Prevod

Vrt je obdajala živa meja iz lesk, onkraj nje pa so se razprostirali njive in travniki s kravami in ovcami. Sredi vrta je stal cvetoč rožni grm, pod njim pa je čepel polž. Veliko je nosil v sebi: samega sebe.

»Le počakajte, da pride moj čas!« je rekel. »Dosegel bom kaj več, kot le cvetel v vrtnicah, rodil lešnike ali dajal mleko kakor krave in ovce!«

»Od vas pričakujem silno veliko!« je rekel rožni grm. »Smem vprašati, kdaj bo to?« »Vzel si bom čas!« je rekel polž. »Vam se pa tako mudi! Tako se pričakovanje nič ne stopnjuje!«

Naslednje leto je polž ležal približno na istem mestu, na soncu pod rožnim grmom, ki je poganjal popke in razpiral vrtnice, vedno sveže, vedno nove. Polž je napol prilezel iz hišice, iztegnil tipalke in jih spet potegnil vase.

»Vse je videti kakor lani! Nobenega napredka ni; rožni grm ostaja pri vrtnicah, dlje ne pride!« Poletje je minilo, jesen je minila, rožni grm pa je še kar cvetel in poganjal popke, vse dokler ni zapadel sneg. Vreme je postalo surovo in mokro, rožni grm se je upognil k tlom, polž pa je zlezel v zemljo.

Začelo se je novo leto in prikazale so se vrtnice in prikazal se je polž. »Zdaj ste že star rožni grm!« je rekel. »Kmalu boste morali odmreti. Svetu ste dali vse, kar ste imeli v sebi; ali je to kaj pomenilo, je vprašanje, o katerem nisem imel časa razmišljati. Jasno pa je, da za svoj notranji razvoj niste storili prav ničesar, sicer bi iz vas zraslo kaj drugega. Lahko to opravičite? Kmalu boste samo še gole veje! Ali razumete, kaj vam govorim?«

»Strašite me!« je rekel rožni grm. »O tem nisem nikoli razmišljal!« »Ne, z razmišljanjem se očitno nikoli niste kaj dosti ukvarjali! Ste si kdaj pojasnili, zakaj ste cveteli in kako je prišlo do tega, da ste cveteli? Zakaj tako in ne drugače!«

»Ne!« je rekel rožni grm. »Cvetel sem od veselja, ker drugače nisem mogel. Sonce je bilo tako toplo, zrak tako osvežujoč, pil sem bistro roso in obilni dež; dihal sem, živel sem! Iz zemlje je vame prihajala moč, od zgoraj je prihajala moč, čutil sem srečo, vedno novo, vedno veliko, in zato sem moral kar naprej cveteti; to je bilo moje življenje, drugače nisem mogel!«

»Živeli ste prav lagodno!« je rekel polž. »Res je! Vse mi je bilo dano!« je rekel rožni grm. »Toda vam je bilo dano še več! Vi ste ena tistih razmišljujočih, globokoumnih narav, eden tistih silno nadarjenih, ki bodo osupnili svet!«

»Tega niti najmanj ne nameravam!« je rekel polž. »Svet me ne zadeva! Kaj imam jaz s svetom? Dovolj opravka imam sam s seboj in sam sebi povsem zadoščam!«

»Toda ali ne bi morali vsi na tem svetu dati drugim najboljše, kar imamo? Prispevati, kar lahko –! Da, jaz sem dal samo vrtnice! – Kaj pa vi? Vi, ki ste toliko prejeli, kaj ste dali svetu? Kaj mu dajete?«

»Kaj sem dal? Kaj dajem? Pljuvam nanj! Nič ni vreden! Mene ne zadeva. Vi kar cvetite v vrtnicah, dlje tako ali tako ne morete! Naj leska rodi lešnike! Naj krave in ovce dajejo mleko; vsak ima svoje občinstvo, jaz imam svoje v sebi! Umaknem se vase in tam ostanem. Svet me ne zadeva!«

In polž se je umaknil v svojo hišico in zatesnil vhod. »To je tako žalostno!« je rekel rožni grm. »Še tako rad bi zlezel vase, pa ne morem; zmeraj se moram razpirati, razpirati v vrtnice. Cvetni listi odpadajo, veter jih odnaša! A eno svojih vrtnic sem videl položeno v gospodinjino pesmarico, ena mojih vrtnic je našla prostor na prsih mladega, lepega dekleta in eno so v blaženem veselju poljubila otroška usta. To mi je tako dobro delo, bil je pravi blagoslov. To je moj spomin, moje življenje!«

In rožni grm je cvetel v nedolžnosti, polž pa je lenaril v svoji hišici; svet ga ni zadeval. In leta so minevala. Polž je bil prst v zemlji, rožni grm je bil prst v zemlji; tudi vrtnica, shranjena za spomin v pesmarici, je razpadla v prah – toda na vrtu so cveteli novi rožni grmi, na vrtu so rasli novi polži; lezli so v svoje hišice in pljuvali – svet jih ni zadeval.

Naj zgodbo preberemo še enkrat od začetka? – Nič drugačna ne bo.