Prevod

KI MED DRUGIM PRIPOVEDUJE, KAKO JE KRALJICA TERRANOVCEV IZGUBILA ČAST, ŽEZLO IN ŽIVLJENJE I S krščanstvom, ki pomeni bratstvo, je iz omikane Evrope prišla k nam tudi trgovina s sužnji, kakor zanikanje verskega nauka. Krute zvijače, s katerimi so trgovci s človeškim mesom ob afriških obalah dopolnjevali tovor svojih ladij, in barbarsko ravnanje z nesrečnimi črnci, ki je sledilo, niso snov za lahkotne zapise, kakršni so moje TRADICIJE.

Sužnju, ki je delal na polju, sta nenehno pretila bič in okovje, tistemu, ki je imel srečo, da je živel v mestu, pa je kakor drugi Damoklejev meč nad glavo visela grožnja, da se mu bodo ob prvem prekršku odprla železna vrata pekarske delavnice.

Mnogi gospodarji so zagrešili grozodejstvo, imenovano carimbar: črncem so v kožo vžgali znamenje, kakor danes počnemo z govedom ali konji, dokler ni iz Španije prišel kraljevi odlok, ki je takšno žigosanje prepovedal.

V prejšnjem stoletju je življenje sužnjev začelo postajati manj trdo. Afričanom, ki so jih tedaj v Peruju prodajali za približno toliko, kolikor danes stane pogodba za azijskega priseljenskega delavca, so gospodarji naklonili milost, da so se po krstu smeli združevati v bratovščine po svojih narodnostih oziroma plemenih. Menimo celo, da je o tem iz Španije prišel kraljevi odlok.

Z leti so si mnogi sužnji s skromnimi prihranki in postranskimi zaslužki lahko kupili listino o osvoboditvi; nato so se posvetili kakšni obrti in nemalo jih je prišlo do spodobnega premoženja. Prav ulica, imenovana Otárola, je dobila ime po bogatem pripadniku ljudstva Chala oziroma Mozambičanu, o katerem bom, ker ravno nanese beseda, povedal prigodo.

Nekoč so pred vrata cerkve postavili mizo z nepogrešljivim pladnjem, na katerega naj bi verniki polagali miloščino. Prišla je njegova ekscelenca in podkralj je nanj vrgel dva zlatnika s kraljevo lasuljasto podobo, sodniki, dame, mestni svetniki in druga imenitna gospoda pa so poskrbeli, da je na kovinskem pladnju zazvenela vsaj unča zlata ali eskudo. Takšna je bila navada oziroma moda.

Nenadoma se je prikazal taita Otárola, za njim pa dva črnca, od katerih je vsak na hrbtu nosil vrečo s tisoč duri. Iz žepa je potegnil pol srebrnega reala, ga vrgel na pladenj in rekel:

— To je miloščina. Nato je ukazal črncema, naj stopita naprej, položil obe vreči na mizo in dodal: — To pa je razkošje. Zdaj pa si stvar razlagajte po mili volji, saj ima gotovo svojo ost.

Kakor je bilo pričakovati, so si mnoge črnske združbe sčasoma dodobra napolnile blagajne. Angolci, Caravelíjci, Mozambičani, Kongovci, Chale in Terranovci so na obrobnih mestnih ulicah kupili stavbišča in postavili hiše, imenovane bratovščinske. Ob določenih praznikih so se z dovoljenjem gospodarjev tam zbirali na veseljačenjih in pojedinah po šegah svojih rojstnih dežel.

Ker so bili vsi krščeni, so si za zavetnico bratovščin izbrali Rožnovensko Marijo, in vredno je bilo videti razkošje, s katerim so obhajali njen praznik. Vsako pleme je imelo svojo kraljico, ki je bila vselej črnka in bogata. V slovesni procesiji je nastopila v beli satenasti obleki, prekriti z najfinejšimi valencijskimi čipkami, s trakom, izvezenim z dragimi kamni, z zlatim pasom in žezlom ter z bisernimi uhani in ogrlico. Vse so, kakor pravimo, razvezale mošnjičke in nosile na sebi celo premoženje. Vsako kraljico so spremljale dvorne dame, navadno mlade sužnje, ljubljenke svojih plemiških gospodaric, ki so jih tistega dne iz nečimrnosti okitile z najdragocenejšimi dragulji. Za dvorom je stopalo preprosto ljudstvo plemena, ženske s svečami v rokah, moški pa so igrali na afriška glasbila.

Čeprav z manj razkošja, so bratovščine sodelovale tudi pri praznikih svetega Benedikta in Marije Luči v cerkvi svetega Frančiška ter pri procesijah na telovo in belo nedeljo. Pri slednjih so bili Afričani tisti, ki so sestavljali skupine plešočih vragov ob zmajski pošasti, lutkah z velikanskimi glavami in orjakih.

Kraljica Terranovcev je bila leta 1799 črnka z več kot petdesetimi zimami za seboj, znana kot mama Salomé. Ko si je kupila svobodo, je odprla prodajalnico mazamorre; prodaja te kašaste sladice pa se je tako razmahnila, da si je pridobila velikansko premoženje in so jo rojaki, ko se je prestol izpraznil, nemine discrepante, brez enega samega nasprotnika, razglasili za svojo kraljico in gospodarico.

Limčani prejšnjega stoletja so se najbrž radi sladkali z mazamorro, saj so jih ljudje iz provinc zmerjali z mazamorrerosi. Če bi bile vse žaljivke takšne! V tem je prav toliko sramote kakor v žvečenju kruha ali listov koke.

Hvala Bogu, danes smo nadvse omikani in ni bojazni, da bi nam še pritaknili tisti vzdevek, ob katerem smo zardevali do očesnih beločnic. Nedolžno mazamorro smo prepustili pozabi, in kakor je rekel moj nepozabni prijatelj, vedri in priljubljeni pesnik Manuel Segura:

Poznam neko damo, ki v korak s stoletjem gre in pravi, da svoji mami nikdar ni rekla mama; in drugo, rumenkaste polti, ki angleški okus razkazuje, ko pravi: jaz sploh ne vem, kaj je svinjska mazamorra.

Danes zmagujejo Bassovo pivo z oznako T in grenčica bratov Broggi. Naj živi moja Pepa! Mazamorra ni nikdar nikomur vdihnila sle, da bi vihtel gorjačo; ni dajala poguma za iskanje dvobojev niti za kršenje vljudnosti do žene, meniha ali starca. Danes pa s kozarcem piva v sebi ali s prikrito kupico torinske grenčice še velikanu Goljatu odrežemo glavo, Kristusa tikamo in poslednji paglavec dami navrže osladen kompliment. Kakšna malenkostna razlika! Smo kaj pridobili ali izgubili, tovariš?

Dovolj stranpoti, pa pojdimo naprej. Naša črnka je že leta mirno zasedala prestol, nič manj resničen od prestola kraljice Pintiquiniestre. A poglejte, kaj vse naredi zavist!

Ker nihče ni mogel tekmovati s slovito prodajalnico mazamorre mame Salomé, je neka druga ženska istega poklica razširila govorico, da je Terranovka čarovnica in da svojo jed dela slastno tako, da jo v loncu meša — kakšna gnusoba! — s piščaljo mrliča, povrhu še judovskega.

Čarovnica, ste rekli? Pred inkvizicijo z njo! In ubogo črnko, ki so ji dokazali čarovniške veščine in jih je tudi priznala — s pomočjo škripca —, so napol golo posadili na suhega osla in jo peljali v javno sramotenje, z glasnikom pred njo in bičačem za njo.

Pravijo, da jo je nemara zeblo ali ji je bilo vroče; sramu pa ni občutila niti za črno pod nohtom, saj na njeni koži ni bilo opaziti niti najmanjše sledi rdečice.

Samoumevno je, da si je inkvizicija prilastila še zadnji maravedi prodajalke mazamorre in da so ji Terranovci odrekli poslušnost ter jo odstavili. Domnevam, da je obtožba čarovništva pri njih zadoščala za izpraznitev prestola. Ne poznam tega člena terranovske ustave, vendar mi je všeč in prav rad bi ga videl vstavljenega v politični zakonik svoje dežele, kjer hujši madeži nikdar niso bili povod za tolikšno ponižanje.

Mama Salomé, kraljica iz maškarade ali kraljica za šalo, ni bila podobna pravim vladarjem, ki jih podložniki vržejo s prestola skoraj z brcami, pa gredo prevzetno jest tujčev kruh in se redijo, da je veselje, ter na vse pretege govoričijo, da Bog dopušča, a ne za vselej, in da bodo, kakor gotovo raste trta, spet poprijeli za vajeti.

Mama Salomé ni poskusila zanetiti niti najbednejše revolucijice; kar naprej je premlevala nehvaležnost in izdajstvo svojih ljudi in duh ji je tako utonil v otožnost, da jo je brez nadaljnjega odnesel hudič.

II KAKO JE SMRT KRALJICE VPLIVALA NA ŽIVLJENJE KRALJA Mama Salomé je zapustila sina, svobodnega kakor ona, krepkega petnajstletnega mladeniča, ki si je prisegel, da bo, ko odraste, družbi maščeval žalitev svoje matere, ki so ji kot čarovnici poveznili na glavo sramotilno kapo, obenem pa kaznoval Terranovce za upor proti njihovi kraljici.

Pripovedujejo, da so nekega dne, ko ni priplula nobena galeona iz Cádiza z novico o smrti kralja ali kakega princa kraljeve krvi in tudi v Limi ni umrl noben posvetni ali cerkveni veljak, zvonovi stolnice nenadoma začeli slovesno odzvanjati v žalovanju, za njimi pa še zvonovi neštetih mestnih zvonikov. Ljudje so drli na ulice in spraševali, kdo je umrl, pa še oblast sama ni vedela, kaj naj odgovori.

Ko so zaslišali zvonarje, so ti povsem upravičeno odgovorili, da jim ni treba ničesar poizvedovati, saj jim je naročeno, naj v vsem in vselej ponavljajo zvonjenje stolnice. Ko so stolničnega zvonarja poklicali pred nadškofa, je dejal:

— Prevzvišeni gospod, zapovedi pravijo: »Spoštuj očeta in mater.« Tista, ki me je poslala na svet, je danes zjutraj umrla v bolnišnici, in jaz, ki nimam drugega dohodka kakor ta zvonik, častim svojo mater tako, da dajem svojim zvonovom ječati.

Mutatis mutandis bi lahko rekli, da je Saloméjin sin razmišljal kakor omenjeni zvonar, saj je nameraval materin spomin počastiti z zločini.

V Limi je vladal navidezen mir, čeprav je bilo v zraku že čutiti vonj po revolucionarni zažganini, ko se je nenadoma razširil hud preplah, in resnici na ljubo je bilo zanj več kot dovolj razlogov. Pojavila se je namreč močna razbojniška tolpa, ki se ni zadovoljila s tisoč in enim hudodelstvom po samotnih krajih, temveč je ponoči vdirala v mesto, ropala in se nato brezskrbno umikala, kakor da ne bi razbila niti krožnika ali česa podobnega. Večkrat so nadnjo poslali podeželske čete z ukazom, naj jo iztrebijo; toda razbojniki so se bojevali tako spretno in urejeno, da so morali zasledovalci obrniti konje ter se potolčeni in z nekaj izgubami vrniti v mesto.

Redko so razbojniki vdrli v prestolnico, ne da bi odpeljali kakega Terranovca, ki so ga čez nekaj dni vrnili temeljito prebičanega in obritega do golega. Terranovkam so počeli isto, pa še kaj povrhu. Neke noči se je kraljica zabavala v bratovščinski hiši, ko so se nenadoma prikazali člani tolpe, prebičali njeno veličanstvo in z njo ravnali tako zverinsko, da so jo na hitro, v nekaj dneh, spravili na pokopališče. Prestol je ostal prazen, saj si ga zaradi strahu pred posledicami nihče ni želel. Pleme je zato izgubilo ugled, prevlado pa so dobile druge bratovščine, navdušene privrženke Kralja goščave, kakor so imenovali črnskega sina mame Salomé, poveljnika te preklete čete.

K priljubljenosti Kralja goščave so prispevale tako laži kakor resnice, ki so jih pripovedovali o njem. Žrtve njegovih ropov so bili samo bogataši, svoj delež plena pa je delil med reveže; noben jezdec ga ni prekašal in o njegovem pogumu ter podvigih je krožilo toliko zgodb, da ga je ljudstvo nazadnje začelo gledati kot legendarno osebnost.

Sloviti razbojnik je vzbujal tolikšen strah, da so najmočnejši veleposestniki, da bi se obvarovali napada, postali njegovi vazali in mu vsak mesec plačevali davek v denarju in živežu za vzdrževanje tolpe.

Zaman je podkralj ukazal ob cestah postaviti drogove z razglasi, ki so ponujali štiri tisoč pesov za glavo Kralja goščave. Meseci so minevali in leta tekla, oblast pa se je prepričala, da s silo ne bo ujela tega premetenca, ki se je vselej izmuznil še tako dobro nastavljeni zasedi, in se je odločila zateči k izdaji.

Nič ni bolj izdajalsko od ljubezni. Neka kot ebenovina črna Dalila se je zavezala, da bo novega Samsona in njegove najpomembnejše Filistejce izročila z zvezanimi rokami. Preskočimo nezanimive podrobnosti in povejmo le, da je neko noč, ko je bil Kralj goščave v gostem gozdu s svojo priležnico in štirimi ali šestimi možmi, Dalila poskrbela, da so se opili, ob vnaprej dogovorjeni uri pa so v gozd prodrli vojaki.

Kralj goščave se je ob hrupu prebudil, planil k svoji tromblonski puški, pomeril, a orožje ni kresnilo. Tedaj je nagonsko zaslutil, da ga je ženska izdala, zgrabil puško za cev in z vso težo udaril po nesrečnici, ki se je z zdrobljeno lobanjo zgrudila na tla.

III MAÑUCO PARLAMPÁN Če je bil v Limi kdo na glasu kot bonus vir ali ubog vrag, je bil to brez dvoma črnec Mañuco. Imenovali so ga Parlampán, ker je pri bikoborbah nastopal preoblečen v burkeža v maškaradi oziroma skupini parlampanov, svojo vlogo pa je odigral s tolikšno hudomušnostjo, da si je pridobil nemalo naklonjenosti preprostega ljudstva.

Nekega popoldneva se je v areni pojavil z več žganja v sebi kakor navadno, bik ga je dobil na roge in na nosilih so ga odnesli v bolnišnico.

Prišel je kirurg, pregledal rano, zmajal z glavo in zamrmral malorum, za njim pa je k bolnikovi postelji pristopil kaplan ter Mañuca spovedal.

Nesrečnik je živel še oseminštirideset ur in, dokler mu je ostajalo kaj sape, ni nehal vpiti: — Gospodje, poslušajte moj nasvet: zapah in zasun ... nobenih ključavnic ... še najboljša ni vredna počenega groša ... za vsako ključavnico se najde ključ ... zapah in zasun, pa lahko mirno spite ...

Nasvet je ponavljal tako vztrajno, da je oskrbnik bolnišnice svetega Andreja pomislil, da ne gre za blodnje, temveč za krik vesti, in je o tem obvestil okrajnega načelnika. Ta je brskal dovolj dolgo, da je ugotovil, kako je bil Mañuco Parlampán prevejan ptič in tako spreten s ponarejenimi ključi, da pred njim ni bila varna nobena ključavnica, četudi bi imela sto zatičev. Item, oblast je odkrila, da je bil pošteni Mañuco desna roka Kralja goščave pri vlomih v hiše.

Zdaj torej veste, moji bralci: zapah in zasun. Pa opravimo še z njegovim veličanstvom kraljem. IV KJER SE POKAŽE, DA SE ZA VSAKEGA AHILA NAJDE HOMER Zjutraj 13. oktobra 1815 je glavni trg v Limi napolnjevala neizmerna množica.

Vsi so hoteli videti razbojnika, ki je ropal iz ljubezni do obrti in med reveže delil tisto, kar je odvzel bogatašem. Kralj goščave in trije njegovi tovariši so bili obsojeni na smrt z obešenjem.

Leseni N se je zlovešče dvigal na svojem običajnem mestu nasproti uličice Petateros. Podkralj Abascal, ki je dobil več obvestil, da se skupine iz ljudstva pripravljajo na upor, s katerim bi osvobodile obsojenca, je trg obdal s kraljevimi četami in mestno milico.

Razburjenje ni šlo dlje od valovanja množice in godrnjanja, rabelj Pancho Sales pa je mirno opravil svoje delo. Naslednji dan so za en srebrni real prodajali robato romanco, ki je z gongorovsko pretiranostjo pripovedovala o podvigih obešenca. O vrednosti te hvalnice bo zadostno predstavo dal tale odlomek:

Bolj kot kralj bil Cid je gora, silovit v pogumu svojem, srečen vselej v bojnem metežu, radodaren in premeten; Roland afriške bil je polti, tisočkrat nevarnost izzval, ni ga hrabrost pokorila, le zvijača ga je uklonila.

Seveda je pesnik razprodal vso naklado in si nabral lep kupček denarja.