Prevod

Neki revež je imel dvanajst otrok in je moral delati noč in dan, da jim je lahko dajal vsaj kruh. Ko pa je prišel na svet trinajsti, v svoji stiski ni vedel več, kaj naj stori. Stekel je na veliko cesto in sklenil, da bo prvega, ki ga sreča, prosil za botra. Prvi, ki mu je prišel naproti, je bil ljubi Bog. Ta je že vedel, kaj mu leži na srcu, in mu je rekel: "Ubogi človek, smiliš se mi. Jaz bom tvojemu otroku za botra, skrbel bom zanj in ga osrečil na zemlji." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem ljubi Bog." – "Potem te nočem za botra," je rekel mož, "bogatemu daješ, revnega pa puščaš stradati." Tako je govoril, ker ni vedel, kako modro Bog deli bogastvo in revščino. Obrnil se je torej od Gospoda in šel naprej. Tedaj je stopil k njemu hudič in rekel: "Kaj iščeš? Če me vzameš za botra svojemu otroku, mu bom dal zlata na pretek in povrhu še vse užitke tega sveta." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem hudič." – "Potem te nočem za botra," je rekel mož, "ljudi goljufaš in zapeljuješ." Šel je naprej in tedaj mu je na koščenih nogah prikorakala naproti smrt ter rekla: "Vzemi mene za botro." Mož je vprašal: "Kdo si?" – "Jaz sem smrt, ki vse izenači." Tedaj je mož rekel: "Ti si prava, saj brez razlike jemlješ bogatega in revnega. Ti boš botra mojemu otroku." Smrt je odgovorila: "Tvojega otroka bom naredila bogatega in slavnega, kajti kdor ima mene za prijateljico, mu ne more spodleteti." Mož je rekel: "Prihodnjo nedeljo bo krst, pridi ob pravem času." Smrt je prišla, kakor je obljubila, in bila pri krstu botra, kot se spodobi.

Ko je deček odrasel, je nekega dne prišla njegova botra in mu velevala, naj gre z njo. Odpeljala ga je v gozd, mu pokazala zel, ki je tam rasla, in rekla: "Zdaj boš dobil svoje botrsko darilo. Naredila te bom za slavnega zdravnika. Kadar te bodo poklicali k bolniku, se ti bom vsakokrat prikazala: če bom stala pri njegovem vzglavju, lahko brez strahu rečeš, da ga boš ozdravil, in če mu daš te zeli, bo okreval. Če pa bom stala pri njegovih nogah, je moj in moraš reči, da je vsa pomoč zaman ter da ga noben zdravnik na svetu ne more rešiti. Toda varuj se, da ne bi zeli uporabil proti moji volji, saj bi se ti lahko slabo godilo!"

Ni minilo dolgo, ko je mladenič postal najslavnejši zdravnik na vsem svetu. "Bolnika mora samo pogledati, pa že ve, kako je z njim, ali bo ozdravel ali pa bo moral umreti," so govorili o njem. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, ga vodili k bolnikom in mu dajali toliko zlata, da je kmalu obogatel. Tedaj se je zgodilo, da je zbolel kralj. Poklicali so zdravnika, da bi povedal, ali lahko ozdravi. Ko pa je stopil k postelji, je smrt stala pri bolnikovih nogah in zanj ni bilo več zdravila. "Ko bi le lahko enkrat ukanil smrt," si je mislil zdravnik. "Seveda mi bo zamerila, a ker sem njen krščenec, bo nemara zamižala na eno oko. Poskusil bom." Prijel je torej bolnika in ga obrnil v postelji, tako da je smrt zdaj stala pri njegovem vzglavju. Nato mu je dal zeli in kralj si je opomogel ter spet ozdravel. Smrt pa je prišla k zdravniku z jeznim, mračnim obrazom, mu požugala s prstom in rekla: "Potegnil si me za nos. Tokrat ti bom odpustila, ker si moj krščenec, toda če si kaj takega drzneš še enkrat, bo šlo za tvojo glavo in bom odpeljala kar tebe."

Kmalu zatem je hudo zbolela kraljeva hči. Bila je njegov edini otrok in kralj je noč in dan jokal, da so mu oči že pešale, ter dal razglasiti, da bo tisti, ki jo reši smrti, postal njen mož in podedoval krono. Ko je zdravnik prišel k bolničini postelji, je zagledal smrt pri njenih nogah. Moral bi se spomniti botrinega svarila, toda velika lepota kraljeve hčere in sreča, da bi postal njen mož, sta ga tako prevzeli, da je vse pomisleke vrgel v veter. Ni videl, da ga smrt jezno gleda, dviga roko in mu grozi s koščeno pestjo. Dvignil je bolnico in ji položil glavo tja, kjer je prej imela noge. Nato ji je dal zeli in življenje se je nemudoma spet prebudilo v njej.

Ko je smrt videla, da jo je že drugič ogoljufal za tisto, kar ji pripada, je z dolgimi koraki stopila k zdravniku in rekla: "Konec je s teboj, zdaj si ti na vrsti." S svojo ledeno roko ga je tako trdno zgrabila, da se ji ni mogel upreti, in ga odpeljala v podzemno votlino. Tam je videl na tisoče in tisoče sveč, ki so gorele v nepreglednih vrstah; nekatere so bile velike, druge na pol dogorele, tretje majhne. Vsak trenutek so nekatere ugasnile in druge zagorele, tako da so se plamenčki nenehno menjavali. "Vidiš," je rekla smrt, "to so sveče človeških življenj. Velike pripadajo otrokom, na pol dogorele zakoncem v najboljših letih, majhne pa starcem. Toda tudi otroci in mladi ljudje imajo pogosto le majhno svečko." – "Pokaži mi svečo mojega življenja," je rekel zdravnik, prepričan, da je še precej velika. Smrt je pokazala na kratek ostanek sveče, ki je bil tik pred tem, da ugasne, in rekla: "Vidiš, tam je." – "Ah, ljuba botra," je rekel prestrašeni zdravnik, "prižgite mi novo, storite mi to uslugo, da bom lahko postal kralj in mož lepe kraljeve hčere." – "Ne morem," je odgovorila smrt, "najprej mora ena ugasniti, preden se prižge nova." – "Pa postavite staro na novo, da bo ta takoj gorela naprej, ko bo stara dogorela," je prosil zdravnik. Smrt se je pretvarjala, da mu hoče izpolniti željo, in je segla po novi, veliki sveči. Ker pa se mu je hotela maščevati, je pri prestavljanju nalašč naredila napako, tako da se je košček sveče prevrnil in ugasnil. Zdravnik se je pri priči zgrudil na tla in zdaj še sam padel smrti v roke.