posijalo skozi okence po tleh, da se je bolna deklica ozrla proti spodnji šipi.

»Kaj pa je tisto zeleno, ki kuka ob šipi? V vetru se premika!« Mati je stopila k oknu in ga priprla. »O!« je rekla. »Saj je majhno grahovo zrno, ki je pognalo nežne zelene listke. Le kako je prišlo sem v razpoko? No, pa imaš vrtiček, ki ga lahko gledaš!«

Bolničino posteljo so prestavili bliže k oknu, da je lahko opazovala kaleči grah, mati pa je odšla na delo. »Mati, mislim, da bom ozdravela!« je zvečer rekla deklica. »Sonce je danes tako toplo sijalo name. Grah tako lepo uspeva! Tudi jaz bom gotovo spet krepka in bom lahko vstala ter šla ven na sonce!«

»Ko bi le bilo res!« je rekla mati, vendar ni verjela, da se bo to zgodilo. Kljub temu je ob zeleni poganjek, ki je otroku prebudil veselo upanje v življenje, postavila paličico, da ga veter ne bi zlomil. Na desko in na vrh okenskega okvira je privezala vrvico, da bi se grahova vitica imela na kaj opirati in okoli česa ovijati, ko bo rasla navzgor. In res je rasla; vsak dan je bilo videti, kako napreduje.

»Glej no, saj nastavlja cvet!« je nekega jutra rekla žena in zdaj sta tudi njo navdala upanje in vera, da bo bolna deklica ozdravela. Spomnila se je, da je otrok zadnje čase govoril živahneje, zadnja jutra pa se je že sam dvignil v postelji in sede z žarečimi očmi gledal svoj mali grahov vrtiček, ki je zrasel iz enega samega zrna. Naslednji teden je bolnica prvič vstala za več kot eno uro. Vsa blažena je sedela na toplem soncu; okno je bilo odprto, zunaj pa je v polnem razcvetu stal belordeč grahov cvet. Deklica je sklonila glavo in čisto narahlo poljubila nežne cvetne lističe. Tisti dan je bil kakor praznik.

»Ljubi Bog ga je sam posadil in mu dal rasti, da bi prinesel upanje in veselje tebi, moj blagoslovljeni otrok, pa tudi meni!« je rekla srečna mati in se nasmehnila cvetu kakor dobremu angelu, ki ga je poslal Bog.

Kaj pa druga zrna? Tisto, ki je poletelo v širni svet z besedami: »Ujemi me, če me moreš!«, je padlo v strešni žleb in pristalo v golšavosti goloba; tam je ležalo kakor Jona v kitu. Leni zrni sta prišli prav tako daleč; tudi njiju so pojedli golobi, in tako sta bili zares koristni. Četrto zrno, ki je hotelo poleteti v sonce, pa je padlo v obcestni jarek in tam dneve in tedne ležalo v smrdljivi vodi, kjer je pošteno nabreknilo.

»Kako lepo debelo postajam!« je reklo zrno. »Kar počilo bom, in mislim, da dlje ne more priti nobeno grahovo zrno, pa tudi prišlo še ni. Najimenitnejše sem izmed vseh petih zrn iz našega stroka!«

In obcestni jarek mu je pritrjeval. Deklica pa je stala ob podstrešnem oknu z žarečimi očmi in zdravim nadihom na licih, sklenila nežne roke nad grahovim cvetom in se ljubemu Bogu zahvalila zanj.

»Jaz stavim na svoje zrno!« je rekel obcestni jarek.