Prevod

Zdaj, ko je prišla pomlad in je vse zelenje raslo, so gosenice sovk prilezle iz svojih zimskih spalnic v zemlji in začele jesti najnežnejše in najboljše, kar so mogle najti. Po mirni zimi so bile spočite in lačne, saj so vse od prvih zares mrzlih jesenskih dni spale, ne da bi se enkrat samkrat prebudile.

Gosenic sovk je bilo veliko različnih vrst, bratov in sester, bratrancev in sestričen ter še bolj oddaljenega sorodstva, zato si seveda niso bile vse podobne. Prejšnje poletje so se izlegle iz jajčec, ki so jih odložile njihove matere, metulji sovke, in odtlej do mraza so samo jedle in spale in potem še malo jedle. Seveda so zelo zrasle, toda saj veste, rasti je mogoče tudi, ne da bi si za to posebej vzeli čas. Še dobro, da je tako. Če bi morali ljudje reči: »Zdaj ne morem početi ničesar drugega. Sesti moram in nekaj časa rasti,« na svetu ne bi bilo toliko velikih ljudi, kot jih je. Druge reči bi jih tako prevzele, da si ne bi vzeli časa, da bi zrasli, kakor je treba.

Zdaj so bile gosenice lepe in debele in prav tako lahkomiselne, kakor so gosenice sovk že od začetka sveta. Svojih staršev niso nikoli videle in izlegle so se, ne da bi kdo skrbel zanje. Staršem niso bile podobne, saj so bile za zdaj še samo gosenice, imele pa so enako navado, da so ves dan prespale in ponoči hodile naokrog, in na zajtrk niso pomislile, dokler ni sonce zašlo. V podzemni družbi so bile precej priljubljene in deževniki ter ličinke majskih hroščev so jih imeli zelo radi, saj so z veseljem poslušali pripovedi o tem, kaj so gosenice videle nad zemljo. Ličinke majskih hroščev sploh niso hodile ven, ker so bile še premlade, deževniki pa nikoli niso vedeli, kaj se dogaja zunaj, če jim ni kdo povedal. Pogosto so sicer pomolili glave na zrak, toda oči niso imeli in sami niso mogli ničesar videti.

Gosenice sovk so bile drzne, predrzne, sebične in potratne. Niso bile pridni otroci, čeprav so znale biti zelo zabavne, kadar so se potrudile, in človek je zmeraj upal, da se bodo poboljšale, preden postanejo metulji. Včasih so deževnikom in ličinkam majskih hroščev pripovedovale celo neresnične zgodbe, in že to pove, kakšni otroci so bile. Strašno je bilo pripovedovati takšne reči nekomu, ki nikoli ni mogel izvedeti, kaj je res in kaj ne. Neka pegasta gosenica je slišala dva deževnika, ki sta se pogovarjala o krtih, in jima povedala, da so krti velike ptice s po štirimi perutmi in z nogami, kakršne imajo gosenice. Gosenice se niso trudile biti zabavne zato, ker bi želele razveseliti podzemne prebivalce, temveč zato, ker so rade poslušale, kako ti govorijo: »Kako bistre so te gosenice sovk! Res izjemno pametne!« In ker so to počele iz takega razloga, njihovo početje ni bilo prav nič več dobro.

Neke svetle mesečne noči so se gosenice sovk prebudile in prilezle na površje, da bi se najedle. Živele so na kmetovem zelenjavnem vrtu, zato je bilo izbire na pretek: mlada pesa, ki je nad bleščečimi rdečimi stebelci komaj razprla liste z rdečimi žilami; repa; čedna čebula, ki je svoje vitke liste držala zelo togo in pokonci; redkvice, katerih rožnate korenine so le za spoznanje kukale iz zemlje; in krhka, bledo zelena solata, vsa nakodrana in drhteča ob vsaki sapici. Bil je prelep čas za rast in vsa zelenjava je kar najbolje izrabljala lepe noči, kajti, saj veste, takrat vse najlepše raste. Sončni dnevi so najboljši za barvanje listov in cvetov, čas za poganjanje korenin globlje v zemljo, stebel više kvišku in za razpiranje novih listov pa je ponoči, v čudoviti tišini.

Nekatere gosenice so si izbrale peso, druge redkvice. Dve ali tri so imele najraje solato, nekaj pa jih je odlezlo grizljat dišeči grahor, ki ga je posejala kmetova žena. Nikoli niso pojedle cele rastline. O, ne! In tudi v tem se je kazala njihova potratnost. Pregrizle so steblo tik nad zemljo, potem pa se je rastlina prevrnila in ovenela, medtem ko je gosenica že lezla k naslednji, da bi z njo naredila enako.

»No, to pa je nekaj!« je vzkliknila neka pegasta gosenica, ko je prilezla iz svoje luknje. »Očitno sem zaspala! Najbrž sem bila danes zjutraj predolgo pokonci.« »Raje pazi,« je rekla ena njenih prijateljic, »sicer te bo dobil krt. Rad najde lepe, debele goseničice, ki zvečer predolgo spijo.«

»Tega mi ni treba praviti,« je odgovorila pegasta gosenica. »Rani krt gosenico ujame. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako zaspala. Ste ve pokonci že od sončnega zahoda?«

»Da,« so odgovorile, neka predrznica pa je pristavila: »Jaz sem vstala prezgodaj. Zbudila sem se lačna in sem si rekla, da prilezem ven samo na malico. Mislila sem, da so ptice že povečerjale, a prvo, kar sem zagledala, je bila taščica na lovu. Od mene ni bila oddaljena niti za dolžino fižolovke, in ko sem videla, da je nagnila glavico in pogledala proti meni, sem bila prepričana, da me je opazila. Pa me vendarle ni. Še sreča, da sem zelena in da sem prilezla na dan poleg solate. Čisto pri miru sem ostala in imela me je za list.«

»Pst!« je rekla neka druga. »Krt prihaja.« Vse so obmirovale, medtem ko je krt švigal sem ter tja po rosni travi v njihovi bližini, hitreje, kot bi človek pričakoval od nekoga s tako zelo, zelo kratkimi nogami. Njegove rožnate lopataste tačke so se lesketale v mesečini in tudi njegov rožnati smrček je bilo videti, temnega, mehkega kožuščka po preostalem telesu pa na rjavi vrtni zemlji skoraj ni bilo mogoče razločiti. Morda ni bil lačen, morda pa mu je dlaka preveč prekrivala oči, toda vrnil se je v svoj podzemni rov, ne da bi ujel eno samo gosenico.

To je gosenicam silno dvignilo greben. Prilezle so k odprtini njegovega rova in se pačile vanjo, kakor da bi krt stal med vrati. Za njim so klicale zmerljivke in se pretvarjale, da jih izrekajo zelo glasno, v resnici pa so govorile prav potiho.

Potem so se začele bahati, da se nikogar ne bojijo, in med bahanjem so jedle in jedle in jedle in jedle. Tu in tam so se mlade rastlinice povesile in prevrnile, in brž ko se je to zgodilo, je gosenica, ki jih je grizla, odlezla k naslednji.

»Kmet bo že vedel, da smo bile tukaj,« so govorile. »Nam je vseeno. Saj ne potrebuje vse te zelenjave. Pa kaj, če jo je posejal? Naj je poseje še več, če hoče. In sploh, čemu je ima toliko, če je noče deliti z drugimi?« Ko bi jih poslušali, bi mislili, da so neznansko prijazne, ker kmetu sploh še kaj zelenjave pustijo.

Med dišečim grahorjem je raslo veliko drobnih šopkov tolščaka in tolščak je zelo dober za pod zob, kakor ve vsak, ki ga je že pokusil. Toda ali mislite, da so ga gosenice jedle? Niti malo. »Tolščak lahko jemo vsak dan,« so rekle, »zdaj bomo pa dišeči grahor.«

Neka goseničica je dodala: »Mene že ne boste videli jesti tolščaka. Saj je plevel.« Gosenice sovk sicer jedo plevel, vendar imajo, kot kaže, vedno najraje tisto, kar je bilo skrbno posejano in negovano. Če bi bil tolščak posajen v ravnih vrstah, dišeči grahor pa bi rasel vsepovsod kar sam od sebe, bi ta mlada gosenica zelo verjetno rekla: »Mene že ne boste videli jesti dišečega grahorja. Saj je plevel.«

Više ko se je vzpenjala luna na nebu, bolj so se gosenice bahale. Govorile so, da nobena taščica ni dovolj pametna, da bi jih našla, in da se jih krt ne upa dotakniti, kadar so skupaj, temveč si drzne napasti le takrat, ko najde katero samo pod zemljo. Zdaj so govorile zelo glasno in se strašansko širokoustile, dokler niso opazile, da luna zahaja in da se nad drevesnimi vrhovi na vzhodu kaže medla rumena svetloba.

»Čas je za dnevni spanec,« je zaklicala pegasta gosenica. »Kam se boste zavlekle?« Niso namreč imele stalnih domov, temveč so zlezle v zemljo, kjer se jim je zahotelo, in spale do naslednje noči.

»Tukaj je nekaj imenitnih lukenj, že narejenih,« je rekla zelena gosenica, »in dovolj velikih celo za kačo podveznico. Gladke so in globoke in v vsaki se nas lahko stisne cel kup. Jaz grem v eno od njih.«

»Kdo je naredil te luknje?« je vprašala pegasta gosenica. »In zakaj so tukaj?« »Oh, koga pa briga, kdo jih je naredil?« je odgovorila zelena gosenica. »Saj so naše, če jih hočemo uporabiti.«

»Morda jih je naredil kmet,« je rekla pegasta gosenica, »in če jih je, nočem vanje.« »Oh, kdo se ga pa boji?« so vzkliknile druge gosenice. »Kar z nami!«

»Ne,« je odgovorila pegasta gosenica. »Ne grem. Nočem in ne bom. Luknja, ki si jo naredim za spanje, ne bo tako velika in tudi tako gladkih sten ne bo imela, bom pa vedela vse o njej in se počutila varno. Dobro jutro.« Nato se je zarila v zemljo in zaspala. Druge so zlezle v gladke, globoke luknje, ki jih je kmet naredil z ročajem motike.

Naslednjo noč je bila na vrtu ena sama gosenica sovke, in to pegasta. Nihče ni nikoli več videl lenih gosenic, ki so si izbrale že narejene gladke, globoke luknje. Pegasta gosenica je živela čisto sama, dokler ni dorasla, potem pa si je v zemlji naredila majhno ovalno sobico in v njej spala, medtem ko se je spreminjala v metulja črne sovke.

Potem je metulj odletel, da bi si našel ženo in zaživel med njenimi sorodniki. Pravijo, da je vsakič, ko je ponoči zagledal kako gosenico sovke pri delu, prhutnil k njej in ji zašepetal: »Gosenica sovke, ki je prelena, da bi si sama izdolbla spalnico, ne bo nikoli dočakala dneva, ko bi postala metulj.«