Prevod

Smrdljivci sploh niso zahajali v družbo. Bili so zelo nepriljubljeni in toliko prebivalcev gozda se jih je balo ali jih ni maralo, da jih nihče ni povabil na zabavo. Če bi jih kdo res povabil in bi prišli, bi drugi gostje takoj odšli. Drobni gozdni prebivalci so se jih bali, ker so jedli meso, večji pa jih niso marali zaradi njihovih neprijetnih navad. Smrdljivci so bili lepi in tihi, vendar nagle jeze, in brž ko se je kateri razjezil, je tistega, ki mu je šel na živce, poškropil s strašno smrdljivo tekočino. Ta ni le grozno smrdela, temveč je tistim, ki so jo morali dalj časa vohati, povzročila hudo slabost in bi jih celo ubila, če ne bi ostali na svežem zraku. Če je komu na kožuh kanila ena sama kapljica te tekočine, so se ga morali še žena in otroci dolgo izogibati.

Pa kako nerazumni so bili Smrdljivci! Niso se ustavili, da bi ugotovili, kaj je pravzaprav narobe. Če se je kdo v temi po nesreči zaletel vanje, se je kaj lahko zgodilo, da so ga nemudoma poškropili. Med seboj pa so bili, kot je kazalo, povsem srečni. V vsaki družini se je naenkrat rodilo od šest do deset otrok. Ti so živeli v brlogu z očetom in materjo do naslednje pomladi, najhladnejše zimske dni nepretrgoma prespali in se prebujali le, kadar je bilo dovolj toplo, da so lahko uživali v življenju. Ko je prišla pomlad, so bili že odrasli in so odšli živet po svoje v nove brloge, njihove matere pa so skrbele za šest ali sedem ali osem ali devet ali deset novih mladičkov.

V gozdu je živela zelo zanimiva družina Smrdljivcev: oče, mati in osem otrok, vsi v enem brlogu. Niti dva nista imela povsem enakih lis, čeprav so bili vsi čokati, imeli so majhne glave, drobna okrogla ušesa in lepe dolge repe, porasle z mehko, povešeno dlako. Njihov kožuh je bil precej dolg in lep, skoraj po vsem telesu pa temno rjav ali črn. Večina jih je imela belo progo na čelu, belo liso na vratu, nekaj bele dlake na repu in dve beli progi po hrbtu. Zaradi bele dlake jih je bilo tudi v soju zvezd dokaj lahko opaziti.

Smrdljivci so bili na svoje bele proge in lise resnično zelo ponosni. »Ni toliko pomembno, da imamo belo dlako,« so nekoč slišali reči gospo Smrdljivko, »ampak to, da jo imamo tam, kjer jo lahko vsi vidijo. Večina živali ima temen kožuh na hrbtu in svetlega na trebuhu, da so varnejše pred sovražniki. Mi pa si ga upamo nositi na očeh vsem. Nikoli nas ni strah.«

In kar je rekla, je bilo res, čeprav se je komajda zdelo skromno, da je o tem tako govorila. Vljudneje bi bilo, če bi pustila drugim pripovedovati, kako pogumna je njena družina. Vendar bi morda kdo drug dejal, da je del njihovega poguma pravzaprav nevljudnost.

Oče Smrdljivec je svojim otrokom vedno govoril tako, kot je njegov oče govoril njemu, in najbrž tako, kot je govoril tudi njegov ded, ko je vzgajal svojo družino. »Nikomur se ne umikajte s poti,« jim je dejal. »Naj se umakne drugi. Zapomnite si to, ne glede na to, koga srečate in kako velik je. Če vas vidi, se vam bo umaknil, če se ne more, pa to ni vaša krivda. Ne ogovarjajte ga in ne hitite. Vedno si vzemite čas.«

Oče Smrdljivec je bil počasen in dostojanstven. Prav vredno ga je bilo videti, ko se je odpravil na nočno potepanje: stopal je počasi in enakomerno, svoj lepi rep pa nosil visoko nad hrbtom. Vedno je hodil sam. »Eden je družba, dva sta že gneča,« je govoril, ko je odhajal. Ko so bili mladi Smrdljivci dovolj stari, so se tudi sami začeli odpravljati na pot takoj po mraku. Tudi mati Smrdljivka je hodila sama in morda je prav ona najbolj uživala, saj si je lahko pošteno oddahnila, ko se ji osem mladičkov ni več prekopicavalo po hrbtu, se ji motovililo pod nogami in se je oprijemalo z dvaintridesetimi tačkami, včasih pa jo celo praskalo s sto šestdesetimi krempeljci. Čez dan so še vedno spali v starem brlogu, tako da so bili veliko časa skupaj, niso pa lovili v skupinah kakor Rakuni in Podlasice.

Eden od bratov na repu ni imel niti ene bele dlake, zato so mu pravili Črnorepi Smrdljivec. Nekako je izvedel, da je na tleh ob pobočju, poraslem s praprotjo, gnezdo Zlatoglave pevke, in sklenil je, da ga bo že naslednjo noč poiskal ter pojedel jajca v njem.

Drugemu bratu so pravili Lisasti Smrdljivec, ker je imel na vratu tako veliko liso. Gnezdo Zlatoglave pevke je našel sam, ko se je zgodaj zjutraj vračal domov. Rad bi ga bil izropal že tedaj, vendar je tisto noč toliko pojedel, da se mu je zdelo bolje počakati.

Tako se je zgodilo, da sta imela dva od otrok, ko se je družina naslednjo noč prebudila, vsak svoje pomembne načrte. Nobeden jih ne bi izdal za nič na svetu, a med pripravami na odhod si nista mogla kaj, da ne bi nekoliko namigovala nanje.

»Aha!« je rekel Črnorepi Smrdljivec. »Jaz vem nekaj, česar vi ne veste.« »O, povej nam!« je vzkliknilo štiri ali pet drugih otrok, Lisasti Smrdljivec pa je obrnil glavo in rekel: »Pa ne veš!«

»Pa vem!« je odvrnil Črnorepi Smrdljivec. »Otroci! Otroci!« je vzkliknila gospa Smrdljivka, oče pa je dejal, da res ne ve, po kom so njegovi otroci podedovali prepirljivost, saj v njegovem rodu nihče nikoli ni ugovarjal ali se prerekal. Žena mu je rekla, da se ji zdijo prav pridni in da se gotovo vedejo veliko lepše kot večina Smrdljivcev njihove starosti. Nato je oče odkorakal nadvse dostojanstveno, stopal skoraj s celimi podplati na tla in nosil rep nekoliko više kot navadno.

»Pa vem nekaj, česar ti ne veš,« je ponovil Črnorepi Smrdljivec, »in to nekaj lepega.« »Ah!« je rekel Lisasti Smrdljivec. »Ne verjamem ti, pa tudi mar mi ni.«

»Vem, da ne veš, in vem, da bi hotel vedeti, če bi vedel, kaj vem jaz,« je rekel Črnorepi Smrdljivec, ki je bil zdaj že tako razburjen, da je komaj še spravil besede iz sebe.

»Otroci!« je vzkliknila mati. »Niti besedice več o tem. Ko bi se le prebujali dobre volje!« »On je začel,« je rekel Lisasti Smrdljivec, »pa saj se sploh ne prepirava. Ampak stavim, da bi marsikaj dal, če bi vedel, kam grem.«

»Otroci!« je ponovila mati. »Takoj pojdita. Ne dovolim, da tako govorita pred svojimi brati in sestrami. Ne postavajta in ne klepetajta, kar pojdita!«

Tako sta se brata odpravila v noč in vsak je sklenil ubrati ovinek, da bi prelisičil drugega. Črnorepi Smrdljivec je šel na desno, Lisasti Smrdljivec pa na levo, toda oba sta se, kot veste, v resnici namenila izropat gnezdo Zlatoglave pevke. Noč je bila zelo temna. Celo zvezde so bile vse skrite za gostimi oblaki in med hojo je človek komaj videl svoje prednje tačke. Seveda pa so nočni potepuhi v gozdu tega vajeni, in štirinožni prebivalci se ne spotaknejo in padejo tako zlahka kakor dvonožni. Poleg tega si morajo mladi Smrdljivci zapomniti, kje ležijo podrta debla in stojijo štori, prav kakor si morajo drugi zapomniti svoje učne naloge.

In tako sta se gospe Zlatoglavi pevki, medtem ko je srečno spala s štirimi jajci na varnem in toplem pod prsmi, iz različnih smeri bližala dva roparja. Kako prijetno gnezdece je imela! Na pobočju med praprotjo si je izbrala drobno vdolbino in iz suhih trav ter listja spretno spletla kroglasto gnezdo, ki se je lepo prilegalo vdolbini in je imelo na eni strani vhod.

Črnorepi Smrdljivec se je gnezdu prikradel z ene strani. Lisasti Smrdljivec se mu je prikradel z druge. V nekem trenutku se je Črnorepemu Smrdljivcu zazdelo, da sliši drugo bitje, ki se mu približuje. Prav tedaj se je tudi Lisastemu Smrdljivcu zazdelo, da nekoga sliši, zato se je ustavil in prisluhnil. Nobeden ni slišal ničesar. Gospa Zlatoglava pevka je bila prepričana, da je zunaj slišala zašelesteti list, in to jo je vznemirilo, dokler se ni spomnila, da je morda z bukve nad njo padla suha vejica in zadela suho listje spodaj.

Brata sta se počasi plazila proti gnezdu in drug proti drugemu. Premikala sta se zelo tiho, ker je vsak hotel, če bi le mogel, ujeti tudi ptičjo mater. Tik ob vdolbini z gnezdom sta se pritajila in skočila z odprtima gobčkoma in ostrimi zobmi, pripravljenimi na ugriz. Nenadoma je silovito zašumelo listje in praprot. Brata sta skočila naravnost drug v drugega, oba sta bila ugriznjena, zarenčala sta in zbežala. In kako sta tekla! Saj veste, Smrdljivci se le redko premikajo hitreje kot v koraku, kadar pa se zares prestrašijo, so zelo, zelo urni.

Gospa Zlatoglava pevka je začutila, kako se je streha gnezda za hip sesedla nanjo, ko sta se zunaj dva roparja valjala in renčala. Nato ju je slišala bežati v različni smeri in vedela je, da je vsaj za nekaj časa na varnem. Zjutraj je popravila gnezdo in svojim ptičjim prijateljem povedala, kaj se je zgodilo. Svetovali so ji, naj otroke odpelje čim prej po tem, ko se izvalijo. »Če so Smrdljivci našli tvoje gnezdo,« so rekli, »te utegnejo še enkrat obiskati.«

Ko se je Črnorepi Smrdljivec v prvem medlem svitu tik pred sončnim vzhodom prikradel domov, je našel Lisastega Smrdljivca, ki je preostali družini pripovedoval, kako je v temi nanj planila neka strašna, velika, divja zver in ga ugriznila v ramo. »Tako temno je bilo,« je dejal, »da je sploh nisem videl, vendar sem prepričan, da je moral biti Medved.«

Obrnili so se, da bi Črnorepemu Smrdljivcu povedali za bratovo nesrečo, in opazili, da hudo šepa. »Je Medved zgrabil tudi tebe?« so vzkliknili.

»Da,« je odgovoril. »Gotovo je bil Medved. Tako velik in močan in divji je bil. Ampak tudi jaz sem ga ugriznil. Ne bi zbežal pred njim, če ne bi bil toliko večji od mene.«

»Pri meni je bilo čisto enako,« je rekel Lisasti Smrdljivec. »Ne bi zbežal, če ne bi bil tako velik.« »Morala bi ga poškropiti,« je rekel oče. »Potem bi bežal on.«

Brata sta povesila glavi. »Niti pomislila nisva na to,« sta vzkliknila. »Najbrž zato, ker sva bila tako presenečena in ga nisva videla prihajati.«

»No,« je strogo rekel oče, »menda je treba biti potrpežljiv z otroki, toda zaradi takega vedenja, ki se za Smrdljivca prav nič ne spodobi, me je obeh zelo sram.« Nato sta ugriznjena brata osramočena odšla spat, čeprav sta se materi smilila in ju je imela rada, kakor imajo matere rade svoje otroke tudi tedaj, ko so poredni ali strahopetni.

Neke noči, nekaj časa pozneje, sta se brata po naključju srečala spodaj ob pobočju s praprotjo. Mesec je svetlo sijal in ustavila sta se, da bi poklepetala, saj sta bila oba zelo dobre volje. Črnorepi Smrdljivec je rekel: »Pridi z mano, pa ti pokažem, kje je gnezdo Zlatoglave pevke.«

»Prav,« je odgovoril Lisasti Smrdljivec, »potem pa ti še jaz pokažem eno.« »Samo čakal sem na svetlo noč,« je rekel Črnorepi Smrdljivec, »ker sem nekoč prišel sem v temi in imel smolo.«

»Tu nekje blizu,« je rekel Lisasti Smrdljivec, »me je ugriznil Medved.« Ustavila sta se ob drobni vdolbini. »Tam je gnezdo,« je rekel Črnorepi Smrdljivec in pokazal z eno svojih dolgih prednjih tačk.

»Saj to je tisto, ki sem ga imel v mislih!« je vzkliknil Lisasti Smrdljivec. »Jaz sem ga prvi našel,« je rekel Črnorepi Smrdljivec, »in jajca bi že zdavnaj pojedel, če me ne bi ugriznil tisti Medved.«

Prav tedaj pa se je obema Smrdljivcema nekaj posvetilo. »Zdi se nama,« sta vzkliknila, »da sva ugriznila drug drugega!« »Prav gotovo sva se,« je rekel Lisasti Smrdljivec.

»Ampak tega ne bova nikoli povedala,« je rekel Črnorepi Smrdljivec. »Zdaj pa,« sta dodala oba hkrati, »pojejva vse!« A nista. Pravzaprav nista pojedla ničesar, saj so se jajca že izvalila, mlade ptice pa so zapustile gnezdo ravno prejšnji dan.