Waltey

Waltey

Kadmos in ustanovitev Teb

Apolodorjeva knjižnica · Apolodor
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Kadmos in ustanovitev Teb

Vir
Apolodorjeva knjižnica
Avtor
Apolodor
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
4 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Book 3 chapter 4

O izvirniku

Apolodorjeva knjižnica

Strnjen zemljevid grških mitov, rodov, junakov in pošasti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Apolodorjeva knjižnica v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Kadmos in ustanovitev Teb

1. Ko je Kadmos pokopal umrlo Telefaso in so ga Tračani gostoljubno sprejeli, je odšel v Delfe povprašat o Evropi. Bog mu je naročil, naj se z Evropo ne ukvarja več, temveč naj si za vodnico vzame kravo in ustanovi mesto tam, kjer bo od utrujenosti legla. S tem orakljem se je odpravil skozi Fokido, nato pa v Pelagonovih čredah naletel na kravo in ji sledil. Krava je prehodila Beotijo in legla na kraju, kjer danes stojijo Tebe. Kadmos jo je hotel žrtvovati Ateni, zato je nekaj svojih spremljevalcev poslal po vodo k Aresovemu izviru. Toda izvir je stražil zmaj, za katerega so nekateri govorili, da je Aresov potomec, in ta je večino poslanih mož pokončal. Ogorčeni Kadmos je zmaja ubil in po Ateninem nasvetu posejal njegove zobe.

Iz posejanih zob so iz zemlje zrasli oboroženi možje, ki so jih imenovali Sparti, Posejani. Ti so se med seboj pobili: nekateri so se nehote zapletli v spor, drugi pa iz nevednosti.

Ferekid pa pravi, da je Kadmos, ko je zagledal oborožene može, ki so rasli iz zemlje, vanje metal kamenje. Ker so mislili, da jih obmetavajo drugi med njimi, so se spopadli. Preživelo jih je pet: Ehion, Udaj, Htonij, Hiperenor in Pelor.

2. Za uboj zmaja je moral Kadmos Aresu služiti eno večno leto; takšno leto je tedaj trajalo osem let. Po končani službi mu je Atena priskrbela kraljevsko oblast, Zevs pa mu je dal za ženo Harmonijo, hčer Afrodite in Aresa.

Vsi bogovi so zapustili nebo ter v Kadmeji gostili in s pesmijo slavili poroko. Kadmos je Harmoniji podaril peplos in ogrlico, ki jo je izdelal Hefajst. Nekateri pravijo, da je ogrlico Kadmosu dal Hefajst, Ferekid pa, da mu jo je dala Evropa, ki jo je sama prejela od Zevsa. Kadmosu so se rodile hčere Avtonoa, Ino, Semela in Agava ter sin Polidor. Ino se je poročila z Atamantom, Avtonoa z Aristajem, Agava pa z Ehionom.

3. Zevs se je zaljubil v Semelo in brez Herine vednosti spal z njo. Hera pa jo je prevarala: ko ji je Zevs obljubil, da bo izpolnil vsako njeno željo, ga je Semela prosila, naj pride k njej takšen, kakršen je prišel snubit Hero. Zevs ni mogel odreči, zato je prišel v njeno spalnico na vozu, ob bliskanju in grmenju, ter zalučal strelo. Semela je od groze umrla, Zevs pa je šestmesečnega otroka, ki ga je prezgodaj porodila, iztrgal iz ognja in si ga všil v stegno. Po Semelini smrti so druge Kadmosove hčere razširile govorico, da je Semela spala z nekim smrtnikom in po krivem trdila, da je bil Zevs, zato jo je zadela strela. Ko je prišel pravi čas, je Zevs razparal šive, rodil Dioniza in ga izročil Hermesu.

Hermes ga je odnesel k Ino in Atamantu ter ju pregovoril, naj ga vzgajata kot deklico. Ogorčena Hera jima je poslala blaznost. Atamant je svojega starejšega sina Learha lovil kakor jelena in ga ubil, Ino pa je Melikerta vrgla v razbeljen kotel, nato vzela mrtvega otroka v naročje in se z njim pognala v morske globine. Njo so pomorščaki poimenovali Levkotea, otroka pa Palajmon, saj pomagata tistim, ki jih na morju ujame neurje. V Melikertovo čast je Sizif ustanovil istmijske igre. Zevs pa je Dioniza spremenil v kozlička in ga tako skril pred Herino jezo. Hermes ga je vzel in odnesel k nimfam, ki so prebivale v Nisi v Aziji; te je Zevs pozneje postavil med zvezde in jih imenoval Hijade.

4. Avtonoi in Aristaju se je rodil sin Aktajon. Vzgojil ga je Hiron in ga izučil za lovca, pozneje pa so ga na Kitajronu požrli njegovi lastni psi. Tako je umrl, kakor pravi Akuzilaj, zaradi Zevsove jeze, ker je snubil Semelo, po pripovedi večine pa zato, ker je videl Artemido med kopanjem. Pravijo, da ga je boginja pri priči spremenila v jelena in petdesetim psom, ki so ga spremljali, poslala besnost; ti so ga požrli, ne da bi ga prepoznali.

Po Aktajonovi smrti so psi iskali svojega gospodarja in žalostno tulili. Med iskanjem so prišli do Hironove votline. Hiron je izdelal Aktajonovo podobo in s tem pomiril njihovo žalost. Imena Aktajonovih psov iz naslednjih verzov: tako so zdaj njegovo lepo telo obstopili kakor telo zveri in si ga razdelili močni psi. V bližini † prva Arkena. Za njo krepki mladiči, Linkej in Balij, sloveč po urnih nogah, ter Amarint. — In vse te je po imenih naštel po vrsti; tedaj je Aktajon umrl po Zevsovi volji. Prvi so namreč pili temno kri svojega gospodarja Spart, Omarg in Borej, ki naglo teče po poti. Ti so prvi jedli Aktajonovo meso in lokali njegovo kri. Za njimi so se željno pognali še vsi drugi. — da bi bilo ljudem zdravilo za hude bolečine.

Izvirnik

Book 3 chapter 4

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Source ID: apollodorus_bib_3_4 Citation: Apollodorus, Bibliotheca 3.4 1. Κάδμος δὲ ἀποθανοῦσαν θάψας Τηλέφασσαν, ὑπὸ Θρακῶν ξενισθείς, ἦλθεν εἰς Δελφοὺς περὶ τῆς Εὐρώπης πυνθανόμενος. ὁ δὲ θεὸς εἶπε περὶ μὲν Εὐρώπης μὴ πολυπραγμονεῖν, χρῆσθαι δὲ καθοδηγῷ βοΐ, καὶ πόλιν κτίζειν ἔνθα ἂν αὕτη πέσῃ καμοῦσα. τοιοῦτον λαβὼν χρησμὸν διὰ Φωκέων ἐπορεύετο, εἶτα βοῒ συντυχὼν ἐν τοῖς Πελάγοντος βουκολίοις ταύτῃ κατόπισθεν εἵπετο. ἡ δὲ διεξιοῦσα Βοιωτίαν ἐκλίθη, πόλις ἔνθα νῦν εἰσι Θῆβαι. βουλόμενος δὲ Ἀθηνᾷ καταθῦσαι τὴν βοῦν, πέμπει τινὰς τῶν μεθʼ ἑαυτοῦ ληψομένους ἀπὸ τῆς Ἀρείας κρήνης ὕδωρ· φρουρῶν δὲ τὴν κρήνην δράκων, ὃν ἐξ Ἄρεος εἶπόν τινες γεγονέναι, τοὺς πλείονας τῶν πεμφθέντων διέφθειρεν. ἀγανακτήσας δὲ Κάδμος κτείνει τὸν δράκοντα, καὶ τῆς Ἀθηνᾶς ὑποθεμένης τοὺς ὀδόντας αὐτοῦ σπείρει.

τούτων δὲ σπαρέντων ἀνέτειλαν ἐκ γῆς ἄνδρες ἔνοπλοι, οὓς ἐκάλεσαν Σπαρτούς. οὗτοι δὲ ἀπέκτειναν ἀλλήλους, οἱ μὲν εἰς ἔριν ἀκούσιον ἐλθόντες, οἱ δὲ ἀγνοοῦντες. Φερεκύδης δέ φησιν ὅτι Κάδμος, ἰδὼν ἐκ γῆς ἀναφυομένους ἄνδρας ἐνόπλους, ἐπʼ αὐτοὺς ἔβαλε λίθους, οἱ δὲ ὑπʼ ἀλλήλων νομίζοντες βάλλεσθαι εἰς μάχην κατέστησαν. περιεσώθησαν δὲ πέντε, Ἐχίων Οὐδαῖος Χθονίος Ὑπερήνωρ Πέλωρος.

2. Κάδμος δὲ ἀνθʼ ὧν ἔκτεινεν ἀίδιον ἐνιαυτὸν ἐθήτευσεν Ἄρει· ἦν δὲ ὁ ἐνιαυτὸς τότε ὀκτὼ ἔτη. μετὰ δὲ τὴν θητείαν Ἀθηνᾶ αὐτῷ τὴν βασιλείαν κατεσκεύασε, Ζεὺς δὲ ἔδωκεν αὐτῷ γυναῖκα Ἁρμονίαν, Ἀφροδίτης καὶ Ἄρεος θυγατέρα. καὶ πάντες θεοὶ καταλιπόντες τὸν οὐρανόν, ἐν τῇ Καδμείᾳ τὸν γάμον εὐωχούμενοι καθύμνησαν. ἔδωκε δὲ αὐτῇ Κάδμος πέπλον καὶ τὸν ἡφαιστότευκτον ὅρμον, ὃν ὑπὸ Ἡφαίστου λέγουσί τινες δοθῆναι Κάδμῳ, Φερεκύδης δὲ ὑπὸ Εὐρώπης· ὃν παρὰ Διὸς αὐτὴν λαβεῖν. γίνονται δὲ Κάδμῳ θυγατέρες μὲν Αὐτονόη Ἰνὼ Σεμέλη Ἀγαυή, παῖς δὲ Πολύδωρος. Ἰνὼ μὲν οὖν Ἀθάμας ἔγημεν, Αὐτονόην δὲ Ἀρισταῖος, Ἀγαυὴν δὲ Ἐχίων.

3. Σεμέλης δὲ Ζεὺς ἐρασθεὶς Ἥρας κρύφα συνευνάζεται. ἡ δὲ ἐξαπατηθεῖσα ὑπὸ Ἥρας, κατανεύσαντος αὐτῇ Διὸς πᾶν τὸ αἰτηθὲν ποιήσειν, αἰτεῖται τοιοῦτον αὐτὸν ἐλθεῖν οἷος ἦλθε μνηστευόμενος Ἥραν. Ζεὺς δὲ μὴ δυνάμενος ἀνανεῦσαι παραγίνεται εἰς τὸν θάλαμον αὐτῆς ἐφʼ ἅρματος ἀστραπαῖς ὁμοῦ καὶ βρονταῖς, καὶ κεραυνὸν ἵησιν. Σεμέλης δὲ διὰ τὸν φόβον ἐκλιπούσης, ἑξαμηνιαῖον τὸ βρέφος ἐξαμβλωθὲν ἐκ τοῦ πυρὸς ἁρπάσας ἐνέρραψε τῷ μηρῷ. ἀποθανούσης δὲ Σεμέλης, αἱ λοιπαὶ Κάδμου θυγατέρες διήνεγκαν λόγον, συνηυνῆσθαι θνητῷ τινι Σεμέλην καὶ καταψεύσασθαι Διός, καὶ ὅτι διὰ τοῦτο ἐκεραυνώθη. κατὰ δὲ τὸν χρόνον τὸν καθήκοντα Διόνυσον γεννᾷ Ζεὺς λύσας τὰ ῥάμματα, καὶ δίδωσιν Ἑρμῇ.

ὁ δὲ κομίζει πρὸς Ἰνὼ καὶ Ἀθάμαντα καὶ πείθει τρέφειν ὡς κόρην. ἀγανακτήσασα δὲ Ἥρα μανίαν αὐτοῖς ἐνέβαλε, καὶ Ἀθάμας μὲν τὸν πρεσβύτερον παῖδα Λέαρχον ὡς ἔλαφον θηρεύσας ἀπέκτεινεν, Ἰνὼ δὲ τὸν Μελικέρτην εἰς πεπυρωμένον λέβητα ῥίψασα, εἶτα βαστάσασα μετὰ νεκροῦ τοῦ παιδὸς ἥλατο κατὰ βυθοῦ. καὶ Λευκοθέα μὲν αὐτὴν καλεῖται, Παλαίμων δὲ ὁ παῖς, οὕτως ὀνομασθέντες ὑπὸ τῶν πλεόντων· τοῖς χειμαζομένοις γὰρ βοηθοῦσιν. ἐτέθη δὲ ἐπὶ Μελικέρτῃ ὁ ἀγὼν τῶν Ἰσθμίων, Σισύφου θέντος. Διόνυσον δὲ Ζεὺς εἰς ἔριφον ἀλλάξας τὸν Ἥρας θυμὸν ἔκλεψε, καὶ λαβὼν αὐτὸν Ἑρμῆς πρὸς νύμφας ἐκόμισεν ἐν Νύσῃ κατοικούσας τῆς Ἀσίας, ἃς ὕστερον Ζεὺς καταστερίσας ὠνόμασεν Ὑάδας.

4. Αὐτονόης δὲ καὶ Ἀρισταίου παῖς Ἀκταίων ἐγένετο, ὃς τραφεὶς παρὰ Χείρωνι κυνηγὸς ἐδιδάχθη, καὶ ἔπειτα ὕστερον ἐν τῷ Κιθαιρῶνι κατεβρώθη ὑπὸ τῶν ἰδίων κυνῶν. καὶ τοῦτον ἐτελεύτησε τὸν τρόπον, ὡς μὲν Ἀκουσίλαος λέγει, μηνίσαντος τοῦ Διὸς ὅτι ἐμνηστεύσατο Σεμέλην, ὡς δὲ οἱ πλείονες, ὅτι τὴν Ἄρτεμιν λουομένην εἶδε. καί φασι τὴν θεὸν παραχρῆμα αὐτοῦ τὴν μορφὴν εἰς ἔλαφον ἀλλάξαι, καὶ τοῖς ἑπομένοις αὐτῷ πεντήκοντα κυσὶν ἐμβαλεῖν λύσσαν, ὑφʼ ὧν κατὰ ἄγνοιαν ἐβρώθη.

ἀπολομένου δὲ Ἀκταίωνος οἱ κύνες ἐπιζητοῦντες τὸν δεσπότην κατωρύοντο, καὶ ζήτησιν ποιούμενοι παρεγένοντο ἐπὶ τὸ τοῦ Χείρωνος ἄντρον, ὃς εἴδωλον κατεσκεύασεν Ἀκταίωνος, ὃ καὶ τὴν λύπην αὐτῶν ἔπαυσε. τὰ ὀνόματα τῶν Ἀκταίωνος κυνῶν ἐκ τῶν οὕτω δὴ νῦν καλὸν σῶμα περισταδόν, ἠύτε θῆρος, τοῦδε δάσαντο κύνες κρατεροί. πέλας † Ἄρκενα πρώτη. μετὰ ταύτην ἄλκιμα τέκνα, Λυγκεὺς καὶ Βαλίος πόδας αἰνετός, ἠδʼ Ἀμάρυνθος.— καὶ τούτους ὀνομαστὶ διηνεκέως κατέλεξε· καὶ τότε Ἀκταίων ἔθανεν Διὸς ἐννεσίῃσι. πρῶτοι

γὰρ μέλαν αἷμα πίον σφετέροιο ἄνακτος Σπαρτός τʼ Ὤμαργός τε Βορῆς τʼ αἰψηροκέλευθος. οὗτοι δʼ Ἀκταίου πρῶτοι φάγον αἷμα τʼ ἔλαψαν. τοὺς δὲ μέτʼ ἄλλοι πάντες ἐπέσσυθεν ἐμμεμαῶτες.— ἀργαλέων ὀδυνῶν ἄκος ἔμμεναι ἀνθρώποισιν .