Trgovec in zlati menih

Besedilo

Trgovec in zlati menih

Zdaj se začenja peta knjiga, imenovana Nepremišljena dejanja. Njen prvi verz se glasi:

Česar nisi dobro videl, razumel, slišal in pretehtal,

tega ne stori, kakor je storil brivec v tej zgodbi.

Takole pripovedujejo: V južni deželi je bilo mesto po imenu Pāṭaliputra. V njem je živel trgovec Maṇibhadra. Ko je opravljal dolžnosti, povezane z vrlino, blaginjo, užitkom in duhovno osvoboditvijo, mu je po volji usode skopnelo premoženje. Izgubi bogastva so sledila ponižanja drugo za drugim, dokler ga ni prevzel globok obup. Neke noči je ležal v postelji in premišljeval: »Oh, prekleta revščina! Saj je rečeno:

Krepost, čistost, potrpežljivost, prijaznost, milina in plemeniti rod —

nič od tega ne zasije pri človeku brez premoženja.

Dostojanstvo, ponos, učenost, očarljivost in bistrost —

vse hkrati izgine, ko človek ostane brez bogastva.

Kakor zimski sijaj pod sunki pomladnega vetra iz dneva v dan kopni,

tako tudi modrim peša razum pod nenehno skrbjo za preživljanje družine.

Še tako bistremu človeku, ki mu primanjkuje sredstev, razum opeša,

če ga ves čas tare skrb za maslo, sol, olje, riž, obleko in kurjavo.

Kakor nebo brez zvezd,

kakor izsušeno jezero, kakor strašno sežigališče,

tako pusta postane, četudi je prijetna na pogled,

hiša človeka brez premoženja.

Revnih nihče ne opazi, četudi živijo tik pred njegovimi očmi;

nenehno se pojavljajo in izginjajo kakor mehurčki na vodi.

Ljudje zapuščajo plemenite, sposobne in dobre

ter se zgrinjajo k bogatašu kakor k drevesu želja, čeprav nima ne rodu ne sposobnosti ne značaja.

Pretekla dobra dela so tu zaman: tudi učeni in plemenitega rodu

postanejo služabniki tistega, ki ima v tistem trenutku bogastvo.

Nihče ne pravi, da je gospodar voda ničvreden, pa naj še tako bučno grmi;

kdor ima vsega v izobilju, se mu nič, kar počne, ne šteje v sramoto.

Ko je tako preudarjal, je pomislil še: »Zato se bom izstradal do smrti. Čemu naj še prenašam to prazno, mučno življenje?« S tem sklepom je zaspal. Tedaj se mu je v sanjah prikazal Padmanidhi v podobi džainističnega meniha in mu rekel: »Trgovec, nikar ne obupuj! Jaz sem Padmanidhi, zaklad, ki so ga zbrali tvoji predniki. Jutri zjutraj bom v tej podobi prišel k tebi domov. Udari me s palico po glavi in spremenil se bom v neizčrpen zaklad iz zlata.« Ko se je zjutraj prebudil, se je spomnil sanj in obsedel, ujet v vrtinec misli: »Le kdo ve, ali se bodo te sanje uresničile ali ne? Najbrž so vendarle lažne, saj noč in dan mislim samo na denar. Rečeno je namreč:

Sanje bolnega, žalostnega, s skrbmi obsedenega človeka,

pa tudi tistega, ki ga muči poželenje ali je pijan, nimajo pomena.«

Medtem je njegova žena poklicala brivca, da bi ji umil noge. Prav tedaj se je nenadoma pojavil menih, natanko tak, kakršen mu je bil napovedan. Trgovec ga je zagledal, se razveselil in ga z leseno palico, ki je ležala v bližini, udaril po glavi. Menih se je v hipu spremenil v zlato in padel na tla. Trgovec ga je skrivaj spravil v notranjost hiše, brivca pa obdaril in mu rekel: »Vzemi ta denar in oblačila, ki ti jih dajem. Dobri mož, nikomur ne povej, kaj se je zgodilo!« Brivec je odšel domov in razmišljal: »Očitno se vsi ti goli menihi spremenijo v zlato, če jih udariš po glavi. Tudi jaz jih bom jutri zjutraj povabil veliko k sebi in jih s palicami potolkel po glavah. Tako bom prišel do obilice zlata.« Ob teh mislih je komaj dočakal jutro. Ob zori je vstal, pripravil veliko palico in odšel v džainistični samostan. Trikrat je obhodil podobo Jine, pokleknil na tla, si s krajcem zgornjega oblačila zakril usta in glasno izgovoril ta verz:

Slava zmagovalcem, obdarjenim s popolnim spoznanjem,

katerih um je že od rojstva neplodna zemlja za seme poželenja!

In še:

Pravi jezik je tisti, ki slavi Jino, pravo srce tisto, ki mu je predano;

hvale vredni sta le roki, ki ga častita.

Pa tudi: »Pod pretvezo meditacije — na katero misliš? Za hip odpri oči,

poglej nas, ki nas mučijo puščice ljubezni! Rešitelj si, pa nas ne rešiš.

Lažno je tvoje usmiljenje! Kdo bi bil lahko bolj brezsrčen od tebe?«

Naj vas varuje prebujeni Jina, ki so mu Mārove žene tako ljubosumno očitale!

Ko je končal hvalnico, je stopil do predstojnika menihov, se s koleni in stopali dotaknil tal ter izrekel: »Pozdravljam vas in se vam klanjam!« Prejel je blagoslov, naj napreduje v kreposti, in dobil napotke za svoje zaobljube. Nato je zavezal vozel na zgornjem oblačilu in spoštljivo dejal: »Častiti, danes pridite na svoj obhod k nam domov z vsemi menihi.« Potem je brivec nadaljeval: »Častiti, poznam vašo vero. Mnogi laični verniki vas vabijo k sebi, jaz pa sem zdaj pripravil dragoceno blago, primerno za ovijanje knjig. Zbral sem tudi denar za prepisovanje knjig in plačilo pisarjem. Vsekakor je zdaj pravi čas za to.« Nato se je vrnil domov. Pripravil je palico iz akacijevega lesa, naravnal obe vratni krili in se čez poldrugo stražo spet odpravil k samostanskim vratom. Menihi so opustili obiske pri vseh znanih vernikih, čeprav so jim bili ti vdani, in mu z veseljem sledili. Ali ni lepo rečeno:

Samotar, ki je zapustil dom, ki mu dlan služi za skledo in nebo za oblačilo —

še njega na tem svetu stiska pohlep. Glej to čudo!

Ko se človek stara, se starajo lasje in zobje,

pešata vid in sluh, le pohlep ostaja mlad.

Potem jih je brivec odvedel v hišo, neopazno zaprl vrata in jih začel s palico udarjati po glavah. Nekateri so pod udarci umrli, drugi pa so z razbitimi glavami začeli kričati. Mestni poveljnik straže je zaslišal vpitje in ukazal: »Hej, kaj je ta trušč sredi mesta? Pojdite pogledat!« Stražniki so se z njim vred nemudoma pognali k hiši. Tam so zagledali gole menihe, ki so bežali, vsi obliti s krvjo, in jih vprašali: »Kaj se je zgodilo?« Ti so jim povedali vse o brivčevem dejanju. Stražniki so brivca zvezali in ga skupaj s preživelimi odpeljali pred sodišče. Tam so ga vprašali: »Človek, kakšno hudodelstvo si zagrešil?«

Odgovoril je: »Kaj naj rečem? V hiši trgovca Maṇibhadre sem videl prav tak dogodek.« In povedal je vse, kar je videl pri Maṇibhadri.

Nato so poklicali trgovca in ga vprašali: »Trgovec, ali si ubil kakšnega meniha?« Tudi on jim je povedal vso zgodbo o menihu. Tedaj so razsodili: »Tega zlobnega brivca, ki ravna brez premisleka, nataknite na kol!« Ko je bila kazen izvršena, so rekli:

Česar nisi dobro videl, razumel, slišal in pretehtal,

tega ne stori, kakor je storil brivec v tej zgodbi.

Pa tudi to je lepo rečeno:

Ne ukrepaj, ne da bi prej pretehtal; stori le tisto, kar si dobro premislil.

Sicer te bo pozneje peklo kesanje, kakor brahmanko zaradi munga.

Maṇibhadra je vprašal: »Kako pa je bilo to?« Sodniki so povedali: 1. zgodba: Brahmanka in mungo. V nekem kraju je živel brahman po imenu Devaśarman. Njegova žena je rodila sina. Istega dne je samica munga skotila mladiča in poginila. Brahmanka, vsa prevzeta od materinske ljubezni, je tudi malega munga vzredila kakor otroka: dojila ga je, mazilila z oljem, mu masirala telo in skrbela zanj. Vendar mu ni zaupala. Ker je ljubezen do lastnega otroka močnejša od vsake druge, jo je nenehno skrbelo: »Nekega dne bi lahko zaradi svoje živalske narave škodoval mojemu otroku.« Saj je rečeno:

Tudi slab sin razveseljuje človekovo srce,

čeprav je nevzgojen, grd, neumen, razuzdan ali hudoben.

Ljudje pravijo, da sandalovina prijetno hladi,

vendar je dotik sinovega telesa prijetnejši od sandalovine.

Ljudje si ne želijo vezi s prijateljem, očetom, dobrotnikom

ali celo zaščitnikom tako močno kakor vezi s sinom.

Nekoč je položila sina na ležišče, vzela vrč za vodo in rekla možu: »Brahman, k ribniku grem po vodo. Varuj otroka pred mungom.«

Ko je odšla, je tudi brahman zapustil prazno hišo in šel nekam prosit za miloščino. Ko se je mati vrnila in zagledala munga s krvavim gobčkom, jo je obšel sum. »Ta hudobna žival je gotovo požrla otroka!« je sklenila in v jezi vrgla vanj vrč z vodo. Tako je ubila munga. Nato je tožeč stopila v hišo, tam pa je njen sin še vedno mirno spal. Ob njem je zagledala črno kačo, raztrgano na kose. Od žalosti, ker je ubila svojega varovanca, se je začela tolči po glavi in prsih. Medtem se je brahman vrnil z darovanim živežem. Našel je ženo, ki jo je pekla izguba bitja, ljubega kakor sin, in slišal njeno tožbo: »O ti požrešnež! Pohlep te je premagal, zato nisi ubogal mojih besed. Zdaj pa okušaj sadove drevesa žalosti ob otrokovi smrti! Saj je lepo rečeno:

Ne bodi preveč pohlepen; željam postavi pravo mero.

Zaradi pretiranega pohlepa je šakal izgubil življenje.«

Brahman je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Povedala je: 2. zgodba: Pohlepnež s kolesom na glavi. V nekem kraju so živeli štirje brahmanski sinovi, ki jih je vezalo prijateljstvo. Trpela sta jih revščina in pomanjkanje, zato so se posvetovali: »Oh, prekleta revščina! Saj je rečeno: Bolje je živeti v gozdu, kjer prebivajo tigri in sloni,

kjer ni ljudi in je vse preraščeno s trnjem,

imeti travo za ležišče in lubje za oblačilo,

kakor živeti brez denarja med sorodniki.

Pa tudi: Gospodar te zasovraži, čeprav mu zvesto služiš; dobri sorodniki te nenadoma zapustijo,

vrline izgubijo sijaj, otroci odidejo, nesreče se množijo.

Še dobra žena plemenitega rodu se ti odtuji in prijatelji se umaknejo;

če nimaš denarja, zaman pogumno in pravično ravnaš.

Naj bo človek junaški, lep, prikupen in zgovoren,

naj obvlada orožje in svete nauke,

brez bogastva na tem svetu

ne doseže ne slave ne spoštovanja.

Čuti ostanejo neokrnjeni, ime ostane isto,

razum ni nič manj bister in besede so enake;

pa vendar isti človek, ko izgubi toplino bogastva,

v trenutku postane tujec. Kako nenavadno!«

Sklenili so: »Pojdimo nekam iskat bogastvo!« Zapustili so svojo deželo, mesto, dom in prijatelje ter se odpravili na pot. Saj je lepo rečeno: Človek na tem svetu, ki mu skrbi vznemirjajo um, zapusti resnico in sorodnike,

naglo se loči celo od matere in rodne zemlje,

vse pusti za seboj in odide v tujino,

v kraje, kjer upa najti izpolnitev svojih želja.

Tako so potovali naprej in prispeli v Avantī. Okopali so se v reki Siprā, se poklonili Mahākāli in ob odhodu srečali jogija po imenu Bhairavānanda. Pozdravili so ga, kakor se spodobi za brahmane, in z njim odšli v njegov samostan. Vprašal jih je: »Od kod prihajate? Kam ste namenjeni? Kaj vas žene?«

Odgovorili so: »Na pot smo šli iskat srečo. Odločeni smo, da gremo tja, kjer nas čaka bodisi bogastvo bodisi smrt. Saj je rečeno:

Mnoga težko dosegljiva bogastva, po katerih hrepenijo, si pridobijo

drzni možje, ki ob pravi priložnosti zastavijo svoje življenje.

Pa tudi:

Voda včasih pade z neba, če kopljemo, pa privre tudi iz podzemlja.

Usoda je nedoumljiva in mogočna, a mogočen je tudi človekov trud.

Človek z lastnim prizadevanjem v celoti uresniči svoje želje;

tudi tisto, čemur praviš usoda, je njegova moč, le da ji pravijo nevidna.

Veliki strah pred mogočnimi je za drzne može lahek kakor travna bilka;

prav tako svoje življenje. Res čudovita so dejanja plemenitih v stiski!

Če telesa ne izpostaviš naporu, na tem svetu ne dosežeš sreče z lagodnostjo.

Tudi Viṣṇu objema Lakṣmī z rokami, ki so se utrudile pri pinjenju oceana.

Kako naj žena ostane zvesta celo Viṣṇuju, ki je prevzel podobo človeka leva,

če štiri mesece neprenehoma spi sredi voda?

Visok položaj je težko doseči, dokler se človek ne loti drznega dejanja;

tudi sijoče sonce premaga plasti oblakov, ko se vzpne v znamenje Tehtnice.

Povejte nam torej kakšno pot do bogastva: naj vstopimo v podzemno votlino, si podredimo čarovnico śākinī, opravljamo obrede na sežigališču, prodajamo človeško meso ali poskusimo kaj drugega, česar se običajni iskalci izogibajo. Slišali smo, da imate čudežne moči, mi pa smo nadvse drzni. Saj je rečeno:

Le veliki so zmožni uresničiti velike namene.

Kdo razen oceana bi lahko v sebi nosil podmorski ogenj?«

Bhairavānanda je za njihov uspeh s številnimi obredi pripravil štiri čarobne stenje in jim jih izročil. Rekel je: »Pojdite proti Himalaji. Kjer vam stenj pade iz rok, boste zagotovo našli zaklad. Tam kopljite, vzemite zaklad in se vrnite.«

Storili so, kakor jim je naročil. Med potjo je enemu izmed njih stenj padel iz rok. Začel je kopati na tistem mestu in naletel na zemljo, polno bakra. Rekel je: »Glejte, vzemite bakra, kolikor ga želite!«

Drugi so odgovorili: »Norec! Kaj naj s tem, ko pa niti velika količina ne odpravi revščine? Vstani, pojdimo naprej!«

Rekel je: »Vi kar pojdite. Jaz ne grem naprej.« Vzel je bakra, kolikor je želel, in se prvi vrnil domov.

Preostali trije so nadaljevali pot. Čez kratek čas je stenj padel iz rok tistemu, ki je hodil spredaj. Začel je kopati in našel zemljo, polno srebra. Ves vesel je rekel: »Hej, vzemite srebra, kolikor ga želite! Ne hodimo naprej!« Druga dva sta odgovorila: »Za nami je bila zemlja polna bakra, zdaj je polna srebra. Naprej bo gotovo polna zlata. Poleg tega niti veliko srebra ne odpravi revščine. Midva greva naprej.« In sta odšla, on pa je vzel toliko srebra, kolikor ga je mogel nesti, ter se vrnil. Medtem ko sta preostala dva hodila dalje, je enemu stenj padel na tla. Ves vesel je začel kopati. Ko je zagledal zemljo, polno zlata, je rekel tovarišu: »Vzemi zlata, kolikor ga želiš! Nič boljšega od zlata ne bova našla.« Ta pa je odvrnil: »Norec! Ničesar ne razumeš. Najprej je bil baker, potem srebro, nato zlato. Naprej bodo gotovo dragulji, od katerih že en sam odpravi revščino. Vstani, pojdiva naprej! Čemu toliko zlata, ki nama bo le težko breme?«

Prvi je rekel: »Ti kar pojdi. Jaz bom ostal tukaj in te počakal.« Tako se je drugi sam odpravil naprej. Poletno sonce mu je žgalo telo, mučila ga je žeja, zgrešil je pravo pot in blodil sem ter tja. Med blodnjo je na vzpetini zagledal človeka s telesom, oblitim s krvjo, in s kolesom, ki se mu je vrtelo na glavi. Pohitel je k njemu in ga vprašal: »Kdo si? Zakaj ti na glavi stoji takšno kolo? Povej mi tudi, ali je kje v bližini voda.«

Ko je izgovarjal te besede, je kolo v hipu preskočilo z glave tistega moža na brahmanovo.

Brahman je vzkliknil: »Dobri mož, kaj je to?« Drugi je odgovoril: »Tudi meni je prav tako skočilo na glavo.«

Brahman je vprašal: »Povej mi, kdaj se ga bom znebil. Strašno me boli!«

Mož je rekel: »Ko bo sem prišel nekdo, ki bo tako kot ti nosil čarobni stenj, in te ogovoril, bo kolo preskočilo na njegovo glavo.«

»Kako dolgo pa si bil ti v tem položaju?« je vprašal brahman. Mož je odvrnil: »Kateri kralj zdaj vlada na zemlji?«

»Kralj Vatsa, vešč igranja na vīṇo.«

Mož je rekel: »Potem ne znam več prešteti, koliko časa je minilo. Ko je vladal kralj Rāma, sem zaradi revščine vzel čarobni stenj in prišel po tej poti. Zagledal sem človeka s kolesom na glavi in ga nekaj vprašal. Tedaj se mi je zgodilo to.« Brahman ga je vprašal: »Dobri mož, kako pa si ves ta čas dobival hrano in vodo?«

Odgovoril je: »Dobri mož, gospodar bogastva je iz strahu, da bi mu iskalci čarobnih moči odnesli zaklade, postavil to strašno kolo za svarilo. Zato nihče ne prihaja sem. Če pa kdo vendarle pride, ne čuti več lakote, žeje ali zaspanosti, ne stara se in ne umre, temveč trpi le to bolečino. Zdaj pa mi dovoli, da odidem domov.« S temi besedami je odšel. Ker se popotnik dolgo ni vrnil, ga je njegov tovariš, ki je našel zlato, šel iskat. Sledil je njegovim stopinjam in prišel do nekega gozdnega predela. Tam ga je zagledal: sedel je s telesom, oblitim s krvjo, na glavi se mu je vrtelo ostro kolo, iz ust pa so se mu izvijali boleči stoki. Stopil je bliže in ga vprašal, kaj se je zgodilo: »Dobri prijatelj, kaj je to?«

Odgovoril je: »Volja usode.«