Prevod

Prva zgodba, ki pripoveduje o zrcalu in njegovih drobcih. No, pa začnimo! Ko pridemo do konca zgodbe, bomo vedeli več, kakor vemo zdaj, kajti bil je hudoben škrat! Eden najhujših je bil, bil je »hudič«! Nekega dne je bil prav dobre volje, saj je izdelal zrcalo s to lastnostjo, da se je vse dobro in lepo, kar se je zrcalilo v njem, skrčilo skoraj v nič, vse ničvredno in grdo pa je jasno izstopilo in postalo še hujše. Najlepše pokrajine so bile v njem videti kakor kuhana špinača, najboljši ljudje pa so postali odurni ali pa so stali na glavi in bili brez trebuha; obrazi so bili tako spačeni, da jih ni bilo mogoče prepoznati, in če je imel kdo pegico, je lahko zanesljivo računal, da se mu bo razlezla čez nos in usta. To je bilo neznansko zabavno, je govoril »hudič«. Če je človeku šinila skozi glavo dobra, pobožna misel, se je v zrcalu prikazal takšen režaj, da se je škratovskemu hudiču kar smejalo ob njegovi prebrisani iznajdbi. Vsi, ki so hodili v škratovsko šolo, kajti imel je škratovsko šolo, so naokrog pripovedovali, da se je zgodil čudež; šele zdaj, so menili, je mogoče videti, kakšni so v resnici svet in ljudje. Z zrcalom so tekali naokrog in nazadnje ni bilo več ne dežele ne človeka, ki se ne bi v njem pokazal spačen. Zdaj so hoteli poleteti še v sama nebesa, da bi se ponorčevali iz angelov in »našega Gospoda«. Višje ko so leteli z zrcalom, bolj se je režalo, tako da so ga komaj še držali; leteli so više in više, bliže Bogu in angelom; tedaj pa se je zrcalo od režanja tako strašno streslo, da jim je ušlo iz rok in strmoglavilo proti zemlji, kjer se je razbilo na sto milijonov, bilijonov in še več drobcev, in prav tedaj je povzročilo še mnogo več nesreče kakor prej. Nekateri drobci namreč niso bili niti tako veliki kakor peščeno zrnce in ti so letali po širnem svetu; kjer so ljudem zašli v oči, so tam obtičali, in ti ljudje so potem vse videli narobe ali pa so opazili samo tisto, kar je bilo pri kaki stvari slabega, kajti vsak drobcen delec zrcala je ohranil isto moč, kakršno je imelo celo zrcalo. Nekaterim ljudem je drobec zrcala zašel celo v srce in tedaj je bilo zares grozno, saj je srce postalo kakor kepa ledu. Nekateri kosi zrcala so bili tako veliki, da so jih uporabili za okenske šipe, toda skozi takšno šipo ni bilo vredno gledati svojih prijateljev; drugi kosi so prišli v očala in tedaj je bilo hudo, če so si ljudje nataknili ta očala, da bi prav videli in pravično sodili. Hudobec se je smejal, da mu je trebuh pokal, in to ga je tako prijetno žgečkalo. Zunaj pa so po zraku še vedno letali drobni koščki stekla. Zdaj pa poslušajmo!

Druga zgodba. Deček in deklica. V velikem mestu, kjer je toliko hiš in ljudi, da ni dovolj prostora, da bi vsak imel svoj vrtiček, in se mora zato večina zadovoljiti s cvetjem v lončkih, sta vendar živela dva revna otroka, ki sta imela vrt, nekoliko večji od cvetličnega lončka. Nista bila brat in sestra, a sta se imela prav tako rada, kakor da bi bila. Njuni starši so stanovali tik drug ob drugem, v dveh podstrešnih sobicah; tam, kjer se je streha ene hiše stikala s streho druge in je ob napuščih tekel žleb, je iz vsake hiše gledalo majhno okno; treba je bilo samo stopiti čez žleb, pa si lahko prišel od enega okna do drugega.

Starši so imeli zunaj vsak svoj velik lesen zaboj, v njem pa so rasle vrtnine, ki so jih uporabljali v kuhinji, in majhen rožni grm; v vsakem zaboju je bil eden in oba sta čudovito uspevala. Potem so se starši domislili, da bi zaboja postavili počez čez žleb, tako da sta segala skoraj od enega okna do drugega in bila videti kakor dva prava cvetlična nasipa. Grahova stebla so visela čez zaboja, rožna grma pa sta poganjala dolge veje, ki so se ovijale okrog oken in se nagibale druga k drugi: bilo je skoraj kakor slavolok iz zelenja in cvetja. Ker sta bila zaboja zelo visoka in sta otroka vedela, da ne smeta plezati nanju, so jima pogosto dovolili, da sta skozi okni stopila drug k drugemu in sedela na svojih stolčkih pod vrtnicami; tam sta se potem tako lepo igrala.

Pozimi je bilo s tem veseljem seveda konec. Okni sta bili pogosto povsem zamrznjeni, a tedaj sta otroka na lončeni peči ogrela bakrena šilinga, pritisnila vroča kovanca na zaledeneli šipi in nastali sta krasni kukalni luknjici, čisto, čisto okrogli; za njima je pogledovalo po eno ljubko, prijazno oko, iz vsakega okna eno; bila sta deček in deklica. Njemu je bilo ime Kay, njej pa Gerda. Poleti sta lahko z enim samim skokom prišla drug k drugemu, pozimi pa sta morala najprej po številnih stopnicah navzdol in nato po številnih stopnicah navzgor; zunaj je snežilo in veter je nosil sneg.

»To rojijo bele čebele,« je rekla stara babica. »Ali imajo tudi čebeljo matico?« je vprašal deček, saj je vedel, da jo prave čebele imajo.

»Imajo jo!« je rekla babica. »Leta tam, kjer rojijo najgosteje! Največja je med vsemi in nikoli ne ostane pri miru na zemlji, temveč spet poleti v črni oblak. Marsikatero zimsko noč leta po mestnih ulicah in kuka skozi okna, in tedaj ta tako čudno zamrznejo, kakor da bi bila posuta s cvetjem.«

»Da, to sva že videla!« sta rekla otroka in zdaj sta vedela, da je res. »Ali lahko snežna kraljica pride sem noter?« je vprašala deklica. »Kar naj pride,« je rekel deček, »pa jo bom posadil na toplo lončeno peč in se bo stopila.«

Babica pa ga je pogladila po laseh in pripovedovala druge zgodbe. Zvečer, ko je bil mali Kay doma in že napol slečen, je splezal na stol ob oknu in pogledal skozi luknjico; zunaj je padlo nekaj snežink in ena izmed njih, največja od vseh, je obležala na robu enega od cvetličnih zabojev. Snežinka je postajala vse večja in večja, nazadnje pa se je spremenila v žensko, oblečeno v najfinejše bele tančice, kakor da bi bile sestavljene iz milijonov zvezdastih snežink. Bila je tako lepa in nežna, vendar iz ledu, iz bleščečega, svetlikajočega se ledu, pa vendar živa; oči so ji žarele kakor dve jasni zvezdi, toda v njih ni bilo ne miru ne pokoja. Pokimala je proti oknu in pomahala z roko. Deček se je prestrašil in skočil s stola, tedaj pa se je zazdelo, kakor da je zunaj mimo okna zletela velika ptica.

Naslednji dan je bil jasen in mrzel, potem pa je prišla pomlad; sonce je sijalo, zelenje je kukalo iz zemlje, lastovke so si gradile gnezda, okna so se odprla in otroka sta spet sedela na svojem vrtičku visoko ob žlebu, nad vsemi nadstropji.

Vrtnice so tisto poletje cvetele tako čudovito; deklica se je naučila nabožne pesmi, v kateri so bile omenjene vrtnice, in ob njih je pomislila na svoje; zapela jo je dečku in on je pel z njo:

»Vrtnice v dolinah cvetijo, tam z Jezusom detetom govorijo!« Otroka sta se držala za roke, poljubljala vrtnice in gledala v jasno božjo sončno svetlobo ter ji govorila, kakor da bi bilo dete Jezus tam. Kako lepi so bili ti poletni dnevi, kako blaženo je bilo sedeti zunaj ob svežih rožnih grmih, za katere se je zdelo, da nikoli ne bodo nehali cveteti.

Kay in Gerda sta sedela in gledala slikanico z živalmi in pticami, ko je — ura na velikem cerkvenem stolpu je ravno odbila pet — Kay rekel: »Av! Nekaj me je zbodlo v srce! In zdaj mi je nekaj padlo v oko!«

Deklica ga je objela okrog vratu; mežikal je z očmi, a ne, ničesar ni bilo videti. »Mislim, da je šlo ven!« je rekel; toda ni šlo ven. Bil je prav eden tistih steklenih drobcev, ki so se razleteli iz zrcala, čarobnega zrcala, saj se ga še spomnimo, tistega strašnega stekla, zaradi katerega je vse veliko in dobro, kar se je zrcalilo v njem, postalo majhno in grdo, zlo in slabo pa je jasno izstopilo in vsaka napaka je bila takoj opazna. Ubogemu Kayu je drobec zašel tudi naravnost v srce. To bo kmalu postalo kakor ledena kepa. Zdaj ga ni več bolelo, toda drobec je ostal v njem.

»Zakaj jokaš?« je vprašal. »Taka si grda! Saj mi nič ni! Fuj!« je nenadoma vzkliknil. »Tole vrtnico je obgrizel črv! In poglej, tista tam je čisto kriva! Pravzaprav so to odurne vrtnice! Prav takšne so kakor zaboja, v katerih rastejo!« Nato je z nogo močno brcnil v zaboj in utrgal obe vrtnici.

»Kay, kaj vendar počneš!« je vzkliknila deklica; ko pa je videl, kako je prestrašena, je utrgal še eno vrtnico in potem stekel skozi svoje okno, proč od ljubke male Gerde.

Kadar je pozneje prišla s slikanico, je rekel, da je ta za dojenčke, in kadar je babica pripovedovala zgodbe, je vedno našel kakšen ugovor; če je le mogel, je hodil za njo, si nataknil očala in govoril prav kakor ona; posnemal jo je tako natančno, da so se mu ljudje smejali. Kmalu je znal posnemati govor in hojo vseh ljudi v ulici. Vse, kar je bilo na njih čudnega in nelepega, je znal Kay oponašati, in ljudje so govorili: »Ta fant ima zares bistro glavo!« Toda vsega je bilo krivo steklo, ki mu je zašlo v oko, steklo, ki mu je tičalo v srcu; zato je dražil celo malo Gerdo, ki ga je ljubila z vso dušo.

Njegove igre so bile zdaj čisto drugačne kakor prej, tako razumne so bile. Nekega zimskega dne, ko so snežinke vrtinčile po zraku, je prinesel veliko povečevalno steklo, razprostrl kraj svojega modrega plašča in pustil, da so snežinke padale nanj.

»Poglej skozi steklo, Gerda!« je rekel, in vsaka snežinka je postala mnogo večja ter bila videti kakor čudovita cvetlica ali deseterokraka zvezda; lepo jih je bilo gledati.

»Vidiš, kako umetelno so narejene!« je rekel Kay. »To je veliko zanimivejše od pravih cvetlic! Pa niti ene same napake nimajo, čisto popolne so, samo stopiti se ne bi smele!«

Malo zatem je prišel Kay z velikimi rokavicami in sanmi na hrbtu ter zakričal Gerdi naravnost na uho: »Dovolili so mi, da se grem sankat na veliki trg, kjer se igrajo drugi!« In že ga ni bilo več.

Tam na trgu so najpogumnejši dečki pogosto privezali svoje sani na kmetov voz in se tako peljali z njim lep kos poti. To je bilo zares veselo. Ko so bili najbolj zatopljeni v igro, so pripeljale velike sani; bile so povsem belo pobarvane, v njih pa je sedel nekdo, zavit v košat bel kožuh in z belo kučmo na glavi. Sani so dvakrat obkrožile trg in Kay je nanje hitro privezal svoje male sani, zdaj pa se je peljal z njimi. Šlo je vse hitreje in hitreje, naravnost v naslednjo ulico; tisti, ki je vozil, je obrnil glavo in tako prijazno pokimal Kayu, kakor da se poznata; vsakič, ko je Kay hotel odvezati svoje sani, mu je ta oseba spet pokimala in Kay je ostal na njih. Odpeljali so se naravnost skozi mestna vrata. Tedaj je sneg začel tako silovito naletavati, da deček ni videl niti roke pred seboj, a je še kar drvel naprej; hitro je izpustil vrv, da bi se odtrgal od velikih sani, toda nič ni pomagalo, njegove male sani so ostale pripete in drvele so z naglico vetra. Tedaj je na ves glas zavpil, a nihče ga ni slišal; sneg je vrtinčil in sani so letele naprej; včasih so poskočile in zdelo se mu je, kakor da leti čez jarke in plotove. Bil je ves prestrašen in je hotel zmoliti očenaš, toda spomnil se je samo velike poštevanke.

Snežinke so postajale vse večje in nazadnje so bile videti kakor velike bele kokoši; naenkrat so odskočile vstran, velike sani so se ustavile in oseba, ki je sedela v njih, je vstala; kožuh in kučma sta bila iz samega snega. Bila je gospa, tako visoka in vitka, tako bleščeče bela — bila je snežna kraljica.

»Dobro sva napredovala!« je rekla. »Ampak kako mraz je! Zlezi v moj medvedji kožuh!« Posadila ga je k sebi v sani in ga ovila s kožuhom; bilo je, kakor da bi se pogreznil v snežni zamet.

»Te še zebe?« je vprašala in ga poljubila na čelo. Uh! Poljub je bil hladnejši od ledu in prodrl mu je naravnost v srce, ki je bilo že napol ledena kepa; bilo je, kakor da bo umrl — a le za trenutek, potem pa mu je postalo prav prijetno; mraza okrog sebe ni več čutil.

»Moje sani! Ne pozabi mojih sani!« Na to je najprej pomislil; privezali so jih na eno od belih kokoši in ta je letela za njima s sanmi na hrbtu. Snežna kraljica je Kaya še enkrat poljubila in tedaj je pozabil malo Gerdo in babico in vse domače.

»Zdaj ne dobiš več poljubov!« je rekla. »Sicer bi te s poljubi ubila!« Kay jo je gledal; bila je tako lepa, pametnejšega in lepšega obraza si ni mogel zamisliti; zdaj se mu ni več zdela iz ledu kakor takrat, ko je bila pred oknom in mu mahala; v njegovih očeh je bila popolna. Prav nič ga ni bilo strah in pripovedoval ji je, da zna računati na pamet, tudi z ulomki, da ve, koliko kvadratnih milj merijo dežele in »koliko prebivalcev imajo«, ona pa se je ves čas smehljala; tedaj se mu je zazdelo, da vseeno ne zna dovolj, in pogledal je v veliki, veliki zračni prostor, ona pa je poletela z njim, visoko na črni oblak; vihar je šumel in bučal, kakor da bi pel stare pesmi. Letela sta čez gozdove in jezera, čez morja in dežele; pod njima je tulil mrzli veter, volkovi so zavijali, sneg se je lesketal in čezenj so letale črne vrane ter kričale, nad njima pa je svetila luna, tako velika in jasna, in Kay jo je gledal vso dolgo, dolgo zimsko noč; podnevi je spal pri nogah snežne kraljice.

Tretja zgodba. Cvetlični vrt pri ženi, ki je znala čarati. Kako pa se je godilo mali Gerdi, ko Kaya ni bilo več? Kje je vendar bil? Nihče ni vedel, nihče ni znal povedati. Dečki so pripovedovali samo, da so ga videli privezati svoje male sani na velike, krasne sani, ki so zapeljale v ulico in skozi mestna vrata. Nihče ni vedel, kje je; mnogo solz je preteklo, mala Gerda je bridko in dolgo jokala; potem so rekli, da je mrtev, da se je utopil v reki, ki je tekla tik ob mestu. O, kako dolgi in mračni so bili ti zimski dnevi.

Potem je prišla pomlad s toplejšim soncem. »Kay je mrtev, ni ga več!« je rekla mala Gerda. »Tega ne verjamem!« je rekla sončna svetloba. »Mrtev je, ni ga več!« je rekla lastovkam.

»Tega ne verjamemo!« so odgovorile in nazadnje tega tudi mala Gerda ni več verjela. »Obula bom svoje nove rdeče čeveljce,« je rekla nekega jutra, »ki jih Kay še nikoli ni videl, potem pa bom šla k reki in jo vprašala!«

Bilo je še čisto zgodaj; poljubila je staro babico, ki je spala, obula rdeče čeveljce in povsem sama odšla skozi mestna vrata k reki. »Ali je res, da si vzela mojega malega prijatelja? Podarila ti bom svoje rdeče čeveljce, če mi ga vrneš!«

Zdelo se ji je, da valovi tako nenavadno kimajo; tedaj je vzela svoje rdeče čeveljce, najdragocenejše, kar je imela, in oba vrgla v reko, a padla sta tik ob breg in mali valovi so ji ju takoj prinesli nazaj na kopno; bilo je, kakor da reka noče vzeti njenega najdragocenejšega imetja, saj malega Kaya vendar ni imela. Toda Gerda je pomislila, da čeveljcev ni vrgla dovolj daleč, zato je splezala v čoln, ki je ležal med trstjem, stopila prav na njegov skrajni konec in vrgla čeveljce v vodo; čoln pa ni bil privezan in se je ob njenem gibu odmaknil od brega. To je opazila in pohitela, da bi stopila iz njega, toda še preden se je vrnila na drugi konec, je bil čoln že več kot laket od brega in zdaj je drsel vse hitreje.

Tedaj se je mala Gerda hudo prestrašila in začela jokati, a slišali so jo samo vrabci; ti je niso mogli odnesti na kopno, pač pa so letali ob bregu in peli, kakor da bi jo hoteli potolažiti: »Tukaj smo! Tukaj smo!« Čoln je odnašal tok; mala Gerda je sedela čisto pri miru, samo v nogavicah; njena rdeča čeveljca sta plavala za njo, a čolna nista mogla dohiteti, saj je plul vse hitreje.

Na obeh bregovih je bilo lepo: krasne cvetlice, stara drevesa in pobočja z ovcami in kravami, toda nikjer ni bilo videti človeka. »Morda me reka nosi k malemu Kayu,« je pomislila Gerda in postala boljše volje; vstala je in dolge ure gledala lepe zelene bregove. Potem je priplula do velikega češnjevega vrta, kjer je stala majhna hiša s čudnimi rdečimi in modrimi okni ter slamnato streho, pred njo pa dva lesena vojaka, ki sta s puškama na ramah pozdravljala vse, ki so pluli mimo.

Gerda ju je poklicala, saj je mislila, da sta živa, toda seveda ji nista odgovorila; prišla je čisto blizu njiju, reka je čoln zanesla naravnost k bregu.

Gerda je zaklicala še glasneje in iz hiše je prišla stara, stara žena, ki se je opirala na palico s kljuko; na glavi je imela velik klobuk za sonce, poslikan z najlepšimi cvetlicami.

»Ti ubogi otrok!« je rekla stara žena. »Kako si vendar prišla na to veliko, deročo reko, ki te je odnesla daleč v širni svet!« Nato je stopila prav v vodo, s kljuko na palici zagrabila čoln, ga potegnila na kopno in dvignila malo Gerdo iz njega.

Gerda je bila vesela, da je spet na suhem, vendar se je tuje stare žene malo bala. »Pridi in mi povej, kdo si in kako si prišla sem!« je rekla žena.

Gerda ji je vse povedala, stara žena pa je zmajevala z glavo in govorila: »Hm! Hm!« Ko ji je Gerda povedala vse in jo vprašala, ali ni morda videla malega Kaya, je žena rekla, da ni prišel mimo, a bo gotovo še prišel; naj le ne bo žalostna, temveč naj pokusi njene češnje in si ogleda njene cvetlice, ki so lepše od vsake slikanice in znajo vsaka zase povedati celo zgodbo. Nato je prijela Gerdo za roko, odšli sta v hišico in stara žena je zaklenila vrata.

Okna so bila visoko, šipe pa rdeče, modre in rumene; dnevna svetloba je v vseh teh barvah tako čudno sijala v sobo, toda na mizi so bile najlepše češnje in Gerda jih je jedla, kolikor jih je hotela, saj ji je bilo dovoljeno. Medtem ko je jedla, ji je stara žena z zlatim glavnikom česala lase; ti so se kodrali in se tako lepo zlato lesketali okrog njenega ljubkega obrazka, ki je bil tako okrogel in podoben vrtnici.

»Prav po takšni ljubki deklici sem hrepenela,« je rekla stara žena. »Boš že videla, kako lepo se bova razumeli!« In bolj ko je česala lase male Gerde, bolj je Gerda pozabljala svojega dragega prijatelja Kaya; stara žena je namreč znala čarati, a ni bila hudobna čarovnica; le malo je čarala za svoje veselje in zdaj si je želela obdržati malo Gerdo. Zato je šla na vrt, iztegnila palico s kljuko proti vsem rožnim grmom in ti so se, čeprav so tako lepo cveteli, vsi pogreznili v črno zemljo, da ni bilo mogoče videti, kje so prej rasli. Stara žena se je bala, da bo Gerda ob pogledu na vrtnice pomislila na svoje in se tedaj spomnila malega Kaya ter zbežala.

Zdaj je odpeljala Gerdo na cvetlični vrt. O, kakšne dišave in kakšna lepota so bile tu! Vse cvetlice, kar si jih je mogoče zamisliti, iz vseh letnih časov, so tu najrazkošneje cvetele; nobena slikanica ne bi mogla biti bolj pisana in lepa. Gerda je poskakovala od veselja in se igrala, dokler ni sonce zašlo za visokimi češnjami, potem pa je dobila krasno posteljo z rdečimi svilenimi odejami, napolnjenimi z modrimi vijolicami; v njej je spala in sanjala tako lepo kakor kraljica na svoj poročni dan.

Naslednji dan se je lahko spet igrala s cvetlicami na toplem soncu in tako je minilo mnogo dni. Gerda je poznala vsako cvetlico, toda čeprav jih je bilo toliko, se ji je vendar zdelo, da ena manjka; katera, pa ni vedela. Nekega dne je sedela in gledala klobuk stare žene s poslikanimi cvetlicami in prav najlepša med njimi je bila vrtnica. Stara žena jo je pozabila odstraniti s klobuka, ko je druge spravila pod zemljo. Tako je, če nisi pri stvari!

»Kaj!« je rekla Gerda. »Ali tukaj ni vrtnic!« Skočila je med gredice, iskala in iskala, a ni našla nobene; tedaj je sedla in zajokala, njene vroče solze pa so padale prav tja, kjer se je pogreznil rožni grm. Ko so tople solze zalile zemljo, je grm naenkrat pognal iz nje, ves v cvetju, prav takšen kakor takrat, ko se je pogreznil, in Gerda ga je objela, poljubila vrtnice ter pomislila na lepe vrtnice doma in ob njih na malega Kaya.

»O, kako sem se zamudila!« je rekla deklica. »Saj bi morala poiskati Kaya! Ali ne veste, kje je?« je vprašala vrtnice. »Ali mislite, da je mrtev in ga ni več?«

»Mrtev ni,« so rekle vrtnice. »Saj smo bile v zemlji, tam so vsi mrtvi, Kaya pa ni bilo tam!« »Hvala vam!« je rekla mala Gerda in šla k drugim cvetlicam, jim pogledala v cvetne čaše ter vprašala: »Ali ne veste, kje je mali Kay?«

Toda vsaka cvetlica je stala na soncu in sanjala svojo pravljico ali zgodbo; mala Gerda jih je slišala mnogo, mnogo, toda nobena ni nič vedela o Kayu.

In kaj je rekla ognjena lilija? »Ali slišiš boben: bum! bum! Samo dva glasova sta, vedno bum! bum! Poslušaj žalostinko žena! Poslušaj vzklike duhovnikov! V svoji dolgi rdeči obleki stoji hindujka na grmadi, plameni švigajo okrog nje in njenega mrtvega moža; toda hindujka misli na živega moža tu v krogu, na tistega, čigar oči gorijo bolj vroče od plamenov, na tistega, čigar ogenj v očeh močneje sega v njeno srce kakor plameni, ki bodo njeno telo kmalu sežgali v pepel. Ali lahko plamen srca ugasne v plamenih grmade?«

»Tega prav nič ne razumem!« je rekla mala Gerda. »To je moja pravljica!« je rekla ognjena lilija. Kaj pravi slak? »Nad ozko gorsko potjo se dviga star viteški grad; gosto zimzeleno rastlinje obrašča stare rdeče zidove, list ob listu, vse do balkona, na katerem stoji prelepa deklica; nagiba se čez ograjo in gleda po poti navzdol. Nobena vrtnica ne visi z veje bolj sveža kakor ona, noben jablanov cvet, ko ga veter odnese z drevesa, ne plava lahkotneje kakor ona; kako šelesti razkošna svilena obleka. ‘Ali ga še vedno ni!’«

»Ali misliš Kaya?« je vprašala mala Gerda. »Govorim samo o svoji pravljici, o svojih sanjah,« je odgovoril slak. Kaj pravi mali zvonček? »Med drevesi visi na vrveh dolga deska, to je gugalnica; dve ljubki deklici — obleki imata beli kakor sneg, s klobukov jima plapolajo dolgi zeleni svileni trakovi — sedita na njej in se gugata; njun brat, ki je večji od njiju, stoji na gugalnici in se z roko oklepa vrvi, da se drži, kajti v eni roki ima skodelico, v drugi pa glineno pipico, s katero piha milne mehurčke. Gugalnica niha in mehurčki letijo v čudovitih, prelivajočih se barvah; zadnji še visi na ustju pipice in se upogiba v vetru; gugalnica niha. Mali črni pes, lahkoten kakor mehurčki, se dvigne na zadnje noge in hoče na gugalnico, ta pa odleti; pes pade na tla, laja in je jezen; ponorčevala se je iz njega, mehurčki pokajo — zibajoča se deska, pokajoča podoba iz pene, to je moja pesem!«

»Morda je res lepo, kar pripoveduješ, vendar govoriš tako žalostno in prav nič ne omenjaš Kaya. Kaj pravijo hijacinte?« »Bile so tri prelepe sestre, tako prosojne in nežne; ena je imela rdečo obleko, druga modro, tretja pa povsem belo; z roko v roki so plesale ob mirnem jezeru v jasni mesečini. Niso bile vile, bile so človeške deklice. Tako sladko je dišalo in deklice so izginile v gozdu; vonj je postal še močnejši; iz gozdne goščave so čez jezero zdrsele tri krste in v njih so ležale prelepe deklice; kresnice so svetlikajoče letale okrog njih kakor drobne lebdeče luči. Ali plešoče deklice spijo ali so mrtve? Cvetlični vonj pravi, da so mrtve; večerni zvon zvoni nad mrtvimi!«

»Čisto si me razžalostila,« je rekla mala Gerda. »Tako močno dišiš; misliti moram na mrtve deklice! Ah, ali je mali Kay res mrtev? Vrtnice so bile pod zemljo in pravijo, da ni!«

»Ding, dong!« so zazvonili hijacintini zvončki. »Ne zvonimo za malim Kayem, njega ne poznamo! Pojemo samo svojo pesem, edino, ki jo znamo!« Gerda je šla k zlatici, ki je žarela med bleščečimi zelenimi listi.

»Ti si majhno, svetlo sonce!« je rekla Gerda. »Povej mi, ali veš, kje naj najdem svojega prijatelja?« Zlatica je tako lepo sijala in ji vračala pogled. Kakšno pesem je znala zapeti zlatica? Tudi ta ni bila o Kayu.

»Na majhnem dvorišču je prvi pomladni dan sonce našega Gospoda tako toplo sijalo; žarki so drseli po sosedovi beli steni, tik ob njej pa so rasle prve rumene cvetlice, bleščeče zlato v toplih sončnih žarkih; stara babica je sedela zunaj na svojem stolu, njena vnukinja, revna, lepa služkinja, pa je prišla domov na kratek obisk; poljubila je babico. V tem blaženem poljubu je bilo zlato, zlato srca. Zlato na ustih, zlato na tleh, zlato tam zgoraj v jutranjih dneh! Vidiš, to je moja mala zgodba!« je rekla zlatica.

»Moja uboga stara babica!« je vzdihnila Gerda. »Gotovo hrepeni po meni in je žalostna zaradi mene, kakor je bila zaradi malega Kaya. Toda kmalu se vrnem domov in s seboj pripeljem Kaya. Nič ne pomaga, če sprašujem cvetlice; vsaka zna le svojo pesmico, ničesar mi ne povedo!« Nato si je spodreknila oblekico, da bi laže tekla; ko pa je preskočila narciso, jo je ta oplazila po nogi. Gerda se je ustavila, pogledala dolgo rumeno cvetlico in vprašala: »Morda ti kaj veš?« Sklonila se je prav k narcisi. In kaj ji je ta povedala?

»Samo sebe vidim! Samo sebe vidim!« je rekla narcisa. »Oh, oh, kako dišim! Zgoraj v podstrešni sobici stoji napol oblečena mala plesalka; zdaj stoji na eni nogi, zdaj na dveh, ves svet odriva z brcami, vsa je le slepilo za oči. Iz čajnika zliva vodo na kos oblačila, ki ga drži v rokah: to je njen životec. Čistoča je lepa reč! Bela obleka visi na kljuki; tudi njo je oprala z vodo iz čajnika in posušila na strehi. Obleče si jo, okoli vratu pa si ovije žafranasto rumeno ruto, da je obleka videti še bolj bela. Nogo v zrak! Poglej, kako se vzpenja na enem samem stebelcu! Samo sebe vidim! Samo sebe vidim!«

»To me prav nič ne zanima!« je rekla Gerda. »Nič takega mi ne pripoveduješ!« In stekla je na rob vrta. Vrata so bila zaprta, toda zarjavelo zapiralo je majala sem in tja, dokler ni popustilo. Vrata so se odprla in mala Gerda je bosa stekla v širni svet. Trikrat se je ozrla, vendar ji nihče ni sledil. Nazadnje ni mogla več teči in je sedla na velik kamen. Ko se je ozrla naokoli, je videla, da je poletje že minilo in da je pozna jesen. Tega v prelepem vrtu sploh ni bilo mogoče opaziti, saj je tam vedno sijalo sonce in so cvetele rože vseh letnih časov.

»Ljubi Bog, kako dolgo sem se zamudila!« je rekla mala Gerda. »Saj je že jesen! Ne smem več počivati!« Vstala je, da bi šla naprej. Oh, kako so jo bolele njene drobne, utrujene noge in kako mrzlo in pusto je bilo vse naokrog! Dolgi vrbovi listi so bili že povsem rumeni in z njih je kapljala megla, list za listom je odpadal; samo črni trn je bil še poln sadežev, tako trpkih, da so človeku skremžili usta. Oh, kako siv in turoben je bil širni svet!

Četrta zgodba. Princ in princesa. Gerda se je morala spet spočiti. Po snegu tik pred njo je poskakoval velik vran; že dolgo je posedal tam, jo opazoval in zmajeval z glavo. Zdaj je rekel: »Kra! Kra! Dober dan! Dober dan!« Bolje tega ni znal izgovoriti, vendar je imel z deklico najboljše namene. Vprašal jo je, kam gre tako sama po širnem svetu. Besedo »sama« je Gerda dobro razumela in čutila, koliko se skriva v njej. Vranu je povedala vso zgodbo svojega življenja in ga vprašala, ali je morda videl Kaya.

Vran je zamišljeno prikimal in rekel: »Mogoče pa res! Mogoče pa res!« »Kaj, misliš, da si ga?« je vzkliknila deklica in ga skoraj stisnila do smrti, tako silovito ga je objemala in poljubljala.

»Po pameti, po pameti!« je rekel vran. »Mislim, da vem … Mislim, da bi res lahko bil mali Kay! Toda zdaj te je najbrž že pozabil zaradi princese!«

»Živi pri princesi?« je vprašala Gerda. »Da, poslušaj!« je rekel vran. »Toda tako težko govorim tvoj jezik. Če razumeš vranščino, ti bom laže povedal!«

»Ne, tega se nisem naučila!« je rekla Gerda. »Babica pa jo je znala in jezik na p tudi. Ko bi se ga le naučila!« »Nič hudega!« je rekel vran. »Povedal bom, kolikor bom znal, čeprav bo vse skupaj bolj slabo.« In povedal ji je, kar je vedel.

»V tem kraljestvu, kjer zdaj sediva, živi princesa, ki je neznansko pametna. Prebrala je vse časopise na svetu in jih spet pozabila, tako pametna je. Zadnjič je sedela na prestolu, kar menda niti ni tako zabavno, ko si je začela brundati pesmico, in sicer prav tisto: ‘Zakaj se ne bi omožila!’ ‘Saj res, nekaj je na tem,’ si je rekla in se sklenila poročiti. Toda hotela je moža, ki bi znal odgovoriti, kadar bi ga kdo ogovoril, ne pa takega, ki bi le stal in se imenitno držal, kajti to je tako dolgočasno. Ukazala je sklicati vse dvorne dame, in ko so slišale, kaj namerava, so bile navdušene. ‘To mi je pa všeč!’ so govorile. ‘Prav o tem sem tudi sama zadnjič razmišljala!’ Verjemi mi, vsaka moja beseda je resnična!« je rekel vran. »Imam udomačeno ljubico, ki se svobodno sprehaja po gradu, in ona mi je vse povedala!«

Seveda je bila tudi njegova ljubica vranica, saj vran išče sebi par in ta je vedno vrana. »Časopisi so takoj izšli z obrobo iz srčkov in princesinim monogramom. V njih je pisalo, da sme vsak čeden mladenič priti na grad in se pogovarjati s princeso; tistega, ki bo govoril tako sproščeno, kakor da je tam doma, in se bo najbolje odrezal, bo princesa vzela za moža! Da, da!« je rekel vran. »Lahko mi verjameš, tako gotovo je, kakor da zdaj sedim tukaj. Ljudje so se zgrinjali od vsepovsod, prerivali so se in hiteli, vendar ni uspelo nikomur, ne prvi ne drugi dan. Na ulici so vsi znali prav lepo govoriti, ko pa so stopili skozi grajska vrata in zagledali stražarje v srebrnih opravah, po stopnišču pa lakaje v zlatih ter velike, razsvetljene dvorane, so kar onemeli. Ko so stali pred prestolom, na katerem je sedela princesa, niso znali izustiti drugega kakor zadnjo besedo, ki jo je rekla ona, njej pa se tega ni ljubilo poslušati še enkrat. Bilo je, kakor da bi jim tam notri nasuli njuhanca na trebuh in bi zaspali, dokler niso spet prišli na ulico; tam pa so spet znali govoriti! Vrsta je segala od mestnih vrat do gradu. Tudi sam sem šel pogledat!« je rekel vran. »Bili so lačni in žejni, vendar jim z gradu niso dali niti kozarca mlačne vode. Nekateri pametnejši so sicer prinesli obložene kruhke, vendar jih niso delili s sosedi. Mislili so si: naj le izgleda sestradan, pa ga princesa ne bo hotela!«

»Kaj pa Kay, mali Kay?« je vprašala Gerda. »Kdaj je prišel? Je bil med vsemi temi?« »Potrpi! Potrpi! Saj sva že skoraj pri njem! Tretji dan je prišel droben fantič, brez konja in brez voza, in povsem brezskrbno odkorakal naravnost proti gradu. Oči so mu žarele kakor tebi, imel je lepe dolge lase, oblečen pa je bil revno!«

»To je bil Kay!« je zavriskala Gerda. »Oh, pa sem ga našla!« In zaploskala je. »Na hrbtu je imel majhen nahrbtnik!« je rekel vran. »Ne, gotovo so bile njegove sani!« je rekla Gerda. »Saj je odšel s sanmi!«

»Prav mogoče!« je rekel vran. »Nisem tako natančno pogledal! Od svoje udomačene ljubice pa vem, da ga ni prav nič zmedlo, ko je stopil skozi grajska vrata in zagledal telesno stražo v srebru ter lakaje v zlatu na stopnišču. Pokimal jim je in rekel: ‘Gotovo je dolgočasno stati na stopnicah, jaz grem raje naprej!’ Dvorane so se bleščale v soju luči; tajni svetniki in ekscelence so hodili bosi in nosili zlate pladnje. Človeka bi res lahko navdal svečan občutek! Njegovi škornji so strašansko škripali, vendar se ni prestrašil!«

»To je gotovo Kay!« je rekla Gerda. »Vem, da je imel nove škornje; v babičini sobi sem jih slišala škripati!« »Da, škripali so!« je rekel vran. »In povsem brez zadrege je stopil naravnost pred princeso, ki je sedela na biseru, velikem kakor kolo kolovrata. Vse dvorne dame s svojimi služabnicami in služabnicami svojih služabnic ter vsi dvorni gospodje s svojimi služabniki in služabniki svojih služabnikov, ki so tudi imeli sluge, so stali razvrščeni naokrog. In bliže ko so stali vratom, bolj ponosno so se držali. Sluga služabnikovih služabnikov, ki vedno hodi v copatah, se pri vratih drži tako ošabno, da ga skoraj ni mogoče gledati!«

»To mora biti strašno!« je rekla mala Gerda. »Pa je Kay vendar dobil princeso!« »Če ne bi bil vran, bi jo vzel jaz, pa čeprav sem zaročen. Menda je govoril prav tako dobro kakor jaz, kadar govorim vranščino; to vem od svoje udomačene ljubice. Bil je pogumen in prikupen. Sploh ni prišel snubit, temveč samo poslušat princesino modrost. Ta mu je bila všeč, njej pa je bil všeč on!«

»Seveda, to je bil Kay!« je rekla Gerda. »Tako pameten je bil, da je znal na pamet računati z ulomki! Oh, ali me ne bi odpeljal v grad?« »To je lahko reči!« je odvrnil vran. »Toda kako bova to storila? Pogovoril se bom s svojo udomačeno ljubico; gotovo nama bo znala svetovati. Kajti povem ti, da deklice, kakršna si ti, nikoli ne bodo kar tako spustili noter!«

»Pa me bodo!« je rekla Gerda. »Ko bo Kay slišal, da sem tu, bo takoj prišel pome!« »Počakaj me pri tisti stopnici čez ograjo!« je rekel vran, pomigal z glavo in odletel.

Vrnil se je šele zvečer, ko se je že stemnilo. »Krasno! Krasno!« je rekel. »Prav lepo te pozdravlja! Tukaj pa je hlebček zate; vzela ga je v kuhinji, kjer imajo kruha na pretek, ti pa si gotovo lačna! V grad te ne morejo spustiti, saj si bosa; stražarji v srebru in lakaji v zlatu tega ne bodo dovolili. Toda nikar ne jokaj, vseeno boš prišla noter. Moja ljubica pozna majhno zadnje stopnišče, ki vodi do spalnice, in ve, kje lahko dobi ključ!«

Odšla sta na vrt, v velik drevored, kjer je odpadal list za listom. Ko so v gradu druga za drugo ugašale luči, je vran malo Gerdo odpeljal do priprtih zadnjih vrat.

Oh, kako je Gerdi razbijalo srce od strahu in hrepenenja! Bilo ji je, kakor da namerava storiti kaj hudega, pa je vendar hotela le izvedeti, ali je tam mali Kay. Da, gotovo je on! Tako živo si je predstavljala njegove bistre oči in dolge lase; prav videla je, kako se smehlja, kakor se je nekoč, ko sta doma sedela pod vrtnicami. Gotovo bo vesel, ko jo bo zagledal in slišal, kako dolgo pot je prehodila zaradi njega, ter izvedel, kako žalostni so bili vsi doma, ko se ni vrnil. Oh, koliko strahu in veselja!

Zdaj sta bila na stopnišču. Na omarici je gorela majhna svetilka. Sredi tal je stala udomačena vranica, obračala glavo na vse strani in opazovala Gerdo, ki se ji je priklonila, kakor jo je naučila babica.

»Moj zaročenec je tako lepo govoril o vas, mala gospodična,« je rekla udomačena vranica. »Vaša vita, kakor temu pravijo, je tudi zelo ganljiva! Vzemite svetilko, jaz pa bom šla pred vami. Pojdimo kar naravnost, tam ne bomo nikogar srečali!«

»Zdi se mi, da nekdo prihaja tik za nami!« je rekla Gerda in nekaj je zašumelo mimo nje. Bilo je kakor sence ob steni: konji s plapolajočimi grivami in vitkimi nogami, mladi lovci ter gospodje in dame na konjih.

»To so samo sanje!« je rekla vranica. »Prihajajo po misli visokega gospostva in jih vodijo na lov. Dobro je tako, saj si boste speče laže ogledali. Toda če pridete do časti in veljave, nikar ne pozabite pokazati hvaležnega srca!«

»O tem vendar ni treba govoriti!« je rekel gozdni vran. Zdaj so stopili v prvo dvorano; oblečena je bila v rožnat atlas, po stenah pa so se vzpenjale umetne rože. Sanje so jim že švigale mimo, vendar so bile tako hitre, da Gerda ni utegnila videti visokega gospostva. Vsaka naslednja dvorana je bila razkošnejša od prejšnje; človek je res lahko ostrmel. Zdaj so prišli v spalnico. Strop je bil podoben veliki palmi z listi iz stekla, dragocenega stekla, sredi sobe pa sta z debelega zlatega stebla viseli dve postelji, podobni lilijama. Ena je bila bela in v njej je ležala princesa; druga je bila rdeča in v njej naj bi Gerda našla malega Kaya. Odmaknila je enega izmed rdečih cvetnih listov in zagledala rjav zatilnik. Oh, to je bil Kay! Glasno je zaklicala njegovo ime in približala svetilko. Sanje so na konjih spet prišumele v sobo. Prebudil se je, obrnil glavo in … ni bil mali Kay.

Princ mu je bil podoben samo po zatilniku, bil pa je mlad in lep. Iz bele lilije je pokukala princesa in vprašala, kaj se dogaja. Mala Gerda je zajokala ter povedala vso svojo zgodbo in vse, kar sta vrana storila zanjo.

»Uboga revica!« sta rekla princ in princesa. Pohvalila sta vrana in jima povedala, da nista prav nič jezna nanju, vendar tega ne smeta več početi. Kljub temu bosta dobila nagrado.

»Bi rada svobodno letala?« je vprašala princesa. »Ali pa bi rada stalno službo dvornih vranov in vse ostanke iz kuhinje?« Oba sta se priklonila in prosila za stalno službo. Mislila sta namreč na starost in rekla, »da je dobro imeti kaj za stare dni«, kakor sta se izrazila.

Princ je vstal iz svoje postelje in prepustil Gerdi, da je spala v njej; več zanjo ni mogel storiti. Sklenila je drobne roke in pomislila: »Kako dobri so ljudje in živali!« Nato je zaprla oči in blaženo zaspala. Vse sanje so spet priletele v sobo in zdaj so bile videti kakor božji angeli. Vlekle so majhne sani, na katerih je sedel Kay in ji kimal. Toda vse to so bile le sanje, zato je izginilo, brž ko se je zbudila.

Naslednji dan so jo od glave do pet oblekli v svilo in žamet. Ponudili so ji, da lahko ostane na gradu in uživa brezskrbno življenje, ona pa je prosila le za majhen voz s konjem in par škorenjčkov, da bi se lahko spet odpeljala v širni svet iskat Kaya.

Dobila je škornje in muf. Tako lepo so jo oblekli, in ko je hotela odpotovati, je pred vrati stala nova kočija iz čistega zlata. Grb princa in princese je sijal na njej kakor zvezda; kočijaž, služabniki in predjezdeci, kajti tudi predjezdece je imela, so sedeli z zlatimi kronami na glavah. Princ in princesa sta ji sama pomagala v kočijo in ji zaželela vso srečo. Gozdni vran, ki se je medtem že poročil, jo je spremljal prve tri milje. Sedel je ob njej, ker ni prenesel vožnje s hrbtom v smeri poti. Njegova žena je stala pri vratih in mahala s krili; ni šla z njima, saj jo je bolela glava, odkar je dobila stalno službo in preveč hrane. Kočija je bila znotraj obložena s sladkornimi prestami, v sedežu pa so bili sadje in poprovi piškotki.

»Zbogom! Zbogom!« sta klicala princ in princesa, mala Gerda pa je jokala in vran tudi. Tako so minile prve milje; nato se je poslovil še vran in to je bilo najtežje slovo. Odletel je na drevo in mahal s črnimi krili, dokler je še videl kočijo, ki se je bleščala kakor jasno sonce.

Peta zgodba. Mala razbojniška deklica. Peljali so se skozi temni gozd, toda kočija je žarela kakor plamen. Razbojnikom je njen sij bodel v oči in tega niso mogli prenesti.

»Zlato je! Zlato je!« so zavpili, planili iz gozda, zgrabili konje, pobili male predjezdece, kočijaža in služabnike, nato pa malo Gerdo potegnili iz kočije.

»Rejena je, čedna je, s samimi orehovimi jedrci so jo pitali!« je rekla stara razbojnica, ki je imela dolgo, ščetinasto brado in obrvi, ki so ji visele čez oči. »Prava mala pitana jagnjica! O, kako nam bo teknila!« Izvlekla je svetel nož, ki se je tako zabliskal, da je bilo groza.

»Au!« je v istem hipu zakričala starka. V uho jo je ugriznila njena lastna hčerkica, ki ji je visela na hrbtu in je bila tako divja in neugnana, da jo je bilo veselje gledati. »Ti grdi otrok!« je rekla mati in ni imela časa zaklati Gerde.

»Z menoj se bo igrala!« je rekla mala razbojniška deklica. »Dala mi bo svoj muf in svojo lepo obleko ter spala pri meni v postelji!« Nato je spet ugriznila mater, da je ta poskočila in se zavrtela, vsi razbojniki pa so se zasmejali in rekli: »Poglejte, kako pleše s svojo malo!«

»V kočijo hočem!« je rekla mala razbojniška deklica. Morala je dobiti in tudi dobila je, kar je hotela, saj je bila tako razvajena in trmasta. Z Gerdo sta sedli vanjo in se prek štorov in trnja odpeljali globlje v gozd. Mala razbojniška deklica je bila velika kakor Gerda, vendar močnejša, širših ramen in temnejše polti. Njene oči so bile čisto črne in so bile videti skoraj žalostne. Objela je malo Gerdo okoli pasu in rekla: »Ne bodo te zaklali, dokler se ne razjezim nate! Gotovo si princesa?«

»Ne,« je rekla mala Gerda in ji povedala vse, kar je doživela, ter kako rada ima malega Kaya. Razbojniška deklica jo je resno pogledala, nekoliko prikimala in rekla: »Ne bodo te zaklali, tudi če se razjezim nate; takrat bom to storila sama!« Nato je Gerdi obrisala solze in obe roki potisnila v lepi muf, ki je bil tako mehak in topel.

Kočija se je ustavila. Bili so sredi dvorišča razbojniškega gradu, ki je bil razpokan od vrha do tal. Iz zevajočih odprtin so izletavali krokarji in vrane, veliki buldogi, od katerih je bil vsak videti, kakor da bi lahko pogoltnil človeka, pa so visoko poskakovali. Lajali niso, ker jim je bilo to prepovedano.

V veliki, stari, sajasti dvorani je sredi kamnitih tal gorel velik ogenj. Dim se je vlekel pod stropom in si je moral sam poiskati pot ven. V velikem pivovarskem kotlu je vrela juha, na ražnjih pa so vrteli zajce in kunce.

»Nocoj boš spala z menoj, tukaj pri vseh mojih živalcah!« je rekla razbojniška deklica. Dobili sta jesti in piti, nato pa odšli v kot, kjer so ležale slama in odeje. Nad njima je na letvah in prečkah sedelo skoraj sto golobov. Videti je bilo, da vsi spijo, vendar so se malo premaknili, ko sta deklici prišli.

»Vsi so moji!« je rekla mala razbojniška deklica. Hitro je zgrabila enega izmed najbližjih, ga držala za noge in stresala, da je mahal s krili. »Poljubi ga!« je zaklicala in z njim udarjala Gerdo po obrazu. »Tam pa sedita gozdna lopova!« je nadaljevala in pokazala za goste rešetke, s katerimi je bila visoko v zidu zaprta odprtina. »Tista dva sta gozdna lopova! Takoj bi odletela, če ne bi bila dobro zaprta. Tukaj pa stoji moj stari ljubljenec Bæh!« Za rog je povlekla severnega jelena, ki je imel okoli vratu svetel bakren obroč in je bil privezan. »Tudi njega moramo držati na kratko, sicer nam jo popiha. Prav vsak večer ga s svojim ostrim nožem požgečkam po vratu in tega se tako boji!« Deklica je iz razpoke v zidu izvlekla dolg nož in z njim drsela po jelenovem vratu. Uboga žival je brcala z nogami, razbojniška deklica pa se je smejala in nato potegnila Gerdo s seboj v posteljo.

»Boš vzela nož s seboj, ko boš šla spat?« je vprašala Gerda in ga nekoliko prestrašeno pogledala. »Vedno spim z nožem!« je rekla mala razbojniška deklica. »Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Zdaj pa mi še enkrat povej, kar si mi prej pripovedovala o malem Kayu, in zakaj si šla v širni svet.« Gerda je začela pripovedovati od začetka. Gozdna goloba sta grulila zgoraj v kletki, drugi golobi pa so spali. Mala razbojniška deklica je Gerdo objela okoli vratu, v drugi roki držala nož in zaspala, da jo je bilo slišati; Gerda pa nikakor ni mogla zatisniti oči, saj ni vedela, ali bo živela ali umrla. Razbojniki so sedeli okoli ognja, peli in pili, stara razbojnica pa je delala prevale. Oh, kako strašno je bilo deklici vse to gledati!

Tedaj sta gozdna goloba rekla: »Gru, gru! Videla sva malega Kaya. Bela kokoš je nosila njegove sani, on pa je sedel v kočiji Snežne kraljice, ki je letela nizko nad gozdom, ko smo bili mi še v gnezdu. Pihnila je na nas, mladiče, in vsi so umrli razen naju dveh. Gru! Gru!«

»Kaj pravita tam zgoraj?« je zaklicala Gerda. »Kam je odpotovala Snežna kraljica? Vesta kaj o tem?« »Najbrž je odpotovala na Laponsko, ker sta tam vedno sneg in led! Kar vprašaj severnega jelena, ki stoji tam privezan.«

»Tam sta led in sneg, tam je prelepo in dobro!« je rekel severni jelen. »Tam lahko svobodno skačeš po velikih, bleščečih dolinah! Tam ima Snežna kraljica svoj poletni šotor, njen stalni grad pa stoji proti severnemu tečaju, na otoku, ki mu pravijo Spitsberg!«

»Oh, Kay, mali Kay!« je vzdihnila Gerda. »Zdaj pa leži pri miru!« je rekla razbojniška deklica. »Sicer dobiš nož v trebuh!« Zjutraj ji je Gerda povedala vse, kar sta rekla gozdna goloba. Mala razbojniška deklica je bila zelo resna, vendar je prikimala in rekla: »Nič zato! Nič zato! Veš, kje je Laponska?« je vprašala severnega jelena.

»Kdo naj bi to vedel bolje od mene?« je rekla žival in oči so ji zažarele. »Tam sem se rodil in odraščal, tam sem skakal po snežnih poljanah!«

»Poslušaj!« je rekla razbojniška deklica Gerdi. »Saj vidiš, da so vsi naši moški odšli. Mama je še tu in bo tudi ostala, toda proti jutru pije iz velike steklenice in nato malo zadrema. Takrat bom nekaj storila zate!« Skočila je iz postelje, se materi vrgla okoli vratu, jo pocukala za brke in rekla: »Moj ljubi kozliček, dobro jutro!« Mati jo je frcnila pod nosom, da je postal rdeč in moder, toda vse to je bilo iz same ljubezni.

Ko je mati popila iz svoje steklenice in zadremala, je razbojniška deklica stopila k severnemu jelenu in rekla: »Prav rada bi te še velikokrat požgečkala z ostrim nožem, ker si takrat tako smešen. Pa nič zato; odvezala bom tvojo vrv in ti pomagala ven, da boš lahko stekel na Laponsko. Toda podvizati se moraš in mi to deklico odnesti v grad Snežne kraljice, kjer je njen prijatelj. Gotovo si slišal, kaj je pripovedovala, saj je govorila dovolj glasno, ti pa rad prisluškuješ!«

Severni jelen je od veselja visoko poskočil. Razbojniška deklica je dvignila malo Gerdo nanj in jo previdno privezala; dala ji je celo blazinico, da je sedela na njej. »Nič zato,« je rekla, »tukaj imaš svoje kosmate škornje, ker bo mraz. Muf pa obdržim, preveč lep je! Vseeno ne boš zmrzovala. Na, vzemi mamine velike rokavice iz kožuha, segale ti bodo do komolcev. Vtakni roke vanje! Zdaj imaš prav take roke kakor moja grda mama!«

Gerda je zajokala od veselja. »Ne maram, da cmeriš!« je rekla mala razbojniška deklica. »Zdaj moraš biti vesela! Tukaj imaš še dva hlebca in šunko, da ne boš lačna.« Vse to je privezala zadaj na severnega jelena, odprla vrata, zvabila vse velike pse noter, nato pa z nožem prerezala vrv in rekla jelenu: »Zdaj pa teci! In dobro pazi na deklico!«

Gerda je iztegnila roke v velikih kožuhastih rokavicah proti razbojniški deklici in se poslovila. Severni jelen je nato z vso močjo oddrvel čez grmovje in štore, skozi veliki gozd, čez močvirja in stepe. Volkovi so tulili in krokarji so kričali. »Puf! Puf!« je odmevalo na nebu. Bilo je, kakor da bi nebo kihalo rdeče.

»To je moj stari severni sij!« je rekel severni jelen. »Poglej, kako sveti!« In tekel je še hitreje, noč in dan. Pojedla sta kruh in šunko, nato pa prispela na Laponsko.

Šesta zgodba. Laponka in Finka. Ustavila sta se pri majhni hiši, ki je bila videti prav bedna. Streha je segala do tal, vrata pa so bila tako nizka, da so morali domači po trebuhu lesti skoznje, kadar so hoteli ven ali noter. Doma ni bilo nikogar razen stare Laponke, ki je ob svetilki na ribje olje pekla ribe. Severni jelen ji je povedal vso Gerdino zgodbo, najprej pa svojo, ker se mu je zdela veliko pomembnejša. Gerda je bila tako premražena, da ni mogla govoriti.

»Ah, uboga reveža!« je rekla Laponka. »Še dolga pot vaju čaka! Več kot sto milj morata preteči do Finnmarka, kajti tam ima Snežna kraljica svoje podeželsko bivališče in vsak večer prižiga modre luči. Nekaj besed bom napisala na suho polenovko, ker nimam papirja, in vama jo dala za Finko tam zgoraj. Ona vama bo znala povedati več kakor jaz!«

Ko se je Gerda ogrela ter dobila jesti in piti, je Laponka napisala nekaj besed na suho polenovko in ji naročila, naj dobro pazi nanjo. Spet jo je privezala na severnega jelena in ta je oddrvel. »Puf! Puf!« je odmevalo visoko v zraku in vso noč je žarel najlepši modri severni sij. Nato sta prispela v Finnmark in potrkala na Finkin dimnik, saj ni imela niti vrat.

V notranjosti je bilo tako vroče, da je Finka sama hodila skoraj povsem gola. Bila je drobna in vsa umazana. Mali Gerdi je takoj razrahljala oblačila ter ji sezula škornje in snela kožuhaste rokavice, sicer bi ji bilo prevroče. Severnemu jelenu je položila na glavo kos ledu, nato pa prebrala, kar je pisalo na polenovki. Prebrala je trikrat, da si je zapomnila na pamet, potem pa ribo vrgla v lonec, saj jo je bilo še mogoče pojesti, ona pa ni nikoli ničesar zavrgla.

Severni jelen je zdaj najprej povedal svojo zgodbo, nato pa še zgodbo male Gerde. Finka je mežikala z modrimi očmi, rekla pa ni ničesar. »Tako modra si,« je rekel severni jelen, »vem, da znaš vse vetrove sveta zavezati v šivalno nit. Ko kapitan razveže prvi vozel, dobi ugoden veter; ko razveže drugega, začne močno pihati; ko pa razveže tretjega in četrtega, se razbesni tak vihar, da podira gozdove. Ali ne bi dala deklici napoja, da bi dobila moč dvanajstih mož in premagala snežno kraljico?«

»Moč dvanajstih mož,« je rekla Finka, »da, to bi pa že kaj zaleglo!« Nato je stopila k polici, vzela z nje veliko zvito kožo in jo razgrnila. Na njej so bile napisane nenavadne črke in Finka je brala, da ji je znoj kar lil s čela.

Toda severni jelen je znova tako zavzeto prosil za malo Gerdo in Gerda je gledala Finko s tako prosečimi, solz polnimi očmi, da je ta spet začela mežikati. Severnega jelena je potegnila v kot in mu zašepetala, medtem ko mu je na glavo polagala svež led:

»Mali Kay je res pri snežni kraljici in tam se mu zdi vse prav po njegovih željah in mislih, zato verjame, da je to najlepši kraj na svetu. A tako je zato, ker mu je v srce zašla steklena črepinja, v oko pa drobceno stekleno zrnce. Najprej morata ven, sicer nikoli več ne bo pravi človek in snežna kraljica bo obdržala oblast nad njim!«

»Pa ne moreš mali Gerdi dati česa, da bi dobila moč nad vsem tem?« »Ne morem ji dati večje moči, kot jo že ima! Mar ne vidiš, kako velika je? Mar ne vidiš, kako ji morajo služiti ljudje in živali, kako daleč je prišla po svetu z bosimi nogami? Od naju ne sme izvedeti za svojo moč; ta je v njenem srcu, v tem, da je ljubek, nedolžen otrok. Če sama ne more priti do snežne kraljice in spraviti stekla iz malega Kaya, ji tudi midva ne moreva pomagati! Dve milji od tod se začne vrt snežne kraljice. Tja lahko odneseš deklico. Odloži jo pri velikem grmu z rdečimi jagodami, ki stoji v snegu, ne zapletaj se v dolgo klepetanje in pohiti nazaj!« Nato je Finka dvignila malo Gerdo na severnega jelena, ta pa je stekel, kolikor so ga nesle noge.

»Oh, saj nimam škornjev! Saj nimam palčnikov!« je zavpila mala Gerda, ko jo je zbodel pekoči mraz. Toda severni jelen se ni upal ustaviti. Tekel je, dokler ni prišel do velikega grma z rdečimi jagodami. Tam je odložil Gerdo, jo poljubil na usta in po licih so mu spolzele velike, svetle solze. Nato je spet stekel nazaj, kolikor je mogel. Uboga Gerda je ostala brez čevljev in brez rokavic sredi strašnega, ledeno mrzlega Finnmarka.

Tekla je naprej, kolikor hitro je mogla. Tedaj ji je nasproti prišel cel polk snežink. Niso pa padale z neba, saj je bilo povsem jasno in se je bleščalo od severnega sija. Snežinke so tekle tik nad tlemi in bliže ko so prihajale, večje so postajale. Gerda se je dobro spominjala, kako velike in umetelne so bile videti snežinke, ko jih je gledala skozi povečevalno steklo, toda te so bile neprimerno večje in strašnejše. Bile so žive, bile so predstraža snežne kraljice. Imele so najnenavadnejše podobe: nekatere so bile podobne strašnim velikanskim ježem, druge celim klobčičem kač, ki so molele glave na plan, spet druge majhnim debelim medvedom z nasršeno dlako. Vse so bile bleščeče bele, vse so bile žive snežinke.

Mala Gerda je tedaj začela moliti očenaš. Mraz je bil tako hud, da je videla svojo sapo; kakor oblak dima ji je prihajala iz ust. Sapa je postajala vse gostejša in se oblikovala v majhne svetle angele, ki so rasli in rasli, ko so se dotaknili tal. Vsi so imeli na glavah čelade, v rokah pa sulice in ščite. Vedno več jih je bilo in ko je Gerda domolila očenaš, jo je obdajala cela legija. S sulicami so udarjali po grozljivih snežinkah, da so se razletele na sto koscev, mala Gerda pa je povsem varno in pogumno stopala naprej. Angeli so jo božali po nogah in rokah, zato je manj čutila mraz in je urno hodila proti gradu snežne kraljice.

Zdaj pa moramo najprej pogledati, kako se godi Kayu. Na malo Gerdo prav zares ni mislil, še najmanj pa na to, da stoji pred gradom. Sedma zgodba.

Kaj se je zgodilo v gradu snežne kraljice in kaj se je zgodilo potem. Grajske stene so bile iz snega, ki ga je nosil veter, okna in vrata pa iz rezkih vetrov. V gradu je bilo več kot sto dvoran, nastalih po tem, kako je veter raznašal sneg; največja se je raztezala mnogo milj daleč. Vse je osvetljeval mogočni severni sij in vse so bile tako velike, tako prazne, tako ledeno mrzle in tako bleščeče. Sem nikoli ni prišlo veselje, niti majhen medvedji ples ne, na katerem bi vihar igral za ples, severni medvedi pa bi hodili po zadnjih nogah in se vedli prav olikano; nikoli se ni zbrala druščina za igrice s ploskanjem po ustih in udarjanjem po dlaneh; nikoli si gospodične bele lisice niso privoščile niti majhne kavne zabave. Prazne, velike in mrzle so bile dvorane snežne kraljice. Severni sij je plamenel tako pravilno, da je bilo mogoče izračunati, kdaj bo najmočnejši in kdaj najšibkejši. Sredi prazne, neskončne snežne dvorane je ležalo zamrznjeno jezero. Razpokalo je na tisoče kosov, vendar je bil vsak kos tako natančno enak drugemu, da je bilo to prava umetnina. Sredi jezera je sedela snežna kraljica, kadar je bila doma, in govorila, da sedi v zrcalu razuma ter da je to edino in najboljše zrcalo na svetu.

Mali Kay je bil od mraza čisto moder, da, skoraj črn, vendar tega ni čutil, saj je snežna kraljica s poljubom iz njega pregnala drget, njegovo srce pa je bilo skoraj kakor kepa ledu. Hodil je naokrog in vlačil ostre, ploščate kose ledu, ki jih je razporejal na vse mogoče načine, ker je hotel nekaj sestaviti iz njih. Bilo je podobno kakor takrat, ko mi iz majhnih lesenih ploščic sestavljamo like; temu pravimo kitajska igra. Tudi Kay je sestavljal like, kar najbolj umetelne; to je bila ledena igra razuma. V njegovih očeh so bili ti liki čudoviti in nadvse pomembni; to je povzročalo stekleno zrnce v njegovem očesu! Sestavljal je cele like, ki so predstavljali napisane besede, nikakor pa mu ni uspelo sestaviti prav tiste besede, ki jo je hotel: Večnost. Snežna kraljica mu je namreč rekla: »Če mi sestaviš ta lik, boš sam svoj gospodar, jaz pa ti podarim ves svet in par novih drsalk.« Toda ni mu uspelo.

»Zdaj odvihram v tople dežele!« je rekla snežna kraljica. »Pogledat grem v črne kotle!« To sta bili ognjeniški gori, ki jima pravimo Etna in Vezuv. »Malo ju moram pobeliti! Tako je prav; to dobro dene limonam in grozdju!« Nato je snežna kraljica odletela, Kay pa je ostal čisto sam v prazni ledeni dvorani, veliki mnogo milj. Gledal je ledene kose in premišljeval in premišljeval, da je v njem kar pokalo. Sedel je povsem tog in negiben, kakor da bi zmrznil do smrti.

Tedaj je mala Gerda stopila v grad skozi velika vrata, narejena iz rezkih vetrov. Zmolila je večerno molitev in vetrovi so polegli, kakor da bi hoteli zaspati. Stopila je v velike, prazne, mrzle dvorane in zagledala Kaya. Prepoznala ga je, mu planila okrog vratu, ga tesno objela in vzkliknila: »Kay! Ljubi mali Kay! Pa sem te vendar našla!«

Toda on je sedel povsem negibno, tog in mrzel. Tedaj je mala Gerda zajokala z vročimi solzami. Padale so mu na prsi, prodrle v njegovo srce, odtajale ledeno kepo in razjedle drobno črepinjo zrcala v njem. Pogledal jo je in ona je zapela pobožno pesem:

»V dolinah vrtnice cveto, tam z detetom Jezusom govorimo!« Tedaj je Kay planil v jok. Jokal je tako močno, da se mu je zrnce zrcala prikotalilo iz očesa. Prepoznal jo je in veselo vzkliknil: »Gerda! Ljuba mala Gerda! Kje si bila tako dolgo? In kje sem bil jaz?« Ozrl se je okoli sebe. »Kako je tukaj mrzlo! Kako je prazno in veliko!« Tesno se je oklenil Gerde, ona pa se je smejala in jokala od veselja. Bilo je tako blaženo, da so celo ledeni kosi od radosti zaplesali naokrog. Ko so se utrudili in polegli, so se razvrstili prav v tiste črke, za katere je snežna kraljica rekla, da jih mora sestaviti, da bo postal sam svoj gospodar, ona pa mu bo podarila ves svet in par novih drsalk.

Gerda ga je poljubila na lica in spet so zacvetela. Poljubila mu je oči in zasijale so kakor njene. Poljubila mu je roke in noge in spet je bil zdrav in krepak. Snežna kraljica se je zdaj lahko vrnila domov: njegova listina o svobodi je ležala tam, izpisana z bleščečimi kosi ledu.

Prijela sta se za roke in odšla iz velikega gradu. Pogovarjala sta se o babici in o vrtnicah na strehi. Kamor sta prišla, so vetrovi povsem polegli in posijalo je sonce. Ko sta prispela do grma z rdečimi jagodami, ju je tam že čakal severni jelen. S seboj je pripeljal mlado samico s polnim vimenom; otrokoma je dala svojega toplega mleka in ju poljubila na usta. Nato sta Kaya in Gerdo najprej odnesla k Finki, kjer sta se ogrela v vroči izbi in dobila napotke za pot domov, potem pa k Laponki, ki jima je sešila nova oblačila in pripravila svoje sani.

Severni jelen in mlada samica sta tekla ob saneh in jih spremljala vse do meje dežele. Tam je že poganjalo prvo zelenje in tam sta se poslovila od severnega jelena in Laponke. »Zbogom!« so rekli vsi. Prve ptičice so začele žvrgoleti, gozd je bil poln zelenih popkov in iz njega je na prekrasnem konju, ki ga je Gerda poznala — nekoč je bil vprežen v zlato kočijo — prijezdilo mlado dekle z bleščečo rdečo kapo na glavi in pištolami pred seboj. Bila je mala razbojniška deklica, ki se je naveličala življenja doma in je hotela najprej na sever, potem pa še kam drugam, če ji tam ne bi bilo všeč. Takoj je prepoznala Gerdo in Gerda njo; kako sta se razveselili!

»Ti si pa pravi tič, da takole pohajkuješ!« je rekla malemu Kayu. »Prav rada bi vedela, ali si zaslužiš, da človek zaradi tebe teče na konec sveta!« Gerda pa jo je pobožala po licu in vprašala po princu in princesi.

»Odpotovala sta v tuje dežele!« je rekla razbojniška deklica. »Kaj pa vran?« je vprašala mala Gerda. »Vran je umrl!« je odgovorila. »Njegova udomačena ljuba je zdaj vdova in okrog noge nosi košček črne volnene niti. Prav milo se pritožuje, pa je vse skupaj samo prazno govoričenje! Zdaj pa mi povej, kako se ti je godilo in kako si ga našla!«

Gerda in Kay sta ji oba pripovedovala. »In cingel cangel, zgodbe je konec!« je rekla razbojniška deklica, ju prijela za roke in obljubila, da ju bo obiskala, če jo bo pot kdaj zanesla skozi njuno mesto. Nato je odjezdila v širni svet, Kay in Gerda pa sta šla naprej z roko v roki. Ob poti ju je spremljala čudovita pomlad s cvetjem in zelenjem. Zazvonili so cerkveni zvonovi in prepoznala sta visoke stolpe velikega mesta, v katerem sta živela. Vstopila sta vanj, prišla do babičinih vrat, se povzpela po stopnicah in stopila v izbo, kjer je bilo vse na istem mestu kakor prej. Ura je govorila: »Tik! Tik!« in kazalec se je vrtel. Ko pa sta stopila skozi vrata, sta opazila, da sta odrasla. Vrtnice iz strešnega žleba so cvetele skozi odprta okna in tam sta še vedno stala njuna otroška stolčka. Kay in Gerda sta sedla vsak na svojega in se držala za roke. Hladni, prazni blišč pri snežni kraljici sta pozabila kakor težke sanje. Babica je sedela v jasni božji sončni svetlobi in na glas brala iz Svetega pisma: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v božje kraljestvo!«

Kay in Gerda sta si pogledala v oči in nenadoma razumela staro pobožno pesem: »V dolinah vrtnice cveto, tam z detetom Jezusom govorimo.« Tam sta sedela, oba odrasla, pa vendar otroka, otroka v srcu, in bilo je poletje, toplo, blagoslovljeno poletje.