Prevod

Nihče naj ne pravi, da ubog krojač ne more daleč priti in doseči visokih časti. Nič drugega ni treba, kakor da potrka na prava vrata in da ima, kar je najvažnejše, srečo. Tak prijeten in spreten krojaški fantič se je nekoč odpravil po svetu in prišel v velik gozd. Ker ni poznal poti, se je izgubil. Spustila se je noč in ni mu preostalo drugega, kakor da si v tej strašljivi samoti poišče ležišče. Na mehkem mahu bi sicer našel dobro posteljo, toda strah pred divjimi zvermi mu ni dal miru, zato se je nazadnje odločil, da bo prenočil na drevesu. Poiskal je visok hrast, splezal prav do vrha in se zahvalil Bogu, da ima s seboj likalnik, saj bi ga sicer veter, ki je vel čez drevesne vrhove, odnesel.

Ko je nekaj ur prebil v temi, ves tresoč in prestrašen, je nedaleč stran zagledal luč. Pomislil je, da je tam morda človeško bivališče, kjer bi mu bilo bolje kakor na drevesnih vejah, zato je previdno splezal dol in šel za svetlobo. Pripeljala ga je do majhne hišice, spletene iz trstičja in ločja. Pogumno je potrkal, vrata so se odprla in v svetlobi, ki je posijala iz hiše, je zagledal starega, ledeno sivega možička v obleki, sešiti iz pisanih krp. »Kdo ste in kaj hočete?« ga je vprašal s hreščečim glasom. »Ubog krojač sem,« je odgovoril, »ki ga je tu v divjini zalotila noč, in vas lepo prosim, da me do jutra sprejmete v svojo kočo.« »Pojdi svojo pot,« je čemerno odvrnil starec, »s potepuhi nočem imeti nobenega opravka. Drugje si poišči prenočišče.« Po teh besedah se je hotel spet izmuzniti v hišo, toda krojač ga je zadržal za rob suknje in ga tako ganljivo prosil, da se je starec, ki ni bil tako hudoben, kakor se je delal, nazadnje omehčal in ga vzel s seboj v kočo. Tam mu je dal jesti, nato pa mu v kotu pokazal prav dobro ležišče.

Utrujenega krojača ni bilo treba uspavati. Mirno je spal do jutra in še tedaj ne bi pomislil na vstajanje, če ga ne bi predramil glasen hrup. Skozi tanke hišne stene sta prodirala silovito vpitje in rjovenje. Krojača je obšel nepričakovan pogum; skočil je pokonci, se naglo oblekel in pohitel ven. Nedaleč od hišice je zagledal velikega črnega bika in lepega jelena, ki sta se srdito bojevala. S tolikšno jezo sta se zaganjala drug v drugega, da so se tla tresla pod njunim topotanjem in je zrak odmeval od njunega oglašanja. Dolgo ni bilo jasno, kateri bo zmagal. Nazadnje je jelen nasprotniku zasadil rogovje v trup, da se je bik s strašnim rjovenjem zgrudil na tla, nato pa ga je jelen z nekaj udarci dokončno pokončal.

Krojač, ki je osupel opazoval boj, je še vedno nepremično stal, ko je jelen z velikimi skoki planil proti njemu in ga, še preden je mogel zbežati, dvignil na svoje mogočno rogovje. Ni imel časa za razmišljanje, saj je jelen že drvel z njim čez drn in strn, čez hribe in doline, čez travnike in gozdove. Z obema rokama se je oprijel koncev rogovja in se prepustil usodi. Zdelo se mu je, da kar leti. Nazadnje se je jelen ustavil pred skalno steno in krojača nežno spustil na tla. Krojač je bil bolj mrtev kakor živ in je potreboval precej časa, da je prišel k sebi. Ko si je nekoliko opomogel, je jelen, ki je ostal ob njem, s tolikšno silo udaril z rogovjem ob vrata v skali, da so se odprla. Iz njih so švignili plameni, za njimi pa se je dvignil gost oblak pare, ki je jelena skril njegovim očem. Krojač ni vedel, kaj naj stori in kam naj se obrne, da bi iz te pustinje spet prišel med ljudi. Medtem ko je tako stal in omahoval, se je iz skale zaslišal glas, ki mu je zaklical: »Vstopi brez strahu, nič hudega se ti ne bo zgodilo.« Obotavljal se je, vendar ga je gnala neka skrivna sila, zato je ubogal glas in skozi železna vrata stopil v veliko, prostorno dvorano. Njen strop, stene in tla so bili iz bleščeče zbrušenih kvadratnih kamnov, v vsakega pa so bila vklesana njemu neznana znamenja. Vse si je z občudovanjem ogledoval in se ravno nameraval vrniti ven, ko je znova zaslišal glas, ki mu je rekel: »Stopi na kamen sredi dvorane in čaka te velika sreča.«

Njegov pogum je že toliko zrasel, da je ubogal ukaz. Kamen se je pod njegovimi nogami začel ugrezati in se počasi spuščal v globino. Ko je spet obstal in se je krojač ozrl okoli sebe, je bil v dvorani, prav tako veliki kakor prejšnja. Tu pa je bilo še več stvari, vrednih ogleda in občudovanja. V stene so bile vklesane niše, v katerih so stale posode iz prozornega stekla, napolnjene z obarvanim špiritom ali modrikastim dimom. Na tleh dvorane sta druga nasproti drugi stali dve veliki stekleni skrinji, ki sta takoj vzbudili njegovo radovednost. Ko je stopil k prvi, je v njej zagledal lepo poslopje, podobno gradu, obdano z gospodarskimi poslopji, hlevi in skednji ter množico drugih ljubkih reči. Vse je bilo majhno, vendar nadvse skrbno in lično izdelano, kakor da bi to spretna roka izrezljala z največjo natančnostjo.

Še bi si ogledoval te nenavadne reči, ko se ne bi znova oglasil glas. Velel mu je, naj se obrne in pogleda v drugo stekleno skrinjo. Kako se je šele začudil, ko je v njej zagledal prelepo dekle! Ležala je, kakor da spi, ovita v dolge svetle lase kakor v dragocen plašč. Oči je imela tesno zaprte, toda živa barva njenega obraza in trak, ki se je ob njenem dihanju premikal sem ter tja, sta jasno kazala, da je živa. Krojač je z razbijajočim srcem gledal lepotico, ko je nenadoma odprla oči in ob pogledu nanj vzdrhtela od radostnega presenečenja. »Pravična nebesa,« je vzkliknila, »moja rešitev se bliža! Hitro, hitro, pomagaj mi iz ječe! Če odmakneš zapah na tej stekleni krsti, bom rešena.« Krojač je brez obotavljanja ubogal. Dekle je takoj dvignilo stekleni pokrov, stopilo iz krste in pohitelo v kot dvorane, kjer se je zavilo v širok plašč. Nato je sedlo na kamen in mladeniča povabilo k sebi. Prijazno ga je poljubilo na usta in reklo: »Moj dolgo pričakovani rešitelj, dobrotljiva nebesa so me privedla k tebi in naredila konec mojemu trpljenju. Še isti dan, ko se moje trpljenje konča, naj se začne tvoja sreča. Nebesa so te izbrala za mojega moža in ob moji ljubezni, obdarjen z vsemi zemeljskimi dobrinami, boš živel v nemoteni radosti. Sedi in prisluhni pripovedi o moji usodi.

Hči bogatega grofa sem. Starši so mi umrli, ko sem bila še prav mlada, in so me v svoji oporoki zaupali starejšemu bratu, pri katerem sem odraščala. Tako nežno sva se imela rada in tako skladna sva bila v svojih mislih in nagnjenjih, da sva sklenila, da se ne bova nikoli poročila, temveč bova ostala skupaj do konca življenja. V naši hiši ni nikoli manjkalo družbe. Sosedje in prijatelji so naju pogosto obiskovali in vse sva nadvse gostoljubno sprejemala. Tako je nekega večera tudi tujec prijezdil v najin grad in prosil za prenočišče, češ da ne more več priti do naslednjega kraja. Z ustrežljivo vljudnostjo sva mu izpolnila prošnjo in med večerjo naju je prav prijetno zabaval s pogovorom in zgodbami, ki jih je vpletal vanj. Bratu je bil tako všeč, da ga je prosil, naj ostane pri naju nekaj dni, in tujec je po krajšem obotavljanju privolil. Šele pozno ponoči smo vstali od mize. Tujcu so pokazali sobo, jaz pa sem utrujena pohitela, da bi se ulegla v mehko pernico. Komaj sem nekoliko zadremala, so me prebudili zvoki nežne in ljubke glasbe. Ker nisem mogla razumeti, od kod prihajajo, sem hotela poklicati svojo sobarico, ki je spala v sosednji sobi, toda osupla sem ugotovila, da mi je neznana sila vzela dar govora, kakor da bi mi mora ležala na prsih, in nisem mogla spraviti iz sebe niti glasu. Tedaj sem v soju nočne svetilke zagledala tujca, ki je vstopil v mojo sobo, čeprav so bila oboja vrata trdno zaklenjena. Približal se mi je in rekel, da je s čarobnimi močmi, ki so mu na voljo, priklical ljubko glasbo, da bi me prebudil, zdaj pa je sam prodrl skozi vse ključavnice, da bi mi ponudil srce in roko. Toda njegove čarovniške umetnije so se mi tako upirale, da ga nisem imela za vrednega odgovora. Nekaj časa je nepremično stal, verjetno v upanju, da se bom odločila njemu v prid. Ker pa sem še naprej molčala, je jezno izjavil, da se bo maščeval in našel način, kako kaznovati mojo prevzetnost, nato pa je zapustil sobo. Noč sem preživela v hudem nemiru in šele proti jutru zaspala. Ko sem se zbudila, sem pohitela k bratu, da bi mu povedala, kaj se je zgodilo, vendar ga nisem našla v njegovi sobi. Sluga mi je povedal, da je ob svitu s tujcem odjezdil na lov.

Takoj sem zaslutila nesrečo. Hitro sem se oblekla, ukazala osedlati svojega jezdnega konja in v spremstvu enega samega služabnika v polnem diru odjahala proti gozdu. Služabnik je s konjem padel, in ker si je konj zlomil nogo, mi ni mogel slediti. Ne da bi se ustavila, sem nadaljevala pot in že čez nekaj minut zagledala tujca, ki mi je prihajal naproti z lepim jelenom na povodcu. Vprašala sem ga, kje je pustil mojega brata in kako je prišel do tega jelena, iz čigar velikih oči sem videla teči solze. Namesto odgovora se je glasno zasmejal. To me je tako razjezilo, da sem potegnila pištolo in ustrelila proti pošasti, toda krogla se je odbila od njegovih prsi in zadela mojega konja v glavo. Zgrmela sem na tla, tujec pa je zamrmral nekaj besed, ki so mi vzele zavest.

Ko sem spet prišla k sebi, sem se znašla v tej podzemni grobnici, v stekleni krsti. Čarovnik se je še enkrat prikazal in mi povedal, da je mojega brata spremenil v jelena, moj grad z vsem, kar sodi k njemu, pomanjšal in zaprl v drugo stekleno skrinjo, moje ljudi pa spremenil v dim in jih uročene zaprl v steklenice. Če bi zdaj privolila v njegovo željo, bi zlahka vse povrnil v prejšnje stanje. Samo posode bi moral odpreti, pa bi se vsemu vrnila naravna podoba. Tudi tokrat mu nisem odgovorila. Izginil je in me pustil ležati v ječi, kjer me je prevzel globok spanec. Med podobami, ki so mi šle skozi dušo, je bila tudi tolažilna podoba mladeniča, ki je prišel in me osvobodil. In ko danes odprem oči, zagledam tebe in vidim, da so se mi sanje uresničile. Pomagaj mi izpolniti še vse drugo, kar se je zgodilo v tistem videnju. Najprej morava stekleno skrinjo, v kateri je moj grad, dvigniti na tisti široki kamen.«

Brž ko sta kamen obtežila, se je skupaj z gospodično in mladeničem dvignil ter se skozi odprtino v stropu povzpel v zgornjo dvorano, od koder sta zlahka prišla na prosto. Tam je gospodična odprla pokrov in čudovito je bilo gledati, kako so se grad, hiše in domačije raztezali ter z največjo naglico rasli do svoje naravne velikosti. Nato sta se vrnila v podzemno votlino in dala s kamnom dvigniti steklene posode, polne dima. Komaj je gospodična odprla steklenice, že je iz njih planil modri dim in se spremenil v žive ljudi, v katerih je prepoznala svoje služabnike in druge domače. Njeno veselje je bilo še večje, ko je iz gozda v človeški podobi prišel njen brat, ki je v biku ubil čarovnika. In še istega dne je gospodična, zvesta svoji obljubi, pred oltarjem podala roko srečnemu krojaču.