Prevod

Nekoč je na robu gozda živela deklica, ki ni imela nikogar razen svoje stare babice. Bili sta tako revni, da sta si komaj lahko kupili kaj hrane in oblačil.

»Nič ne skrbi, babica,« je govorila deklica. »Nekoč bom dovolj velika, da bom lahko delala, in takrat bom zaslužila toliko, da bom lahko kupila vse, kar potrebujeva, pa še drugim revežem bom lahko kaj dala.«

Nekega dne se je deklica odpravila v gozd nabirat dračje. Upala je, da ga bo v mestu onkraj hriba prodala za nekaj novčičev. Ker je nameravala ostati zdoma ves dan, je s seboj v gozd vzela košček črnega kruha, edino hrano, ki jima je še ostala.

Bila je zima in zrak je bil ledeno mrzel. Deklica se je zavila v svojo rutico in tekla, kolikor hitro je mogla. Bila je lačna, vendar je nameravala kos kruha prihraniti, dokler ne nabere dračja.

Ravno ko je prišla do roba gozda, je srečala dečka, ki je bil še manjši od nje in je bridko jokal. Deklica je imela dobro srce. Ustavila se je in ga vprašala, zakaj joka.

»Jokam,« je odgovoril, »ker sem lačen.« »Ali danes nisi še nič jedel?« ga je vprašala. »Ničesar nisem jedel in gotovo bom umrl od lakote, saj ne vem, kje bi dobil kaj hrane.«

Deklica je zavzdihnila. »Morda si bolj lačen kakor jaz,« je rekla, vzela kos kruha iz žepa in ga dala dečku. Nato je spet pohitela naprej.

Malo dlje je srečala drugo deklico, ki je bila videti še bolj nesrečna kakor deček, saj je bila skoraj povsem premražena. Z nje so visele razcapane obleke in skozi raztrganine je prosevala pomodrela koža.

»Ah,« je vzkliknila, »ko bi le imela tako toplo oblekico, kakršna je tvoja! Pomagaj mi, lepo te prosim, sicer bom gotovo umrla od mraza.« Dobrosrčno deklico je prevzelo usmiljenje. »Ni prav,« si je mislila, »da imam jaz obleko in ruto. Eno od njiju bom dala tej ubogi deklici.«

Slekla je obleko in jo dala deklici, nato pa si je ruto tesno ovila okoli ramen. Kljub ruti jo je zelo zeblo. Vendar je bila že blizu kraja, kjer je bilo mogoče nabrati dračje, in brž ko ga bo nabrala, bo stekla domov.

Pohitela je naprej, toda ko je prišla do kraja, kjer je bilo dračje, je zagledala starko, ki je tam že pobirala odpadle veje. Starka je bila tako sključena, revna in uboga, da je deklico ob pogledu nanjo zabolelo srce.

»Oh, oh!« je stokala starka. »Kako me bolijo moje uboge kosti! Ko bi le imela ruto, da bi si jo ovila okoli ramen, ne bi tako trpela.« Deklica je pomislila na svojo babico in na to, kako tudi ona včasih trpi, in starka se ji je zasmilila.

»Na,« je rekla, »vzemite mojo ruto,« jo snela z ramen in jo dala starki. Zdaj je stala sredi gozda z golimi rokami in rameni, oblečena le v svojo srajčko. Okoli nje je bril oster veter, vendar je ni zeblo. Ničesar ni jedla, vendar ni bila lačna. Njena lastna dobrota jo je nahranila in ogrela.

Nabrala je dračje in se odpravila domov. Mračilo se je že in skozi gole drevesne veje so sijale zvezde. Nenadoma je ob njej stal starec. »Daj mi nekaj svojega dračja,« je rekel, »kajti moje ognjišče je hladno, jaz pa sem prestar, da bi si sam nabiral drva.«

Deklica je zavzdihnila. Če mu da dračje, se bo morala ustaviti in ga nabrati še več. Kljub temu mu ni hotela odreči pomoči. »Vzemite ga,« je rekla, »v božjem imenu.«

Komaj je to izrekla, je videla, da pred njo ne stoji starec, temveč bleščeč angel. »Nahranila si lačne,« je rekel angel, »oblekla si gole in pomagala tistim, ki so te prosili za pomoč. Ne boš ostala brez plačila. Poglej!«

V hipu je deklico obdala svetloba in zazdelo se ji je, da skozi gole drevesne veje padajo vse zvezde z neba. Toda te zvezde so bile diamanti, rubini in drugi dragi kamni. Na debelo so prekrivali tla. »Poberi jih,« je rekel angel, »kajti tvoji so.«

Deklica jih je vsa začudena pobrala — toliko, kolikor jih je lahko nesla v spodnjem delu svoje srajčke. Ko se je spet ozrla okoli sebe, angela ni bilo več, zato je s svojim zakladom pohitela domov. Bilo ga je dovolj, da sta z njeno staro babico obogateli. Odtlej jima ni ničesar več manjkalo. Ne le da sta si lahko privoščili vse, kar sta si želeli, temveč sta lahko pomagali tudi številnim revežem. Tako nista bili le bogati, ampak so ju imeli radi vsi, ki so ju poznali.