Prevod

Ni minilo prav veliko noči, odkar je Veliki bratec padel z javorja, ko so njega in druge otroke povabili na rakunjo zabavo ob ribniku. Vode je bilo malo in v plitvih lužicah ob bregu je bilo vse polno sladkovodnih školjk in ribic, kakršne imajo rakuni najrajši. Šest mladih rakunov iz družine, ki je živela čisto blizu ribnika, jih je našlo tik pred sončnim vzhodom, ko so že morali splezati v svoje duplo in leči spat. Vedeli so, da je tam veliko več hrane, kot bi je lahko pojedli sami, zato jim je mama dovolila povabiti štiri prijatelje, ki so živeli v hrastovem duplu. Zabava naj bi se začela naslednji večer ob luninem vzhodu in štirje otroci iz hrasta so dobili povabilo ravno takrat, ko so se odpravljali k dnevnemu počitku. Bili so strašno vznemirjeni, saj še nikoli niso bili na zabavi.

»Ko bi le lahko šli že zdaj,« je rekel Veliki bratec. »Ja, zdaj bi bilo pa res zabavno!« je odvrnil Mali bratec. »Sonce bo vsak čas vzšlo in na nebu ni niti oblačka. Ničesar ne bi videli, če si ne bi s sprednjimi tačkami senčili oči, in če bi morali sprednje tačke uporabljati za to, ne bi mogli jesti.«

»Saj na zabavah se je, kajne?« je vprašala Mala sestrica, ki ni čisto razumela, o čem govorita. »Seveda!« sta zavpila njena bratca. »Zato pa so zabave.«

»Mislila sem, da se mogoče tudi malo pogovarja,« je rekla Velika sestrica. »Najbrž se je res treba tudi malo pogovarjati,« je rekel Veliki bratec, »ampak vem, da se je. Že velikokrat sem slišal pripovedovati o zabavah in vedno so najprej povedali, kaj so jedli. Prav zato je zabava sploh zabava.«

»Oh, ko bi bila že noč in bi lahko šli,« je zavzdihnil Mali bratec. »Jaz si pa tega ne želim,« je rekla Mala sestrica. »Prav nič se ne bi zabavala, če bi šla že zdaj. Raje počakam, da bom imela prazen trebušček.«

»No, tako!« je rekla njihova mama. »Otroci, dovolj dolgo ste klepetali. Zdaj se zvijte v klobčiče in zaspite. Ptice že pojejo svoje jutranje pesmi, sove in netopirji pa že zdavnaj sanjajo. Noč bo prišla veliko prej, če ne boste ostajali budni.«

»Saj nismo niti malo zaspani!« so v en glas vzkliknili mladi rakuni. »To prav nič ne spremeni,« je rekla mama, in to precej strogo. »Zdaj se stisnite k dnevnemu počitku, pokrijte si oči in nehajte govoriti. Ne pravim, da morate zaspati, nehati govoriti pa morate.«

Vedeli so, da jim ne preostane drugega, kot da ubogajo, kadar govori tako in reče »morate«. Zato so se stisnili skupaj in vsi po vrsti zaspali, še preden bi želod padel na tla. Mama Rakunka je vedela, da bo tako.

Ko so se naslednji večer zgodaj zbudili, se je moral vsak mladi rakun kar najbolj urediti. Treba je bilo razčesati dolgo dlako, umiti obraze in tačke ter iz repa Malega bratca pobrati triindvajset ježkov. Sprva si jih je pobiral sam, toda mama je opazila, da je vsakega, ki ga je iztaknil, prilepil na katerega od drugih otrok. Zato ga je okregala in mu ukazala, naj sam sedi na veji, medtem ko mu je odstranjevala ježke. Včasih ga je morala pri tem nehote pocukati za dlako in takrat se ji je skušal izviti.

»Saj si jih že dovolj pobrala!« je zavpil. »Pusti druge pri miru.« »Prej bi moral pomisliti, kako bo bolelo,« je rekla. »Že neštetokrat smo ti rekli, da se ogibaj ježkov, pa si še vedno prav tako nepreviden kot prvo noč, ko si zapustil drevo.« Nato je izpulila še en ježek in ga spustila na tla.

»Av!« je zastokal. »Spusti me!« »Ne, dokler ne končam,« je odgovorila. »Noben moj otrok ne bo nikoli šel na zabavo takšen, kakršen si ti.« Potem se je Mali bratec trudil sedeti pri miru in imel je dovolj časa za razmišljanje o tem, kako vesel je, da na druge otroke ni prilepil še več ježkov. Če bi jih, bi moral počakati, da bi jih mama spet pobrala z njih, in potem bi morda zamudili zabavo. Če bi bil zelo priden, bi bil vesel, da drugim ni bilo treba trpeti bolečin kakor njemu. A ni bil zelo priden in na to še pomislil ni.

Ko je bil naposled urejen, je mama Rakunka svojim štirim otrokom naročila, naj sedejo v vrsto, da se bo pogovorila z njimi. »Ne pozabite hoditi po prstih,« je rekla, »čeprav lahko stojite na celih stopalih, če želite. Če se le morete zadržati, ne bodite požrešni. V vodo pojdite, kolikor vas je volja, vendar se nikar ne poskušajte potapljati, tudi če vas bodo izzivali. Rakuni se nikoli ne morejo naučiti potapljati, pa naj še tako dobro plavajo. In hrano si obvezno umijte, preden jo pojeste.«

Vsi mladi rakuni so rekli: »Da, mama,« in bili prepričani, da si bodo zapomnili prav vsako besedo. Prvi lunin žarek je obsijal vrh hrasta in gospa Rakunka je rekla: »Zdaj lahko greste. Pridni bodite in ne pozabite, kaj sem vam povedala. Ne ostanite predolgo. Odpravite se domov, ko na vzhodu zagledate prvo svetlobo.«

»Da, mama,« so rekli mladi rakuni in se zelo spodobno odpravili proti ribniku. Ko so bili že precej daleč od hrasta, so zaslišali mamin klic: »Ne pozabite hoditi po prstih!«

Rakuni ne morejo hoditi prav hitro in ko so prispeli do ribnika ter srečali svojih šest prijateljev, je luna že močno sijala. Kako so se zabavali v plitvi vodi! Plavali so, se zvijali in obračali, z neutrudnimi sprednjimi tačkami zajemali hrano, tekali gor in dol po obrežju ter se valjali po pesku! Niti enkrat se niso spomnili, kaj jim je naročila mama, in vedli so se natanko tako, kot so bili vajeni vsak dan. Veliki bratec je ob vsaki priložnosti občudujoče pogledoval svoj rep, čeprav mu je mama posebej naročila, naj se ne vede, kakor da se sam sebi zdi lep. Mali bratec se je povaljal med kopico bodičastih ježkov in si tako zavozlal dlako, da je bil videti hujši kot kdaj prej. Velika sestrica je drugim rakunom pulila hrano iz tačk in nihče od njih se ni spomnil na hojo po prstih. Mala sestrica si hrane polovico časa sploh ni umivala. Seveda to ni bilo pomembno, kadar jo je vzela iz ribnika, toda kadar so kaj našli na obrežju in pojedli, ne da bi prej umili — to je bilo grozno. Noben rakun, ki da kaj nase, ne bi storil česa takega.

Mama šestih mladičev jih je opazovala z bližnjega drevesa. Otroci niso vedeli, da je tam. »Kakšno vedenje!« je rekla. »Nikoli več jih ne bom dala povabiti sem.« Prav tedaj je zagledala enega svojih sinov, kako je jedel, ne da bi si umil hrano, in glasno je zastokala. »Tudi moji otroci pozabljajo,« je rekla. »Stokrat sem mu že povedala, da bo tako ravnal tudi na zabavi, če bo to počel vsak dan, pa je vedno govoril, da se bo že spomnil.«

Mama štirih mladih rakunov je bila na lovu in pot jo je zanesla v bližino ribnika. »Kako glasni so ti otroci!« si je rekla. »Nočni prebivalci bi morali biti tihi.« Po prstih se je prikradla do kupa skal in pokukala skoznje, da bi videla, kaj se dogaja. Na pesku je opazila stopinje svojih otrok. »Aha!« je rekla. »Torej so vendarle hodili po celih stopalih.«

Zaslišala je, kako nekdo pleza z bližnjega drevesa. »Dober večer,« se je ob njej oglasil prijazen rakunji glas. Bila je mama šestih mladičev. »Opazujete otroško zabavo?« je vprašala prišleka. »Upam, da niste opazili, kako grdo se vede moj sin. Svoje otroke sem skušala naučiti lepega vedenja, a kadar jih ne gledam, so tako nemarni, potem pa v družbi seveda pozabijo.«

Ob teh besedah je mami štirih mladičev odleglo. »Dobro vem, kako je to,« je rekla. »Moji bi bili radi pridni, ampak so tako nemarni. Človek kar obupa.«

Mami sta se še dolgo šepetaje pogovarjali, potem pa je šla vsaka v svoje duplo. Ko so se štirje mladi rakuni vrnili domov, se je že začelo daniti in držali so se tesno skupaj, ker jih je bilo malce strah. Mama jih je čakala, da bi se prepričala, da so se spravili k dnevnemu počitku. Vprašala jih je, ali so se imeli lepo, in rekla, da je vesela, ker so se pravočasno vrnili. Bali so se, da jih bo vprašala, ali so si umivali hrano in hodili po prstih. Zdelo se je celo, da ne opazi skuštrane dlake Malega bratca.

Ko so se naslednji večer zbudili, jih je mama brž odpeljala k istemu ribniku, kjer so bili na zabavi. »Obiskala bom mamo vaših prijateljev,« je rekla, »vi pa se lahko igrate naokrog in se zabavate.«

Mladi rakuni so se spet imenitno imeli, čeprav je bilo Malemu bratcu z vsemi tistimi ježki v kožuhu precej neprijetno. Lovili so se po drevesih, jedli, plavali in poležavali na obrežju. Medtem ko so ležali tam, so štirje mladiči iz hrasta opazili, da njihova mama hodi po celih stopalih. Mesečina je bila svetla in vsakdo jo je lahko videl. Bilo jim je strašno neprijetno. Potem so videli, kako je začela jesti hrano, ki je ni umila. Tako jih je bilo sram, da si prijateljem niso upali pogledati v oči. Niso pa vedeli, da je njihovim prijateljem prav tako, ker so tudi oni videli svojo mamo, kako se grdo vede.

Ko so prišli domov, je Veliki bratec zelo plaho vprašal mamo: »Ali veš, da si pojedla nekaj hrane, ne da bi jo prej umila?« »O, seveda,« je odgovorila. »Tako nadležno je vse pomakati v vodo.«

»In hodila si po celih stopalih,« je rekel Mali bratec. »No, zakaj pa ne bi, če se mi tako ljubi?« je rekla. Otroci so zajokali. »D-drugi bodo mislili, da ne znaš l-lepo vesti,« so rekli. »T-tako zelo nas je bilo sram.«

»O!« je rekla mama. »O! O! Torej mislite, da se ne vedem tako lepo kot vi! Je to?« Mladi rakuni so se zelo nelagodno spogledali. »Saj tudi mi najbrž ne ravnamo vedno prav,« so odgovorili, »ampak ti si odrasla.«

»Da,« je odvrnila mama. »In tudi vi boste.« Dolgo ni nihče spregovoril in Mala sestrica je glasno zaihtela. Potem je gospa Rakunka spregovorila nežneje: »Sonce vzhaja,« je rekla. »Zdaj bomo šli spat, in ko se jutri zvečer zbudimo, se bomo potrudili lepše vesti, da nas ne bo treba biti sram drug drugega ne na zabavah ne doma.«

Ko so drugi že dolgo sanjali, je Velika sestrica dregnila Velikega bratca in ga zbudila. »Zdaj razumem,« je rekla. »Zanalašč je to naredila.« »Kdo je kaj naredil?« je vprašal.

»Ja, naša mama vendar. Zanalašč se je grdo vedla, da bi videli, kako je to videti.« Veliki bratec je za hip pomislil. »Seveda,« je rekel. »Seveda je! No, zaradi mene ji tega ne bo treba nikoli več početi.«

»Tudi zaradi mene ne,« je rekla Velika sestrica. Potem sta zaspala.