Prevod

Nekoč je živela revna vdova, ki je imela eno samo hčerko. Deklica je bila tako dobra in blaga, da jo je imel rad vsakdo, ki jo je poznal. Nekega dne je šla v gozd nabirat drva. Bila je zelo žalostna, saj doma ni bilo več ničesar za pod zob, z materjo pa sta morali tako pogosto stradati.

Nabrala je že sveženj dračja in se ravno odpravljala domov, ko je zagledala ubogo starko, ki je prav tako prišla v gozd po drva. Ženica je bila tako sključena in okorela, da jo je bilo žalostno gledati. Deklici se je zasmilila in želela ji je pomagati.

»Dobra ženica,« je rekla, »dovolite, da vam jaz naberem drva; gotovo se težko sklanjate.« Odložila je svoj sveženj in starki nabrala toliko drv, kolikor jih je ta lahko nesla. »Odnesla bi vam jih domov,« je rekla deklica, »toda mati me čaka in moram pohiteti, saj že zamujam.«

»Otrok,« je rekla starka, »dobro srce imaš in zaslužiš si nagrado.« Nato je izpod ogrinjala potegnila majhen železen lonček. »Vzemi ga,« je rekla. »To je čarobni lonček. Kadar si lačna, moraš samo reči: ‘Kuhaj, lonček, kuhaj, vročo kašo skuhaj,’ pa bo začel vreti in se polniti s sladko kašo. Ko je imaš dovolj, reci: ‘Nehaj, lonček, nehaj, kaša je že vroča,’ in nehal bo vreti.«

Deklica je morala besede večkrat ponoviti za njo, nato pa ji je starka izročila lonček in odkrevsala skozi gozd. Dekličino srce je prekipevalo od veselja ob misli, da z materjo nikoli več ne bosta lačni. Z lončkom v obeh rokah je stekla domov, kolikor hitro je mogla.

Ko je prišla domov, jo je mati vprašala, kje ima drva. »Domov sem prinesla nekaj boljšega od drv!« je vzkliknila deklica. »Drva naju samo grejejo, tole pa naju bo tudi nahranilo.« Lonček je postavila na mizo in rekla:

»Kuhaj, lonček, kuhaj, vročo kašo skuhaj.« Lonček je takoj začel brbotati in vreti in kmalu je bil tako poln sladke kaše, da je kipela čez rob. Vdova je pograbila žlico in nekaj kaše nadevala v skledo, toda bolj ko jo je zajemala, več je je bilo v lončku. Ko so bile polne vse sklede v hiši, je deklica rekla:

»Nehaj, lonček, nehaj, kaša je že vroča,« in lonček je pri priči nehal vreti. Vdova je bila presrečna zaradi zaklada, ki ga je deklica prinesla domov. »Pridi,« je vzkliknila, »sediva in jejva.«

»Da, draga mati,« je rekla deklica, »toda najprej bom odnesla nekaj kaše sosedom, ki so bili tako dobri do naju, ko nisva imeli ničesar.«

S kašo je napolnila velik kotliček in se odpravila z njim od hiše. A komaj je odšla, se je vdova začela spraševati, ali sta zase prihranili dovolj. To ji ni dalo miru, zato je rekla lončku:

»Kuhaj, lonček, kuhaj, vročo kašo skuhaj.« Lonček je nemudoma začel brbotati in vreti. Kmalu je bil poln in kaša je začela teči čez rob. Vdova ga je hotela ustaviti, a je pozabila, kaj mora reči. »Dovolj!« je zavpila. »Nehaj! Nehaj!« Toda kaša je še naprej vrela in kipela čez rob lončka. Vdova je pograbila žlico in jo spet začela zajemati; zajemala je, kolikor hitro je mogla. Kmalu so bili polni vsi lonci in ponve v hiši, lonček pa je še kar kuhal kašo. V obupu ga je vdova zgrabila in vrgla pred vrata, toda kaša je v potoku tekla iz njega in se razlivala po cesti.

Deklica se je vračala domov, ko ji je nasproti pritekel potok kaše, in takoj je uganila, kaj se je zgodilo. Stekla je, kolikor hitro je mogla, in ko je prišla do kraja, kjer je ležal lonček, je zavpila:

»Nehaj, lonček, nehaj, kaša je že vroča.« Lonček je pri priči nehal vreti, toda dotlej je šlo v nič že toliko kaše, da bi z njo lahko nahranili vso okolico.

Od takrat si vdova ni nikoli več drznila ukazati lončku, naj kuha. Kadar sta si zaželeli kaše, mu je besede izrekla deklica. Odtlej pa z materjo nista nikoli več trpeli pomanjkanja, kajti kaša je bila tako slastna, da so jo ljudje prihajali kupovat od blizu in daleč.