Prevod

Krilo si moram sešiti iz sukna, ki od strahu drhti, z napisom, ki bo prosil: Usmili se, Gospod, ti! (Ljudska pesmica iz leta 1746.) V samostanu la Merced visi slika, ki prikazuje moža na konju (ne svetega Petra Nolaska, temveč perujskega kreola) sredi cerkve, obdanega z redovniki. Ker takšne slike gotovo niso naslikali kar tja v en dan, temveč v spomin na kak dogodek, sem se lotil poizvedovanja. In tu je izročilo, ki mi ga je o tem povedal neki redovnik.

I Don Juan de Andueza je bil razuzdanec in divji mladenič, da mu ni bilo para. V razvnema­nju poročenih žena in podžiganju mladenk mu nihče ni segel do kolen.

Vnet častilec svetega Rorra, zavetnika lenuhov in pijancev, je živel, kakor pravijo Francozi, au jour le jour, iz dneva v dan, in prav nič mu ni bilo mar ne za tisto zgoraj ne za tisto spodaj. Dokler je na zemlji našel dekleta, vino, karte, pretepe in veseljačenja, ni bilo pričakovati, da se bo poboljšal.

Petelinu brez spone je vsaka zemlja prizorišče. Osemindvajsetega oktobra 1746 je sedel v krčmi v Callau z drugimi svoje vrste in s pol ducata žensk istega kova, s samimi takšnimi ljudmi, da še hudiču ne bi vzbudili skomin. Popivanje je bilo v polnem razmahu in ob zvokih prehlajene kitare je ena od deklet s svojim ljubčkom plesala razuzdano sajuriano ali cueco, kakor ji pravimo danes. V pasu se je zvijala tako, da bi ji zavidala še kača, in skušala z usti, brez pomoči rok, s tal pobrati lonček žganja. Navzoči so medtem ploskali v taktu in peli:

Dvigni mi ga, María; dvigni mi ga, José; če mi ga ti ne dvigneš, si ga dvignem sam, kajne. Sango se nam žge! Saj se ne bo zažgal, ker pridejo valovi in ga pogasijo!

Ta bakanalija ni mogla biti bolj ostudna in plesalkini gibi ne bolj gnusno pohotni. To bi pohujšalo celo budingo. Če povem, da je bila to ena tistih zabav, ki jim pravijo veseljačenje z debelim kraguljčkom, si prihranim precej črnila.

Zamacueca ali mozamala je ples iz mojih krajev, ki se je rodil v Limi in se drugod nikakor ni mogel udomačiti. Da bi ga dobro odplesali, je nujna Limčanka z veliko iskrivosti in krepkosti. Odvisno od para, ki ga pleše, lahko seže v eno ali drugo skrajnost: bodisi je čudovito poduhovljen bodisi brezsramno čuten; nagovarja dušo ali čute. Vse je odvisno od plesalke.

Pripovedujejo, da je neki nadškof po naključju videl plesati mozamalo, se obrnil k spremljevalcu in vprašal: --Kako se imenuje ta ples?

--Zamacueca, presvetli gospod. --Slabo izbrano ime. Temu bi morali reči vstajenje mesa. II Na krovu vojne ladje San Fermín (zgrajene leta 1731 v ladjedelnici v Guayaquilu za osemdeset tisoč pesov) so pravkar odbili pol enajstih zvečer, ko sta strašen hrum in silovito tresenje tal prekinila veseljačenje. Ko je potres minil, se je ta sodrga, ne da bi se menila za to, kaj se je zgodilo v mestu, spet zbasala v beznico in nadaljevala rajanje.

Četrt ure pozneje je Juan de Andueza, ki je konja pustil pred vrati bordela, stopil ven, da bi iz torbe ob krznenem sedelnem pregrinjalu vzel cigare, in nezavedno pogledal proti morju. Prizor je bil tako grozljiv, da je v enem skoku sedel v sedlo, zbodel konja z ostrogami in odgalopiral, še prej pa zavpil svojim tovarišem v razvratu:

--Držite se, fantje, morje prestopa bregove in bo pogasilo sango! Morje se je namreč kakor gladiator, ki zbira moči, da bi s še večjim zagonom planil na nasprotnika, umaknilo dve milji od obale, velikanski peneči se val pa se je zagnal nad mesto.

Od sedem tisoč prebivalcev Callaa po poročilih markiza de Obanda, jezuita Lozana in učenega Llana Zapate ni doseglo števila dvesto enajst let, štetih od ustanovitve mesta z valovi.

Potres, ki je nastopil ob pol enajstih zvečer, ni v Limi povzročil nič manjšega opustošenja; od sedemdeset tisoč prebivalcev jih je namreč štiri tisoč ostalo pokopanih pod ruševinami stavb. »V treh minutah,« pravi eden od navedenih piscev, »se je v ruševine sesulo delo dvesto enajstih let, šteto od ustanovitve mesta.«

Čeprav cerkve niso ponujale varnega zavetja in so bile nekatere, denimo cerkev San Sebastián, porušene do tal, so odprli vrata glavnih cerkva, kjer so redovne skupnosti molile k Najvišjemu skupaj s prestrašenim ljudstvom, ki je iskalo zatočišče v Gospodovi hiši.

V Limi medtem še niso vedeli za strašno katastrofo v Callau, ko je po enajsti uri neki jezdec skozi porušen odsek obzidja v diru prigalopiral v mesto, prečkal Rastro de San Jacinto in ulico San Juan de Dios ter, ko je zagledal odprta vrata cerkve la Merced, planil vanjo in prijezdil skoraj do glavnega oltarja. S tem je nemalo prestrašil obupano ljudstvo in mercedarije, ki niso mogli najti opravičila za takšno skrunitev.

Ko so verniki ustavili ognjevito žival, je prestrašeni jezdec zdrsnil z nje, pokleknil pred predstojnika in zavpil: --Spoved! Spoved! Morje prestopa bregove!

Tako strašna novica se je po Limi razširila z bliskovito naglico in ljudje so se pognali proti San Cristóbalu in drugim bližnjim gričem.

Nobeno pero ne more opisati prizora tako brezmejnega obupa. Podkralj Manso de Velazco se je v tej bridki preizkušnji izkazal vrednega svojega položaja in vladar mu je priznal zasluge ter ga nagradil z naslovom grofa de Superunda.

III Juan de Andueza, razuzdanec, je povsem spremenil svoje življenje in oblekel habit brata laika reda la Merced; v njihovem samostanu je umrl na glasu svetosti.