Prevod

Ko se je Occuna, mlad pripadnik plemena Seneka, zaljubil v dekle, katerega koča je stala blizu današnjega mesta Cohoes, se je vedel prav tako, kot so se pozneje vedli Američani. Nabiral ji je poljsko cvetje; v somraku je igral na koščeno piščal in pel čustvene pesmi; z njo je pohajal po gričih in nabiral raztresene kristale kremena, za katere so Indijanci verjeli, da so solze ranjenih jelenov — razen na skali Diamond Rock v Lansingburghu, kjer so veljali za solze Monete, matere in žene, ki je izgubila svoje najdražje; ob lepem vremenu pa sta se s čolnom vozila po reki Mohawk nad brzicami. Rada sta se brezskrbno prepuščala toku, saj sta tako imela čas, da sta si zrla v oči in gradila gradove v oblakih, v katerih naj bi nekoč živela. Nekega večera pa sta se nenadoma zavedela nevarnosti, kajti tok ju je neopazno nosil vse dlje, dokler ju ni imel povsem v svoji oblasti. Zavesljaj ni več pomagal in gradovi v oblakih so se žalostno sesuli. Vzravnano sede sta začela svojo smrtno pesem takole:

Occuna: »Hči mogočnega bojevnika, Manitu me kliče s tega sveta. Slišim grmenje njegovega glasu; po reki vidim bliskanje njegovega pogleda; v oblakih in pršcu hodi po vodah.«

Dekle: »Tudi sam si bojevnik, o Occuna. Mar ni bila tvoja sekira že mnogokrat okopana v krvi? Je jelen kdaj ušel tvoji puščici ali se je bober izognil tvojemu lovu? Ne boš se bal stopiti pred Manituja.«

Occuna: »Manitu resnično spoštuje močne. Ko sem te izbral med ženskami našega plemena, sem obljubil, da bova skupaj živela in umrla. Gromovnik naju zdaj kliče. Pozdravljen, o duh Oriske, poglavarja nepremagljivih Senek! Bojevnik in hči bojevnika prihajata, da se ti pridružita na gostiji blaženih!«

Čoln je šinil čez slap in Occuna je treščil ob skale pod njim ter bil pri priči mrtev; dekle pa je kakor po čudežu padlo mimo njih in vrtinčasti tok ga je odnesel v plitvino, kjer se je rešilo. Zaradi njegove moči in kreposti so mrtvega mladeniča razglasili za svetega. Njegovo pleme ga je povzdignilo nad lunina prostranstva, od koder je z veseljem gledal kraje svoje mladosti, v vojnih časih pa je prijateljem pošiljal prijetne sanje in obljube, medtem ko je sovražnika begal z zloveščimi znamenji. Kadar koli so pripadniki njegovega plemena šli mimo slapa, so se ustavili in se s kratkim obredom spomnili Occunove smrti.