Prevod
Obrežji jezer George in Champlain je pustošila vojna. Po teh čudovitih vodah so sem ter tja plule francoske in angleške barke, zeleni griči pa so odmevali od predirnih zvokov vojaških rogov, grmenja topov in krikov divjakov. Skozi gozdove sta se prepletli pripoved in zgodovina, spomin na nekdanja dejanja pa še vedno odmeva med vrhovi. Prav pri slapovih Glen's Falls, v votlini na skali sredi reke, je pogumni Uncas stražil skupaj s Hawkeyejem. Bloody Defile in Bloody Pond, ki ležita med tem krajem in jezerom George, sta dobila ime po »krvavi jutranji izvidnici«, ki jo je sir William Johnson nekega septembrskega dne leta 1755 poslal zadržat Dieskaua, dokler ne bi dokončali utrdbe Fort William Henry. V spopadu, ki je sledil, sta padla polkovnik Williams, ustanovitelj kolidža Williams, in stotnik Grant iz connecticutskih enot, praded predsednika z istim priimkom. Žrtve, tako mrtve kot ranjene, so pometali v Bloody Pond, zato je bila voda več dni gosta in rdeča; po izročilu je v poznejših letih ob sončnem zahodu znova dobila škrlatno barvo in jo ohranila do zore. Ujetniki, ki so jih izročili Indijancem, niso mogli veliko upati, saj njihovi beli zavezniki niso mogli obrzdati njihove surovosti. Blind Rock je dobila ime po tem, da so Indijanci tja privedli belca, mu iztrgali oči in jih vrgli v žerjavico ob vznožju skale. Ujetnike so redno mučili: v meso so jim zabadali goreče borove trske, jim pulili nohte in z noži rezali telesa, preden so jih privezali na kol. Nekemu angleškemu ujetniku so tu dovolili teči med dvema vrstama bojevnikov. Ko je švigal med vrstama, so ga že začeli udarjati, tedaj pa je zgrabil indijanskega dojenčka, ga vrgel na ogenj in v trenutku zmede, ki je nastala, pograbil sekiro, presekal vezi tovarišu, obsojenemu na smrt, in oba sta pobegnila.
Toda najbolj znana zgodba tega kraja je zgodba o Rogers's Rock oziroma Rogers's Slide, visoki prepadni steni na spodnjem koncu jezera George. Major Rogers se ni v usnjenih hlačah oddrsal po tej skali, vendar njegov pobeg ni bil nič manj izjemen, kot če bi se bil. Trinajstega marca 1758 ga je med izvidovanjem v bližini Ticonderoge z dvesto rangerji presenetila četa Francozov in Indijancev. Le sedemnajst njegovih mož je ušlo smrti ali ujetništvu, njega pa so zasledovali skoraj do roba tega prepada. Ko so rdečekožci za kratek čas izgubili njegovo sled in se zato zadržali, je utegnil vreči nahrbtnik po skalni strmini, obrniti krplje nazaj in se po lastnih sledeh vrniti do vrha grape, še preden so prišli iz gozda. Ko so videli, da odtisi njegovih krpelj vodijo k skali, nobeden pa ne vodi nazaj, so sklenili, da se je vrgel v prepad in si vzel življenje, da bi se izognil ujetništvu. Silno so bili razočarani, ko so majorja zagledali spodaj na zamrznjeni gladini jezera, kako se urno pomika proti utrdbi Fort William Henry. Na led je prišel skozi razpoko v skalovju, toda divjaki, prepričani, da je skočil čez prepad, so njegovo rešitev pripisali Velikemu duhu in niso streljali nanj. Nevede si je za izginotje izbral najboljši mogoči kraj, saj so Indijanci nanj gledali z vraževernim strahospoštovanjem: verjeli so, da po gozdu strašijo duhovi, ki hudobne duše mečejo čez pečino in jih utapljajo v jezeru, namesto da bi jim pustili oditi na srečna lovišča. Major se je varno vrnil v svoje bivališče in sedemnajst let pozneje, ko so se kolonije uprle, prijel za orožje proti deželi, v kateri se je rodil.
