Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel tri sinove. Vse tri je tako nežno ljubil, da mu je bil vsak ljubši od drugih dveh. Tako zelo jih je imel rad, da se ni mogel odločiti, kateremu naj zapusti kraljestvo. Dolgo je premišljeval, nato pa je poklical svojega modrega starega svetovalca in ga prosil za nasvet.

»Vaše veličanstvo,« je rekel svetovalec, »vse tri kraljeviče imate enako radi, zato vam svetujem, da kraljestvo zapustite tistemu, ki vas ima najrajši.«

»Toda ne vem, kateri me ima najrajši,« je rekel kralj. »Potem jim naložite tri naloge. Tisti, ki jih bo najbolje opravil in se najbolj potrudil, da bi vam ustregel, vas gotovo najbolj ljubi.«

Ta nasvet je bil kralju všeč, zato je dal poklicati svoje tri sinove in jim povedal, kaj je sklenil. »Zelo si želim,« je dejal, »majhnega psička, ki bi me razveseljeval. Dajem vam leto dni, da mi poiščete najmanjšega in najlepšega psička na svetu. Kdor mi bo prinesel takšnega psička, bo dobil tretjino mojega kraljestva.«

Brž ko so kraljeviči to slišali, so komaj čakali, da se odpravijo iskat takšnega psička. Starejša brata sta bila prepričana, da ga bo našel eden od njiju, saj o najmlajšem bratu nista imela posebno dobrega mnenja. Vsak je odjezdil v veliko mesto in tam obiskal najboljše trgovce s psi. Najstarejši sin je kupil belega psička, ki ni bil večji od majhnega mucka in je bil nadvse lep in igriv. Drugi sin je kupil rjavega psička, tako majhnega, da se je lahko zvil na njegovi dlani. Oba sta bila zadovoljna s svojo izbiro in sta odjezdila domov, ne da bi iskala naprej.

Kralj je bil navdušen nad psičkoma, ki sta mu ju prinesla, in sinova sta želela, naj takoj odloči, kateri si zasluži kraljestvo, toda kralj tega ni hotel storiti. »Ne, ne,« je rekel, »počakati moramo, da pride vajin brat. Težko bo našel psička, ki bi bil tako lep kakor ta dva, a vendar je prav, da počakamo, dokler se ne vrne ali dokler ne mine leto dni.«

Medtem je najmlajši kraljevič jezdil naprej in naprej, veliko dlje kakor njegova brata. Povsod je spraševal po psih in pripeljali so mu jih na stotine: velike in majhne, debele in suhe, črne in bele, sive, rjave in rumene. Toda nobeden ni bil takšen, kakršnega si je kraljevič želel.

Naposled je nekega dne prišel v globok gozd. Razbesnela se je nevihta; kraljevič je bil od dežja premočen do kože in ves blaten. Pred seboj je zagledal luč, ki je sijala med drevesi, in odjezdil proti njej. Upal je, da bo tam našel zavetje za čez noč.

Kako se je začudil, ko se je približal luči in videl, da prihaja iz veličastne palače, zgrajene tu v globokem gozdu, daleč od vseh mest. Kraljevič je potrkal na vrata in ta so se takoj odprla pred njim. Vstopil je in se ozrl naokrog, vendar ni videl nikogar, čeprav so nevidne roke za njim zaprle vrata. Nevidna roka ga je prijela za njegovo in ga skozi več sob popeljala v lepo izbo, ki je bila očitno pripravljena zanj. Slekli so mu mokra in blatna oblačila ter ga oblekli v belo in srebrno opravo; a ves ta čas ni videl nikogar.

Nato so ga odpeljali v slavnostno dvorano, kjer je bila pripravljena imenitna pojedina. Ko je kraljevič stal tam in se razgledoval, so nenadoma zadonele trobente; vrata nasproti njega so se na stežaj odprla in v dvorano je vstopil nenavaden sprevod. Prva je po zadnjih nogah prikorakala majhna in zelo lepa bela mačka. Oblečena je bila v črno, nosila je dolgo črno tančico in krono iz ebenovine. Za njo so prihajale druge mačke. Nekatere so bile oblečene kakor dvorne dame, druge kakor dvorjani, tretje kakor trobentači.

Bela mačka je stopila h kraljeviču in mu zaželela dobrodošlico. »Videla sem vas, ko ste jezdili skozi gozd,« je rekla, »in ta pojedina je pripravljena za vas. Pridite, kraljevič, sediva za mizo in jejva.«

Mačka je nato sedla na čelo mize in pomignila kraljeviču, naj sede poleg nje. Nevidne roke so jima takoj postregle z najizbranejšo in najokusnejšo hrano. Mačka je jedla z nežnimi, uglajenimi gibi in kraljevič je opazil, da se ni dotaknila ničesar razen nenavadno pripravljenih ptičev in malo smetane.

Sam je bil lačen in je pokusil vse jedi, Bela mačka pa se je medtem z njim pogovarjala tako pametno in duhovito, da je bil nad njo očaran.

Po večerji se je Bela mačka poslovila od njega in nevidne roke so ga popeljale v razkošno spalnico, kjer je preživel noč. Ko se je naslednje jutro prebudil, je našel pripravljeno zeleno lovsko obleko, visoke jahalne škornje in klobuk s perjanico. Nevidne roke so ga oblekle, nato pa so mu postregle v zajtrkovalnici, okrašeni s satenastimi zavesami, izvezenimi z zlatom.

Ko je pojedel, se je kraljevič odpravil iskat Belo mačko. Našel jo je na dvorišču. S svojimi spremljevalkami in nekaj mački, oblečenimi v lovce, se je ravno pripravljala na lov. Povabila je kraljeviča, naj gre z njimi, in z veseljem je sprejel vabilo.

Pred stopnice palače so pripeljali trop opic, vse osedlane in obrzdane. Kraljevič je začudeno gledal, kako je Bela mačka skočila na hrbet največji in najlepši opici. Tudi druge mačke so zajahale svoje opice, ker pa je bil kraljevič prevelik, da bi jezdil na opici, so mu pripeljali velikega lesenega konja na kolesih. To se mu je zdelo tako smešno, da je že hotel odkloniti, toda Bela mačka ga je tako vljudno povabila nanj, da ga je bilo sram reči ne. Skočil je na hrbet lesenega konja in takoj začutil, kako se ta pod njim premika in oživlja, kakor da bi bil živ. Mačji lovci so zatrobili v rogove in lovska druščina se je odpravila. Bela mačka in kraljevič sta jezdila na čelu, kraljevič pa je ugotovil, da se leseni konj kotali tako gladko in hitro, da si prijetnejše ježe ne bi mogel želeti.

Ves dan so lovili po gozdu, zvečer pa je bila v palači spet velika pojedina, tokrat z glasbo in plesom. Plesalo je šest velikih črnih mačkov v oblačilih, posutih z bleščicami, njihovi skoki, poskoki in obrati pa so bili čudoviti. Kraljevič se še nikoli v življenju ni tako dobro zabaval.

Dan za dnem je mineval, kraljevič pa je še vedno ostajal v palači Bele mačke. Tam je bil tako srečen, da je povsem pozabil na očeta in na kraljestvo, ki si ga je upal pridobiti. Do konca leta so manjkali le še trije dnevi, ko se je nenadoma spomnil svojega opravka. Obšla ga je groza, saj je bilo zdaj prepozno, da bi iskal majhnega psička, in bal se je, da je izgubil vsako možnost, da bi dobil kraljestvo.

Toda Bela mačka je opazila njegovo stisko. »Ne obupujte, kraljevič,« je rekla. »Vem, zaradi kakšne naloge ste prišli sem, in pripravljena sem vam pomagati.« Nato mu je izročila želod. »Tukaj,« je rekla, »vzemite ga in v njem boste našli, kar iščete.«

Kraljevič je pomislil, da se mačka norčuje iz njega, toda velevala mu je, naj prisloni želod k ušesu in posluša. Ko je to storil, je iz želoda zaslišal lajež, tako tenak in tih kakor mišje cviljenje.

»Ne odprite ga, dokler ne pridete domov,« je rekla Bela mačka. »Ko bo vaš oče videl, kaj je v njem, bo vedel, da si prav vi zaslužite kraljestvo.«

Kraljevič se je mački zahvalil, zajahal svojega konja, ki so ga pripeljali iz hleva, in odjezdil domov. Tik preden je prispel do očetove palače, je od nekega berača kupil grdega psa in ga vzel s seboj.

Ko je vstopil v palačo, se je takoj napotil v dvorano, kjer je oče sedel na prestolu, ob njem pa njegova starejša sinova. Ko sta kraljeviča zagledala najmlajšega brata, ki je prišel na dvor z grdim psom za petami, sta se glasno in porogljivo zasmejala. Zdaj sta bila povsem prepričana, da bo kraljestvo pripadlo njima.

Kralj je bil silno užaljen. Z mladim kraljevičem je spregovoril osorno. »Zakaj vodiš na moj dvor tako grdo ščene?« ga je vprašal. »Ali tako malo spoštuješ moje želje, da mi prineseš takšnega psa?«

Kraljevič pa je krotko odgovoril: »Dragi oče, potrpite za trenutek in morda vam bom lahko ponudil nekaj, kar vam bo bolj všeč.« Nato je izvlekel želod in ga odprl. V njem je bila drobcena satenasta blazinica, na njej pa je ležal tako majhen in tako ljubek psiček, da je kralj ostrmel od začudenja. Komaj je verjel svojim očem.

»Resnično si zaslužiš, da bi ti pri priči izročil kraljestvo,« je vzkliknil, »toda obljubil sem, da bodo tri preizkušnje, preden ga dam kateremu od vas.«

Kralj je nato kraljevičem povedal, da želi kos muslina, tako finega in tankega, da bi ga bilo mogoče potegniti skozi šivankino uho. Kdor se bo najbolje odrezal, bo dobil vsaj del kraljestva.

Trije kraljeviči so se takoj odpravili po novem opravku. Starejša brata sta kakor prej poiskala trgovce v velikih mestih, najmlajši kraljevič pa je odjezdil naravnost v grad Bele mačke.

Mačka ga je prijazno sprejela. »Vem, kaj se zahteva od vas,« je rekla. »Ne belite si glave s tem. Ostanite tu pri meni, in ko pride pravi čas, boste dobili, kar potrebujete.«

Tako je kraljevič ostal v palači Bele mačke leto dni brez treh dni in čas mu je mineval še prijetneje kakor prej. Ob koncu tega časa mu je Bela mačka dala oreh. »Vzemite ga,« je rekla, »in ga ne odprite, dokler ne boste spet doma. V njem boste našli, kar si želite.«

Kraljevič je vzel oreh in odjezdil. Ko je prispel na dvor, sta bila brata že tam. Vsak je prinesel kos muslina, tako finega, da ga je bilo mogoče potegniti skozi uho igle za krpanje, skozi uho igle za batist pa ga nista mogla spraviti.

Nato je tretji kraljevič vzel iz žepa oreh in ga strl. Pričakoval je, da bo v njem zagledal kos muslina, namesto tega pa je našel le lešnik. Strl je lešnik in v njem je bila češnjeva koščica. Strl je češnjevo koščico in v njej je bilo pšenično zrno. Kraljevič se je začel bati, da ga je Bela mačka prevarala in da bo izgubil kraljestvo. Brata pa sta se glasno smejala in se norčevala iz njega.

»Kakšne norčije zganjaš z nami?« sta ga vprašala. »Če imaš muslin, nam ga pokaži, če ga nimaš, pa priznaj očetu, da ti ni uspelo.«

Kraljevič jima ni odgovoril, temveč je strl pšenično zrno, v njem pa je bilo proseno zrno. Srce mu je upadlo. Vendar je strl še proseno zrno in v njem je bil kos muslina, ki mu ga je obljubila mačka. Razgrnil ga je in blaga je bilo vatle in vatle, vsega tako finega kakor pajčevina. Takšne tkanine še nihče ni videl. Kralj jo je gledal, se čudil in jo občudoval. Muslin je bil tako fin, da ga je bilo mogoče potegniti ne le skozi uho igle za krpanje, temveč tudi skozi uho igle za batist.

»To je čudovita tkanina,« je kralj rekel mlademu kraljeviču. »Res si spet zaslužil kraljestvo, toda preden ga lahko komu izročim, je treba opraviti še eno nalogo. Želim, da mi pripeljete najlepšo kraljično na svetu. Kdor bo to storil, bo dobil vsaj polovico kraljestva.«

Ko sta starejša brata to slišala, se jima je mudilo na pot. Najmlajši brat je očetu že prinesel najmanjšega in najlepšega psička na svetu ter najfinejši kos muslina, toda z nekaj sreče bi mu eden od njiju še vedno lahko pripeljal najlepšo kraljično. Odpotovala sta v daljna kraljestva, kjer so živele kraljične, ki so slovele po svoji lepoti; najmlajši kraljevič pa ni odjezdil nikamor drugam kakor v palačo Bele mačke.

Mačka ga je sprejela še prijazneje kakor prej. »Vem, kaj ste prišli iskat,« je rekla. »Ta naloga ni tako lahka kakor prejšnji. A nikar ne obupujte. Ko pride pravi čas, vam bom pomagala.«

Dnevi so v gradu Bele mačke spet prijetno minevali in kraljevič je z veseljem ostajal tam. Bil je tako srečen, da je minilo skoraj celo leto, do konca je manjkal le še en dan, preden se je spet zamislil nad svojo nalogo. Nekega jutra se je prebudil in se spomnil, da mora biti naslednji dan v kraljevi palači z najlepšo kraljično na svetu, če hoče dobiti kraljestvo. »Gorje, gorje!« je vzkliknil. »Kraljestvo je zame gotovo izgubljeno. Nimam več časa, da bi iskal kraljično, poleg tega pa je do palače tri dni ježe. Preden prispem tja, bo kraljestvo gotovo že razdeljeno med moja brata.«

»Ali vam nisem obljubila, da vam bom pomagala?« je vprašala mačka. »Zakaj se vznemirjate? Če boste storili natanko tako, kakor vam rečem, bo kraljestvo vaše; pa ne le to kraljestvo, temveč tudi druga.«

Nato je mačka kraljeviču rekla, naj izvleče meč in ji odseka glavo, toda kraljevič tega ni hotel storiti. Že ob sami misli na to ga je obšla groza.

Bela mačka je začela bridko jokati. »Česa vse nisem storila za vas!« je vzkliknila. »Vi pa še te ene stvari nočete storiti zame.« Tako bridko je jokala in tožila, da je kraljevič nazadnje ni mogel več zavračati. Izvlekel je meč, da bi mački odsekal glavo, obenem pa zaprl oči, da mu ne bi bilo treba gledati tega krutega dejanja.

Ko je spet odprl oči, se je silno začudil: pred njim ni bilo več mačke, temveč prelepa kraljična, ki se mu je smehljala. Takšne lepote ni videl še nikoli.

»Kraljevič,« je rekla kraljična, »rešili ste me krute usode. Ko sem bila še dojenčica, so me vile odnesle k sebi in pri njih sem živela kakor njihova hči, dokler nisem odrasla. Tedaj sem jih razjezila, ker se nisem hotela poročiti z zelo bogatim in grdim pritlikavcem, ki je bil njihov prijatelj. Mene in vse moje spremljevalce so zato spremenile v mačke in v tej podobi smo morali živeti, dokler mi kak mlad kraljevič dobrega srca ne bi odsekal glave. Vi ste to storili in zdaj smo spet vsi dobili svojo pravo podobo. To mi pove, da so mi vile odpustile in mi bodo vrnile kraljestvi, ki mi po pravici pripadata.«

Kraljična, ki ni bila več mačka, je nato ukazala, naj pred vrata pripeljejo lesenega konja. S kraljevičem sta ga zajahala in oddirjala tako hitro, da jima je veter žvižgal mimo ušes. Pot, za katero bi potrebovala tri dni, sta opravila v manj kot enem dnevu, in ko je kraljevič pripeljal kraljično na dvor, so morali vsi priznati, da si je zdaj res pošteno zaslužil kraljestvo. Tudi njegova brata sta pripeljala domov lepi kraljični, toda nobena se po lepoti ni mogla primerjati z nevesto najmlajšega kraljeviča; obljubila mu je namreč, da bo postala njegova žena.

Brž ko so pripravili svatovsko gostijo, sta se kraljična in mladi kraljevič poročila. Ker je kraljična že imela dve svoji kraljestvi, je prosila starega kralja, naj svoje kraljestvo razdeli med starejša sinova. Tako se je tudi zgodilo, starejša kraljeviča sta se poročila z lepoticama, ki sta ju pripeljala domov, in vsi so odtlej živeli v ljubezni in sreči.