Prevod

»Kar poka in škriplje v meni, tako prijetno mrzlo je!« je rekel sneženi mož. »Veter pa res zna človeka pošteno oživiti s svojimi ugrizi! In kako tista žareča tam bulji vame!« Mislil je na sonce, ki je ravno zahajalo. »Mene že ne bo pripravila do mežikanja, svoje črepinje znam trdno držati!«

Za oči je imel dva velika trikotna kosa strešnika, usta pa je imel iz kosa starih grabelj, zato je imel tudi zobe. Rodil se je ob huronskem vpitju dečkov, pozdravljala pa sta ga cingljanje kraguljčkov in pokanje bičev na saneh.

Sonce je zašlo, vzšla je polna luna, okrogla in velika, svetla in lepa v modrem zraku. »Pa jo imamo spet, le z druge strani!« je rekel sneženi mož. Mislil je, da se je spet prikazalo sonce. »Odvadil sem jo buljenja! Zdaj pa naj visi tam in sveti, da se bom lahko gledal. Ko bi le vedel, kako se človek premakne! Tako rad bi se premaknil! Ko bi se mogel, bi šel zdajle dol in se drsal po ledu, kakor sem videl dečke; ampak jaz ne znam drsati!«

»Hov! Hov!« je zalajal stari pes na verigi; bil je nekoliko hripav in tak je bil že od tistih časov, ko je živel v hiši in ležal pod pečjo. »Sonce te bo že naučilo teči! To sem videl lani pri tvojem predhodniku in prej pri njegovem predhodniku; hov! hov! In vseh je konec!«

»Ne razumem te, prijatelj!« je rekel sneženi mož. »Naj bi me tista tam zgoraj naučila teči?« Mislil je na luno. »No, prej je res zbežala, ko sem tako nepremično gledal vanjo, zdaj pa se prikrada z druge strani!«

»Ničesar ne veš!« je rekel pes na verigi. »Saj so te tudi šele pred kratkim zlepili skupaj! Tisti, ki jo zdaj vidiš, pravijo luna, tisto, ki je zašlo, pa je bilo sonce. Jutri bo spet prišlo in te že naučilo steči dol v grajski jarek. Vreme se bo kmalu spremenilo, to čutim v levi zadnji nogi, kar zbada me v njej. Vreme se bo obrnilo!«

»Ne razumem ga!« je rekel sneženi mož, »ampak občutek imam, da govori o nečem neprijetnem. Tista, ki je buljila vame in zašla, tista, ki ji pravi sonce, tudi ni moja prijateljica, to kar čutim!«

»Hov! Hov!« je zalajal pes na verigi, se trikrat obrnil okoli sebe in legel v svojo uto spat. Vreme se je res spremenilo. Zjutraj je vso pokrajino prekrila gosta, vlažna megla; ob svitu je zapihalo; veter je bil leden in mraz je pošteno pritisnil, toda kakšen razgled se je odprl, ko je vzšlo sonce! Vsa drevesa in grmi so bili odeti v ivje; kakor cel gozd belih koral so bili, kakor da bi bile vse veje posute s bleščeče belimi cvetovi. Neštete drobne vejice, ki jih poleti zaradi množice listja ni mogoče videti, so se zdaj pokazale prav vse do zadnje; bile so kakor čipka, tako bleščeče bela, kakor da bi iz vsake veje žarela bela svetloba. Povešava breza se je zibala v vetru, v njej je bilo življenje kakor v drevesih poleti; bila je neprimerljiva lepota! In ko je posijalo sonce, joj, kako se je vse zaiskrilo, kakor da bi bilo posuto z diamantnim prahom! Po snežni odeji na tleh so se bleščali veliki diamanti, lahko pa bi tudi pomislil, da tam gori nešteto drobcenih lučk, še bolj belih od belega snega.

»To je neprimerljiva lepota!« je rekla mlada deklica, ki je z mladeničem prišla na vrt in se ustavila prav ob sneženem možu, da sta si ogledala bleščeča drevesa. »Poleti ni lepšega prizora!« je rekla in oči so ji žarele.

»Takega korenjaka, kot je tale, pa takrat sploh ni!« je rekel mladenič in pokazal na sneženega moža. »Prav imeniten je!« Deklica se je zasmejala, prikimala sneženemu možu in nato s svojim prijateljem odplesala po snegu, ki jima je škripal pod nogami, kakor da bi hodila po škrobu.

»Kdo sta bila tista dva?« je sneženi mož vprašal psa na verigi. »Ti si na posestvu dlje kakor jaz, ju poznaš?« »Seveda ju!« je rekel pes na verigi. »Ona me je božala, on pa mi je dal mesnato kost; njiju ne ugriznem!«

»Ampak kaj pa sta tukaj?« je vprašal sneženi mož. »Zaljubljenca, grrr!« je rekel pes na verigi. »Preselila se bosta v pasjo uto in skupaj glodala kosti. Hov! Hov!«

»Sta tako pomembna kakor ti in jaz?« je vprašal sneženi mož. »Saj sta vendar gospoda!« je rekel pes na verigi. »Res bore malo ve tisti, ki se je rodil šele včeraj! To pri tebi dobro vidim! Jaz imam leta in znanje, vse na posestvu poznam! In pomnim čase, ko nisem stal tukaj na mrazu in na verigi; hov! hov!«

»Mraz je čudovit!« je rekel sneženi mož. »Pripoveduj, pripoveduj! Samo z verigo ne smeš rožljati, ker potem v meni poka!« »Hov! Hov!« je zalajal pes na verigi. »Nekoč sem bil mladiček; majhen in ljubek, so govorili. Takrat sem tam v hiši ležal v žametnem naslanjaču, ležal sem v naročju najimenitnejše gospode; poljubljali so me na gobček in mi brisali tačke z vezenim robčkom. Pravili so mi 'najlepši kužek' in 'moj mali crkljanček', potem pa sem jim postal prevelik! Dali so me gospodinji in pristal sem v kleti! Od tam, kjer stojiš, lahko pogledaš vanjo; vidiš lahko dol v sobo, kjer sem bil jaz gospod, kajti pri gospodinji sem bil prav to. Prostor je bil res skromnejši kakor zgoraj, vendar je bilo tam prijetneje; otroci me niso stiskali in vlačili naokrog kakor v zgornjih prostorih. Hrano sem imel prav tako dobro kakor prej in še veliko več je je bilo! Imel sem svojo blazino, tam pa je bila tudi peč, ki je v tem letnem času nekaj najlepšega na svetu! Zlezel sem čisto podnjo, tako da me ni bilo več videti. Oh, o tisti peči še zdaj sanjam; hov! hov!«

»Je peč res tako lepa na pogled?« je vprašal sneženi mož. »Mi je podobna?« »Prav nasprotna od tebe je! Črna kakor oglje! Dolg vrat ima, na njem pa medeninast boben. Požira drva, da ji ogenj kar šviga iz ust. Ob strani se moraš stisniti k njej, čisto blizu, podnjo, to je nepopisno prijetno! Od tam, kjer stojiš, jo gotovo lahko vidiš skozi okno!«

Sneženi mož je pogledal in res zagledal črn, bleščeče zloščen predmet z medeninastim bobnom; spodaj je iz njega sijal ogenj. Sneženemu možu je postalo prav čudno pri srcu; obšel ga je občutek, ki si ga sam ni znal razložiti; prevzelo ga je nekaj, česar ni poznal, poznajo pa to vsi ljudje, če le niso sneženi možje.

»In zakaj si jo zapustil?« je rekel sneženi mož. Čutil je, da mora biti bitje ženskega spola. »Kako si mogel zapustiti takšen kraj?« »Moral sem!« je rekel pes na verigi. »Vrgli so me ven in me tukaj priklenili. Najmlajšega gospodiča sem ugriznil v nogo, ker mi je brcnil stran kost, ki sem jo glodal; kost za kost, sem si mislil! Ampak to so mi hudo zamerili in od takrat sem na verigi, pa tudi svoj jasni glas sem izgubil. Poslušaj, kako sem hripav: hov! hov! Tako se je končalo!«

Sneženi mož ga ni več poslušal; ves čas je gledal v gospodinjino kletno stanovanje, v njeno sobo, kjer je peč stala na štirih železnih nogah in se mu zdela prav tako velika kakor on sam.

»Tako čudno poka v meni!« je rekel. »Ali nikoli ne bom prišel tja noter? Saj je to nedolžna želja, naše nedolžne želje pa bi se vendar morale izpolniti. To je moja največja želja, moja edina želja, in skoraj krivično bi bilo, če se ne bi izpolnila. Moram noter, moram se nasloniti nanjo, pa čeprav bom moral razbiti okno!«

»Tja noter ne boš nikoli prišel!« je rekel pes na verigi. »Če pa bi prišel do peči, bi bilo po tebi! Hov! Hov!« »Saj je že skoraj po meni!« je rekel sneženi mož. »Mislim, da se bom kar prelomil!«

Ves dan je sneženi mož stal in gledal skozi okno; v mraku je soba postala še bolj vabljiva; iz peči je prihajala tako mila svetloba, kakršne ne daje ne luna ne sonce, ne, tako lahko sveti samo peč, kadar v njej kaj gori. Kadar so odprli vratca, je švignil ven plamen, to je bila njena navada; sneženemu možu je beli obraz kar rdeče zažarel, rdeča svetloba mu je obsijala prsi.

»Ne morem več zdržati!« je rekel. »Kako ji pristaja, kadar pokaže jezik!« Noč je bila zelo dolga, vendar ne za sneženega moža; stal je zatopljen v svoje prelepe misli, ki so zmrzovale, da so kar pokale.

Zjutraj so bila kletna okna zamrznjena; krasile so jih najlepše ledene rože, kar bi si jih lahko želel sneženi mož, vendar so zakrivale peč. Šipe se niso hotele odtajati in ni je mogel videti. Pokalo je in škripalo, mraz je bil ravno takšen, da bi moral razveseliti sneženega moža, vendar on ni bil vesel; lahko bi bil in moral bi biti tako srečen, pa ni bil srečen, mučilo ga je hrepenenje po peči.

»To je za sneženega moža huda bolezen!« je rekel pes na verigi. »Tudi jaz sem trpel za njo, pa sem jo prebolel! Hov! Hov! Zdaj se bo vreme spremenilo!«

In vreme se je res spremenilo, nastopila je odjuga. Odjuga je bila vse močnejša, sneženi mož pa vse manjši. Ničesar ni rekel, ni se pritoževal, in to je zanesljivo znamenje.

Nekega jutra se je zrušil. Tam, kjer je prej stal, je nekaj štrlelo kvišku kakor ročaj metle; okoli tega so ga dečki postavili. »Zdaj pa razumem njegovo hrepenenje!« je rekel pes na verigi. »Sneženi mož je imel v telesu grebljico za peč! Ta se je oglašala v njem, zdaj pa je vsega konec; hov! hov!«

In kmalu je bilo konec tudi zime. »Hov! Hov!« je lajal pes na verigi, deklice na posestvu pa so pele: »Poženi, dišeča perla, sveža in lepa, vrba, obesi svoje volnene rokavičke, pridita, kukavica in škrjanček, zapojta, saj imamo pomlad že konec februarja!

Še jaz zapojem, kuku! Čiv čiv! Pridi, ljubo sonce, večkrat k nam!« In tedaj se nihče več ne spomni sneženega moža!