Prevod

Gospodu ***. Če bi upošteval vse različne nasvete, ki sem jih dobil glede dela, ki vam ga pošiljam, bi od njega ostala le gola, povsem preprosta pripoved; v tem primeru pa bi bilo bolje, ko bi se je sploh ne dotaknil in jo pustil v njenem modrem papirnatem ovitku, kjer je že toliko let. Najprej sem jo prebral dvema prijateljema. »Zakaj,« je dejal prvi, »tako na dolgo opisujete značaj svojega junaka? Kaj nam mar, kaj je dopoldne počel v svojem svetu, še manj pa, s čim se je kratkočasil po kosilu? Vse to bi veljalo črtati. — Prosim vas,« je rekel drugi, »odstranite njegov šaljivi odgovor poslancem njegovega ljudstva, ki ga silijo k ženitvi; resnemu in dostojanstvenemu knezu se prav nič ne poda. Dovolite mi še,« je nadaljeval, »da vam svetujem izpustiti dolgi opis lova. Kaj ima vse to opraviti z bistvom vaše zgodbe? Verjemite mi, to so prazni, bahavi okraski, ki vašo pesnitev siromašijo, namesto da bi jo bogatili. Enako velja,« je dodal, »za priprave na knezovo poroko; vse to je odveč in brez koristi. Kar pa zadeva vaše dame, ki znižujejo pričeske, zakrivajo dekolteje in podaljšujejo rokave, je to medla šala, prav kakor tista o govorniku, ki občuduje lastno zgovornost.

— Poleg tega zahtevam,« je spet povzel prvi, »da odstranite krščanska premišljevanja Griselidis, ki pravi, da jo hoče Bog preizkusiti: to je pridiga na nepravem mestu. Prav tako ne prenesem nečloveških dejanj vašega kneza, ki me spravljajo v jezo: jaz bi jih izpustil.

Resda sodijo v zgodbo, a nič zato. Odstranil bi tudi epizodo z mladim plemičem, ki je tam samo zato, da se poroči z mlado kneginjico:

zaradi tega je vaša pripoved predolga. — Toda,« sem mu dejal, »brez tega bi se zgodba slabo končala. — Ne bi vam znal povedati,« je odgovoril, »vseeno pa bi to izpustil.«

Nekaj dni zatem sem delo prebral še dvema prijateljema, ki nista rekla niti besede o mestih, o katerih sem pravkar govoril, pač pa sta grajala številna druga. »Še zdaleč se ne pritožujem nad ostrino vajine kritike,« sem jima dejal, »temveč nad tem, da ni dovolj stroga: spregledala sta nešteto mest, ki se drugim zdijo zelo vredna graje. — Katera, na primer?« sta vprašala. »Menijo,« sem odgovoril, »da je knezov značaj opisan preobširno in da nam ni treba vedeti, kaj je počel dopoldne, še manj pa po kosilu. — Kdor vam izreka takšne kritike, se norčuje iz vas,« sta rekla oba hkrati. »Grajajo tudi,« sem nadaljeval, »knezov odgovor tistim, ki ga silijo k ženitvi, češ da je preveč šaljiv in nevreden resnega, dostojanstvenega kneza. — Lepo vas prosim!« je vzkliknil eden od njiju;

»kaj pa je narobe, če se mlad knez iz Italije, dežele, kjer smo vajeni slišati šale iz ust najresnejših mož na najvišjih položajih, nekoliko pošali na ta račun, še zlasti ker odkrito govori slabo o ženskah in zakonu, temah, ki tako zlahka vabita k posmehu? Kakor koli že, prosim vas, prizanesite temu mestu, pa tudi tistemu o govorniku, ki je mislil, da je kneza spreobrnil, in onemu o znižanih pričeskah; tisti, ki jim ni ugajal knezov šaljivi odgovor, so namreč gotovo brez milosti udarili tudi po teh dveh odlomkih. — Uganili ste,« sem mu rekel. »Po drugi strani pa tisti, ki imajo radi samo zabavne reči, niso prenesli krščanskih premišljevanj kneginje, ki pravi, da jo hoče Bog preizkusiti;

trdijo, da je to pridiga, ki ne sodi tja. — Ne sodi tja?« je povzel drugi. »Ta premišljevanja ne le ustrezajo snovi, temveč so v njej nujno potrebna. Potrpežljivost svoje junakinje ste morali narediti verjetno;

in kakšno drugo sredstvo ste imeli, kot da jo pripravite do tega, da moževo grdo ravnanje sprejema, kakor da prihaja iz božje roke? Brez tega bi jo imeli za najbolj neumno med vsemi ženskami, kar prav gotovo ne bi napravilo dobrega vtisa.

— Grajajo tudi,« sem jima dejal, »epizodo z mladim plemičem, ki se poroči z mlado kneginjico. — Po krivici,« je odgovoril. »Ker je vaše delo prava pesnitev, čeprav mu dajete naslov Novela, ob njegovem koncu ne sme ostati nič, kar bi si še želeli. Če pa bi se mlada kneginjica vrnila v samostan neporočena, potem ko je pričakovala poroko, ne bi bila zadovoljna, prav tako ne bralci novele.«

Po tem pogovoru sem se odločil, da delo pustim približno takšno, kakršno je bilo prebrano v Akademiji. Skratka, skrbno sem popravil vse, za kar so mi pokazali, da je slabo samo po sebi;

tistega pa, pri čemer nisem našel druge hibe, kot da ni po okusu nekaterih ljudi, nemara nekoliko preveč izbirčnih, po moji sodbi ni bilo treba spreminjati.

Mar je zadosten razlog, da dobro jed z mize umaknemo, če med gosti sedi kdo, ki je po nesreči ne mara? Vsakomur je treba pustiti živeti;

in da bi bile jedi vsem po volji, naj bodo različne kakor okusi. Kakor koli že, menil sem, da se moram prepustiti občinstvu, ki vselej dobro sodi. Od njega bom izvedel, kaj naj si mislim o svojem delu, in natančno bom upošteval vse njegove nasvete, če bom kdaj pripravil njegovo drugo izdajo.

Ob vznožju znamenitih gora, kjer Pad izpod trstičja privre in po bližnjih poljih razliva svoje mlade vode, je živel mlad in hraber knez, ljubljenec svoje dežele. Nebo je ob njegovem rojstvu nanj hkrati izlilo vse svoje najredkejše darove, ki jih navadno razdeli med svoje ljubljence in jih skupaj nakloni le velikim kraljem.

Obdarjen z vsemi odlikami telesa in duha je bil krepak, spreten, ustvarjen za Marsovo obrt; in po skrivnem vzgibu božanskega ognja je goreče ljubil lepe umetnosti.

Ljubil je boje, ljubil zmage, velike načrte, junaška dejanja in vse, kar ohrani slavno ime v zgodovini; a njegovo nežno, plemenito srce je še bolj čutilo resnično slavo, ki jo prinese sreča lastnega ljudstva.

Ta junaški značaj je zastirala mračna megla, ki ga je z mrkostjo in otožnostjo navdajala z globokim prepričanjem, da je ves nežni spol nezvest in varljiv. Tudi v ženski, ki so jo krasile najredkejše vrline, je videl hinavsko dušo, duha, opitega od napuha, krutega sovražnika, ki si nenehno želi le popolne oblasti nad nesrečnim moškim, izročenim njegovi moči.

Pogosto zahajanje v družbo, kjer je videval same podjarmljene ali prevarane može, je skupaj z ljubosumnim duhom njegove dežele to globoko sovraštvo še okrepilo. Zato je večkrat prisegel, da se nikoli ne bo uklonil zakonom zakonske zveze, četudi bi mu naklonjeno nebo ustvarilo novo Lucrèce.

Ko je tako dopoldne, namenjeno državnim poslom, modro uredil vse, kar je bilo potrebno za blagor dežele, ko je zavaroval pravice nebogljene sirote in zatirane vdove ali odpravil kak davek, ki ga je nekoč terjala neizogibna vojna, je drugo polovico dneva posvetil lovu. Tam so mu divji prašiči in medvedi kljub svoji besnosti in orožju vzbujali manj strahu kakor očarljivi spol, ki se mu je vedno izogibal.

Njegovi podložniki pa, ki jim je lastna korist velevala zagotoviti si naslednika, da bi jim nekoč vladal z enako blagostjo, so ga nenehno prosili, naj jim da sina.

Nekega dne so se vsi skupaj zbrali v palači, da bi poskusili še zadnjič. Govornik dostojanstvenega videza, najboljši, kar jih je bilo tedaj, je povedal vse, kar je mogoče povedati ob takšni priložnosti.

Izrazil je njihovo gorečo željo, da bi knez dobil srečno potomstvo, ki bi njihovi državi zagotovilo večen razcvet; ob koncu je celo dejal, da vidi vzhajati novo zvezdo, rojeno iz njegove čiste zakonske zveze, pred katero bledi polmesec.

V preprostejšem tonu in z manj donečim glasom je knez svojim podložnikom odgovoril takole: »Goreča vnema, s katero me danes spodbujate k zakonskim vezem, me veseli in je prijetno pričevanje vaše ljubezni;

globoko me gane in rad bi vam ustregel že jutri. Toda po moji sodbi je zakon stvar, pri kateri je človek tem bolj v zadregi, čim bolj je preudaren.

Dobro opazujte mlada dekleta: dokler živijo v krogu svojih družin, so sama krepost, sama dobrota, sama sramežljivost in iskrenost. A brž ko poroka napravi konec pretvarjanju in jim je usoda določena, tako da ni več treba biti kreposten, odvržejo svojo vlogo, ki jim je povzročala nemalo muk, in vsaka si v svojem domu po lastni volji izbere pot.

Ena, čemerna in nedovzetna za vsako veselje, postane pretirana pobožnjakarica, ki ves čas kriči in godrnja; druga se prelevi v spogledljivko, ki nenehno prisluškuje ali klepeta in nikoli nima dovolj ljubimcev;

tretja, noro vneta za lepe umetnosti, o vsem razsoja zviška, kritizira najspretnejšega pisca in postane izumetničena modrijanka; spet druga se preda igram na srečo in izgubi vse: denar, dragulje, prstane, dragoceno pohištvo, celo svoja oblačila.

Naj se njihove poti še tako razlikujejo, vidim le eno stvar, v kateri se nazadnje vse ujemajo: vsaka hoče ukazovati.

Sam pa sem prepričan, da v zakonu nikoli ni mogoče srečno živeti, kadar ukazujeta oba. Če torej želite, da se poročim, poiščite mlado lepotico brez napuha in nečimrnosti, popolnoma poslušno, dokazano potrpežljivo in brez lastne volje; ko jo boste našli, jo vzamem.«

Ko je knez končal ta poučni govor, je naglo zajahal konja in v diru odhitel k svojim lovskim psom, ki so ga čakali sredi ravnine.

Prečkal je travnike in njive ter našel lovce, polegle po zeleni travi. Vsi so vstali in brž z rogovi pognali strah v prebivalce gozdov.

Lajajoča tropa goničev se tu in tam pokaže med strniščem, sledniki z žarečimi očmi pa, ki se iz zverinega zavetja vračajo na svoja mesta, že s pogledom vlečejo za seboj krepke hlapce, ki jih zadržujejo.

Ko je od enega svojih ljudi izvedel, da je vse pripravljeno in da so že na sledi, je nemudoma ukazal začeti lov in spustiti pse za jelenom.

Odmevanje rogov, rezget konj in predirno lajanje razvnetih psov napolnijo gozd s hrupom in nemirom; medtem ko jih odmev brez prestanka podvaja, prodirajo z lovci vred v najgloblje goščave.

Knez je po naključju ali po svoji usodi ubral stransko pot, po kateri mu ni sledil nihče od lovcev. Bolj ko je hitel, bolj se je oddaljeval od njih; nazadnje je tako zašel, da ni več slišal ne psov ne rogov.

Kraj, kamor ga je zaneslo to nenavadno doživetje, svetel od potokov in temen od zelenja, je dušo prevzel s skrivnostno grozo. Preprosta, nedotaknjena narava se je tam kazala tako lepa in čista, da je tisočkrat blagoslovil svojo zmoto. Zatopljen v sladke sanjarije, kakršne navdihujejo prostrani gozdovi, vode in travniki, je nenadoma začutil, kako mu oči in srce prevzame najprijetnejši, najnežnejši in najljubkejši prizor, kar jih je kdaj videl pod nebom.

Bila je mlada pastirica, ki je predla ob potoku in med varovanjem svoje črede s spretno, skrbno roko sukala urno vreteno.

Lahko bi bila ukrotila najbolj divja srca. Njena polt je bila bela kakor lilije in njena naravna svežina je vselej našla zavetje v senci gajev. Njene ustnice so imele ves čar otroštva, oči, katerih pogled so mehčale temne veke, pa so bile modrejše od nebesnega svoda in še bolj svetle.

Knez se je ves prevzet prikradel skozi gozd in občudoval lepoto, ki mu je vznemirjala dušo; a šum njegovih korakov je lepotico pripravil do tega, da je obrnila pogled proti njemu;

brž ko je opazila, da jo gleda, je nagla, živa rdečica podvojila sijaj njene lepe polti in se razlila po njenem obrazu, na katerem je zasijala sramežljivost.

Pod nedolžno tančico te ljubke zadrege je knez odkril preprostost, blagost in iskrenost, za katere je verjel, da jih nežni spol ne premore, tu pa jih je videl v vsej njihovi lepoti.

Prevzet od strahu, kakršnega še ni poznal, je zmeden stopil bliže in, še bolj plah kakor ona, s tresočim glasom povedal, da je izgubil sled za vsemi svojimi lovci, ter jo vprašal, ali je lovska druščina morda šla kje skozi gozd.

»Nič se ni prikazalo, gospod, v tej samoti,« je dejala, »in nihče razen vas ni prišel sem; a nikar ne skrbite, popeljala vas bom nazaj na znano pot.«

»Za svojo srečno usodo,« ji je rekel, »se bogovom ne morem dovolj zahvaliti. Že dolgo zahajam v te kraje, a vse do danes nisem vedel za njihov najdragocenejši zaklad.«

Tedaj je opazila, da se knez sklanja nad vlažni breg potoka, da bi si z njegovo vodo pogasil žgočo žejo.

»Gospod, počakajte trenutek,« je dejala in naglo stekla do svoje koče, kjer je vzela skodelico ter jo z veseljem in prikupno prijaznostjo ponudila novemu zaljubljencu.

Dragocene posode iz kristala in ahata, na katerih se na tisočerih mestih blešči zlato in jih je skrbno oblikovala izbrana umetnost, se mu v svojem odvečnem razkošju nikoli niso zdele tako lepe kakor lončena skodelica, ki mu jo je podala pastirica.

Da bi našla lahko pot, ki bi kneza pripeljala v mesto, sta medtem prečkala gozdove in strme skalnate kraje, prepredene s hudourniki;

knez ni stopil na nobeno novo pot, ne da bi si natančno ogledal vse okoli nje, in njegova iznajdljiva ljubezen, ki je že mislila na vrnitev, si je iz tega napravila zvest zemljevid.

Nazadnje ga je pastirica privedla v temen, hladen gaj, od koder je izpod gostega vejevja daleč na ravnini zagledal zlate strehe svoje razkošne palače.

Ko se je ločil od lepotice, ga je prevzela ostra bolečina; s počasnimi koraki se je oddaljil od nje, ranjen s puščico, ki mu je prebodla srce. Spomin na nežno doživetje ga je prijetno spremljal domov.

Toda že naslednji dan je začutil svojo rano in se pogreznil v žalost in tesnobo. Brž ko je mogel, se je znova odpravil na lov, kjer se je spretno izmuznil spremstvu in se ga otresel, da bi spet srečno zašel.

Visoki vrhovi dreves in gora, ki si jih je bil tako skrbno ogledal, in skrivni napotki njegove zveste ljubezni so ga vodili tako dobro, da je kljub razpotjem neštetih poti našel dom svoje mlade pastirice.

Izvedel je, da živi le še z očetom, da ji je ime Griselidis, da mirno živita od mleka svojih ovac in da si iz njihove volne, ki jo prede sama, sama izdelujeta oblačila, ne da bi morala po kaj v mesto.

Bolj ko jo videva, bolj ga vnemajo žive lepote njene duše. Ob tolikih dragocenih darovih spoznava, da je pastirica tako lepa zato, ker je drobna iskra duha, ki jo oživlja, zasijala v njenih očeh.

Neizmerno ga veseli, da je svojo prvo ljubezen tako dobro izbral; zato je brez nadaljnjega odlašanja še istega dne sklical svoj svet in ga nagovoril takole: »Nazadnje se bom po vaših željah uklonil zakonom zakonske zveze;

žene si ne jemljem iz tuje dežele, temveč izmed vas: lepo, krepostno, plemenite duše, kakor so večkrat storili moji predniki. Toda o svoji izbiri vas bom obvestil šele na veliki dan.«

Brž ko se je novica razvedela, se je razširila povsod. Ni mogoče povedati, s kakšno vnemo se je na vseh straneh izražalo splošno veselje;

najbolj zadovoljen je bil govornik, ki je verjel, da je s svojim ganljivim govorom edini povzročil tolikšno srečo. Kako pomemben mož se je zdel samemu sebi!

»Veliki zgovornosti se nič ne more upreti,« si je brez prestanka govoril. Zabavno pa je bilo gledati zaman vloženi trud vseh mestnih lepotic, da bi pritegnile svojega gospoda kneza in si zaslužile njegovo izbiro, saj ga je, kakor je že stokrat povedal, očaral zgolj čist in skromen videz, bolj kakor vse drugo.

Vse so spremenile obleko in vedenje, pobožno pokašljevale, omehčale glasove, za pol čevlja znižale pričeske, zakrile dekolteje in podaljšale rokave, tako da je bilo komaj še videti konice njihovih prstov.

V mestu se za bližajočo se poroko marljivo trudijo vse umetnosti. Tu izdelujejo veličastne vozove povsem novih oblik, tako lepe in domiselno zasnovane, da je zlato, ki se blešči vsepovsod, še najmanjši izmed njihovih okrasov.

Tam postavljajo dolge tribune, da bi bilo mogoče zlahka in brez ovir spremljati ves sijaj slovesnosti; tu velike slavoloke, ki poveličujejo slavo bojevitega kneza in bleščečo zmago Ljubezni nad njim.

Drugje s spretno umetnostjo izdelujejo ognjemete, ki s poki nedolžnega grmenja strašijo zemljo in s tisočerimi novimi zvezdami krasijo nebo.

Tam skrbno pripravljajo prijetno razigranost domiselnega baleta, drugje pa je slišati vaje za spevne napeve opere, naseljene s tisoč bogovi, najlepše, kar jih je kdaj ustvarila Italija.

Naposled je napočil veliki dan slavne poroke. Komaj je rdeča zarja na jasnem, čistem nebu začela mešati zlato z modrino, že se je povsod nežni spol sunkoma prebujal;

radovedno ljudstvo se je razlivalo na vse strani, na različnih krajih pa so postavili straže, da bi zadrževale množico in jo prisilile narediti prostor.

Po vsej palači odmevajo fanfare, piščali, oboe in pastirske dude, v okolici pa je slišati le bobne in trobente.

Nazadnje knez stopi ven, obdan z dvorom. Razleže se dolg krik veselja; toda vsi se silno začudijo, ko vidijo, da pri prvem odcepu ubere pot proti bližnjemu gozdu, kakor je počel vsak dan.

»Glejte,« pravijo, »njegovo nagnjenje ga je premagalo in med vsemi njegovimi strastmi je lov kljub Ljubezni še vedno najmočnejši.« Hitro prečka njive na ravnini, se povzpne proti gori in na veliko začudenje spremstva vstopi v gozd.

Po različnih ovinkih, ki jih njegovo zaljubljeno srce z veseljem prepoznava, nazadnje najde podeželsko kočo, kjer prebiva njegova nežna ljubezen.

Griselidis, ki ji je glas ljudske govorice prinesel novico o poroki, si je nadela svojo lepo obleko in prav tisti trenutek stopala iz skromne koče, da bi si šla ogledat veličastno slovesnost.

»Kam hitite tako urno in lahkotno?« jo je vprašal knez, ko je pristopil in jo nežno pogledal. »Nikar tako ne hitite, preljuba pastirica. Svatba, na katero greste in na kateri sem jaz ženin, ne more biti brez vas.

Da, ljubim vas in med tisočerimi mladimi lepoticami sem izbral vas, da bi z vami preživel preostanek svojega življenja, če le ne zavrnete moje prošnje.«

»Ah, gospod,« je dejala, »še pomisliti si ne drznem, da bi mi bila namenjena tolikšna čast; le zabavati se hočete. — Ne, ne,« je rekel, »iskren sem. Vaš oče je že privolil.« (Knez je bil namreč poskrbel, da so ga o tem obvestili.)

»Blagovolite privoliti še vi, pastirica; samo to je še treba storiti. A da bi med nama za vekomaj vladal trden mir, mi morate priseči, da nikoli ne boste imeli druge volje kakor mojo.«

»Prisegam,« je dejala, »in vam obljubljam. Ko bi se poročila z najnižjim med vaščani, bi ga ubogala in njegov jarem bi mi bil sladek; koliko bolj torej, če v vas najdem hkrati svojega gospoda in svojega moža.«

Tako je knez razglasil svojo odločitev, in medtem ko je dvor ploskal njegovi izbiri, je pastirico prepričal, naj dovoli, da jo okrasijo z okrasjem, kakršnega nosijo žene kraljev.

Dame, ki jim je dolžnost nalagala to opravilo, so stopile v kočo in tam urno uporabile vse svoje znanje in spretnost, da bi vsakemu kosu oprave dale milino.

V tej koči, kjer se zdaj gnetejo, dame kar naprej občudujejo, kako spretno se revščina skriva pod snažnostjo; in ta skromna koča, ki jo pokriva in hladi široka platana, se jim zdi začaran dom.

Nazadnje iz tega zavetja veličastna in bleščeča stopi očarljiva pastirica. Njeno lepoto in opravo pozdravlja sam aplavz; a knez je pod tem tujim razkošjem že večkrat obžaloval nedolžno preprostost njenih pastirskih okraskov.

Na velik voz iz zlata in slonovine sede pastirica v vsem dostojanstvu; knez ponosno stopi nanj in se mu ne zdi nič manj slavno sedeti ob njej kot zaljubljenec kakor v zmagoslavnem sprevodu po dobljenem boju;

dvor jima sledi in vsak ohranja mesto, ki mu ga določa služba ali plemenitost rodu. Skoraj vse mesto se je izlilo na polja in prekrilo okoliške ravnine; ko je izvedelo za knezovo izbiro, je nestrpno čakalo njegovo vrnitev.

Prikaže se in ljudje mu pohitijo naproti. Med gosto množico, ki se razmika, se voz komaj pomika; dolgi vzkliki veselja, ki se venomer ponavljajo, vznemirijo in zmedejo konje, da se vzpenjajo, topotajo, se zaganjajo in stopajo bolj nazaj kakor naprej.

Nazadnje prispejo v svetišče in tam zakonca z večno vezjo slovesne obljube združita svoji usodi; nato se odpravita v palačo, kjer ju čaka tisoč radosti, kjer ples, igre, dirke in turnirji povsod razlivajo veselje;

proti večeru je svetlolasi Himen s svojimi čistimi sladkostmi ovenčal dan. Naslednje jutro so stanovi vse dežele pohiteli pozdravit kneginjo in kneza z govori svojih predstavnikov.

Obdana s svojimi damami jih je Griselidis poslušala kot kneginja, ne da bi pokazala zadrego, in jim kot kneginja tudi odgovorila. Vse je opravila s tolikšno preudarnostjo, da se je zdelo, kakor da je nebo svoje zaklade še obilneje izlilo na njeno dušo kakor na njeno telo.

Zaradi bistrega duha in živega razuma je nemudoma prevzela navade visoke družbe, že prvi dan. Tako dobro je spoznala sposobnosti in značaj dam svojega dvora, da jih je njen zdravi razum, ki nikoli ni bil v zadregi, vodil z manj truda kakor nekoč njene ovce.

Še pred koncem leta je nebo njuno srečno zakonsko posteljo blagoslovilo s sadom poroke. Ni bil princ, čeprav bi si ga bili zelo želeli; a mlada kneginjica je bila tako lepa, da so mislili le še na to, kako bi jo ohranili pri življenju;

oče, ki se mu je zdela mila in ljubka, jo je prihajal gledat vsak hip, mati pa, še bolj očarana, ni odmaknila pogleda od nje. Hotela jo je dojiti sama. »Ah,« je dejala, »kako bi se mogla brez skrajne nehvaležnosti izogniti dolžnosti, h kateri me kliče njen jok?

Mar bi si smela iz nagiba, nasprotnega naravi, želeti biti le na pol mati svojemu ljubljenemu otroku?« Bodisi da je knezova duša gorela nekoliko manj kakor v prvih dneh njegove strasti, bodisi da je znova vzplamtela nakopičena zloba njegovega značaja in z gostim dimom zatemnila njegove čute ter mu spridila srce — v vsem, kar je kneginja storila, se mu je dozdevalo, da vidi le malo iskrenosti.

Njena prevelika krepost ga je žalila: bila je past, nastavljena njegovi lahkovernosti. Njegov nemirni, razburkani duh je verjel vsakemu sumu, ki mu je prisluhnil, in z užitkom postavljal pod vprašaj svojo preobilno srečo.

Da bi ozdravil žalost, ki mu razjeda dušo, ji sledi, jo opazuje in jo rad vznemirja s tegobami prisile, s tesnobo strahu in z vsem, kar lahko loči resnico od pretvarjanja.

»Predolgo sem se pustil uspavati,« pravi. »Če so njene vrline resnične, jih bo še tako neznosno ravnanje le utrdilo.« V svoji palači jo drži zaprto, daleč od vseh užitkov, ki jih ponuja dvor, in v sobo, kjer živi sama in odmaknjena, komaj pusti prodreti dnevni svetlobi. Prepričan, da so nakit in razkošna oblačila najmilejši čar spola, ki ga je narava ustvarila, da bi ugajal, od nje osorno zahteva bisere, rubine, prstane in dragulje, ki ji jih je podaril v znamenje nežnosti, ko je iz njenega ljubimca postal njen mož.

Ona, ki živi brez madeža in nikoli ni stremela k ničemur drugemu kakor k izpolnjevanju svoje dolžnosti, mu jih izroči, ne da bi se vznemirila; in ko vidi, kako rad jih jemlje nazaj, jih vrača z nič manj veselja, kot jih je nekoč prejela. »Moj mož me muči, da bi me preizkusil,« pravi, »in jasno vidim, da mi zadaja trpljenje le zato, da bi prebudil mojo dremajočo krepost, ki bi jo dolgotrajen in blag mir utegnil pogubiti.

Če nima tega namena, sem vsaj prepričana, da tako z menoj ravna Gospod in da je mučno trajanje tolikšnih tegob namenjeno le urjenju moje stanovitnosti in vere.

Medtem ko toliko nesrečnic po volji svojih želja tava po tisočerih nevarnih poteh za lažnimi in praznimi užitki; medtem ko jih Gospod v svoji počasni pravičnosti pušča, da stopajo na rob prepada, ne da bi posegel v njihovo nevarnost, mene iz same svoje najvišje dobrote izbere kakor otroka, ki ga ljubi, in si prizadeva, da bi me poboljšal.

Ljubimo torej njegovo strogost, ki je kruta v naše dobro; sreča nam je dana le toliko, kolikor smo trpeli. Ljubimo njegovo očetovsko dobroto in roko, po kateri deluje.«

Zaman knez vidi, kako brez odpora uboga vse njegove brezpogojne ukaze. »Vidim, na čem sloni ta hlinjena krepost,« pravi, »in zakaj so vsi moji udarci zaman: zadeli so le tja, kjer njene ljubezni ni več.

V svojega otroka, v mlado princeso, je položila vso svojo nežnost. Če jo hočem uspešno preizkusiti, moram udariti tja; tam bom lahko spoznal resnico.«

Pravkar je podojila nežno bitje, ki ga je tako goreče ljubila in ki se je, ležeč na njenih prsih, igralo z njo ter se ji smehljalo, ko jo je gledalo. »Vidim, da jo ljubite,« ji reče, »vendar vam jo moram vzeti že v tej rosni dobi, da ji oblikujem značaj in jo obvarujem nekaterih slabih navad, ki bi se jih lahko navzela pri vas.

Sreča mi je naklonila, da sem našel razumno gospo, ki jo bo znala vzgojiti v vseh vrlinah in v oliki, kakršna se spodobi za princeso.

Pripravite se na slovo od nje; kmalu pridejo ponjo.« S temi besedami jo zapusti, saj nima ne poguma ne dovolj brezčutnih oči, da bi gledal, kako ji iz rok trgajo edino vez njune ljubezni.

Obraz ji zalivajo neštete solze in v mrki potrtosti čaka usodni trenutek svoje nesreče. Brž ko se pred njenimi očmi pojavi osovraženi izvrševalec tako žalostnega in krutega dejanja, mu reče: »Ubogati je treba.«

Nato vzame svojo deklico, jo pogleda in jo poljubi z vso materinsko gorečnostjo; otrok jo nežno objame z drobnimi ročicami, ona pa ga vsa objokana izroči.

Ah, kako bridka je bila njena bolečina! Iztrgati otroka ali srce iz prsi tako nežne matere pomeni enako gorje. Blizu mesta je stal samostan, sloveč po svoji starodavnosti, kjer so device živele po strogih pravilih pod vodstvom opatinje, znane po svoji pobožnosti.

Tja so na skrivaj, ne da bi razkrili njen rod, pripeljali deklico in prinesli dragocene prstane, obenem pa obljubili nagrado, vredno skrbi, ki je bo deležna.

Knez, ki je skušal z lovom pregnati žgočo vest, ki ga je mučila zaradi njegove pretirane krutosti, se je bal znova srečati kneginjo, kakor se človek boji srečati divjo tigrico, ki so ji pravkar vzeli mladiča.

Toda sprejela ga je blago, ljubeznivo in celo s tisto nežnostjo, ki mu jo je izkazovala v najlepših dneh svoje sreče. Njena tako velika in tako takojšnja ustrežljivost ga je navdala z obžalovanjem in sramom.

A njegova mračna bolest je ostala močnejša. Tako ji je dva dni pozneje s hlinjenimi solzami, da bi jo še huje prizadel, prišel povedat, da je smrt končala življenje njunega ljubega otroka.

Ta nepričakovani udarec jo smrtno rani. Vendar je kljub žalosti, ko je videla, kako njen mož bledi, kakor pozabila na lastno nesrečo in kazala nežnost le še zato, da bi ga potolažila v njegovi lažni bolečini. Ta dobrota, ta neprimerljiva gorečnost zakonske ljubezni nenadoma razoroži kneževo strogost, ga gane, pretrese in mu tako spremeni srce, da si že zaželi razkriti, da njun otrok še živi.

Toda v njem se dvigne žolč in mu s svojo ošabnostjo prepove razkriti skrivnost, ki jo bo morda še koristno zamolčati. Od tega srečnega dne sta si zakonca izkazovala tolikšno nežnost, da je niti ljubimec in njegova ljubljena ne poznata večje v svojih najslajših trenutkih.

Petnajstkrat je sonce, da bi zvrstilo letne čase, po vrsti prebivalo v svojih dvanajstih hišah, ne da bi videlo kaj, kar bi ju razdvojilo. In če mu je kdaj iz muhe ugajalo, da jo razjezi, je bilo to le zato, da njuna ljubezen ne bi opešala, kakor kovač, ki med zavzetim delom zlije malo vode na žerjavico pojemajoče peči, da bi podvojil njeno vročino. Medtem je mlada princesa rasla v bistroumnosti in modrosti.

Milini in preprostosti, ki ju je podedovala po svoji ljubi materi, je pridružila prijetni in plemeniti ponos svojega slavnega očeta. Vse, kar je bilo ljubkega v obeh značajih, se je v njej združilo v popolno lepoto.

Povsod sije kakor zvezda; in neki mlad dvorni plemič, postaven in lepši od belega dne, jo je po naključju zagledal ob samostanski mreži in se vanjo strastno zaljubil.

Po nagonu, ki ga je narava podarila lepemu spolu in ki vsem lepoticam omogoča, da nevidno rano svojih oči opazijo prav v trenutku, ko jo zadajo, je princesa spoznala, da jo nežno ljubi.

Potem ko se je nekaj časa upirala, kakor se spodobi, preden se vdaš, ga je tudi sama vzljubila z enako nežno ljubeznijo. Temu ljubimcu ni bilo mogoče ničesar očitati: bil je lep, hraber, potomec slavnih prednikov, in že dolgo si ga je knez želel za zeta.

Nanj je torej knez že prej vrgel oko. Tako je z veseljem izvedel novico o nežni in vzajemni strasti, v kateri sta gorela mlada zaljubljenca.

Toda obšla ga je nenavadna želja, da bi ju prisilil največjo srečo njunega življenja plačati s krutimi mukami. »Z veseljem ju bom osrečil,« je dejal,

»vendar mora tesnoba z vsem, kar premore najhujšega, še utrditi njuno ljubezensko vnemo. Obenem bom preizkusil potrpežljivost svoje žene, pa ne več kakor doslej, da bi pomiril svojo noro nezaupljivost, saj o njeni ljubezni ne smem več dvomiti,

temveč zato, da pred očmi vsega sveta zasijejo njena dobrota, njena blagost in njena globoka modrost; naj bo zemlja, ki jo krasijo ti veliki in dragoceni darovi, navdana s spoštovanjem in naj se zanje hvaležno zahvaljuje nebesom.«

Javno oznani, da nima potomstva, v katerem bi država nekega dne dobila svojega vladarja; da je hči, ki jo je imel iz svojega nespametnega zakona, umrla takoj po rojstvu in da mora zato več sreče poiskati drugje.

Pove, da je nevesta, ki si jo je izbral, plemenitega rodu, da so jo do tega dne v samostanu vzgajali v nedolžnosti in da bo svojo ljubezen okronal s poroko.

Lahko si mislimo, kako kruta je bila ta strašna novica za mlada zaljubljenca. Nato, ne da bi pokazal žalost ali bolečino, svoji zvesti ženi sporoči, da se mora ločiti od nje, da bi preprečil skrajno nesrečo;

da ga ljudstvo, ogorčeno nad njenim nizkim rodom, sili, naj si drugje poišče dostojno zakonsko zvezo. »Vrniti se morate,« pravi, »pod svojo streho iz slame in praproti, potem ko boste spet oblekli pastirska oblačila, ki sem vam jih dal pripraviti.« Kneginja je z mirno in nemo stanovitnostjo poslušala izrek svoje obsodbe.

Za spokojnim obrazom je goltala svojo žalost in iz lepih oči so ji padale debele solze, ne da bi ji bolečina zmanjšala čar; tako ob pomladni vrnitvi včasih hkrati sije sonce in dežuje.

»Vi ste moj mož, moj gospod in moj gospodar,« je rekla vzdihujoč, na robu omedlevice, »in naj bo še tako strašno, kar sem pravkar slišala, vam bom znala pokazati, da mi nič ni ljubše kakor ubogati vas.« Takoj se sama umakne v svojo sobo in tam sleče bogata oblačila ter mirno in brez besed, medtem ko ji srce vzdihuje, spet obleče tista, ki jih je nosila, ko je pasla ovce.

V tej skromni in preprosti opravi stopi pred kneza ter mu reče: »Ne morem oditi od vas, ne da bi mi odpustili, ker sem vas užalostila.

Prenesem lahko težo svoje bede, ne morem pa, gospod, prenesti vaše jeze. Naklonite to milost mojemu iskrenemu obžalovanju in zadovoljna bom živela v svojem žalostnem bivališču, ne da bi čas kdaj spremenil moje ponižno spoštovanje ali mojo zvesto ljubezen.«

Tolikšna vdanost in tolikšna plemenitost duše pod tako ubogo obleko sta v kneževem srcu v tistem trenutku obudili ves žar njegove prve ljubezni in že skoraj preklicali odločitev o njenem izgonu.

Ganjen od tolikšnih čarov in tik pred solzami je že stopil naprej, da bi jo objel, ko je oblastna častihlepnost, ki mu je velevala vztrajati pri svoji odločitvi, nenadoma premagala njegovo ljubezen in ga prisilila, da je trdo odgovoril: »Vse, kar je bilo, sem pozabil. Zadovoljen sem z vašim kesanjem. Pojdite, čas je, da odidete.« Takoj odide in se ozre k očetu, ki so ga spet oblekli v njegovo kmečko obleko in ki je, s srcem, prebodenim od bridke bolečine, objokoval tako hitro in nenadno spremembo. »Vrniva se,« mu reče, »v najine senčne gaje, vrniva se živet v najina samotna bivališča in brez obžalovanja zapustiva razkošje palač.

Najini koči nista tako veličastni, toda v njiju najdeš več nedolžnosti, trdnejši pokoj in slajši mir.« Komaj prispe v svojo samoto, že znova vzame preslico in vretena ter gre prest k isti vodi, ob kateri jo je knez nekoč našel.

Tam njeno mirno srce, brez vsakršne grenkobe, stokrat na dan prosi nebesa, naj njenega moža obsujejo s slavo in bogastvom ter naj ne odrečejo ničesar njegovim željam.

Niti ljubezen, hranjena z ljubkovanjem, ni bolj goreča od njene. Ta ljubi mož, ki ga pogreša, jo hoče še enkrat preizkusiti in ji v njeno samoto pošlje sporočilo, naj pride k njemu.

»Griselidis,« reče, brž ko se pojavi, »princesa, ki ji bom jutri v svetišču podal roko, mora biti zadovoljna tako z vami kakor z menoj.

Od vas zahtevam vso skrbnost in želim, da mi pomagate ugajati izvoljenki mojega srca. Veste, kako mi je treba streči: brez varčevanja, brez zadržkov.

Naj vse razodeva kneza, in to zaljubljenega kneza. Uporabite vso svojo spretnost, da okrasite njene sobane; obilje, bogastvo, snažnost in izbranost naj se v njih kažejo v enaki meri.

Predvsem pa imejte ves čas v mislih, da gre za mlado princeso, ki jo nežno ljubim. Da bi se še bolj zavzeli za svojo dolžnost, vam želim pokazati tisto, ki ji morate po mojem ukazu dobro streči.«

Kakor se ob vratih vzhoda pokaže porajajoča se zarja, tako se je ob prihodu prikazala princesa, še lepša od nje. Ko je stopila pred Griselidis, je ta v globini srca začutila sladek vzgib materinske nežnosti.

V srcu ji oživi spomin na preteklost, na njene srečne dni. »Gorje,« si reče, »moja hči bi bila, če bi naklonjena nebesa uslišala moje želje, skoraj tako velika in morda prav tako lepa.«

V tistem trenutku je mlado princeso vzljubila tako živo in tako silno, da je takoj, ko je odšla, knezu takole spregovorila, nevede sledeč nagonu, ki se je prebudil v njej: »Dovolite, gospod, da vas opozorim: ta očarljiva princesa, ki ji boste postali mož, vzgojena v udobju, sijaju in škrlatu, ne bo mogla prenesti ravnanja, kakršnega sem bila deležna od vas, ne da bi izgubila življenje.

Pomanjkanje in moj skromni rod sta me utrdila za napore. Vsakršno gorje sem lahko prenašala brez težav in celo brez godrnjanja.

Ona pa, ki nikoli ni poznala bolečine, bo umrla že ob najmanjši strogosti, ob najmanjši nekoliko osorni, nekoliko trdi besedi. Ah, gospod, rotim vas, ravnajte z njo blago.«

»Skrbite,« ji s strogim glasom reče knez, »da mi boste stregli po svojih najboljših močeh. Preprosta pastirica mi ne sme dajati naukov in si drzniti, da me opozarja na mojo dolžnost.«

Ob teh besedah Griselidis brez besede povesi oči in se umakne. Medtem so z vseh strani prihajali plemiči, povabljeni na poroko.

V veličastni dvorani, kjer jih je knez zbral, jim je, preden bi prižgali poročno baklo, takole spregovoril: »Nič na svetu, razen upanja, ni tako varljivo kakor videz.

Tukaj lahko vidite sijajen primer tega. Kdo ne bi verjel, da je moja mlada izvoljenka, ki jo bo poroka povzdignila v kneginjo, srečna in zadovoljnega srca?

Pa vendar ni tako. Kdo bi se mogel ubraniti misli, da se ta mladi bojevnik, zaljubljen v slavo, veseli te poroke, on, ki na turnirjih zmaguje nad vsemi svojimi tekmeci?

Pa vendar to ni res. Kdo ne bi tudi verjel, da Griselidis v svoji upravičeni jezi joče in obupuje? Ona pa se prav nič ne pritožuje, v vse privoli in nič ni moglo izčrpati njene potrpežljivosti.

In kdo nazadnje, ko vidi čare izvoljenke mojega srca, ne bi verjel, da se nič ne more primerjati s srečnim tokom moje usode? Toda če bi me zvezale vezi te poroke, bi občutil globoko bolečino in bil bi najnesrečnejši izmed vseh knezov na svetu.

Uganka se vam zdi težko razumljiva; nekaj besed vam jo bo pojasnilo in s temi besedami bodo izginile vse nesreče, o katerih ste pravkar slišali.

Vedite,« je nadaljeval, »da je ljubko bitje, za katero mislite, da mi je ranilo srce, moja hči in da jo dajem za ženo temu mlademu plemiču, ki jo neizmerno ljubi in ki ga ona prav tako ljubi.

Vedite tudi, da sta me potrpežljivost in vdanost moje modre in zveste žene, ki sem jo nedostojno pregnal, globoko ganili. Sprejemam jo nazaj, da bi z vsem najslajšim, kar zmore ljubezen, popravil trdo in barbarsko ravnanje, ki ga je bila deležna zaradi moje ljubosumne narave.

Še bolj se bom trudil vnaprej izpolniti vse njene želje, kakor sem se v svoji nemirnosti trudil zasipati jo z bridkostmi. In če mora spomin na tegobe, ki niso strle njenega srca, živeti v vseh časih, želim, da se še več govori o slavi, s katero bom okronal njeno najvišjo krepost.«

Kakor tedaj, ko gost oblak zatemni dan in z vseh strani počrnelo nebo grozi s strašnim viharjem, pa vetrovi razmaknejo temno tančico in se čez pokrajino razlije bleščeč žarek svetlobe, tako da se vse nasmehne in znova zasije v lepoti,

tako nenadoma v vseh očeh, kjer je vladala žalost, zasije živo veselje. Ob tem nepričakovanem razkritju se mlada princesa, presrečna ob spoznanju, da ji je knez dal življenje, vrže k njegovim kolenom in jih goreče objame.

Oče, ki ga tako ljuba hči gane, jo dvigne, poljubi in odvede k njeni materi, ki ji je preveč radosti v enem samem trenutku skoraj odvzelo vse čutenje.

Njeno srce, ki je tolikokrat prestalo najostrejše puščice nesreče in tako dobro prenašalo bolečino, klone pod sladko težo veselja. Komaj je mogla z rokami objeti ljubega otroka, ki ji ga nebesa vračajo; zmogla je le jokati.

»Pozneje boste imeli dovolj časa, da potešite nežnost krvnih vezi,« ji reče knez. »Spet oblecite oblačila, ki jih zahteva vaš stan; poroko moramo obhajati.«

Mlada zaljubljenca so odvedli v svetišče, kjer je vzajemna obljuba, da se bosta nežno ljubila, za vselej utrdila njune sladke vezi.

Vrstijo se same zabave, veličastni turnirji, igre, plesi, glasba in slastne gostije, ob katerih se vse oči obračajo h Griselidis in njeno preizkušeno potrpežljivost s tisočerimi sijajnimi hvalnicami povzdigujejo do nebes. Razveseljeno ljudstvo je do svojega muhastega kneza tako prizanesljivo, da celo hvali njegovo kruto preizkušnjo, ki ji gre zasluga za tako popoln zgled kreposti, tako lepe, tako primerne lepemu spolu in povsod tako redke.

GOSPODIČNI***. Ko vam, mlada in modra lepotica, ponujam ta zgled potrpežljivosti, si nikoli nisem laskal, da ga boste v vseh pogledih posnemali.

To bi bilo, po pravici povedano, preveč. Toda Pariz, kjer je moški uglajen in kjer lepi spol, rojen, da ugaja, najde popolno srečo, je na vseh straneh tako poln zgledov nasprotne pregrehe,

da človek nikoli ne more imeti preveč protistrupa, naj se je hoče obvarovati ali se je otresti. Gospa, tako potrpežljiva kakor tista, katere vrednost tukaj povzdigujem, bi bila povsod nekaj osupljivega;

v Parizu pa bi bila pravi čudež. Tam so ženske vladarice, vse se ureja po njihovih željah; skratka, to je srečna dežela, v kateri prebivajo same kraljice.

Tako vidim, da bo Griselidis tam v vsakem pogledu malo cenjena in da bo s svojimi prestarimi nauki dajala povod za posmeh. Pa ne, da potrpežljivost ne bi bila vrlina pariških dam:

le da so si z dolgoletno prakso pridobile znanje, kako v njej uriti lastne može.