Prevod
V neki vasi sta živela mož in žena, in žena je bila tako lena, da ni hotela ničesar delati. Preje, ki ji jo je mož dal presti, nikoli ni spredla do konca, pa tudi tistega, kar je spredla, ni navila na motovilo, temveč je vse pustila zvito v klobčič. Kadar jo je mož ošteval, pa ni bila nikoli brez odgovora in je rekla: »Kako naj navijam prejo, ko pa nimam motovila? Pojdi najprej v gozd in mi ga priskrbi.« »Če je samo to narobe,« je rekel mož, »bom pa šel v gozd po les za motovilo.« Žena se je prestrašila, da bo iz lesa res naredil motovilo, ona pa bo morala nanj naviti prejo in potem spet presti. Malo je premišljevala, nato pa se ji je utrnila dobra zamisel in je skrivaj stekla za možem v gozd. Ko je splezal na drevo, da bi izbral primeren les in ga odsekal, se je splazila v grmovje pod njim, kjer je ni mogel videti, in zaklicala navzgor: »Kdor les za motovilo seka, ga smrt čaka, kdor prejo nanj navija, ga poguba ubija.«
Mož je prisluhnil, za nekaj časa odložil sekiro in premišljeval, kaj naj bi to pomenilo. »Eh, kaj,« je nazadnje rekel, »kaj pa naj bi bilo! Samo v ušesih ti je zazvenelo, nikar se ne plaši po nepotrebnem.« Spet je prijel sekiro in hotel zamahniti, pa se je od spodaj znova zaslišalo: »Kdor les za motovilo seka, ga smrt čaka, kdor prejo nanj navija, ga poguba ubija.«
Obstal je, postalo ga je strah in tesno mu je bilo pri srcu, pa je spet premišljeval o vsem skupaj. Čez nekaj časa se je vendarle opogumil, tretjič segel po sekiri in hotel zamahniti. Toda tudi tretjič se je glasno zaslišalo: »Kdor les za motovilo seka, ga smrt čaka,
kdor prejo nanj navija, ga poguba ubija.« Zdaj je imel vsega dovolj in vsa volja ga je minila, zato je naglo splezal z drevesa in se odpravil domov. Žena pa je po stranskih poteh tekla, kolikor so jo nesle noge, da bi prišla domov pred njim. Ko je stopil v izbo, se je delala nedolžno, kakor da se ni nič zgodilo, in ga vprašala: »No, si prinesel dober les za motovilo?« »Ne,« je odgovoril, »zdaj vidim, da z navijanjem preje ne bo nič.« Povedal ji je, kaj se mu je pripetilo v gozdu, in ji odtlej s tem ni več dajal miru.
Kmalu zatem pa se je mož spet začel jeziti zaradi nereda v hiši. »Žena,« je rekel, »res je sramota, da spredena preja kar ostaja v klobčiču.« »Veš kaj,« je rekla, »ker nikakor ne prideva do motovila, pojdi na podstrešje, jaz pa bom ostala spodaj. Metala ti bom klobčič gor, ti pa ga boš metal dol, in tako bova vendarle dobila štreno.« »Da, tako bo šlo,« je rekel mož. Tako sta tudi storila, in ko sta končala, je rekel: »Zdaj je preja v štreni, treba jo je še prekuhati.« Ženo je spet zaskrbelo. Sicer je rekla: »Da, jutri navsezgodaj jo bova prekuhala,« pri sebi pa je že kovala novo ukano. Zgodaj zjutraj je vstala, zakurila in pristavila kotel, toda namesto preje je vanj položila kepo grobega prediva in pustila, da je kar naprej vrelo. Nato je šla k možu, ki je še ležal v postelji, in mu rekla: »Za nekaj časa moram od hiše. Medtem vstani in poglej prejo v kotlu nad ognjem. Toda storiti moraš pravočasno, dobro pazi, kajti če petelin zapoje, preden jo pogledaš, se bo preja spremenila v grobo predivo.« Mož je bil takoj pripravljen in ni hotel ničesar zamuditi, zato je vstal, kakor hitro je mogel, in šel v kuhinjo. Ko pa je stopil h kotlu in pogledal vanj, je z grozo zagledal samo kepo grobega prediva. Ubogi mož je bil tedaj tiho kot miška, saj je mislil, da je zamudil in da je vsega sam kriv, zato odtlej ni nikoli več omenil ne preje ne predenja. A tudi ti moraš priznati, da je bila to prav grda žena.
