Prevod

Nekoč je drobna starka pometala svojo sobo in v kotu našla svetel srebrn šiling. »No, pa ga imam!« je rekla. »Zdaj si lahko kupim prašička, ki si ga že tako dolgo želim.«

Na hitro je pometla do konca, si nadela avbo in ogrnila šal ter se odpravila na trg po prašička. S seboj je vzela pločevinasto vedro, da bi lahko po poti nabrala robide.

Grmi so se kar šibili od robid, zato je vedro kmalu napolnila, potem pa je bila v hipu na trgu. Sprva ni mogla najti prašička po svojem okusu. Nekateri so bili premajhni, drugi preveliki; nekateri predebeli, drugi presuhi. Nazadnje pa je le našla ravno pravega: bil je okrogel in rožnat, imel je eno črno uho in najbolj zavit repek na vsem trgu. Zanj je plačala natanko en šiling, mu okrog zadnje noge privezala vrv in se z njim odpravila domov. Gnala ga je pred seboj, na roki pa nosila vedro robid.

Sprva je šlo vse lepo in prav. Prašiček je mirno stopical naprej, sonce je sijalo, ptice so pele in beli oblački so plavali po nebu. Kmalu pa sta prišla do stopničk, ki so vodile čez ograjo, in prašiček ni hotel čeznje. Ograje ni bilo mogoče obiti in domov se ni dalo priti drugače kakor čez te stopničke.

»Le pojdi, prašiček,« je rekla starka in potresla vrv. A prašiček ni hotel naprej. Starka ga je skušala gnati, pa ni šel; potem ga je skušala voditi, nato ga je pregovarjala in mu prigovarjala, a čez stopničke nikakor ni hotel.

Nazadnje je starka povsem izgubila potrpljenje z njim. Zagledala je psa, ki je pritekel po cesti, in ga poklicala. »Sem! Sem, pridni pes! Pridi in ugrizni prašička, saj ga ne morem pripraviti do tega, da bi šel čez stopničke, in tako ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

Pes se je ustavil, pogledal njo in nato še prašička, vendar ga ni hotel ugrizniti. Nedaleč stran je na cesti ležala palica in starka jo je poklicala; zdaj je bila že pošteno jezna. »Palica, palica, natepi psa! Pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in tako ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A palica ni hotela. Mirno je ležala na cesti, kakor da je starka sploh ne bi ogovorila. Na polju je gorel ogenj in starka mu je zaklicala: »Ogenj, ogenj, sežgi palico! Palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in tako ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A ogenj ni hotel. Tedaj je starka zaklicala bližnjemu potoku: »Voda, voda, pogasi ogenj! Ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A potok ni hotel. Na polju je zagledala vola. »Vol, vol,« je zaklicala, »popij vodo! Voda noče pogasiti ognja, ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A vol ni hotel. Zagledala je mesarja, ki je prijezdil po cesti, in mu zaklicala: »Mesar, mesar, zakolji vola! Vol noče popiti vode, voda noče pogasiti ognja, ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A mesar ni hotel. Okrog ograje je bila ovita vrv. »Vrv, vrv,« je zaklicala, »obesi mesarja! Mesar noče zaklati vola, vol noče popiti vode, voda noče pogasiti ognja, ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A vrv ni hotela. Nato je poklicala podgano, ki je živela v luknji pod stopničkami: »Podgana, podgana, pregrizni vrv! Vrv noče obesiti mesarja, mesar noče zaklati vola, vol noče popiti vode, voda noče pogasiti ognja, ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička, prašiček noče čez stopničke in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

A podgana ni hotela. Na stebru ob vratih je sedela mačka. »Muca, muca, ujemi podgano!« je zaklicala starka. »Podgana noče pregrizniti vrvi, vrv noče obesiti mesarja, mesar noče zaklati vola, vol noče popiti vode, voda noče pogasiti ognja, ogenj noče sežgati palice, palica noče natepsti psa, pes noče ugrizniti prašička in ne bom prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

»Ne,« je odgovorila muca, »prav udobno mi je tukaj. Zakaj bi se premaknila samo zato, da bi ustregla tebi? Če pa pripraviš rdečo kravo do tega, da ti zame da krožniček mleka, bom ujela podgano.«

Drobna starka je zato privezala prašička k stopničkam, nato pa preplezala ograjo in stopila na polje, kjer je stala rdeča krava. »Prosim, dobra krava, daj mi krožniček mleka za muco,« je rekla, »da bo muca ujela podgano, ki noče pregrizniti vrvi, ki noče obesiti mesarja, ki noče zaklati vola, ki noče popiti vode, ki noče pogasiti ognja, ki noče sežgati palice, ki noče natepsti psa, ki noče ugrizniti prašička, ki noče čez stopničke, da bom lahko prišla domov pred polnočjo s svojim vedrom lepih zrelih robid.«

Krava je rekla: »Če greš tja čez, kjer delajo senoseki, in mi prineseš šop sena, da se najem, ti bom dala mleko.«

Drobna starka je šla k senosekom in rekla: »Prosim, dobri, prijazni senoseki, dajte mi šop sena za kravo, da mi bo dala malo mleka za mačko.«

Senosekom je bilo zelo vroče in bili so žejni, zato so rekli: »Prav; če greš do potoka in nam prineseš vedro vode, ti bomo dali seno.«

Drobna starka je zato zelo previdno stresla robide na tla, nato pa pohitela k potoku in senosekom prinesla vedro sveže, hladne vode.

Senoseki so se dodobra napili, potem pa drobni starki dali toliko sena, kolikor ga je hotela. Robide je spravila nazaj v vedro in s senom pohitela h kravi.

Krava ji je v zameno za seno z veseljem dala krožniček mleka. Starka je mleko odnesla mački, in medtem ko ga je muca pila, je odvezala vrv, s katero je bil prašiček privezan k stopničkam.

Muca je popila mleko in polizala še zadnjo kapljico, nato pa skočila dol k stopničkam in začela loviti podgano. Podgana je od strahu zacvilila in začela gristi vrv.

Vrv je začela obešati mesarja, mesar je začel klati vola, vol je začel piti vodo, voda je začela gasiti ogenj, ogenj je začel žgati palico, palica je začela tepsti psa, pes je začel gristi prašička, prašiček pa je zacvilil na vse grlo, se skobacal čez stopničke in jo ubral proti domu tako hitro, da ga je drobna starka komaj dohajala.

V hipu sta bila doma; še poldne ni bilo. Drobna starka si je za kosilo privoščila robide, tiste, ki so ostale, pa je dala prašičku.