Sončni ogenj v Sault Sainte Marie

Besedilo

Sončni ogenj v Sault Sainte Marie

Pater Marquette je avgusta 1670 v spremstvu Greysolona Du Lhuta prispel v Sault Sainte Marie, kjer so ga sprejeli dovolj prijazno, vendar so ga Čipevci posvarili, naj se od tam vrne, kajti Odžibvejci, ki so živeli onkraj, so bili znani po svoji sovražnosti do Evropejcev. Njihov poglavar Bela vidra se je namreč odločil, da se bo z vojno maščeval za to, da je njegov oče zapustil njegovo mater. Oče je bil Francoz. Marquette, ki ga je navdihovalo njegovo poslanstvo in sta ga prevevala mladostni zanos ter vera, ki ga je varno vodila skozi neštete nevarnosti in stiske, ni hotel spremeniti svojih načrtov; drznil si je celo zatrditi, da lahko ukroti ošabnega poglavarja in ga privede h križu. Ob zori sta s svojim neustrašnim spremljevalcem odrinila v bojnem kanuju, ko pa sta prispela v tabor Bele vidre in povedala, čemu prihajata, so ju prijeli in zvezali, da bi naslednjega dne dočakala smrt. Poglavarjeva žena se je iz srčne dobrote zavzela za belca in prosila, naj jima prizanesejo. Zaman. Surovež jo je s udarcem podrl na tla. Tisto noč je njegova hči Wanena, ki je Du Lhuta že videla na trgovski postojanki in je v njej vzbudil nežna čustva, prišla k ujetnikoma, ko je tabor spal najtrdneje, jima prerezala vezi in ju po skriti stezi odpeljala do reke. Tam jima je velevala sesti v kanu in čoln usmerila proti Svetemu otoku. Tja so Odžibvejci prihajali polagat darove pred podobo Manituja, za katerega so verjeli, da tam prebiva. Menila je, da ju bodo tam zagotovo našli in rešili prijateljski rdečekožci, in po nekaj urah spanja ju je odpeljala v samotno globel, kjer je stal iz borovega debla grobo iztesan, šest čevljev visok kip, ovešen z ničevim okrasjem. Ko so stali pred njim, so zaslišali pritajene korake, in še preden so se mogli skriti, so bili Bela vidra in osem njegovih mož že pri njih. Du Lhut je med orožjem, ki je skupaj z drugimi darovi ležalo raztreseno ob vznožju kipa, pograbil gorjačo, odločen, da bo svoje življenje drago prodal. Duhovnik je izvlekel razpelo in molil. Dekle se je spustilo na tla, si potegnilo odejo čez glavo in začelo peti svojo smrtno pesem.

»Torej sta črni plašč in tat žensk prišla umret pred boga Indijancev?« se je porogljivo oglasil poglavar. »Če je taka Božja volja, bova umrla kljubujoč tvojemu bogu in tebi,« je odvrnil Marquette. »Vendar se smrti ne bojiva, in če bi Bog hotel, bi naju lahko rešil prav tako zlahka, kakor bi lahko uničil to ničvredno podobo.« Tiho je nekaj rekel Du Lhutu, nato pa samozavestno nadaljeval: »Izzivam tvojega boga, naj se postavi po robu mojemu. Svojega Boga bom prosil, naj pošlje ogenj z neba in sežge to reč. Če bo to storil, naju boš izpustil in postal kristjan?«

»Bom; toda če ti spodleti, umreš.« »In če zmagam, moraš odpustiti svoji hčeri.« Bela vidra je z godrnjanjem privolil. Sonce je stalo visoko in iz gozda izvabljalo začimbne vonjave; žuželka je zaspano brenčala in iz daljave je odmevalo ptičje petje. Wanena se ni zavedala, kaj se dogaja okoli nje; še naprej se je zibala sem ter tja, pela svojo smrtno pesem in čakala na udarec, ki jo bo položil pred očetove noge. Divjaki so se zbrali okoli podobe in jo napeto opazovali. Duhovnik je z zapovedovalno kretnjo dvignil razpelo, stopil tik h kipu in v čipevskem jeziku glasno zaklical: »V imenu Boga zapovedujem ognju, naj uniči tega malika!«

Na prsih kipa je zaplesala svetla pega. Postajala je slepeče svetla in se umirila. Nato se je iz suhe trave in perja, s katerima je bil kip okrašen, začel viti dim. Indijanci so osupli odskočili, in ko je rahla sapica razpihala iskre v plamen, so popadali na obraze in trepetali od strahu, kajti Marquette je razglasil: »Kakor moj Bog ravna s tem malikom, tako lahko ravna tudi z vami!«

Ko je Bela vidra nato dvignil pogled in zagledal manituja v plamenih, je vzkliknil: »Bog belega človeka je zmagal. Prizanesi nam, o mogočni vrač!« »Prizanesel vam bom, če obljubite, da boste sprejeli vero belcev in se dali krstiti.« Od strahu ukročeni rdečekožci so odložili orožje in pokleknili ob potoku, kjer je Marquette z dlanmi zajemal vodo, vsakega posebej krstil ter jim naložil moralne zapovedi, po katerih naj živijo. Wanena, ki je od same groze omedlela, ko je zagledala gorečega malika, je prišla k sebi; dodamo lahko še, da jo je duhovnik, ki jo je spreobrnil v krščansko vero, tudi poročil z Du Lhutom. Temu je sreča cvetela in po njem je dobilo ime mesto ob jezeru. Novica o zmagoslavju Boga belcev se je razširila daleč naokrog in Marquettovo misijonarsko delo je bilo odtlej lažje. Med vsemi navzočimi je le Du Lhut poznal patrovo skrivnost. Zatekel se je bil k pobožni prevari, ki so jo opravičevali tako njeni sadovi kakor nevarnost, v kateri se je znašel. Na razpelo je bilo pritrjeno zažigalno steklo in z njim je uničil malika.

Ob neki drugi priložnosti je Francoz po imenu Lyons podobno izkoristil nevednost domačinov: pri Dubuquu je zažgal potok, s tem osupnil Indijance in dosegel svoje. Niso vedeli, da je prej po vodi polil terpentin.