Prevod

Nekoč je živel reven mož, ki ni mogel več preživljati svojega edinega sina. Sin mu je tedaj rekel: »Dragi oče, tako težko se prebijate, jaz pa sem vam v breme. Raje bom odšel v svet in poskusil sam zaslužiti za kruh.« Oče mu je dal svoj blagoslov in se z veliko žalostjo poslovil od njega. V tistem času je kralj mogočnega kraljestva bil vojno in mladenič je stopil v njegovo službo ter odšel na bojišče. Ko so se srečali s sovražnikom, se je vnela bitka; nevarnost je bila velika in krogle so tako deževale, da so njegovi tovariši padali vse naokrog. Ko je padel še poveljnik, so hoteli preostali zbežati, toda mladenič je stopil naprej, jih opogumil in zaklical: »Ne bomo pustili, da naša domovina propade!« Drugi so mu sledili, on pa je planil naprej in premagal sovražnika. Ko je kralj izvedel, da se ima za zmago zahvaliti samo njemu, ga je povzdignil nad vse druge, mu podaril velike zaklade in ga postavil za prvega moža v svojem kraljestvu.

Kralj je imel hčer, ki je bila zelo lepa, a tudi zelo svojeglava. Zaobljubila se je, da si za gospoda in moža ne bo vzela nikogar, ki ji ne bi obljubil, da se bo dal živ pokopati z njo, če bo umrla pred njim. »Če me iz srca ljubi,« je govorila, »čemu mu potem še življenje?« V zameno je bila pripravljena storiti enako in iti z njim v grob, če bi prvi umrl on. Ta nenavadna zaobljuba je dotlej odvrnila vse snubce, mladeniča pa je njena lepota tako prevzela, da se ni oziral na nič in je njenega očeta zaprosil za njeno roko. »Ali veš,« je rekel kralj, »kaj moraš obljubiti?« »Z njo moram v grob,« je odgovoril, »če jo preživim, toda moja ljubezen je tako velika, da mi za nevarnost ni mar.« Kralj je privolil in poroko so praznovali z velikim razkošjem.

Nekaj časa sta živela srečno in zadovoljno, potem pa je mlada kraljica hudo zbolela in noben zdravnik ji ni mogel pomagati. Ko je mrtva ležala pred njim, se je mladi kralj spomnil, kaj je moral obljubiti, in groza ga je bilo ob misli, da bo moral živ leči v grob. Toda izhoda ni bilo: kralj je dal vsa vrata zastražiti in usodi ni bilo mogoče ubežati. Ko je prišel dan, ko so pokojno položili v kraljevo grobnico, so tudi njega odpeljali vanjo, nato pa vrata zapahnili in zaklenili.

Ob krsti je stala miza, na njej pa štiri sveče, štirje hlebci kruha in štiri steklenice vina. Ko bi mu ta zaloga pošla, bi moral umreti od lakote in žeje. Sedel je tam, ves strt od bolečine in žalosti, vsak dan pojedel le grižljaj kruha in popil le požirek vina, pa vendar je videl, kako se mu smrt vse bolj bliža. Ko je tako strmel predse, je zagledal kačo, ki je prilezla iz kota grobnice in se približevala truplu. Ker je pomislil, da ga hoče glodati, je potegnil meč in rekel: »Dokler sem živ, se je ne boš dotaknila!« Nato je kačo presekal na tri dele. Čez nekaj časa je iz kota prilezla druga kača. Ko je zagledala prvo, kako mrtva in razsekana leži na tleh, se je vrnila, a kmalu spet prišla s tremi zelenimi listi v gobcu. Vzela je vse tri dele kače, jih zložila tako, kakor so sodili skupaj, in na vsako rano položila po en list. Razsekani deli so se nemudoma spojili, kača se je zganila in oživela, nato pa sta obe skupaj naglo odlezli. Listi so ostali na tleh in nesrečniku, ki je vse to opazoval, je prišlo na misel, ali ne bi čudežna moč listov, ki je oživila kačo, mogla pomagati tudi človeku. Pobral je liste in enega položil pokojni na usta, druga dva pa na oči. Komaj je to storil, se ji je kri pognala po žilah, pritekla v bledi obraz in ga znova obarvala. Zajela je sapo, odprla oči in rekla: »O Bog, kje sem?« »Pri meni si, draga žena,« ji je odgovoril in ji povedal, kaj se je zgodilo in kako jo je obudil v življenje. Nato ji je ponudil malo vina in kruha. Ko si je opomogla, je vstala in skupaj sta stopila k vratom ter trkala in klicala tako glasno, da so ju stražarji slišali in o tem obvestili kralja. Kralj je sam prišel dol in odprl vrata. Našel ju je živa in zdrava ter se z njima veselil, da je zdaj vsega hudega konec. Mladi kralj pa je vzel tri kačje liste s seboj, jih dal služabniku in rekel: »Skrbno mi jih hrani in jih imej vselej pri sebi. Kdo ve, v kakšni stiski nam še utegnejo pomagati.«

Toda odkar je bila žena obujena v življenje, se je v njej nekaj spremenilo: bilo je, kakor da bi iz njenega srca izginila vsa ljubezen do moža. Ko je čez nekaj časa hotel odpotovati čez morje k svojemu staremu očetu in sta se vkrcala na ladjo, je pozabila na veliko ljubezen in zvestobo, ki ji ju je izkazal in s katerima jo je rešil smrti, ter se pregrešno zagledala v ladjarja. Ko je mladi kralj nekoč ležal in spal, je poklicala ladjarja k sebi, spečega prijela za glavo, ladjar pa ga je moral prijeti za noge, in tako sta ga vrgla v morje. Ko je bilo sramotno dejanje opravljeno, mu je rekla: »Zdaj se vrniva domov in povejva, da je med potjo umrl. Pri očetu te bom že tako hvalila in poveličevala, da me bo omožil s teboj in te določil za dediča svoje krone.« Toda zvesti služabnik, ki je vse videl, je neopazno odvezal čolnič od velike ladje, sedel vanj in odplul za svojim gospodarjem, izdajalca pa pustil, da sta odšla naprej. Mrtvega je potegnil iz vode in ga s pomočjo treh kačjih listov, ki jih je nosil pri sebi in mu jih položil na oči in usta, srečno obudil v življenje.

Oba sta z vso močjo veslala dan in noč in njun čolnič je tako hitro drsel po vodi, da sta prispela k staremu kralju pred veliko ladjo. Začudil se je, ko ju je videl prihajati sama, in ju vprašal, kaj se jima je zgodilo. Ko je slišal za hudobijo svoje hčere, je rekel: »Ne morem verjeti, da je ravnala tako podlo, toda resnica bo kmalu prišla na dan.« Velel jima je, naj gresta v skrito izbo in se nikomur ne pokažeta. Kmalu zatem je priplula velika ladja in brezbožna žena je stopila pred očeta z žalostnim obrazom. Rekel je: »Zakaj se vračaš sama? Kje je tvoj mož?« »Oh, dragi oče,« je odgovorila, »v veliki žalosti se vračam domov. Moj mož je med plovbo nenadoma zbolel in umrl, in če mi dobri ladjar ne bi stal ob strani, bi se mi slabo godilo. Ob njegovi smrti je bil navzoč in vam lahko vse pove.« Kralj je rekel: »Mrtvega bom obudil v življenje,« odprl vrata izbe in velel obema, naj stopita ven. Ko je žena zagledala svojega moža, je obstala, kakor bi vanjo udarila strela, nato pa padla na kolena in prosila milosti. Kralj je rekel: »Zate ni milosti. Pripravljen je bil umreti s teboj in ti je vrnil življenje, ti pa si ga umorila v spanju. Prejela boš zasluženo plačilo.« Nato so jo skupaj z njenim pajdašem posadili v preluknjano ladjo in jo odrinili na odprto morje, kjer sta kmalu utonila v valovih.