Prevod

Smešne želje PRAVLJICA. Nekoč je živel reven drvar, ki je bil tako utrujen od svojega mukotrpnega življenja, da si je, kakor je govoril, močno želel oditi počivat na bregove Aheronta.

V svoji globoki bridkosti je tožil, da mu kruta nebesa, odkar je na svetu, niso hotela izpolniti niti ene same želje.

Nekega dne, ko je v gozdu spet začel tarnati, se je pred njim pojavil Jupiter s strelo v roki. Težko bi bilo opisati strah, ki je ob tem prevzel dobrega moža.

»Ničesar nočem,« je dejal in se vrgel na tla. »Nobenih želja, nobenega grmenja, gospod, pa bova pobotana.« — »Ničesar se ne boj več.

Tvoje tožbe so me ganile,« je rekel Jupiter, »in prišel sem ti pokazat, kako krivičen si do mene. Poslušaj torej: jaz, vrhovni gospodar vsega sveta, ti obljubljam, da ti bom docela izpolnil prve tri želje, ki jih boš izrekel, pa naj si zaželiš kar koli.

Premisli, kaj bi te osrečilo, premisli, kaj bi te zadovoljilo; in ker je vsa tvoja sreča odvisna od tvojih želja, jih dobro pretehtaj, preden jih izrečeš.«

Po teh besedah se je Jupiter vrnil v nebo, veseli drvar pa je objel svoj sveženj dračja in si ga zavihtel na hrbet, da bi se odpravil domov. Še nikoli se mu to breme ni zdelo tako lahko.

»Pri vsem tem ne smem ničesar storiti nepremišljeno,« si je govoril, ko je drobno stopical. »Zadeva je pomembna; za nasvet moram vprašati svojo gospodinjo.

No, Fanchon,« je dejal, ko je stopil pod svojo s praprotjo krito streho, »zakuriva velik ogenj in pripraviva imenitno pojedino! Za vselej sva bogata in le še želje nama je treba izreči.«

Nato ji je na dolgo in široko povedal, kaj se mu je zgodilo. Ob njegovi pripovedi se je živahni in urni ženi v glavi porodilo tisoč veličastnih načrtov. A ker je vedela, kako pomembno je ravnati preudarno, je rekla:

»Blaise, dragi moj, ničesar ne pokvariva z neučakanostjo. Skupaj dobro premisliva, kaj nama je storiti ob takšni priložnosti.

Prvo željo odloživa na jutri in se posvetujva z blazino.« — »Tudi sam mislim tako,« je dejal dobri Blaise. »Zdaj pa pojdi natočit vina, tam za tistimi butarami je.«

Ko se je vrnila, je pil in ob velikem ognju lagodno užival sladkost počitka. Naslonil se je na naslonjalo svojega stola in dejal: »Ko imava tako lepo žerjavico, bi se nama vatel krvavice prav prilegel!«

Komaj je izrekel te besede, je njegova žena vsa osupla zagledala silno dolgo krvavico, ki se je iz enega od kotov ognjišča

vila proti njej kakor kača. Pri priči je kriknila; ko pa je sprevidela, da je vzrok temu čudnemu dogodku želja, ki jo je njen nespametni mož iz same neumnosti izrekel,

ni bilo psovke ne žaljivke, s katero v svoji nejevolji in besu ne bi obkladala ubogega moža. »Ko bi si lahko izprosil cesarstvo,« je govorila, »zlato, bisere, rubine, diamante, lepe obleke,

si je mar treba zaželeti krvavico?« — »Prav, zmotil sem se,« je dejal. »Slabo sem izbral, napravil sem velikansko napako; prihodnjič bom ravnal bolje.

— Seveda, seveda, kar čakaj,« je odvrnila. »Za takšno željo moraš biti res pravi vol!« Moža je večkrat tako prevzela jeza, da je že hotel potihem izraziti željo, da bi postal vdovec.

In morda, med nami povedano, ne bi mogel storiti nič boljšega. »Možje smo res rojeni za trpljenje!« je govoril. »Prekleta krvavica in še enkrat krvavica!

Da bi ti, ti prekleta trapa, po božji volji obvisela na koncu nosu!« Nebesa so molitev nemudoma uslišala; in brž ko je mož izustil te besede, se je vatel krvavice prilepil jezni ženi na nos.

Ta nepričakovani čudež ga je hudo vznejevoljil. Fanchon ni bila grda; bila je prav prikupna, in če povemo resnico brez olepševanja, ji ta okras na takšnem mestu ni prav nič pristajal. Imel je le to dobro stran, da ji je, viseč čez spodnji del obraza, oteževal govorjenje.

Za moža čudovita prednost, in tako velika, da je v tistem srečnem trenutku pomislil, da si ne bi zaželel ničesar več! »Po tako strašni nesreči,« si je govoril, »bi se s preostalo željo lahko v hipu povzdignil v kralja.

Res je, nič se ne more meriti s kraljevsko veličino; a vendar je treba pomisliti, kakšna bi bila kraljica in v kakšno žalost bi jo pahnil, če bi jo posadil na prestol z nosom, daljšim od vatla.

O tem jo moram povprašati in prepustiti njej, da sama odloči, ali bo postala mogočna vladarica in obdržala ta svoj grozni nos ali pa ostala drvarjeva žena z nosom, kakršnega imajo drugi ljudje in kakršnega je imela pred to nesrečo.«

Ko je stvar dobro pretehtala, čeprav je vedela, kakšno moč in veljavo daje žezlo in da ima tisti, ki nosi krono, vedno lepo oblikovan nos,

je vendarle, ker se mora vse ukloniti želji po ugajanju, raje obdržala svojo čepico, kakor da bi bila kraljica in grda. Tako drvar ni prav nič spremenil svojega stanu.

Ni postal mogočen vladar in si ni napolnil mošnje s srebrniki; še srečen je bil, da je lahko uporabil svojo zadnjo željo — pičla sreča, borna pomoč! —

da je ženi vrnil podobo, kakršno je imela poprej. Res je torej, da ubogim ljudem, slepim, nepremišljenim, nemirnim in nestanovitnim, ne gre prepuščati izpolnjevanja želja

in da jih je le malo sposobnih dobro uporabiti darove, ki so jim jih naklonila nebesa. KONEC.