Prevod
Mogoče so nekateri moji bralci pozabili, da so na zemljišču, kjer danes stoji postaja železnice med Limo in Callaom, še nedolgo tega stali cerkev, samostan in bolnišnica bratov reda svetega Janeza od Boga.
V času podkralja Avilésa, se pravi na začetku stoletja, je v omenjenem samostanu svetega Janeza od Boga živel že precej prileten brat laik, ki so ga ljudje poznali pod vzdevkom oče Carapulcra. Ta vzdevek si je prislužil zaradi razdejanja, ki so ga na njegovem obrazu pustile črne koze.
Oče Carapulcra je slovel kot človek izredno bistrega duha in pripisujejo mu številne ljudske pregovore in pikre izreke. Čeprav so se usmiljeni bratje zaobljubili uboštvu, naš laik le ni bil tolikšen tepec, da ne bi imel v kotu svoje celice zakopanih pet tisoč pesov v zlatih kovancih.
Med rednimi obiskovalci samostana je bil tudi mladenič tiste vrste, ki je v levem ušesu nosila zlat obroček, v žepu suknjiča razkazovala robček iz filipinske svile, govorila s šušljavim glasom in bila nepogrešljiva na veseljačenjih bolj cenene sorte; takšni so pili kakor žolne in prav imenitno brenkali, da so strune kitare prepevale čudežne reči.
Mladenič je zaslutil, da brat laik ni tako ubog in brez prebite pare, kakor so zahtevala pravila njegovega reda; in tako spretno se mu je prilizoval, da mu je oče Carapulcra nazadnje zaupno priznal, da ima res nekaj maravedijev spravljenih na varnem.
— Potem so že moji, — si je rekel fant Cututeo, kajti s tem bojnim imenom so mladeniča slovesno krstili med ljudmi, ki so sloveli po duhovitosti, drznosti in razgrajaštvu.
Te zadnje vrstice kar kličejo po pojasnilu. Podajmo ga na hitro. Krst mladega ponočnjaka in razgrajača je potekal pred lončenim vrčem žganja, okrašenim s trakovi in cvetjem. Kandidat ga je razbil s kamnom, ki ga je zalučal z razdalje treh var, spretnost pa je bila v tem, da se na tla ni razlilo več kakor liter pijače. Nato je boter postregel vsem navzočim mladeničem in mladenkam; preden so izpili prvi kozarec, je imel govor in kandidatu nadel vzdevek, pod katerim je bil od tistega trenutka vpisan v bratovščino pravih chuchumecov. Ko je bil obred končan, se je začelo popivanje, ob katerem sta se tresla svet in njegova okolica.
Med temi boemi pregrehe je bila velika čast, če si lahko rekel: — Jaz sem pravi chuchumeco, sprejet ne kar tako, temveč osebno po samem Pablu Tellu, ob razbitem vrču, harfi, kitari in cajónu.
O tej temi in o posebnem izrazju ali latovščini članov bratovščine bi lahko še dolgo pisali; toda to je kočljiva in spolzka reč, zato bo bolje, če jo pustimo za kdaj drugič, saj Zamore niso osvojili v eni uri.
Nekega popoldneva, ko so ob ne vem katerem prazniku v jedilnici bratov svetega Janeza od Boga pripravili imenitno pojedino, sta se laik in chuchumeco lotila kozarcev, enega za drugim. Ko je bil prvi že napol okajen, se je drugemu zazdelo, da je napočil pravi trenutek za odločilni udarec.
— Če bi mi vaša očetovska milost zaupala del tistih novčičev, ki se ji brez koristi valjajo in plesnijo, naj Bog da, da se mi žganje, ki sem ga popil, v želodcu spremeni v arzenik ali v mlakužo s krastačami in golaznijo, če vam jih prej kot v letu dni ne potrojim.
Demon pohlepa je laiku zasadil zobe v srce. — Poglejte, vaša očetovska milost, — je nadaljeval fant. — Bil sem pomočnik v lekarni dona Silveria in farmakopejo znam na izust. Z dva tisoč pesi odpreva lekarno, ki bo zasenčila celo lekarno Pri mačku.
— S tako malo, človek! — je zajecljal brat svetega Janeza od Boga. — Še z manj; ampak odločil sem se za okroglo vsoto, ker rad delam na veliko in brez skoparjenja. Kovinski možnar, majhen kamnit terilnik, retorta, destilacijski kotliček, kozarec pijavk, nekaj unč gumija, lanenega semena, cikorije in slezove korenine, nekaj ličnih stekleničk, večinoma praznih, le nekaj z zdravili, pa sva pri koncu ... To je vse, kar potrebujeva. Verjemite mi, vaša očetovska milost. S štirimi zdravilnimi zelmi vam, kot bi mignil, postavim najboljšo lekarno v Limi.
In nadaljeval je z različicami iste pesmi, podpihoval pohlep usmiljenega brata in božal njegovo nečimrnost, ko ga je ob vsaki priložnosti naslavljal z »vašo očetovsko milostjo«. Videti je, da si je prekanjenec dobro zapomnil tale dvostih:
Da se povzpnem, ti le laskati je treba; laskanje je milo, ki ga čas ne izrablja. Laskavec veliko doseže, zlasti kadar zna z laskanjem pretiravati. Ko smo že pri prilizovanju, se ne spomnim, v kateri kroniki sem prebral, da je bil eden od perujskih podkraljev človek, ki mu je neizmerno godilo, če so ga imeli za vsemogočnega. Nekega večera so na dvornem srečanju razpravljali o Apokalipsi in poslednji sodbi. Podkralj se je obrnil k mlademu, jezičnemu pravniku iz Lime, ki dotlej o tej zadevi še ni spregovoril, in ga vprašal: — Kaj pa vi, gospod doktor, kdaj mislite, da bo konec sveta? — Jasno, — je odgovoril vprašani, — ko bo vaša ekscelenca ukazala, naj ga bo konec. — Kronist dodaja, da je podkralj ta pikri, zajedljivi odgovor vzel za izbrano laskanje. Kako trdno je moral biti mož prepričan o svoji vsemogočnosti!
Nazadnje je dobri laik zagrizel v vabo in za začetek izkopal sto zlatnikov s podobo kralja v lasulji. In lekarna je zaživela: na pultu so se bleščale štiri steklenice z obarvano vodo in velika steklena posoda z rečnimi ribicami. Tudi v izložbenih omarah je bilo na ogled nekaj elegantnih stekleničk z zdravili; toda pod pretvezo, da je danes treba kupiti takšen balzam, jutri drugačno mažo, je lekarnar svojemu družabniku nazadnje izpulil prav vse zlate zobe, ki jih je imel pod zemljo.
Minevali so meseci in mladenič, ki je bil v zvijačah spretnejši od kače, mu je kazal same obetavne račune, dokler mu ni Carapulcra, naveličan vsega, rekel:
— No, gospod, narediti morava obračun, in čim prej, tem bolje. — Dogovorjeno, — je neustrašno odgovoril Cututeo, — že jutri se ga lotiva.
Še tisto popoldne je drugim lekarnarjem za polovično ceno prodal vse, kar je bilo v izložbenih omarah, in lekarna je bila počiščena, ne da bi potreboval metlo.
Ko je Carapulcra naslednji dan prišel po družabnika, da bi začela delati obračun, je ugotovil, da je ptiček odletel, od vse zaloge pa je ostala le steklena posoda z ribicami.
Laika je popadla silna jeza in v navalu besa je pograbil posodo ter jo zalučal v jarek, rekoč: — Plavat, ribe! In od tod, če morda niste vedeli, izvira ta rek.
Nato se je oče Carapulcra prijel za glavo, se sesedel v naslanjač, prevlečen z govejim usnjem, in zamrmral: — Ah, slepar! Rekel mi je, da se lekarna postavi s štirimi zelmi ... Lažnivec! On jo je postavil z enim samim zelencem ... in ta sem bil jaz!