Prevod

Pred nekaj sto leti, ko ljudje še zdaleč niso bili tako pametni in prebrisani, kakor so dandanes, se je v nekem mestecu pripetila nenavadna zgodba. Po naključju je ena tistih velikih sov, ki jim pravijo velike uharice, ponoči iz bližnjega gozda zašla v skedenj nekega meščana. Ko se je zdanilo, si ni več upala iz skrivališča, saj se je bala drugih ptic, ki zaženejo strašen krik, kadar jo zagledajo. Ko je zjutraj hlapec prišel v skedenj po slamo, se je ob pogledu na sovo, ki je čepela v kotu, tako silno prestrašil, da je zbežal in gospodarju povedal, da v skednju sedi pošast, kakršne še svoj živi dan ni videl, da zavija z očmi in bi človeka lahko kar pogoltnila. »Saj te poznam,« je rekel gospodar, »za kosom na polju se še upaš poditi, če pa vidiš kje ležati mrtvo kokoš, greš najprej po palico, preden se ji približaš. Sam moram pogledati, kakšna pošast je to,« je še dodal, pogumno stopil v skedenj in se ozrl naokrog. Ko pa je čudno in grozljivo žival zagledal na lastne oči, ga je obšel prav tolikšen strah kakor hlapca. V nekaj skokih je bil zunaj, stekel je k sosedom in jih rotil, naj mu pomagajo zoper neznano in nevarno žival; če bi se prebila iz skednja, kjer zdaj čepi, bi utegnilo biti v nevarnosti celo mesto. Po vseh ulicah sta se razlegla silen hrup in kričanje. Meščani so prihiteli s sulicami, vilami, kosami in sekirami, kakor da se odpravljajo nad sovražnika; nazadnje so prišli še mestni svetniki z županom na čelu. Ko so se na trgu postrojili, so odkorakali k skednju in ga obkolili z vseh strani. Nato je eden najpogumnejših stopil naprej in z uperjeno sulico vstopil, a že naslednji hip je s krikom in bled kakor smrt pritekel ven ter ni mogel izustiti niti besede. Še dva sta si upala noter, vendar se jima ni godilo nič bolje. Naposled je stopil naprej velik, močan mož, ki je slovel po svojih vojnih podvigih, in rekel: »S samim gledanjem pošasti ne boste pregnali. Tu je treba resno prijeti za delo, a vidim, da ste vsi postali babe in nihče noče ugrizniti lisice.« Ukazal je, naj mu prinesejo oklep, meč in sulico, ter se opravil za boj. Vsi so hvalili njegov pogum, čeprav jih je veliko trepetalo za njegovo življenje. Odprli so oboja skedenjska vrata in zagledali sovo, ki se je medtem preselila na velik prečni tram sredi skednja. Mož je ukazal prinesti lestev, in ko jo je prislonil ter se pripravil, da bo splezal nanjo, so mu vsi klicali, naj se drži možato, in ga priporočali svetemu Juriju, ki je ubil zmaja. Ko je bil že skoraj na vrhu in je sova videla, da se ji hoče približati, obenem pa jo je množica s svojim vpitjem zmedla, da ni vedela, kam naj se obrne, je zavila z očmi, nasršila perje, razprla peruti, zaškrtala s kljunom in se z raskavim glasom oglasila: »Uhu, uhu!« »Bodi, bodi!« je množica zunaj klicala pogumnemu junaku. »Kdor bi stal tukaj, kjer stojim jaz,« je odgovoril, »ne bi klical: bodi!« Sicer je stopil še klin više, nato pa se je začel tresti in se napol nezavesten spustil nazaj.

Zdaj ni bilo nikogar več, ki bi se hotel podati v nevarnost. »Pošast,« so govorili, »je najmočnejšega moža med nami že s samim škrtanjem in sapo zastrupila ter smrtno ranila. Naj še mi drugi tvegamo življenje?« Posvetovali so se, kaj naj storijo, da ne bo vse mesto propadlo. Dolgo se je zdelo, da je vse zaman, dokler ni župan naposled našel rešitve. »Menim,« je dejal, »da moramo iz skupne blagajne lastniku plačati skedenj z vsem, kar je v njem, z žitom, slamo in senom vred, ter mu tako povrniti škodo, nato pa vso stavbo skupaj s strašno živaljo požgati. Tako vsaj nikomur ne bo treba tvegati življenja. Zdaj ni čas za varčevanje in skoparjenje bi bilo povsem na napačnem mestu.« Vsi so se strinjali z njim. Tako so skedenj zažgali na vseh štirih vogalih in z njim je nesrečna sova zgorela. Kdor ne verjame, naj gre tja in sam povpraša.