Jazon vpreže bike in poseje zmajeve zobe

Besedilo

Jazon vpreže bike in poseje zmajeve zobe

Ko se je Ajzonov sin spet pridružil tovarišem na kraju, kjer jih je pustil, preden se je odpravil stran, je z njimi krenil k drugim junakom in jim pripovedoval o vsem, kar se je zgodilo; skupaj so se približali ladji.

Ko so ga zagledali, so ga prisrčno sprejeli in ga začeli spraševati. Vsem je razodel dekličine nasvete in jim pokazal čudežno mazilo. Le eden izmed tovarišev, Idas, je sedel zase, proč od drugih, in požiral jezo. Drugi pa so bili veseli; ker jih je že zagrinjal nočni mrak, so se spokojno posvetili vsak svojim opravilom. Ob zori so k Ajetu poslali po seme dva moža: najprej bojevitega Telamona, z njim pa Ajtalida, slavnega Hermesovega sina.

Odpravila sta se in njuna pot ni bila zaman: ob odhodu jima je mogočni Ajet za težko preizkušnjo izročil zobe aonskega zmaja, ki ga je v starodavnih Tebah ubil Kadmos, ko je tja prispel med iskanjem Evrope; zmaj je stražil Aresov studenec. Tam se je Kadmos tudi naselil, potem ko mu je pot pokazala krava, ki mu jo je Apolon po prerokbi določil za vodnico.

Boginja Tritonida je zobe izdrla iz zmajevih čeljusti in jih razdelila kot dar med Ajeta in njegovega ubijalca. Agenorjev sin Kadmos jih je posejal po aonskih poljanah in tam naselil iz zemlje rojeno ljudstvo: tiste, ki so preživeli žetev Aresovega kopja. Preostale je tedaj Ajet rade volje dal odnesti na ladjo, saj ni verjel, da bo Jazon izpeljal preizkušnjo do konca, četudi bi mu uspelo nadeti bikoma jarem.

Daleč proč se je večerno Sonce pogrezalo v temno zemljo onkraj skrajnih vrhov dežele Etiopcev; Noč je vpregala svoje konje, junaki pa so si ob ladijskih vrveh pripravljali ležišča. Jazon je, brž ko so se nagnile zvezde svetle Helike, Medvedke, in je nebo napolnil globok mir, odšel na samoten kraj kakor tat, ki se kradoma prikrade, z vsem, kar je potreboval; vse si je namreč pripravil že čez dan. Argos je šel k čredi in od tam prinesel ovco in mleko; drugo je vzel z ladje same.

Ko je našel kraj daleč od poti, po katerih hodijo ljudje, na odprti, čisti rečni livadi, je najprej pobožno umil svoje mlado telo v sveti reki. Nato si je ogrnil temnomoder plašč, ki mu ga je nekoč izročila lemnoška Hipsipila v spomin na njuno strastno ljubezensko ležišče.

Potem je v zemljo izkopal komolec globoko jamo, vanjo naložil polena in nad njimi prerezal ovci vrat; truplo je skrbno razprostrl vrh grmade. Polena je zažgal z ognjem od spodaj, po njih zlil mešane pitne daritve in klical Brimo, Hekato, naj mu pomaga pri preizkušnji.

Ko jo je priklical, se je odpravil nazaj. Boginja ga je slišala in iz najglobljih skrivališč prišla, strašna, k daritvam Ajzonovega sina; okoli nje so se prepletali grozljivi zmaji med hrastovimi vejami.

Neizmeren sij bakel je bliskal, okoli boginje pa so podzemeljski psi ostro lajali. Vse livade so trepetale pod njenimi koraki; zakričale so rečne nimfe, prebivalke močvirij, ki se zbirajo po tisti livadi ob amarantskem Fazisu.

Ajzonovega sina je sicer prevzel strah, a niti tedaj se ni ozrl, temveč so ga noge nesle naprej, dokler se ni vrnil med tovariše. Že je zgodaj rojena Zarja razlivala svetlobo ob svojem vzhodu nad zasneženim Kavkazom.

Tedaj si je Ajet nadel na prsi čvrst oklep, ki mu ga je podaril Ares, ko je lastnoročno ubil flegrajskega Mimanta in ga slekel z njegovega trupla. Na glavo si je posadil zlato čelado s štirimi izboklinami, ki je žarela kakor okrogli sij sonca, ko se prvič dvigne iz Okeana.

Dvignil je ščit iz mnogih plasti usnja in tudi kopje, strašno, neustavljivo; nobeden izmed drugih junakov se mu ne bi mogel postaviti po robu, odkar so daleč zadaj pustili Herakla, ki bi se edini lahko bojeval z njim iz oči v oči.

Faeton mu je pripeljal čvrsto zgrajen voz z urnonogimi konji, da bi se povzpel nanj; nato je stopil nanj še sam in prijel vajeti. Iz mesta je odpeljal po široki vozni cesti, da bi prisostvoval preizkušnji; z njima se je usula neizmerna množica.

Kakor Pozejdon, ko se na vozu odpravi na istmijske igre ali proti Tajnarju ali k lernajskim vodam ali skozi gaj hiantskega Onhesta in pozneje s konji pride še na Kalavrejo, k hajmonski Petri ali v gozdnati Gerajst, takšen je bil na pogled Ajet, vladar Kolhijcev.

Medtem je Jazon po Medejinih navodilih navlažil mazilo in z njim premazal ščit, mogočno kopje in meč. Tovariši so se zbrali okoli njega in z vso močjo preizkušali orožje, pa kopja niso mogli upogniti niti za malenkost; ostalo je povsem nezlomljivo in togo v njihovih močnih dlaneh.

Afarejev sin Idas, ki je nanje neizmerno besnel, je z velikim mečem udaril po spodnjem koncu kopja; rezilo je odskočilo kakor kladivo od nakovala. Junaki so veselo zavriskali, polni upanja na uspeh preizkušnje.

Nato se je z mazilom namazal še sam; prežela ga je moč, strašna, neizrekljiva in neustrašna; obe roki sta mu prekipevali od silne moči.

Kakor bojni konj, ki hrepeni po bitki, poskakuje, rezgeta in udarja ob tla, nato pa ponosno dvigne vrat in našpiči ušesa, tako se je Ajzonov sin veselil moči svojih udov.

Znova in znova je skakal sem ter tja, v rokah vihtel bronasti ščit in jesenovo kopje. Rekel bi, da skozi temni zrak šviga zimska strela, ki se vedno znova utrinja iz oblakov, ko ti prinašajo črn naliv.

Zdaj niso nameravali več dolgo odlašati s preizkušnjo; zapovrstjo so posedli k veslom in naglo odhiteli proti Aresovi poljani.

Ležala je na nasprotnem bregu, toliko stran od mesta, kolikor je pri dirki vozov obratni steber oddaljen od štartne črte, kadar svojci umrlega kralja priredijo igre za tekače in voznike konjskih vpreg.

Tam so našli Ajeta in množice drugih Kolhijcev: ti so stali na kavkaških skalah, kralj pa je hodil sem ter tja ob samem rečnem bregu.

Ko so tovariši privezali ladijske vrvi, je Ajzonov sin s kopjem in ščitom stopil preizkušnji naproti, skočil z ladje in obenem vzel bleščečo bronasto čelado, polno ostrih zob, ter si obesil meč čez ramo. Z golim telesom je bil po eni plati podoben Aresu, po drugi pa Apolonu z zlatim mečem.

Ozrl se je po ledini in zagledal bronasti jarem za bika, ob njem pa plug iz trdega adamanta, z gredljem iz enega kosa. Stopil je bliže in zraven zasadil mogočno kopje pokonci s spodnjim koncem v tla, čelado pa odložil, da je trdno stala.

Nato je šel naprej samo s ščitom in iskal številne bikovske sledi. Bika sta od nekod iz nevidnega podzemeljskega skrivališča, kjer sta imela trdno ogrado, vso zavito v sajast dim, hkrati privrela na plan in bruhala ognjeni sij.

Junake je ob pogledu nanju prevzel strah. On pa se je razkoračil in pričakal njun nalet kakor skalnata čer v morju, ki kljubuje valovom, razburkanim od neštetih viharjev.

Predse jima je nastavil ščit; oba sta z glasnim mukanjem udarila vanj s silnima rogovoma, vendar ga kljub naletu nista premaknila niti za ped.

Kakor usnjeni kovaški mehovi skozi prevrtane cevi zdaj razplamtevajo žar, ko razpihujejo uničujoči ogenj, zdaj spet nehajo pihati, iz ognja pa se razlega strašno bobnenje, ko švigne iz globine, tako sta bika hrumela in iz gobcev puhala silovit plamen. Uničujoča vročina ga je obdajala in udarjala vanj kakor strela, a varovalo ga je dekličino mazilo.

Tedaj je desnega bika zgrabil za konico roga in ga z vso močjo silovito vlekel, da bi ga spravil pod bronasti jarem; z naglim udarcem noge ob njegovo bronasto nogo ga je zrušil na kolena. Prav tako je tudi drugega, ki je navalil nadenj, z enim samim sunkom spravil na kolena.

Široki ščit je odvrgel na tla in stopal zdaj sem, zdaj tja ter oba držal sklonjena na prednjih kolenih, potem ko se je naglo prebil skozi plamen.

Ajet je osupnil nad junakovo močjo. Medtem sta Tindarejeva sinova — saj jima je bilo to že prej naročeno — pristopila in mu s tal podala jarem, da bi ga nadel bikoma.

Trdno jima je povezal tilnika, nato med njima dvignil bronasti gredelj in ga s kavljem naglo pritrdil na jarem. Onadva sta se pred ognjem umaknila nazaj k ladji. Jazon je spet pobral ščit in si ga namestil na hrbet, vzel težko čelado, polno ostrih zob, in mogočno kopje, s katerim je bikoma pod trebuhom zbadal boke, kakor delavec s pelasgijsko ostno palico. Ves čas je trdno usmerjal dobro pritrjeni ročaj pluga, izdelan iz adamanta.

Sprva sta bika divje besnela in silovito bruhala ognjeni sij; njun dih se je dvigal kakor hrumenje sunkovitih vetrov, ki se jih mornarji najbolj bojijo in zaradi njih zvijajo veliko jadro.

Toda kmalu sta, priganjana s kopjem, krenila naprej; za njima se je razpirala grbinasta ledina, ki sta jo trgala bikovska moč in čvrsti plug.

Po brazdah je strašno bobnelo, ko so se hkrati drobile grude, velike za možev tovor. Sam je stopal za njima, z močno nogo pritiskal na lemež in daleč od sebe metal zobe po preorani zemlji; ves čas se je oziral, da ga ne bi prezgodaj napadel pogubni posevek iz zemlje rojenih mož. Bika pa sta rinila naprej, se opirala na bronaste parklje in se mučila.

Ko od dneva, ki se je začel ob zori, ostane le še tretjina in utrujeni delavci prosijo, naj že pride sladki čas izpreganja, je neutrudni orač preoral vso ledino, čeprav je merila štiri orale; tedaj je od bikov odpel plug.

Pognal ju je, da sta prestrašena zbežala po poljani; sam pa se je vrnil k ladji, dokler je še videl brazde prazne, brez iz zemlje rojenih mož. Tovariši so ga obdajali in bodrili z besedami. Iz rečnega toka si je s čelado zajel vodo in si pogasil žejo; razgibal si je lahka kolena in svoje veliko srce napolnil s pogumom. Besnel je kakor merjasec, ki brusi čekane proti lovcem, medtem ko mu iz gobca na tla lije obilna pena od jeze.

Po vsej njivi so že klili iz zemlje rojeni možje; posestvo smrtonosnega Aresa se je naježilo od čvrstih ščitov, dvoreznih kopij in bleščečih čelad; njihov sij je segal iz zemlje skozi zrak vse do Olimpa.

Kakor tedaj, ko na zemljo zapade obilen sneg in viharji sredi temne noči razženejo zimske oblake, pa se naenkrat pokažejo vse svetle zvezde in žarijo skozi temo, tako so sijali možje, ki so se dvigali iz zemlje. Jazon pa se je spomnil nasvetov premetene Medeje in s poljane pobral velik okrogel kamen, strašno metalno kroglo bojevitega Aresa; niti štirje krepki možje je ne bi mogli dvigniti od tal niti za malo.

Prijel jo je, se zagnal in jo od daleč zalučal mednje, sam pa se je drzno skril pod svoj ščit. Kolhijci so glasno zavpili kakor morje, ki buči, ko grmi ob ostre čeri; Ajeta je ob metu težkega kamna zapustil glas. Možje pa so kakor urni psi planili drug na drugega in se z renčanjem pobijali; padali so na zemljo, svojo mater, pod udarci lastnih kopij, kakor borovci ali hrasti, ki jih stresajo siloviti sunki vetra.

Kakor ognjena zvezda švigne z neba in za seboj vleče svetlo sled, znamenje ljudem, ki jo vidijo, kako bleščeča drvi skozi temni zrak, tako je Ajzonov sin planil nad iz zemlje rojene može; iz nožnice je potegnil goli meč in jih kosil vsevprek, mnoge zadel v trebuh in boke, ko so še šele do polovice moleli v zrak; druge, ki so se dvignili šele do ramen; tretje, ki so pravkar stopili na noge, in še tiste, ki so že hiteli v boj.

Kakor kmet, ko se ob mejah vname vojna in ga je strah, da mu bodo sovražniki prej poželi njive, v roke vzame lepo ukrivljen, sveže nabrušen srp in v naglici žanje nezrelo klasje, ne da bi čakal, da ga sončni žarki ob svojem času osušijo, tako je tedaj žel posevek iz zemlje rojenih mož; brazde so se polnile s krvavimi tokovi kakor jarki z izvirsko vodo.

Padali so: eni na obraz in z zobmi grizli razbrazdane grude, drugi na hrbet, tretji na dlani in boke; na pogled so bili kakor nakopičene morske pošasti.

Mnogi, zadeti, še preden so nogo dvignili iz zemlje, so se s težo svojih mlahavih glav sklonili tako globoko k tlom, kakor visoko so prej segali v zrak.

Tako se, kadar Zevs izlije neizmeren naliv, mlade sadike v nasadu upognejo k zemlji, pri koreninah zlomljene, ves trud vrtnarjev; potrtost in pogubna bolečina obideta gospodarja posestva, ki jih je vzgajal. Tako so tedaj kralju Ajetu težke skrbi legle na srce.

Med Kolhijci se je vračal v mesto in premleval, kako bi se jim kar najhitreje postavil po robu. Dan je ugasnil in Jazonova preizkušnja je bila opravljena.